Odprta pot odškodninam – koalicija izgubila kompas

Ob današnji razpravi glede interpelacije ministrice Katarine Kresal, ki jo je poslanska skupina SDS zoper notranjo ministrico vložila zaradi izdajanja dopolnilnih odločb t. i.  izbrisanim, je stališča predstavil tudi predsednik SDS Janez Janša. 

V predstavitvi svojega stališča je izpostavil, da je vladna koalicija zastavila svoje prioritete v nasprotju s predvolilinimi obljubami, kakor tudi v nasprotju z zahtevami časa. Poudaril je, da se t. i. izbrisanim odločbe izdajajo avtomatsko, ne da bi posamezniki morali vložiti kakršnokoli prošnjo, vlogo ali kak drug pravni dokument, s katerim bi izkazali svoj interes, obenem pa se pozablja, da problem t. i. izbrisanih ni enoplasten in da se pravzaprav ni zgodil leta 1991 ali 1992, temveč kasneje.

Predsednik SDS je obenem opozoril, da koalicija ob vprašanju t. i. izbrisanih izkorišča argument o spoštovanju človekovih pravic, pri čemer pa pozabljajo, da so se v Sloveniji le-te v več drugih primerih kršile. “Jemala se je pravica do življenja tisočim, do dostojnega življenja, izgnani so bili tisoči ali deset tisoči, pri čemer se razprava o popravi tovrstnih krivicah v parlamentu sploh še ni začela,” je dejal predsednik SDS Janez Janša.
Izpostavil je tudi, da so vladni koaliciji prioriteta zgolj specifične kategorije prebivalcev. Tako je poleg izdajanja odločb brez zakonske podlage t. i. izbrisanim, ki bodo podlaga za visoke odškodninske zahtevke, omenil tudi odločbo ministra za pravosodje, ki je zmanjšal konkurenco med notarji in s tem podražil te storitve, sprejet je bil zakon o odvetniških tarifah, po katerih bodo te storitve zagotovo ponovno dražje in sprejet je bil tudi zakon, ki urgentno rešuje vdovske pokojnine vojaških zavarovancev, ob tem pa se pozablja na vdove dobitnikov kmečkih pokojnin, ki vsa dolga leta niso dobile nobene pokojnine. Obenem pa koalicijske stranke nobene od teh prioritet pred volitvami niso najavile.

Predsednik SDS  je še opomnil, da bodo odškodnine za t. i. izbrisane, pa tudi sprejem v slovensko državljanstvo, ki bo lahko sledil izdani odločbi, močno obremenilo slovenski finančni sistem. “V času, ko se govori, da se bodo znižale plače javnim uslužbencem, v času, ko se govori, da se bo podaljšala delovna doba, ob tem, da raste število brezposelnih in je to samo po sebi neumnost, se izdaja odločbe brez zakonske podlage, s katerimi se bo neposredno okrepilo pritisk na vse sklade in javne finance. Zaradi tega je očitek, da se interpelacijo utemeljuje tudi z ogroženostjo slovenskih javnih financ, ne samo upravičen, ampak je zelo upravičen! In v tem času še izjemno realen,” je še dejal predsednik SDS.”Trditi, da je bilo ob osamosvojitvi izbrisanih 25 tisoč ljudi, in jim zdaj dati odločbe, češ da so stalno živeli v Sloveniji, pomeni trditi, da je v Sloveniji 17 let živelo za velikost petih povprečnih občin prebivalstva brez vsakega statusa. To ni možno niti na Madagaskarju, kaj šele v Sloveniji. Če bi bilo to res, potem bi pomenilo, da je 12-letna vladavina liberalne demokracije v tistem času vodila neko državo, kjer je lahko 25 tisoč ljudi ilegalno živelo, se ukvarjalo s čimerkoli in ogrožalo tako varnost kot socialne strukture v tej državi. To seveda ni res,” je v svojem govoru še dejal Janša.

V nadaljevanju objavljamo celotni magnetogramski zapis predstavitve stališča predsednika SDS Janeza Janše. Magnetogram ni lektoriran!

