Odškodnine je potrebno limitirati

DR. VINKO GORENAK:
Hvala lepa.
Lepo pozdravljeni! Moram reči za uvod naslednje.
Pravkar sem prebral novico, da si je premier kupil najnovejši Mercedes 550.000 evrov, govorim o Borutu Pahorju. Seveda je prvoaprilska. Tako kot bi poslišal prvoaprilske tudi s strani nekaterih mojih predgovornikov, pa mislim, da temu ni tako. Pojdimo na stališče Poslanske skupine SDS.
Interpelacija, ki smo jo vložili ima podlago oziroma temelji na štirih očitkih: na neustreznem izvrševanju odločbe Ustavnega sodišča, ignoriranju izida referendumov, ustvarjanje neenakosti pred zakonom in pa ogrožanja sistema javnih financ. Preden pa pojasnim naše stališče do vseh teh naših očitkov pa naj posežem nekoliko v zgodovino z nekaterimi podatki, ki tudi še niso bili objavljeni, ali pa vsaj ne slišani v tem parlamentu. Sam sem deloval oziroma služboval v Ministrstvu za notranje zadeve in sem imel možnost in priložnost nekatere podatke tudi spremljati.

Naj vas spomnim, da je zakonodaja nastajala v osamosvojitvenem času. To pa je bil tisti čas, ko ni bilo koga kaj vprašati, ko ni bilo vzorcev, ko ni bilo konvencij in še marsičesa s tega področja. Slovenski model urejanja statusa drugih državljanov, je svet Evrope temeljito proučil in ga kot vzornega predlagal za uporabo nekaterim drugim državam, recimo baltskim državam. … bi rad opozoril na to, da je Komisija za človekove pravice pri OZN v Ženevi, leta 1995, obravnavala stanje človekovih pravic na tem področju v Sloveniji. To je bilo tako imenovano uvodno ali prvo poročilo. Slovensko, številko slovensko delegacijo je tam vodila gospa dr. Alenka Šelih, deset let kasneje pa sem slovensko delegacijo tam vodil sam in vem kako ti postopki potekajo. Delegacija je dobila 150 vprašanj. To niso tista vprašanja, ki jih je treba v naprej imeti, kakšna dva ali tri mesece čakati za odgovor, ampak je časa za odgovor 24 ur ali manj. Govorimo torej o 150. vprašanjih. Najpomembnejša vprašanja, ki so bila tam obravnavana, so bila tudi vprašanja o urejanju statusa državljanov drugih republik nekdanje Jugoslavije. Številna vprašanja je postavljal član komisije Vojin Dimitrijevič, sicer Srb po narodnosti, iz Beograda in pa profesor na Pravni fakulteti v Beogradu. Njegova vprašanja so se nanašala zlasti na to, zakaj Srbom in Hrvatom ni priznan status narodnih manjšin. Tako vprašanje sem dobil tudi sam leta 2005, kot vodja slovenske delegacije. In prav nobenega vprašanja omenjeni gospod ni postavil na temo tako imenovanih izbrisanih. Torej, se mu leta 1995 to vprašanje ni obstajalo tudi za njega ne. Kdaj pa je potem nastal ta problem o katerem danes toliko govorimo? Poglejte, prvo kar je, je treba reči, da je v letu 1996 in 1997, se pojavi gospa Neva Miklavčič Kardan, – govorimo seveda o helsinškega monitorja – ki na veliko začne govoriti o tem problemu. Njene prve številke so 300 tisoč. Mimogrede, izraz izbrisanih se je pojavil že takrat, ne tako kot je bilo rečeno pred menoj. Po intervencijah, zlasti intervencijah s strani odgovornih na notranjem ministrstvu, se je ta številka znižala na 150 tisoč. Po nadaljnjih pogovorih in dokazovanjih je številka padla na 80 tisoč. In končno, že leta 1996, pristala na 30 tisoč. Torej 6-krat manj. Kdo pa je gospa Neva Miklavčič Kardan? To je tista oseba, ki jo v aferi Vič Holmec vztrajno trdila, da so se na Holmecu dogajali vojni zločini.

