Odprto pismo Zbora za republiko institucijam v Evropi in svetu
petek, 18. 1. 2013Slovenci ne terjajo nasilnih sprememb: terjajo jih nedemokratični botri iz ozadja, ki si – v njihovem imenu – prizadevajo reformne spremembe vlade nasilno zaustaviti, ne da bi jih ljudje za to prosili ali še manj – pooblastili. V Zboru za republiko, ki združuje kritične intelektualce različnih političnih usmeritev in nadaljuje tradicijo prve slovenske demokratične koalicije (Demokratične opozicije Slovenije Demos 1989-1992), smo z osuplostjo in prizadetostjo prebrali cirkularno pismo, s katerim današnja zunajparlamentarna opozicija označuje gospodarski in politični položaj v Sloveniji. Ta se je poslabšal pred nastopom aktualne vlade, seveda tudi pod vplivom svetovnih finančnih pretresov, aktualna vlada pa ga rešuje z ukrepi, ki niso vsi najbolj priljubljeni, vendar nujni in so bili potrjeni v EU.Jedrno ost pisma so navedeni avtorji namerili v sedanjo vlado v republiki Sloveniji, v njenega predsednika, Janeza Janšo, predvsem pa v reformne ukrepe, ki jih je vlada RS v letu 2012 uvajala, vse z namenom okrepiti demokracijo in spoštovanje človekovih pravic, zagotoviti delovanje tržnega, na privatni iniciativi temelječega gospodarstva, znižati proračunski deficit na s paktom o stabilnosti dogovorjeno raven in državo ohraniti kot zdrav gospodarski subjekt v Evropski uniji in v evro območju. Ukrepi, ki jih je vlada izvajala, so bili podprti na vseh ravneh evropske, a tudi svetovne politike. Omenimo mnenje predsednika evropskega sveta g. Van Rompuya, ki se je 25. maja 2012 v Ljubljani sešel s predsednikom vlade RS Janezom Janšo. Mediji so njegovo mnenje povzeli takole: »Predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy pa je dejal, da je slovenska vlada na pravi poti. Zdrave javne finance so po njegovem mnenju predpogoj za uspešno strategijo za rast, fiskalna konsolidacija pa je potrebna, da zgradi zaupanje in zagotovi, da mladi ljudje jutri ne bodo nosili bremena visokih dolgov. Dejal je še, da so nekateri od teh ukrepov boleči, bodo pa pomagali Sloveniji, da poveča konkurenčnost in znova doseže gospodarsko rast« (Planet Siol, pomemben internetni portal v državi).Podobnega mnenja je bil tudi generalni sekretar OECD Angel Gurria, ko je med 1. in 3. septembrom 2012 bival v Sloveniji. Mediji so poročali: »Namen obiska Gurrie v Sloveniji je ponuditi podporo OECD-ja pri nujni izvedbi strukturnih reform in ukrepov za zagon gospodarstva« (RTV SLO, internetni portal nacionalnega radia in televizije). Srečal se je s predsednikom vlade in z gospodarskim ministrom, z ukrepi vlade pa je bil zelo zadovoljen. To je bilo tudi sporočilo svetu, da je Slovenija na pravi poti.
Ob koncu leta je vlada z izrazito konsenzualno politiko (v vladi je namreč večje število strank, ki ima vsaka svoje zahteve, celo leto pa so potekala tudi intenzivna pogajanja s sindikati in drugimi organizacijami, udeleženimi v procesu) sprejela še varčevalni proračun za leto 2013 – 2014, ki je usklajen s pogledi Evropske unije. V istem času je Ustavno sodišče RS tudi zavrnilo kot protiustavna dva referenduma, katerih logična posledica bi bilo poslabšanje mednarodnega položaja Slovenije pa tudi izguba monetarne (in dejanske) suverenosti. Republika Slovenija je najtežje krizno leto sklenila na način, o katerem bi 12 mesecev nazaj lahko razmišljal le največji optimist.Zgoraj navedeno pismo kot tudi demonstracije, ki so potekale po nekaterih slovenskih mestih, ne izražajo duha reformnih prizadevanj, ki jih Slovenija najbolj potrebuje v tem trenutku. Zbor za republiko seveda demonstracijam ne nasprotuje. Vsak državljan lahko svobodno izraža svoje mnenje, v kolikor njegovo izražanje svobode ne posega v enako svobodo in pravico drugih. To pa se je na demonstracijah žal dogajalo. Ekstremistične skupine z desnice, predvsem pa z levice (primerjaj priloženi foto-material) so izkoristile zbiranje ljudi za življenjsko nevarno eskalacijo nasilja. Najmočnejše nasilje (30. 