JANEZ JANŠA: Hvala za besedo. Spoštovani! O tej temi smo v tej dvorani razpravljali že velikokrat, posredno pa tudi v dvorani, ki je bila na tem mestu pred to obnovo. To je tudi dvorana, ki je videla sprejem ustavnega zakona z izvedbo temeljne ustavne listine, v katerem je bil definiran temelj nove slovenske države, se pravi državljan. In to, o čemer danes razpravljamo, je na nek način razprava o tem, ali se ta ustavni zakon spoštuje, ali pa se ne spoštuje. In ta ustavni zakon je nad ostalimi zakoni, ki jih sprejema ta parlament in je tudi nad odločbami Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče nima pristojnosti, da razveljavi ustavo ali ustavni zakon, s katerim je ta država nastala. Če je bilo res obratno, bi lahko pričakovali odločbo tega sodišča, da Slovenije ni več. In vi bi trdili, da jo je treba spoštovati.
Ko gre za interpelacijo je ne samo upravičena, ampak je tudi nujno potrebna. S tem aktom, ki smo ga naredili po dolžnosti kot opozicija, ta zgodba ne bo razrešena, ne bo končana, se bo pa začela razreševati in vsaj v velikem delu bo, po našem mnenju, škoda tudi preprečena. Ne v celoti, ker je pač ta vladna koalicija zastavila svoje prioritete tako v nasprotju s predvolilnimi obljubami kot tudi v nasprotju z zahtevami časa.
Tudi, če je bilo vse to res, pa seveda ni, skoraj ni resničnega stavka v tem, kar je bilo danes rečeno v obrambo tega akta, se pravi izdajanje odločb brez zakonske podlage in brez individualne obravnave izbrisanim. Nobenemu ni treba vložiti nobene prošnje, nobenega akta, avtomatsko se jim izdaja odločbe. Skratka, tudi če bi to vse držalo, če bi obstajala nesporna pravna podlaga, če je obstajalo politično soglasje in če bi bili dejansko prepričani, da je Slovenija ob svojem nastanku izbrisala, kot pravite, za 5 povprečnih občin slovenskega prebivalstva, kljub temu, če je bilo vse to res, bi bilo še vedno potrebno v tem času pretehtati prioritete. In ko gre za vprašanje prioritet, je s tem aktom ta vladna koalicija krepko ustrelila mimo, tudi če vse drugo, bom kasneje govoril tudi o tem, pustimo ob strani.

Dejstvo je, da smo pred nekaj dnevi prvič doživeli ali slišali uradne napovedi, na podlagi katerih imamo prvič, odkar se Slovenija statistično primerja z Evropsko unijo, napovedi,  po katerih bomo začeli zaostajati za povprečjem razvitosti Evropske unije. Slovenija je doslej povprečje razvitosti Evropske unije dohitevala. Zdaj imamo prvič pred sabo napovedi, ki kažejo, da bomo zaostajali hitreje, se pravi, da bo recesija večja kot je povprečna napoved za Evropsko unijo. To nikogar ni zaskrbelo, govori se o nekih protikriznih paketih, govori se o tretjem paketu, pa nismo videli niti prvega sveženjčka.
In ko ga bomo dočakali, to kar naj bi bil tretji protikrizni paket, bo morda to komaj nekaj, s čimer se bo reševalo prvega in drugega oziroma tisto, kar je bilo narejeno v prvem in drugem poskusu, v katerem so bili vsi predlogi, ki dejansko lahko vplivajo na izboljšanje gospodarske situacije in poslovnega okolja, pravzaprav zavrnjeni.

Torej, prioriteta te vladne koalicije je popolnoma obrnjena na glavo. Izdajati odločbe, na podlagi katerih bodo nastale nove obveznosti za davkoplačevalce. Če se ob tem še tako sprenevedamo, je popolnoma jasno, da iz tega bodo nove obveznosti – takšne in drugačne – in ob tem kazati neko majhno knjižico, v kateri so lahko našteti dejansko upravičeni primeri tistih, ki se jim je zgodila krivica in to postavljati kot neko prioriteto v tem času in v tem okolju, je nekaj, kar kaže na temeljito izgubo kompasa.

V zadnjih petih desetletjih ali samo 30-ih letih se je zgodilo v tej državi ali na ozemlju, kjer je danes Slovenija, krivic za nekaj knjižnic, če bi jih hotel našteti in ne za nekaj takšnih knjižic. Vsaj nekaj knjižnic, velikih kot ta državni zbor. Pa seveda te krivice niso nobena prioriteta te vladne koalicije. Bile so bistveno večje, bistveno bolj drastične, ne samo, da so se kršile človekove pravice –  jemala se je pravica do življenja tisočim, stotinam do dostojnega življenja, izgnani so bili tisoči ali deset tisoči. Niti začeli še nismo razprave o popravi teh krivic. To je seveda zaradi različnih razlogov, o katerih bom govoril kasneje.

