Odprto pismo predsedniku vlade gospodu Borutu Pahorju
nedelja, 10. 1. 2010Spoštovani predsednik vlade! Že vse od nastopa vašega mandata se izvaja hud politični pritisk na državno tožilstvo, še posebej na generalno državno tožilko Barbaro Brezigar. Stranke koalicije, še zlasti Zares, poskušajo ustvarjati vtis, da je državno tožilstvo neučinkovito in nekompetentno. Ves ta čas smo bili tudi priča očitkom, da državno tožilstvo ne sodeluje s finskimi in avstrijskimi preiskovalci v aferi Patria. Kar seveda ne drži. Najbrž pa vam ni neznano, da je bila pri nas ta afera sprožena predvsem zaradi tega, ker se je tedanji minister za obrambo v Janševi vladi, Karl Erjavec, kljub temu, da je Ropova vlade predhodno in mimo javnega razpisa že podpisala pismo o nameri za dobavo osemkolesnikov s Sistemsko tehniko, odločil za mednarodni tender. Sistemska tehnika na mednarodnem razpisu ni bila uspešna, projekt je dobila finska Patria, zato tudi ni bilo možno realizirati pisma o nameri, ki ga je s Sistemsko tehniko podpisala Ropova vlada. Neuspeh Sistemske tehnike je sprožil bes podpisnikov pisma o nameri, ki so z lansiranjem afere za vsako ceno hoteli spremeniti rezultat mednarodnega javnega razpisa. Ta afera je bila pri nas najbrž sprožena zaradi klientelističnih in politično motiviranih ciljev.
Tudi minister za pravosodje Aleš Zalar, je v javnem nastopu 8. januarja 2010 izrekel vrsto težkih, a povsem neutemeljenih očitkov na delo državnega tožilstva. Dejansko je pravosodni minister na ta način želel le preusmeriti pozornost javnosti od nedopustnega vpletanja politike v delo državnega tožilstva in od lastnega škandaloznega vpletanja v samostojnost in neodvisnost tožilske funkcije kot dela pravosodnega sistema. V konkretnem primeru gre za zadevo Berglund in v zvezi z njo zlorabljen institut izrednega nadzora nad delom državnotožilske uprave. Prav zadeva Berglund je bila osnova za odločitev ministra, da je potreben izredni pregled na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. Zadevo je sprožila poslanka PS Zares Cveta Zalokar Oražem, ki je Generalni državni tožilki postavila javno vprašanje, zakaj Slovenija preganja finskega novinarja. Ker z odgovorom generalne državne tožilke, ki je bil napisan v skladu z Zakonom o državnem tožilstvu, poslanka ni bila zadovoljna, je v poslanskem vprašanju zahtevala še odgovore ministra Zalarja, ta pa od generalne državne tožilke.Generalna državna tožilka je ministru zadevo pojasnila in ga pri tem opozorila, da je poslanka upravičena do pojasnil v konkretni zadevi le v okviru Zakona o državnem tožilstvu in lahko dobi odgovor le o fazi postopka. Minister, ki z odgovorom generalne državne tožilke ni bil zadovoljen, je poslanki odgovoril, da bo opravil nadzor in ji posredoval dodatna pojasnila.Na tem mestu je pomembno posebej poudariti, da v primerih t.i. negativnih odločitev tožilcev, za kar je šlo ob napačni odločitvi tožilke v zadevi Berglund, ko je želela zavreči kazensko ovadbo zaradi domnevne krajevne nepristojnosti, take odločitve ne preverja sodišče in je zato potreben sopodpis vodje tožilstva. To je značilno in potrebno za vsako odločitev tožilstva, ki ni podvržena naknadni sodni presoji glede njene pravne pravilnosti. V primerih odločitve tožilca, da začne kazenski postopek, kjer sopodpis vodje ni potreben, pa je vedno sodišče tisto, ki preveri, ali ima tožilec prav in s tem odloči o pravni pravilnosti njegovega ravnanja.Pri vprašanju, ki ga zastavi predstavnik politične veje oblasti, in sicer zakaj so tožilci zahtevali uvedbo postopka, v tem konkretnem primeru gre za odločitev vodje tožilstva, da zoper finskega novinarja Berglunda vloži zahtevo za preiskavo, gre za presedan brez primere. Da si politik dovoli spraševati, zakaj tožilec zahteva uvedbo postopka, ko je v demokratični in pravni državi edino sodišče tisto, ki odloča o tožilčevi zahtevi, je komaj verjetno.Da pa temu podleže minister za pravosodje, je škandal brez primere. Ministrovo ravnanje je zanj toliko bolj obremenjujoče, ker z njim ni izkazal le pritiska na delo tožilstva, ampak posredno tudi na delo sodne veje oblasti, saj je z njim tudi sodišču posredoval jasen namig, kako naj ravna pri svojem odločanju.V konkretni situaciji je pravno relevantno le vprašanje, kakšni razlogi so vodili tožilko, da je nameravala zavreči ovadbo zoper finskega novinarja Berglunda, ko je