To je tista oseba, ki je internacionalizirala ta problem v tujini, to je tista oseba, ki je mirno zagovarjala sodno dokazana kazniva dejanja gospoda Borisa Šuštarja in ga je pod krinko Helsinškega monitorja branila. Torej, o tej osebi govorimo. Kljub temu, da je tožilstvo v Slovenj Gradcu preiskalo dogodke na Holmcu, je ona še vedno trdila, da so tam bili vojni zločini.
Leta 2002 so se ta vprašanja intenzivirala. Naš Mirovni inštitut je organiziral okroglo mizo na to temo. V tem času, med 1997 in 2002, ni bilo kaj dosti govora, vsaj v medijskem prostoru ne. Tudi na tej okrogli mizi se je pojavila gospa Neva Miklavčič Predan in gospod Matevž Krivic, ki je bil tudi moderator. Matevž Krivic in Aleksandar Todorović sta nekoliko kasneje v istem obdobju organizirala odmevno oddajo na radiju Ptuj, ki so jo prenašale vse slovenske lokalne radijske postaje. Sledila je izjemno odmevna oddaja Trenja – kakšne so te oddaje, vemo -, tam pa je šlo za mnoga, mnoga potvarjanja. V vseh medijih so se na veliko potvarjala dejstva, napihovale so se številke, uporabljali so se izrazi izbrisani, etnično čiščenje, diskriminacija, diskriminatorna zakonodaja, pravna sramota in podobno. Edini, ki je v tisti oddaji nastopal kolikor toliko normalno, je bil upokojeni Slavko Debelak, ki je bil v tistih nastopih precej osamljen. Vodstvo Ministrstva za notranje zadeve se ni odzivalo na medijska vabila. Pravzaprav je treba povedati, da je problem tako imenovanih izbrisanih vsaj medijsko močno eskaliral šele takrat. Seveda smo tudi danes podobno priče nekemu medijskemu ustvarjanju virtualnega prostora in medijski pripravi na današnji dogodek v tem parlamentu. Namreč, pripravlja se znamenita izjava stotih ljudi, oglasil se je bivši predsednik republike, sedanji predsednik republike je prav tako dal neko izjavo, čeprav so ministrico pred vhodom v Državni zbor pričakali izbrisani in se ji klanjali. Seveda, kdo so ti ljudje, ki ustvarjajo ta medijski prostor. To bi lahko bilo tudi teden prej. Zakaj je vse to v medijih objavljeno sinoči in danes, je jasno – pripraviti Slovence na večerno glasovanje. Kdo pa so podpisniki?

Približno pol teh ljudi poznam, poznam tudi osebno, druge polovice ne poznam in nihče med njimi nima nobenega problema z denarjem, jaz bi rekel, da jim gre bolj ali manj za aristokrate. Bolj ali manj so se odzivale v tistem času leta 1992 in 1993 stranke Slovenske pomladi nosilke osamosvojitve. Toda pravno bistvo, ki ga je treba enostavno razložiti za to, da ga bodo ljudje razumeli je takole. Do osamosvojitve so v Sloveniji obstajali Registri stalnega prebivalstva za državljane SFRJ z bivališčem v Republiki Sloveniji, po osamosvojitvi državljane Republike Slovenije, v ločenem registru pa za tujce.
Od kod torej besedi izbris, izbrisani? Namerna izmišljotina. Takrat zakonodajo nikjer in nikogar ni silila v sprejem slovenskega državljanstva. Dovoljevala je torej tudi bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Odločiti se je bilo treba, samo odločiti se je bilo treba, mnogi se niso. Problem je seveda ta, da si velika večina statusa ni hotela urediti. Ne kaže pa zanikati dejstva, da so med njimi tudi posamezniki, ki si ga niso mogli. Pojavi se torej očitek o izbrisu in pojavil se je očitek o tem, da bi morali takrat izdajati odločbe tem ljudem torej tako imenovanim izbrisanim, da so bili domnevno izbrisani. V zvezi s tem je treba povedati, da takratna zakonodaja ni, do takratna zakonodaja ni zahtevala dokazil posameznikov, da dokažejo, kje so prijavljeni in če dejansko tam bivajo, brez kakršnikoli dokazil so vam bivališča vpisali. Sam se spomnim primera, da smo imeli približno 100 ljudi prijavljenih na Železniški postaji Celje. Dejansko torej velika večina teh ljudi v Sloveniji sploh ni bilo. Veliko je bilo govora o tem, da niso bili obveščeni, da so bili pregnani izpred okencev, da niso vedeli za kaj se gre in zaradi tega bom povzel nekaj dejstev.
Prvič. Nad 200 tisoč ljudi je vedelo in si je status uredilo, tega dejstva ne more nihče zanikati. V nadaljevanju bom citiral nekatere še neobjavljene izjave, vsaj v tem parlamentu neslišane, sicer pa javno objavljene leta 2003 v časopisu Okno uprave.

