Odrinjena slovenščina

Svetovni Dan materinščine: bolj kot kdo drug jo s praznim govoričenjem ogroža vladajoča politika. Generalna skupščina Unesca (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo) je leta 1999 razglasila 21. februar za svetovni, mednarodni Dan materinščine. Lahko pričakujemo, da bo ob tem iz same organizacije prišlo kakšno sporočilo, ki bo govorilo o potrebi, da se ljudje po svetu zavedajo pomena materinščine, jo razvijajo in ohranjajo; morda se bo oglasil tudi kakšen slovenski organ, ki ve o njej povedati karkoli zanimivega, od statističnih podatkov do novic o dogajanju v zvezi s slovenščino. To pa je verjetno že vse, kar javnost lahko pričakuje od takšne ali drugačne kompetentne organizacije ali oblasti.Vsaj pri nas pa oblast ne stori vsega, kar bi človek od nje želel: najprej, da bi sama imela polno zavest o tem, da je materinščina bogastvo, iz katerega izvirata vsa naša ustvarjalnost in eksistencialna kondicija – in dalje, da bi bila vztrajnejša pri praktičnem utrjevanju te zavesti pri državljanih. Nič od tega: vede se in govori kot mešetar, ne pa specifični ustvarjalec v obleki »prirojene« materinščine; je brez tiste banalno povprečje presegajoče verbalne drže, ki bi dokazovala, da so jo državljani izbrali zaradi njihovih dozdevno najvišjih zmožnosti, ki jih premore narod. Govorijo v »sproščenem«, praznem jeziku, ne pa v jeziku reflektiranih predstavnikov ljudstva, ki ga morajo voditi k dobremu.Če s tega vidika pogledamo na pokrajino materinščine, nas ne preseneča, da je po večjih mestih skoraj že ni srečati: napisi in reklame so v tujščini, ki niti ni povsem angleška – vmes so čudaške skovanke, ki bi lahko bile last katerega koli jezika in so torej absurdne. To dejstvo najočitneje govori, da materinščina začenja postajati v svoji državi drugi jezik; »zgledi« za to se kar množijo; nekateri napisi na pomembnih mestih (kot je recimo letališče) so najprej angleški, nato (če sploh) slovenski; tudi po visokih uradih ni ravno redek pojav, kjer uradna besedila za domačo rabo pišejo v angleščini; na univerzah so vse močnejše težnje po uvajanju angleščine kot jezika predavatelja. Tudi sicer na neki »višji«, recimo temu razumniški ravni, slovenščina dejansko izgublja svojo ceno, saj se domačega avtorja besedilo v angleščini vrednoti višje, kot če zagleda luč sveta v slovenskem jeziku. In jezik v strokovnih srednjih šolah, javnih občilih? Ali celo v knjigah domačih založb? Odnos do nje je pretežno poljuben, površen, malomaren. Ja, celo v literarnih knjigah jezikovni stil z redkimi izjemami ni vidik kvalitete, temveč prezira vredna staromodnost.Vse to je odsev tudi vladajoče politike. Oblast je sicer že pred leti sprejela nekaj veljavnih zakonskih aktov, ki naj bi zavarovali življenje slovenščine, toda zdaj jih sama, kot tudi mnogih drugih, ne spoštuje. A to ni čudno; kdor ne ceni ali se ne zaveda prvega bogastva, ki ga je prejel z materinščino (ki je pogoj in izhodišče vsake ustvarjalnosti), pač ne more videti vrednot, ki rastejo na njenih temeljih. Brezkompromisno in pospešeno razgrajuje tudi gospodarstvo in vrednostni sistem našega sveta.Je slovenščina ogrožena? Vsekakor jo najbolj ogroža aktualna politika, njeni zgovorni »pišmevuharji«, ki so jim v boju za položaje in dobiček vrednote samo ovira. Mnogi izmed njih bi skrb zanjo zlahka razglasili za »nacionalizem«. Materinščino rešujejo v glavnem posamezniki, ki kljub neprijaznim okoliščinam slutijo, da brez nje za Slovence ne more biti mesta v prihodnosti. In ustvarjajo tudi s to mislijo. Na te lahko veliko bolj kot na kogar koli stavimo – to vemo iz preteklosti: ti bodo lahko okrepili življenjski tok materinščine, da bo stekel v novo svobodo.Odbor za kulturo v Strokovnem svetu SDS