Odreditev parlamentarne preiskave

BRAVNAVA AKTOV O ODREDITVI PARLAMENTANRE PREISKAVE ZA UGOTOVITEV POLITIČNE ODGOVORNOSTI NOSILCEV JAVNIH FUNKCIJ, KI SO SODELOVALI PRI PRIPRAVI IN IZVEDBI NAKUPA LAHKIH OKLEPNIH KOLESNIH VOZIL 6X6, VLADNEGA LETALA, HAUBIC 155 MILIMETROV, SISTEMA ZA UPRAVLJANJE OGNJA ACCS, LETAL PILATUS IN OBNOVI TANKOV T55S, FINANCIRANIH V OKVIRU TEMELJNIH RAZVOJNIH PROGRAMOV OBRAMBNIH SIL REPUBLIKE SLOVENIJE V LETIH 1994 DO 2007 ZARADI SUMA, DA SO BILI POSLI POLITIČNO DOGOVORJENI, VODENI NETRANSPARENTNO IN DA SO NEGOSPODARNI TER ZARADI SUMA O PRISOTNOSTI KLIENTELIZMA IN KORUPCIJE IN ZA UGOTOVITEV SUMA ODGOVORNOSTI NOSILCEV JAVNIH FUNKCIJ PRI RAZOROŽITVI NEKDANJE TERITORIALNE OBRAMBEZahtevo za uvedbo parlamentarne preiskave je na podlagi 93. člena Ustave Republike Slovenije Državnemu zboru predložila skupina 35 poslank in poslancev, s prvopodpisanim gospodom Jožetom Tankom.      JOŽE TANKO: “Danes bo odrejena še druga preiskovalna komisija, ki bo preiskovala orožarske posle. 35 poslancev je prispevalo svoj podpis pod zahtevo, da se ustanovi parlamentarna preiskava o nekaterih nabavah orožja po letu 1994. Gre za obdobje, za katerega smo sprejeli poseben zakon o tako imenovanih temeljnih razvojnih programih. V tem predlogu za parlamentarno preiskavo gre za nekatere nabave, za katere obstaja utemeljen sum, da niso bile izpeljane v skladu s predpisi, v skladu z načeli dobrega gospodarja, torej brez potrebne varčnosti, racionalnosti in gospodarnosti. Izpeljane so bile s sodelovanjem nepotrebnih posrednikov in pri teh nabavah obstaja utemeljen sum, da so bili posli politično dogovorjeni, klientelistično izpeljani in zaradi česar obstaja tudi utemeljen sum korupcije pri tedanjih nosilcih javnih funkcij. Precej teh še sedaj opravlja pomembne javne funkcije. Podpisniki te zahteve smo ob vložitvi predlagali racionalno rešitev, združitev oziroma razširitev že predlagane zahteve 32. poslancev s predlogi iz zahteve 35. poslancev. S tem bi bil zagotovljen enoten in sistemski pristop preiskavi orožarskih poslov, ustanovljena bi bila ena preiskovalna komisija, imeli bi eno strokovno podporo v Državnem zboru in opozicijsko vodenje parlamentarne preiskave. Predlog je bil zagotovo racionalen v vseh pogledih. Ustanovljena komisija bi lahko pregledala vse navedene sporne nabave in pripravila končno poročilo. Vendar kot je to že običaj in značilnost naveze LDS in SD, racionalnosti ne trpijo. Odklonili so združitev zahtev za preiskavo, odklonili so enoten pristop, odklonili so pripravo skupnega poročila za vse ugotovitve do katerih bi prišla skupna preiskava poslov iz obeh zadev. Toda opozicija je želela najprej pregledati en, se prvi svoj del in pripraviti vmesno poročilo. Vsebine iz druge zahteve pa bi se lotili le, če bi pravočasno preiskali svoj del oziroma, če bi tako naneslo. Zagotovo pa tako ne bi naneslo v tem mandatu. Če so razlogi za odreditev parlamentarne preiskave za nabavo oklepnikov 8×8, za nabavo za katere je bil speljan ravni razpis in dosje katere je večkrat bil omogočen vpogled predstavnikom parlamentarnega odbora za obrambo, potem je še bistveno več razlogov za odreditev preiskave za vrsto nabav, za katere sploh niso bili izpeljani postopki javnega naročanja. Za nekatere nabave je bil dovolj le visok politični obisk v eni od bližnje vzhodnih držav in že so stekli posli. Seveda ne gre oporekati odločitvi mlade države, da se oboroži, da zavaruje svoje