bilo povsem jasno, da za to ni zakonitih razlogov. Namesto tako zastavljenega vprašanja, se o političnih razlogih javno sprašuje vodstvo tožilstva, ki je takšno nezakonito odločitev preprečilo in mu ni bilo mar za politično provenienco oškodovanca ali obdolženca v konkretni zadevi, pač pa le za strokovna merila. Po Zakonu o državnem tožilstvu je vodja tožilstva med drugim odgovoren tudi za zakonito, strokovno in pravočasno delo tožilstva.Ko minister kot politik in del izvršilne veje oblasti z nadzorom, ki ga uvede na podlagi političnega nezadovoljstva z delom tožilstva na konkretni kazenski zadevi, ki še ni zaključena, žuga državnim tožilcem ter vodjem vseh tožilstev in v svojih javnih izjavah grozi, da jih bo razrešil, je zlorabil svoj položaj. Predvsem pravosodni minister bi moral z vso potrebno občutljivostjo za neodvisnost pravosodja na vsakem koraku spoštovati institucije pravosodja, v tem primeru državnega tožilstva.Več kot očitno je, da je minister za pravosodje Aleš Zalar z uvedbo nadzora na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani zaradi postopka proti finskemu novinarju Berglundu, vpletenemu v afero Patria, grobo posegel v neodvisnost tožilstva, izvajal grob političen poseg in pritisk na delo državnega tožilstva in posledično na celotno sodno vejo ter skušal politično preprečiti nadaljevanje sodnih postopkov proti novinarju Berglundu.Tako ravnanje ministra za pravosodje je nedopustno, saj minister ne more in ne sme odločati, proti kateri osebi je dopusten preiskovalni in morda posledično tudi kazenski postopek in proti kateri ne.
Spoštovani predsednik vlade,glede na neutemeljeno uveden nadzor nad okrožnim državnim tožilstvom v Ljubljani ter glede na nedovoljen pritisk in poseg v samostojnost državnih tožilstev, ki si ga je minister dovolil z javnim blatenjem ter javno izrečeno grožnjo vsem vodjem vseh državnih tožilstev v državi, kar predstavlja grobo zlorabo svojega političnega položaja in politične moči, vam v interesu neodvisnosti državnega tožilstva in sodstva ter ugleda in zavarovanja atributov pravne države predlagamo, da začnete postopek za razrešitev ministra za pravosodje Aleša Zalarja, ker je v nasprotju z 2.odstavkom 5.člena Zakona o državnem tožilstvu protipravno posegel v samostojnost dela tožilstva in tožilske funkcije, ki ima v državni ureditvi položaj ustavne kategorije, določen v poglavju g) Državno tožilstvo v 135. in 136.členu Ustave Republike Slovenije. S poseganjem v odprto zadevo, ki je v sodnem odločanju pred pristojnim sodiščem, pa je kršil tudi ustavno zapovedana načela o delitvi oblasti iz 3. člena Ustave Republike Slovenije in o neodvisnosti iz 125.člena Ustave Republike Slovenije.V primeru, da postopka razrešitve ne boste začeli, obstaja verjetnost, da bomo proti ministru vložili interpelacijo.Jože Tanko,
Vodja PS SDS
Tudi minister za pravosodje Aleš Zalar, je v javnem nastopu 8. januarja 2010 izrekel vrsto težkih, a povsem neutemeljenih očitkov na delo državnega tožilstva. Dejansko je pravosodni minister na ta način želel le preusmeriti pozornost javnosti od nedopustnega vpletanja politike v delo državnega tožilstva in od lastnega škandaloznega vpletanja v samostojnost in neodvisnost tožilske funkcije kot dela pravosodnega sistema. V konkretnem primeru gre za zadevo Berglund in v zvezi z njo zlorabljen institut izrednega nadzora nad delom državnotožilske uprave. Prav zadeva Berglund je bila osnova za odločitev ministra, da je potreben izredni pregled na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. Zadevo je sprožila poslanka PS Zares Cveta Zalokar Oražem, ki je Generalni državni tožilki postavila javno vprašanje, zakaj Slovenija preganja finskega novinarja. Ker z odgovorom generalne državne tožilke, ki je bil napisan v skladu z Zakonom o državnem tožilstvu, poslanka ni bila zadovoljna, je v poslanskem vprašanju zahtevala še odgovore ministra Zalarja, ta pa od generalne državne tožilke.Generalna državna tožilka je ministru zadevo pojasnila in ga pri tem opozorila, da je poslanka upravičena do pojasnil v konkretni zadevi le v okviru Zakona o državnem tožilstvu in lahko dobi odgovor le o fazi postopka. Minister, ki z odgovorom generalne državne tožilke ni bil zadovoljen, je poslanki odgovoril, da bo opravil nadzor in ji posredoval dodatna pojasnila.Na tem mestu je pomembno posebej poudariti, da v primerih