Gospa Irma Deželak iz Idrije pravi takole v tistem času: “Na Upravni enoti Idrija smo se izjemno trudili in seznanjali ljudi s slovensko zakonodajo. Pozivali smo jih, da si uredijo svoj status. Spomnim se nemalo primerov, ko smo referenti z velikim potrpljenjem prenašali vzvišene nastope nekaterih, češ da se bodo odločili urediti svoj status v Republiki Sloveniji, ko bodo sami to hoteli. Ob povečanem številu vlog smo možnost oddaje vlog organizirali tudi na Krajevnem uradu Cerkno in podaljšali uradne ure. Z vso odgovornostjo trdim, da smo na naši upravni enoti kot državni uslužbenci pokazali do teh ljudi, ki so se leta 1991 iznenada znašli kot tujci v državi, veliko razumevanja, sočutja in spoštovanja ter jim po vseh svojih poklicnih in službenih močeh pomagali. Nismo mi krivi, nesramni in žaljivi, če pa nam niso hoteli prisluhniti in se odločiti, kaj je za njih bolje.” Gospa Marta Lorber, Šmarje pri Jelšah: “Žalitev strank smo bili deležni delavci, ki delamo na teh enotah, ne pa stranke. Vse vloge smo sprejemali tako, da nihče, ki je želel oddati vlogo, ni ostal pred vrati. Vse trditve o delavcih na oddelkih za notranje zadeve so izmišljene. Naj navedejo konkretne primere, če jih imajo.” Še citat gospoda Mihe Novaka iz Kamnika: “Vrata naše upravne enote so bila odprta vsakomur. Res pa je, da nekateri pred vrata niso stopili oziroma hoteli stopiti, kaj šele, da bi na ta vrata potrkali. Tisti ljudje danes glasno govorijo, da smo jim vrata zapirali.” Pokojni Matjaž Majc, Upravna enota Celje, pa je zapisal takole: “Res mi je žal tistih, ki so morali čakati tako dolgo in so šele sedaj, leta 2003, ko smo praktično v Evropi, ugotovili, da bi bilo dobro, da si uredijo svoj status. Kje pa so bili do sedaj?”
Še nekaj dejstev. Konec leta 1991 in v začetku leta 1992 so bila dodatno odprta mesta za vlaganje vlog tudi na Beethovnovi 3 v Ljubljani. Tam je bil sedež takratne Službe za upravne in notranje zadeve, nasproti pa je Ustavno sodišče. Na ulici pred Beethovnovo 3 se je zbralo veliko število ljudi, ki so si hoteli urejati status. Slavka Debelaka, takratnega predstojnika te službe, je poklicala sekretarka Ustavnega sodišča in mu povedala, da ustavnega sodnika, gospoda Krivica, zelo moti gneča na ulici in ne more delati. V veliki meri je tu šlo torej za špekulante. Poudarjam pa, da ne izključujemo tistih, ki jim je bila dejansko storjena krivica.
Poglejmo izjavo gospoda Todorovića iz tistega časa: Za slovensko državljanstvo nisem zaprosil iz načelnih razlogov, ker se mu je to zdelo necivilizacijsko. Gospe in gospodje, necivilizacijsko je bilo prositi za slovensko državljanstvo temu gospodu. Ali ne govorimo o gospodu, ki je dobil 17.000 evrov dosojenih z obrestmi 54. Res je, da odločba ni pravnomočna, toda on zahteva trikrat več. Lahko razumemo tudi tole izjavo Dijane Privšek: “Nedavno me je poklical nekdo, ki še vedno nima urejenega statusa. Vprašal me je, če sem takrat vedela, da se bo to tako končalo. In če ne bi jaz na njegovem mestu ravnala enako. Ali ni to kalkuliranje? Povabil me je tudi na piknik, ki ga bo priredil, ko bo dobil odškodnino.” Naj citiram še Andreja Štera. Andrej Šter ni kdor si ga bodi, ampak je bil poslanec v tem Državnem zboru. Bil je načelnik upravne enote v Kranju in minister za notranje zadeve.
On pravi takole: “Republika Slovenija si nima kaj očitati. Nimamo slabe vesti. Kdor bi kaj takšnega poskušal bi tvegal neprijetna srečanja z ljudmi iz ulice. S tem bi pokazal tudi to, da so na upravnih enotah izvajali etnično čiščenje in delali nezakonito. To ni res. Tega si ti ljudje ne zaslužijo.”