Neka tema, ki ima svoje zelo jasno politično ozadje, se postavlja kot osrednja prioriteta te vladne koalicije in te vlade v času, ko se cel svet spopada s svetovno gospodarsko krizo. Namesto tega spopada smo od te vladne koalicije doživeli: izdajanje odločb brez zakonske podlage izbrisanim, ki bodo podlaga za visoke odškodninske zahtevke, odločbo ministra za pravosodje, ki je zmanjšal konkurenco med notarji in s tem podražil te storitve in to brez kakšne javne najave in razprave. Namesto 135 notarskih mest jih je zdaj samo še 98. Se pravi, manjša dostopnost storitev in dražje storitve.

Sprejeli ste Zakon o odvetniških tarifah, po katerih bodo te storitve zagotovo ponovno dražje, saj ne vem, kaj je bil drugače motiv tega ceha, ki se je za to zavzemal. Tarife ponovno določa Odvetniška zbornica sama. In sprejeli ste tudi zakon, ki urgentno rešuje vdovske pokojnine vojaških zavarovancev, ob tem pa se pozablja na vdove dobitnikov kmečkih pokojnin, ki vsa dolga leta niso dobili nobene pokojnine, niti državne in tako dalje. Samo specifične kategorije, kjer je politični interes vladne koalicije, so tukaj prioriteta.

Bil sem izjemno presenečen, ko sem prej poslušal čustven nastop predstavnika DeSUS-a, ki jo je vložil v obrambo izdajanja teh odločb in pravic tako imenovanih izbrisanih desetkrat več energije, kot pa v zagovor draginjskega dodatka za upokojence z najnižjimi pokojninami. In še nekaj takšnih primerov je bilo. Torej, to so pač prioritete, ki se zelo jasno kažejo. Ena je govorjenje o protikriznih ukrepih, od katerih imamo slike sestankov in tiskovnih konferenc in nič drugega in vsak dan 200 ali 300 novih brezposelnih, po drugi strani pa koalicija tukaj z glasovalnim strojem, ali pa tudi mimo glasovanja, brez zakona, z dekreti ali z izdajanjem odločb brez zakonske podlage uresničuje svoje prioritete.

Ob tem, da takšne prioritete pred volitvami niti niso bile najavljene. Od vseh vladnih strank, in to je treba pošteno priznati, samo v volilnem programu stranke Zares najdemo napoved, da se bodo izdajale odločbe izbrisanim in da je to treba urediti tako, kot so si oni zamislili. Vse druge vladne stranke o tem ne govorijo ali pa govorijo tako megleno, da človek ne ve, kaj so predlagali. Če je to tako pomembno, da se ob tem citirajo listine o temeljnih človekovih pravicah, zakaj tega niste citirali pred volitvami?!

Če tukaj citirate imena, in pravite, da za vami stoji celotna Slovenija, zakaj niste šli s tem programom na volitve? Bi dobili morda 90%. Tako pa se je to skrivalo kot kača noge, po volitvah pa na podlagi te prevare – popolnoma obrnjene prioritete. Ne samo v primerjavi s tem, kar se je obljubljalo, ampak tudi v primerjavi s tem, kar terja sedanji čas.

Že prej sem dejal, da so nekateri primeri, ki so bili tukaj prebrani, pa še kakšni, ki niso bili prebrani, zagotovo resnični. V času, ko je Slovenija nastajala, ko se je vzpostavljal temelj, se pravi državljanstvo, je prišlo tudi do krivic. O tem smo govorili tudi pred petimi leti. Jaz sem sam prebral nekaj teh primerov. Obstajajo, ali pa obstajali so ljudje, ki takrat enostavno fizično niso bili tukaj, obstajajo ljudje – in ta kategorija je morda največja – ki so takrat imeli potrebne dokumente, zato, da si tukaj uredijo status nekje na ozemljih republik bivše Jugoslavije, kjer so se že začeli spopadi ali pa konflikti, kjer so bili morda ti dokumenti tudi uničeni, ali pa je obstajalo varnostno tveganje na poti, da bi si to pridobili. In mi smo velikokrat povedali, da so to upravičeni primeri, ki jih je potrebno obravnavati od primera do primera in ugotoviti ali je dejansko bil nekdo ali neobveščen ali pa objektivno prepečen, da si status uredi. Govoriti o tem, da bi morala Slovenija ob svojem nastanku v nasprotju s tem, kar je zapisano v ustavnem zakonu o izvedbi temeljne ustavne listine, sama poskrbeti za tiste, ki si statusa niso hoteli urediti, pa je velikanski cinizem.