t.i. negativnih odločitev tožilcev, za kar je šlo ob napačni odločitvi tožilke v zadevi Berglund, ko je želela zavreči kazensko ovadbo zaradi domnevne krajevne nepristojnosti, take odločitve ne preverja sodišče in je zato potreben sopodpis vodje tožilstva. To je značilno in potrebno za vsako odločitev tožilstva, ki ni podvržena naknadni sodni presoji glede njene pravne pravilnosti. V primerih odločitve tožilca, da začne kazenski postopek, kjer sopodpis vodje ni potreben, pa je vedno sodišče tisto, ki preveri, ali ima tožilec prav in s tem odloči o pravni pravilnosti njegovega ravnanja.Pri vprašanju, ki ga zastavi predstavnik politične veje oblasti, in sicer zakaj so tožilci zahtevali uvedbo postopka, v tem konkretnem primeru gre za odločitev vodje tožilstva, da zoper finskega novinarja Berglunda vloži zahtevo za preiskavo, gre za presedan brez primere. Da si politik dovoli spraševati, zakaj tožilec zahteva uvedbo postopka, ko je v demokratični in pravni državi edino sodišče tisto, ki odloča o tožilčevi zahtevi, je komaj verjetno.Da pa temu podleže minister za pravosodje, je škandal brez primere. Ministrovo ravnanje je zanj toliko bolj obremenjujoče, ker z njim ni izkazal le pritiska na delo tožilstva, ampak posredno tudi na delo sodne veje oblasti, saj je z njim tudi sodišču posredoval jasen namig, kako naj ravna pri svojem odločanju.V konkretni situaciji je pravno relevantno le vprašanje, kakšni razlogi so vodili tožilko, da je nameravala zavreči ovadbo zoper finskega novinarja Berglunda, ko je bilo povsem jasno, da za to ni zakonitih razlogov. Namesto tako zastavljenega vprašanja, se o političnih razlogih javno sprašuje vodstvo tožilstva, ki je takšno nezakonito odločitev preprečilo in mu ni bilo mar za politično provenienco oškodovanca ali obdolženca v konkretni zadevi, pač pa le za strokovna merila. Po Zakonu o državnem tožilstvu je vodja tožilstva med drugim odgovoren tudi za zakonito, strokovno in pravočasno delo tožilstva.Ko minister kot politik in del izvršilne veje oblasti z nadzorom, ki ga uvede na podlagi političnega nezadovoljstva z delom tožilstva na konkretni kazenski zadevi, ki še ni zaključena, žuga državnim tožilcem ter vodjem vseh tožilstev in v svojih javnih izjavah grozi, da jih bo razrešil, je zlorabil svoj položaj. Predvsem pravosodni minister bi moral z vso potrebno občutljivostjo za neodvisnost pravosodja na vsakem koraku spoštovati institucije pravosodja, v tem primeru državnega tožilstva.Več kot očitno je, da je minister za pravosodje Aleš Zalar z uvedbo nadzora na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani zaradi postopka proti finskemu novinarju Berglundu, vpletenemu v afero Patria, grobo posegel v neodvisnost tožilstva, izvajal grob političen poseg in pritisk na delo državnega tožilstva in posledično na celotno sodno vejo ter skušal politično preprečiti nadaljevanje sodnih postopkov proti novinarju Berglundu.Tako ravnanje ministra za pravosodje je nedopustno, saj minister ne more in ne sme odločati, proti kateri osebi je dopusten preiskovalni in morda posledično tudi kazenski postopek in proti kateri ne.
Spoštovani predsednik vlade,glede na neutemeljeno uveden nadzor nad okrožnim državnim tožilstvom v Ljubljani ter glede na nedovoljen pritisk in poseg v samostojnost državnih tožilstev, ki si ga je minister dovolil z javnim blatenjem ter javno izrečeno grožnjo vsem vodjem vseh državnih tožilstev v državi, kar predstavlja grobo zlorabo svojega političnega položaja in politične moči, vam v interesu neodvisnosti državnega tožilstva in sodstva ter ugleda in zavarovanja atributov pravne države predlagamo, da začnete postopek za razrešitev ministra za pravosodje Aleša Zalarja, ker je v nasprotju z 2.odstavkom 5.člena Zakona o državnem tožilstvu protipravno posegel v samostojnost dela tožilstva in tožilske funkcije, ki ima v državni ureditvi položaj ustavne kategorije, določen v poglavju g) Državno tožilstvo v 135. in 136.členu Ustave Republike Slovenije. S poseganjem v odprto zadevo, ki je v sodnem odločanju pred pristojnim sodiščem, pa je kršil tudi ustavno zapovedana načela o delitvi oblasti iz 3. člena Ustave Republike Slovenije in o neodvisnosti iz 125.člena Ustave Republike Slovenije.V primeru, da postopka razrešitve ne boste začeli, obstaja verjetnost, da bomo proti ministru vložili interpelacijo.Jože Tanko,
Vodja PS SDS