meje. Ta odločitev je bila povsem logična, saj je bilo potrebno po osamosvojitvi Slovenije, ko smo postali samostojni, poskrbeti za nacionalno varnost države. Bili smo sami. Nismo bili vključeni v noben sistem kolektivne in solidarne obrambe, država se je prebijala na evropski in svetovni sceni, časi pa so bili burni. Za našo južno mejo, to je nekoliko nižje od Kumrovca, je divjala krvava med etična balkanska vojna. Žrtev je bilo ogromno, področje zelo nestabilno, z zelo neurejenimi meddržavnimi mejami in nevarnost razširitve spopadov je bila velika. Orožja je imela država malo, struktura je bila neustrezna in orožje je bilo več ali manj staro. Velik del oborožitvenih težav pa je bil tudi posledica predhodnih političnih odločitev. Namreč v procesu osamosvajanja Slovenije je tedanji vrh nekdanje slovenske karierne politike sprejel odločitev, nerazumno in nikoli pojasnjeno, odločitev o razorožitvi Slovenske teritorialne obrambe. To je pomenilo, da Slovenska TO ni mogla do svojega lastnega orožja, da je to orožje v svojih magazinih zadržala tedanja Jugoslovanska ljudska armada in da se je Slovenska teritorialna obramba lahko oborožila samo tam kjer so štabe teritorialne obrambe vodili tisti, ki ukaza političnega vrha in Republiškega štaba teritorialne obrambe niso upoštevali. Teritorialna obramba je pridobila oborožitev in orožje izključno zaradi neposlušnosti in spretnosti lokalni štabov teritorialne obrambe in s tem več ali manj lahkim orožjem smo izpeljali in zaščitili našo osamosvojitev. Vendar bi bilo zaradi okoliščin in dvojnih razmer v sosedstvu potrebno zagotoviti orožje, da bi zagotovili vsaj minimalno sposobnost za obrambo države v primeru nove agresije na Slovenije. Zato je bil sprejet Zakon o temeljnih razvojnih programih s katerim se je dala podlaga za posodobitve in nakupe orožja v skladu z nacionalno doktrino in pričakovano povezavo v NATO, v sistem kolektivne obrambe. Žal je bilo izvajanje Zakona o temeljnih razvojnih programih vseskozi izredno misteriozno, povezano s čudnimi potmi in odločitvami, izpeljane so bile številne aktivnosti, ki kažejo na to, da so bili postopki izvedeni zelo nepregledno, v neskladju z zakoni in cilji države. Vseskozi pa so bile v nakupe, več ali manj, očitno vpletene tudi osebe, ki po svoji funkciji in statusu niso imele prav nobenih zakonskih in izvršnih pristojnosti za sodelovanje in izpeljavo pri takšnih poslih. V celoti je bil preprečen nadzor kogarkoli nad aktivnostmi, postopki, nad tehničnimi karakteristikami, finančnimi aranžmaji, posredniki in še čim. Zato nabave niso bile racionalne. Seveda pa je izstopajoče, da smo v tem obdobju, v katerem je bil vstop v Evroatlantske povezave, tudi v NATO, izredno jasno definiran in prepoznaven cilj države, nabavljali ogromne količine orožja, ki ni bilo skladno z nato standardi. Tudi starega, ki pa je bilo, to je zaradi korektnosti le potrebno povedati, sveže prebarvano. Postavlja se vprašanje zakaj smo to počeli. Je imela takratna politika figo v žepu in z evro atlantskimi povezavami ni mislila resno, ali je šlo za višje komercialne cilje, na osnovi katerih se je nevarno pospravilo velike razlike med stvarnimi in fakturiranimi cenami. Najverjetneje je res oboje. Tedanja vlada je s sodelovanjem tedanjega vrhovnega poveljnika slovenske vojske, predsednika Kučana, v Izraelu nabavila minomete 120 milimetrov. Tako se je pokazalo,da so v naših razmerah neuporabni, zato je sledila njihova