11. 2012 na Kongresnem trgu v Ljubljani) je bilo prav tam, kjer so se pojavljali simboli komunističnega totalitarnega režima, rdeče zvezde na nekdanjih zastavah SFRJ in SRS. Raba takšnih simbolov v takšnih kontekstih je popolnoma nesprejemljiva, saj pomeni civilizacijski propad družbe nepredvidljivih razsežnosti. Še posebej boli, da so demonstranti izvoljene predstavnike ljudstva pošiljali na kraje povojnih množičnih likvidacij (Barbara rov) in strašnega trpljenja v prevzgojnem taborišču Goli otok. Vajeni smo prizorov, v katerih politični gorečneži uničujejo državne simbole tujih, po njihovem prepričanju sovražnih držav, nenavadno pa se nam zdi, da voditelji demonstracij objestno uničujejo svoje lastne simbole (simbole državnosti RS) in pozivajo k fizični eliminaciji ustanov in posameznikov. Spomnimo se v tej zvezi, da je bilo med dogodki kar nekaj težko ranjenih ljudi in da je mariborski župan Franc Kangler odstopil v trenutku, ko je spoznal, da bi ob nadaljevanju demonstracij lahko prišlo do smrtih žrtev, za katere bi bil soodgovoren.V tem smislu je tudi docela neresnična trditev pisma, da so policisti zapirali mladino, zato, da bi njihove starše izsiljevali, češ naj ne hodijo več na proteste. To je nizkotna laž in podlo podtikanje, ki je samo po sebi čisto absurdno. Oblasti so ukrepale zgolj zato, ker so bila ogrožena zdravje, življenje in premoženje državljank in državljanov republike Slovenije. Vsi ukrepi so temeljili na standardu, ki ga ob takih primerih poznajo vse evropske demokracije.Prav tako zastrašujoče je dejstvo, da so glavni akterji pisma predstavniki poraženih in iz parlamenta izločenih strank (na zadnjih parlamentarnih volitvah 4. decembra 2011), ki si z organiziranjem »spontanih« manifestacij prizadevajo spremeniti klimo v državi in s pomočjo totalitarnega nasilja zagotoviti oblast. V drugem največjem slovenskem mestu Mariboru so tako odmevne proteste organizirali ljudje, ki se jih da (vir: facebook) v veliki meri povezati s propadlo stranko Zares. Med podpisniki pisma sta tudi zgodovinar Jože Pirjevec in predsednik Liberalne akademije Darko Štrajn, oba člana LDS, ki je 4. decembra 2011 prav tako izpadla iz parlamenta. V parlament na dan zadnjih državnozborskih volitev tudi ni uspelo priti stranki TRS, katere predstavniki so prav tako prispevali svoj podpis pod omenjeno pismo.Pod pismo je podpisan tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer. Ta je bil v letih 2011-2012 v arhivu Službe državne varnosti (Vir: Arhiv Republike Slovenije) identificiran in razkrit kot tajni agent s kodnim imenom »filozof«. Med drugim je deloval tudi na slovenski sekciji londonskega radia BBC: o tamkaj infiltriranih agentih totalitarne Jugoslavije so mediji v Združenem kraljestvu lansko leto obširno poročali. Ne glede na mnoge predloge po razkritju tega dejstva ni odstopil s svoje funkcije. To predstavlja brez precedenčen primer. Dejavnost sedanjega predsednika DSP je tudi uperjena zoper resolucijo Evropskega parlamenta zoper totalitarizme na stari celini (2009) kot tudi Praški deklaraciji o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je podprl Vaclav Havel.Zbor za republiko verjame, da je pot parlamentarne demokracije edina, ki lahko ob sodelovanju z državami Evropske unije in tudi širše, Slovenijo daljno ročno stabilizira in vsakemu od njenih državljanov omogoči živeti maksimalno glede na lastne zmožnosti in potrebe. Ob tem tudi opozarjamo, da pomena samih demonstracij ne gre pretirati. Z vidika parlamentarne demokracije lahko namreč ugotavljamo, da se je na vsaki od njih pač zbralo manjše število ljudi, kot je dobil glasov vsakdo od poslancev, npr., največje vladne stranke. Parlamentarna pot je edina prava pot.