Še nekaj je bilo slišati o dokumentih, njihovem domnevnem uničevanju in tako dalje. Zelo odgovorno lahko trdim, da manipulirate, lažete, ali imate prvoaprilske. Ne vem kaj je. V Republiki Sloveniji ni bilo nikoli in vsaj do sedaj ni nikjer v nobenem procesu in v praksi v navadi ali karkoli hočete, da bi bili dokumenti uničeni na tak način kot se prikazujejo v javnosti. V javnosti namreč lahko vidite dokumente z napisom “uničeno”, “poništeno”, “erase”. V Sloveniji se vsi dokumenti, in tisti, ki ste iskali potne listine, osebne izkaznice ali karkoli drugega uničijo na ta način, da se preluknjajo, so se in se danes. V medijih pa prikazujemo uničeno, poništeno, erase, torej manipulirano. Leta 2003 je Slavko Debelak napisal tudi tole: Slovenija bo res vedno bolj aktualna za druge. Smo priznani, socialni, potni list ima visoko veljavo. Kmalu bomo članica EU in Nato. Z nekdanjo SFRJ ni primerjave, zato pri nas iščejo koristi, ki jih drugje ni pričakovati. Če bomo sedaj zanemarili strokovne vidike tvegamo, da se podajamo na pot brez vrnitve.

Gospe in gospodje, ni mi lahko govoriti o teh zadevah tukaj, ni mi enostavno, ne le zaradi vseh ljudi, ki so te postopke vodili na upravnih enotah, temveč tudi zaradi veteranov Vojne za Slovenijo, ki so v tistem osamosvojitvenem času tvegali življenje, krvaveli in celo umirali. Torej, dogodek se ni, če govorimo o vojni za Slovenijo, se ni začel leta 1991, ampak šest let prej, s protesti, ki se jih mlajši ne spominjate. Žal mi je, da so najbolj glasni tisti, najbolj glasni tisti in se sklicujejo na pravo, pravno državo in vse ostalo, ki so v tistem času zapuščali peskovnik, kjer so delali potičke, drugi pa smo z orožjem v rokah hodili po Sloveniji.
Ni mi lahko govoriti v času referenduma. Seveda bi bilo veliko bolje govoriti o tem, da interpelacije danes tukaj ne bi bilo, če bi ministrica pravočasno uvidela in prenehala s početjem kakršnemu smo priča. Vrnimo se torej k točkam vsebine interpelacije. To je bil uvod. V predvolilnem programu LDS, ne najdemo nobenega direktnega zapisa o izdajanju odločb tako imenovanim izbrisanim, še manj pišete o odškodninah. Zato pa najdemo veliko leporečja o spoštovanju pravne države, preprosti ljudje so si to zagotovo razlagali, da bodo sodni postopki predvsem učinkoviti in krajši. Zato pa nam je povolilni čas prinesel kaj? Prinesel nam je velike spremembe, tudi spremembe v praksi, zlasti na pravosodnem področju, pravno-pravosodnem področju. Pod vodstvom stranke gospe Kresalove, ste začeli izdajati odločbe izbrisanim. Stavkajoči sodniki so spisali prvo sodbo o odškodnini. Odvetniške tarife si bodo določali odvetniki sami.