predelava, saj v slikoviti slovenski deželi nimamo dovolj puščavskega peska, ki bi bil edina ustrezna podlaga za varno in smotrno uporabo tega orožja. Vsekakor je bilo varnejše in cenejše predelati kompenzacijski mehanizem minometov, kot pa za njimi prevažati uvožen puščavski pesek. Zagotovo so zaradi tega nastali visoki dodatni stroški, ampak provizije se niso zmanjšale ali vrnile. Vse breme nabave in dodelave je padlo na slovenske davkoplačevalce. Zadnji skrbnik nad javnimi financami, kolega Cvikl, ni niti trenil, pa tudi prej se ni zganil, ko je bil visok vladni uradnik, prav tako ni odreagiral nekdanji, tako imenovani car parlamenta Anderlič, ki ga sedaj vznemirjajo že najmanjši premiki in spremembe na vojaškem področju. Sicer pa je to že itak prepoznavni standard ravnanja gospodov, ki so se po zadnjih volitvah preselili v opozicijo in ki so začeli bolehati za hudo amnezijo. Kar naenkrat so pozabili na vso svojo ustvarjalno zgodovino. Morda bo preiskovalna komisija odkrila vzroke zakaj so za gorato alpsko deželo, kar Slovenija nedvomno je, najprimernejše ravno izraelske puščavske havbice velikega kalibra. Govori se, da smo kupili sicer rabljene, vendar sveže pleskane. Za te havbice se je nabavljalo tudi staro strelivo in uporaba tega orožja je potem v tej kombinaciji imela hude posledice. Bile so nesreče s tragičnimi posledicami, bila je smrtna žrtev, bilo je tudi nekaj poškodovanih. Čisto mogoče je, da bo preiskava ugotovila, da so bile cene oziroma stroški teh nabav potem enake tistim kot, če bi takrat kupovali novo orožje in novo strelivo. Kot svojevrsten in ironičen odziv političnega vrha na vse nepravilnosti in afere okrog nabav z Bližnjega vzhoda pa je bil neposreden televizijski vklop izraelskega politika v Mišino oddajo, v kateri sta se z našim nekdanjim predsednikom prav lepo in prijateljsko pogovarjala. Posebno poglavje vojaških nabav so pilatusi. Kako sicer razložiti, zakaj, na čigavo pobudo in na osnovi kakšnih standardov in utemeljitev imamo najdražjo letalsko šolo, sestavljeno iz trenažnih letal pilatus, na katere se je potem naknadno obesilo nekaj zasilnih sistemov oborožitve. Prav zaradi tega smo izgubili generalno garancijo proizvajalca teh letal. Ali pa, recimo, zakaj smo se lotili drage obnove starih ruskih tankov T-55, ki so sedaj obstali v kasarnah ali pa najdemo primerke na poligonu Poček, kjer jih Slovenska vojska uporablja za tarče pri usposabljanju. Tako je mogoče še najlažje prikriti ogromno in nerazumno porabo sredstev za nekvalitetno obnovo. Prav tako se skoraj nihče več ne vpraša, zakaj je najdražji oziroma najprestižnejši falcon, katerega nabava je bila pred nekaj leti tako neobhodno potrebna, izpeljana mimo Zakona o temeljnih razvojnih programih, in ne opravlja svoje osnovne naloge. No, če sem še bolj natančen, ne opravlja niti rezervne naloge, to je prevoza ranjencev, s čimer se je takrat dodatno utemeljevalo ta nakup. Neizpodbitno je, da smo v primeru falcona porabili namenska oborožitvena sredstva, namenjena zagotavljanju varnosti države, za projekt, ki zaradi odločitev bivše politike in podpisane dolgoročne pogodbe opravlja le komercialne storitve, in to izključno v tujini, v Sloveniji pa to letalo menda že kar dolgo ni priletelo. Eden od spornih primerov so tudi nabave v izbrani tovarni v Sloveniji, ki jo je tedanja politična naveza Liberalne demokracije in Socialnih demokratov predhodno hladnokrvno in po izjemno nizki, se