Ob tem Zbor za republiko tudi ugotavlja, da je temeljna smer vrniti standard državljanov na najvišjo raven v zgodovini, to je na leto 2008 (četrto leto mandata prve vlade Janeza Janše), ko je BDP Slovenije dosegel 91 odstotkov BDP Evropske zveze in je v državi vladala splošna blaginja.A temeljno spoznanje ostaja, da bo potrebno končati slovensko tranzicijo. To pomeni demonopolizirati državo, ki je v veliki meri še vedno v lasti starih lobijev, integralno segajočih v nedemokratično, komunistično obdobje slovenske polpretekle zgodovine. Zbor za republiko tako ugotavlja, da so omenjeno pismo kot tudi v rušenje ustavne ureditve RS uperjene demonstracije povzročile želje, ohraniti gospodarski, medijski in splošni monopol, ki izhaja iz časov nekdanje Zveze komunistov Slovenije in Jugoslavije, za današnji in jutrišnji dan. Pri tem so nosilcem prevratniške dejavnosti prav reformna prizadevanja sedanje vlade, podprta s soglasji EU in OECD, največji trn v peti.Slovenci ne terjajo nasilnih sprememb: terjajo jih nedemokratični botri iz ozadja, ki si – v njihovem imenu – prizadevajo reformne spremembe vlade nasilno zaustaviti, ne da bi jih ljudje za to prosili ali še manj – pooblastili (na volitvah).
Ob koncu leta je vlada z izrazito konsenzualno politiko (v vladi je namreč večje število strank, ki ima vsaka svoje zahteve, celo leto pa so potekala tudi intenzivna pogajanja s sindikati in drugimi organizacijami, udeleženimi v procesu) sprejela še varčevalni proračun za leto 2013 – 2014, ki je usklajen s pogledi Evropske unije. V istem času je Ustavno sodišče RS tudi zavrnilo kot protiustavna dva referenduma, katerih logična posledica bi bilo poslabšanje mednarodnega položaja Slovenije pa tudi izguba monetarne (in dejanske) suverenosti. Republika Slovenija je najtežje krizno leto sklenila na način, o katerem bi 12 mesecev nazaj lahko razmišljal le največji optimist.Zgoraj navedeno pismo kot tudi demonstracije, ki so potekale po nekaterih slovenskih mestih, ne izražajo duha reformnih prizadevanj, ki jih Slovenija najbolj potrebuje v tem trenutku. Zbor za republiko seveda demonstracijam ne nasprotuje. Vsak državljan lahko svobodno izraža svoje mnenje, v kolikor njegovo izražanje svobode ne posega v enako svobodo in pravico drugih. To pa se je na demonstracijah žal dogajalo. Ekstremistične skupine z desnice, predvsem pa z levice (primerjaj priloženi foto-material) so izkoristile zbiranje ljudi za življenjsko nevarno eskalacijo nasilja. Najmočnejše nasilje (30. 11. 2012 na Kongresnem trgu v Ljubljani) je bilo prav tam, kjer so se pojavljali simboli komunističnega totalitarnega režima, rdeče zvezde na nekdanjih zastavah SFRJ in SRS. Raba takšnih simbolov v takšnih kontekstih je popolnoma nesprejemljiva, saj pomeni civilizacijski propad družbe nepredvidljivih razsežnosti. Še posebej boli, da so demonstranti izvoljene predstavnike ljudstva pošiljali na kraje povojnih množičnih likvidacij (Barbara rov) in strašnega trpljenja v prevzgojnem taborišču Goli otok. Vajeni smo prizorov, v katerih politični gorečneži uničujejo državne simbole tujih, po njihovem prepričanju sovražnih držav, nenavadno pa se nam zdi, da voditelji demonstracij objestno uničujejo svoje lastne simbole (simbole državnosti RS) in pozivajo k fizični eliminaciji ustanov in posameznikov. Spomnimo se v tej zvezi, da je bilo med dogodki kar nekaj težko ranjenih ljudi in da je mariborski župan Franc Kangler odstopil v trenutku, ko je spoznal, da bi ob nadaljevanju demonstracij lahko prišlo do smrtih žrtev, za katere bi bil soodgovoren.V tem smislu je tudi docela neresnična trditev pisma, da so policisti zapirali mladino, zato, da bi njihove starše izsiljevali, češ naj ne hodijo več na proteste. To je nizkotna laž in podlo podtikanje, ki je samo po sebi čisto absurdno. Oblasti so ukrepale zgolj zato, ker so bila ogrožena zdravje, življenje in premoženje državljank in državljanov republike Slovenije. Vsi ukrepi so temeljili na standardu, ki ga ob takih primerih poznajo vse evropske demokracije.Prav tako zastrašujoče je dejstvo, da so glavni akterji pisma predstavniki poraženih in iz parlamenta izločenih strank (na zadnjih parlamentarnih volitvah 4. decembra 2011), ki si z organiziranjem »spontanih« manifestacij prizadevajo spremeniti klimo v državi in s pomočjo totalitarnega nasilja zagotoviti oblast. V drugem