Minister Zalar pa je pretekli petek število notarjev iz 125 znižal na 98. Ali je še kakšen boljši dokaz za tisto kar sem govoril v petek tudi tukaj, da privilegiramo odvetniški lobij. O 8. točki odločbe Ustavnega sodišča ne bom govoril. Več ali manj jo poznamo na pamet. Niti ne želim problematizirati odločitve Ustavnega sodišča za katerega vi trdite, da je zveličavno najvišje nezmotljivo, in da se njegove odločbe zgolj in samo izvršujejo. Raje bom prebral tisto kar so rekli pravniki, ne bom se skliceval na doktorja Jerovška, ker ste mnogi ob nastopu kolege Grimsa kar zmajevali z glavami, ampak se bom enostavno, bom odločbo 8. točko problematiziral skozi izjave dr. Cerarja. Upam, da bomo poslušali. Takole je bilo 28.1.2004 zapisano v reviji Mag: “Kritika aprilske odločbe o izbrisanih, kaj je njegova glavna težava? Odgovor. Predvsem nesrečna 8. točka. V njej je zapisano, da je treba kategoriji ljudi, ki so od leta 1992 pridobili status stalnega bivališča avtomatično izdati odločbe. Strokovnjak iz področja ustavnega in upravnega prava smo bili povsem enotni, da to ni mogoče brez zakona, saj ne bi bilo skladno ne z našo Ustavo in ne z prevladujočo prakso evropsko tradicijo. Nenavadno je, da je Ustavno sodišče določi način izvršitve tako, da na splošno zaveže upravo k izdajanju tisočih odločb. Takšno naravo posplošiti ima lahko samo zakonski akt, ker Ustava pravi, da lahko upravni organi izdajajo odločbe le na podlagi zakonitega predpisa.” Nadalje. “Kaj pravite o decembrski presoji ustavnih sodnikov? Gospod Cerar je kritičen takole: Tudi, če bi zakon na referendumu padel še vedno velja samo 8. točka, po kateri morajo upravni organi neposredno izdajati odločbe. Tega sodniki aprila niso tako zapisali, strokovnjaki smo pregledali, predlagali, da naj se Odločba Ustavnega sodišča izpelje v skladu z Ustavo, to je preko zakona, na to pa je sodišče decembra izrecno napisalo, da to sploh ni potrebno. Kot povedano je to v nasprotju z Ustavo, se mnogim upravnim organom zapoveduje izdajanje odločb brez zakonske podlage in za ../Nerazumljivo./.. še z retroaktivnim učinkom.” Še nekaj misli gospoda Cerarja. Prepričan sem, da bi zaplet sedaj lahko uredili, govorimo o letu 2004, ustrezno rešili le z ustavnim zakonom, ki bi se navezoval na temeljno ustavno listino itd.” Seveda boste povedali, da se je premislil. Malo prej sem slišal, da se je premislil tudi gospod Jerovšek. Gospod Jerovšek si ni premislil. Še nekaj misli iz tega intervjuja, ki so izjemno značilne in verjetno tudi boleče za koga. Namreč gospod Cerar je ocenjeval delo ustavnega sodnika gospoda Ribičiča in pravi takole, vprašanje glasi takole “Ribičičevo delo v vlogi preučevalca v sporni aprilski odločbi”, vemo kako se je držala njegova stranka oziroma parti v času osamosvojitve. Gospod Cerar je pravil pa takole: “Mnenje opozicije, da je v tej odločbi ravnal politično je pričakovano, vendar osebno ne vem, ali je ravnal politično motivirano ali pa se je opredeljeval zgolj vrednostno in strokovno. Težava je, da je ustavni sodnik nekdo, ki je bil tako viden nekdanji politik. Mozetiču, nekdanjemu poslancu SKB in nato strokovnemu sodelavcu Ustavnega sodišča nikoli ni uspelo s prijavo za sodnika, govorim o letu 2004. Z izvolitvijo gospoda dr. Ribičiča so se nekateri argumenti proti kandidaturi mag. Mozetiča pokazali za zelo vprašljive.

No, poznamo nadaljevanko do leta 2008 ali 2007, ko je gospod Mozetič potem postal ustavni sodnik. Naj še enkrat opozorim tudi na pravno mnenje, o katerem je že bilo govora, zato ga ne bom ponavljal, seveda govorimo o pravnem mnenju iz tistega obdobja, ki je relativno jasno: samo zakon je lahko podlaga za izdajanje odločb. Sicer pa je treba reči, da se je ministrstvo namesto zakona, s katerim bi enotno in celovito uredilo problematiko, zajeto v odločbi Ustavnega sodišča, odločilo za nenavaden pravni precedens in je ureditev te problematike že takrat predlagalo v dveh zakonih. Zunanji sodelavec pri pripravi teh dveh zakonov je gospod Krivic, 350.000 tolarjev, 1.500 evrov. Eden izmed zakonov je bil tako imenovani tehnični zakon. Ministrstvo je vztrajalo, da je nujno potreben zaradi izdajanja odločb. Ko pa je bil na referendumu zavrnjen, je spremenilo svoje mnenje in začelo izdajati odločbe, okoli 4.000, nekaj nad 4.000, brez zakonske podlage. V tistem času sem bil tudi na notranjem ministrstvu in jasno je, da so kupi odločb prišli nazaj, neznan naslov.