pravi, zelo ugodni ceni brez ustreznih postopkov prodala enemu izmed svojih političnih članov in podpornikov in mu po nakupu kot zahvalo ali pa kot nagrado ali pa morda kot popotnico ali kot kompenzacijo za tveganje podarila še večletni večmilijardni posel, pri katerem dobavitelju ni bilo treba kaj prida skrbeti za dobavne roke in kvaliteto izdelka; cena pa tako ali tako ni bila nikoli prenizka. Sicer naj bi krpan pomenil izvrstno priložnost za slovensko znanje in tehnologijo, priložnost za številna delovna mesta na Koroškem, perspektivo za mlade strokovnjake in tudi perspektivo za izvoz. Vendar se je od tega uresničilo bore malo – izvoza ni, izdelek pa je še vedno tehnološko pomanjkljiv. Še posebej slovi po slabi karoseriji, ki poka brez razloga. Edino kar krasi ta projekt, so številni aneksi k pogodbam. Teh se je do sedaj nabralo 26. To samo potrjuje, da je ta projekt navzgor neomejen, namenjen privilegiranemu proizvajalcu, slučajno sicer političnemu zavezniku naveze LDS, SD, ki mu je bilo tudi omogočeno, da je na zelo protekcionistični način dobival finančne injekcije in reševal tehnološko zastarelo proizvodnjo. To samo pritrjuje temu, da je šlo za nedodelan, nedomišljen pristop v katerem sta tako proizvajalec kot tudi naročnik oziroma izvajalec precenila sposobnosti. Zato tudi niso slučajni izredno visoke prekoračitve pogodbenih vrednosti. Primerov spornih nabav iz Zakona o temeljnih razvojnih programov je seveda še veliko več in vseh se seveda ne vključiti v preiskavo. Seveda je bilo možno takoj, ko se je ugotovilo, da Zakon o temeljnih razvojnih programih zaostaja za trendi ali več ne odgovarja aktualnim vojaškim standardom, konceptom ali pa vojaški doktrini, ta zakon posodobiti. Vsaka odgovorna politika bi reagirala in to tudi storila, saj niti ni logično, da se v tako dolgem obdobju, ne vem, več kot desetih let, za katerega je veljal zakon o temeljnih razvojnih programih ne bi nič spremenilo. Ta togost je bila možna samo, če so posel oziroma vojaške nabave obvladovale logistične skupine z ustaljenimi odnosi in povezavami, in če se je že v štartu izvajanja zakona o temeljnih razvojnih programih rezerviralo ali celo porabilo večino denarja za klientalistične naveze in nabave. Naj bo zaključku povem, da v letih 1994 do 2004, opozicija ni imela, tedanja opozicija ni imela prav nobene možnosti, da bi ustanovila preiskovalno komisijo, ki bi raziskovale orožarske nabave, saj v tem obdobju nikoli ni zmogla zagotoviti 30 podpisov poslancev, kolikor jih zahteva zakon za vložite zahteve za parlamentarno preiskavo. To je pač ključen pogoj. Tedanja koalicija temu tudi ni dala in ne bi dala nobenih podpisov. V najboljšem primeru smo lahko zbrali samo 23 podpisov. Sedanja opozicija, predvsem Liberalna demokracija in socialni demokrati pa neprestano izražajo dvom za vsako odločitev Vlade, vsako aktivnost Vlade in koalicije in tako se dogaja tudi na področju nakupov ali pa sedanjih nakupov vojaške opreme. S tem, po moji logiki preventivnim delovanjem, želijo zamegliti svojo vlogo in odgovornost za nabave v letih, ko nad njihovim delovanjem ali pa nad delovanjem njihovih vlad ni bilo mogoče vzpostaviti resnega parlamentarnega nadzora. Ustanovitev te preiskovalne komisije, te parlamentarne preiskave je priložnost, da se potrdijo ali zavrnejo sume vpletenosti nosilcev javnih funkcij, pri spornih nabavah vojaške opreme kot to predlagano v zahtevi za odreditev parlamentarne preiskave.”