največjem slovenskem mestu Mariboru so tako odmevne proteste organizirali ljudje, ki se jih da (vir: facebook) v veliki meri povezati s propadlo stranko Zares. Med podpisniki pisma sta tudi zgodovinar Jože Pirjevec in predsednik Liberalne akademije Darko Štrajn, oba člana LDS, ki je 4. decembra 2011 prav tako izpadla iz parlamenta. V parlament na dan zadnjih državnozborskih volitev tudi ni uspelo priti stranki TRS, katere predstavniki so prav tako prispevali svoj podpis pod omenjeno pismo.Pod pismo je podpisan tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer. Ta je bil v letih 2011-2012 v arhivu Službe državne varnosti (Vir: Arhiv Republike Slovenije) identificiran in razkrit kot tajni agent s kodnim imenom »filozof«. Med drugim je deloval tudi na slovenski sekciji londonskega radia BBC: o tamkaj infiltriranih agentih totalitarne Jugoslavije so mediji v Združenem kraljestvu lansko leto obširno poročali. Ne glede na mnoge predloge po razkritju tega dejstva ni odstopil s svoje funkcije. To predstavlja brez precedenčen primer. Dejavnost sedanjega predsednika DSP je tudi uperjena zoper resolucijo Evropskega parlamenta zoper totalitarizme na stari celini (2009) kot tudi Praški deklaraciji o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je podprl Vaclav Havel.Zbor za republiko verjame, da je pot parlamentarne demokracije edina, ki lahko ob sodelovanju z državami Evropske unije in tudi širše, Slovenijo daljno ročno stabilizira in vsakemu od njenih državljanov omogoči živeti maksimalno glede na lastne zmožnosti in potrebe. Ob tem tudi opozarjamo, da pomena samih demonstracij ne gre pretirati. Z vidika parlamentarne demokracije lahko namreč ugotavljamo, da se je na vsaki od njih pač zbralo manjše število ljudi, kot je dobil glasov vsakdo od poslancev, npr., največje vladne stranke. Parlamentarna pot je edina prava pot.
Ob tem Zbor za republiko tudi ugotavlja, da je temeljna smer vrniti standard državljanov na najvišjo raven v zgodovini, to je na leto 2008 (četrto leto mandata prve vlade Janeza Janše), ko je BDP Slovenije dosegel 91 odstotkov BDP Evropske zveze in je v državi vladala splošna blaginja.A temeljno spoznanje ostaja, da bo potrebno končati slovensko tranzicijo. To pomeni demonopolizirati državo, ki je v veliki meri še vedno v lasti starih lobijev, integralno segajočih v nedemokratično, komunistično obdobje slovenske polpretekle zgodovine. Zbor za republiko tako ugotavlja, da so omenjeno pismo kot tudi v rušenje ustavne ureditve RS uperjene demonstracije povzročile želje, ohraniti gospodarski, medijski in splošni monopol, ki izhaja iz časov nekdanje Zveze komunistov Slovenije in Jugoslavije, za današnji in jutrišnji dan. Pri tem so nosilcem prevratniške dejavnosti prav reformna prizadevanja sedanje vlade, podprta s soglasji EU in OECD, največji trn v peti.Slovenci ne terjajo nasilnih sprememb: terjajo jih nedemokratični botri iz ozadja, ki si – v njihovem imenu – prizadevajo reformne spremembe vlade nasilno zaustaviti, ne da bi jih ljudje za to prosili ali še manj – pooblastili (na volitvah).
Prof. dr. Lovro Šturm, predsednik Zbora za republiko
Mag. Andrej Aplenc, nekdanji direktor Slovenskih železarn
Barbara Brezigar, nekdanja državna tožilka, državna sekretarka na ministrstvu za notranje zadeve
Dr. France Cukjati, nekdanji predsednik Državnega zbora Republike Slovenije
Prof. dr. Janko Kos, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti
Dr. Janez Podobnik, nekdanji predsednik državnega zbora in nekdanji minister za okolje
Dr. Borut Rončevič, državni sekretar za področje visokega šolstva
Prof. dr. Dimitrij Rupel, večkratni zunanji minister Republike Slovenije, danes konzul RS v Trstu
Prof. dr. Vasko Simoniti, nekdanji minister za kulturo
Prof. dr. Ivan Štuhec, predavatelj na Teološki fakulteti v Mariboru
Prof. dr. Žiga Turk, minister za znanost, kulturo, šolstvo in šport, nekdanji generalni sekretar Skupine za razmislek o evropski prihodnosti
Prof. dr. Boštjan Marko Turk, predavatelj francoske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani
Prof. dr. Andrej Umek, nekdanji minister za znanost, visoko šolstvo in tehnologijo
Dr. Andreja Valič Zver, direktorica študijskega centra za narodno spravo
Dr. Milan Zver, poslanec v Evropskem parlamentu in nekdanji minister za šolstvo in šport* Zapis najdete tudi v formatih doc. in pdf.