Vzporedno s tem kaže omeniti še nekatere zadeve, ki so že bile omenjene, predvsem pa obdobje 2004-2008. Gospe in gospodje, tisti, ki govorite, da v prejšnjem mandatu ni bilo narejenega nič, ne drži. Štiri leta ste imeli možnost podpreti ustavni zakon, a ste ga vedno vztrajno in povsod zavrnili. V tem kontekstu je ta zavrnitev relativno jasna. Zakaj? Implementacija okoriščanja od te zavrnitve se danes zelo jasno kaže skozi tri stranke, Zares, SD in LDS, ki so takrat to bojkotirale, in seveda tudi s tem, da so v letu 2009 kar naenkrat pomnožile število tako imenovanih izbrisanih z 18.305, kar je bil podatek za časa Ropove Vlade, kar je bil podatek za časa Janševe Vlade – naravni zakoni bi rekli, da jih je kakih 1.000 manj, ne, pri vas se je to povečalo. Več ali manj osebno poznam vse ljudi, ki so šteli leta 2003, ki so šteli leta 2004 in ki so šteli leta 2009, več ali manj. Ne vem, kako je to mogoče, ampak to naj pokaže preiskovalna komisija. Kaj pomenijo odškodnine, kaj pomenijo te stvari, v zvezi s tem bi rad opozoril samo na naslednjo zadevo. Od premierja do ministrice, do vas, uvodničarjev, vsi po vrsti ena in ista lajna – izdajanje odločb izbrisanim nima nobene zveze z odškodninami. Ista lajna! Neverjetno. Neverjetno.

Toliko časa že opozarjam, da je to polresnica. Povedati je treba še eno polovico resnice, ki pa je, da bo ta odločba podlaga, dokazilo, če hočete, v ločenem premoženjsko pravnem premoženjskem postopku zoper državo. Malo prej sem na elektronsko pošto dobil vzorec take tožbe. In ob tistem spremnem dopisu, jasno Društvo izbrisanih, jasno daje navodila in pravi: Počakajte odločbe. Te bodo podlaga, te bodo dokazilo in takrat vložite odškodninske zahtevke. Seveda je zraven vloga za brezplačno oprostitev teh davščin, kolekov, ali kako se že imenuje. Tudi to je priloženo. Kakorkoli gledamo na zadevo danes nastaja nek vtis, ta del dvorane zagovarja, ta del pa je proti izbrisanim. To ni res. Nikoli in nikdar nismo rekli, da nismo pripravljeni popraviti krivice vsem tistim, ki jim je bila storjena. In nikoli in nikdar nismo rekli, da se nismo pripravljeno pogovarjati o tem, da dobijo ti ljudje tudi odškodnino. Ampak samo tisti, ki jim je bila storjena krivica. Odškodnino pa je potrebno limitirati. To pa je povsem jasno. In še vedno smo odprti na tej točki pri ustavnem zakonu. Samo vzemite ga v roke, preberite ga in se pogovorimo.

Ustavni zakon je edini, ki pomeni zelo jasno situacijo individualne obravnave, individualne presoje in odpravljanja krivic, ne pa splošno izdajanje odločb, ki doseže vse, ki so bili na nekem računalniškem spisku leta 1991, pa so lahko odseljeni, so, niso, so umrli, niso to danes ne vemo. Seveda kakršnokoli zavračanje, kakršnokoli govorjenje o tem, da je potrebno vse odločbe Ustavnega sodišča v celoti takoj realizirati in tako dalje, problematizirajo te odločbe tudi pravniki, potem je to tudi meni dovoljeno in zelo jasna zgodba. Kakorkoli obračate tisto situacijo okoli večinskega volilnega sistema nima smisla. Poteptali ste ga, referendumsko voljo od ljudi kot valjar od 1.000 ton.

Ustvarja se neenakost pred zakonom. To je ena od naših nadaljnjih obtožb. Zelo jasno je, da je verjetno še komu storjena krivica v tej državi. Recimo tistim iz časa pred ali po II. svetovni vojni, žrtvam vojnega nasilja, levim in desnim, v to se jaz niti ne spuščam, pa ti ljudje danes morajo hoditi od okenca do okenca, zbirati dokumente, dokazovati in potem nek uradnik odloči. Ne, tako imenovanim izbrisanim pošljemo v obliki darila domov. Vse to lahko prepreči samo ustavni zakon. O odškodninah nima smisla kaj več govoriti.
Zanikali ste jih desetletje in več, zanikate jih danes, postajajo pa realnost in to ljudje vidijo in ljudje niso slepi. Če skušam zaključiti, bom rekel takole. Ne kaže se sprenevedati, da bi danes zvečer ne slavili. Dovolj imate večino, ki jo imate, vendar ostala bodo zgodovinska dejstva, o katerih bodo verjetno ljudje sodili šele čez štiri leta. Mi bomo interpelacijo podprli. Hvala lepa.