Slovenija je nastala na novo in se ni preimenovala. Jaz verjamem, da to ministrici, ki pred slabim letom niti ni vedela, kdaj so bile prve volitve v tej državi, niti ni toliko jasno. Verjamem pa, da je jasno tistim, ki so sedeli v tej dvorani takrat, ko so se sprejemale ključne odločitve. Slovenija je nastala na novo in na novo je uredila tudi temelj vsake države, to je status državljana in državljanstva. In jasno je, da se je  v odnosu do tega temelja definiral tudi status tujcev. Nikjer ni rečeno, da je potrebno vsakemu garantirati neke pravice, ki jih je imel v prejšnji državi, še posebej, če jih sam ne zahteva oziroma če jih sam niti ne sprejema. Takrat je bilo ogromno primerov, ki so jih deloma citirali moji kolegi, ko so tisti, ki so si urejali svoj status, bili deležni groženj, šikaniranja in tudi fizičnih obračunov.

Dvesto tisoč ljudi, ki so tako ali drugače prišli v Slovenijo v času bivše Jugoslavije, si je status uredilo. Zato je Slovenija dala daleč najbolj liberalne možnosti od vseh držav, ki so nastajale v zadnjih desetletjih. Nobenih pogojev ni bilo potrebno izpolnjevati, niti slovenskega jezika ni bilo treba znati, to je temeljni pogoj vsake države, ki daje državljanstvo, da zahteva od tistega, ki prejme to državljanstvo ali pa, ki ga hoče dobiti, da zna vsaj jezik, v Sloveniji tudi tega pogoja ni bilo. Dvesto tisoč ljudi si je to uredilo, nekateri od teh, ki so živeli v okoljih, ki so bila bolj projugoslovansko orientirana, so bili deležni šikaniranj, tudi fizičnega nasilja, groženj, požigov stanovanja ali pa takšnih poskusov.

Ko smo o tej temi razpravljali pred nekaj leti v tej dvorani, smo prebrali kar nekaj teh primerov. Tudi danes prihajajo klici in pisma od teh ljudi, ki niso Slovenci, ki so si leta 1991 ali 1992 uredili državljanstvo in pravijo, da je to najbolj krivično do njih. Tisti, ki je bil lojalen državi, ki je nastala in si je stvari uredil, bo sedaj plačeval odškodnine tistim, ki tega niso storili in so jim morda celo grozili. To je narobe svet, stvari so postavljene na glavo in se jih ne da opravičiti z nobeno čarovnijo takih ali drugačnih politikov, ki so kasneje postali ustavni sodniki. 

Vendar teh upravičenih primerov, o katerih sem prej govoril, zagotovo ni ne 25 ne 18 tisoč, jih ni 10 tisoč in jih ni 5 tisoč. Jih je morda nekaj sto, morda tisoč in še nekaj. Govorimo na pamet in delamo ocene, zato ker se primeri ne obravnavajo individualno.

Trditi, da je bilo ob osamosvojitvi izbrisanih 25 tisoč ljudi, in jim zdaj dati odločbe, češ da so stalno živeli v Sloveniji, pomeni trditi, da je v Sloveniji 17 let živelo za velikost petih povprečnih občin prebivalstva brez vsakega statusa. To ni možno niti na Madagaskarju, kaj šele v Sloveniji. Če bi bilo to res, potem bi pomenilo, da je 12-letna vladavina liberalne demokracije v tistem času vodila neko državo, kjer je lahko 25 tisoč ljudi ilegalno živelo, se ukvarjalo s čimerkoli in ogrožalo tako varnost kot socialne strukture v tej državi. To seveda ni res.

Morate vedeti, kaj je to 25 tisoč ljudi. Mi smo imeli v begunskih centrih v času vojne v Bosni 20 tisoč oziroma, mislim, da enkrat tudi več ljudi. Prav vse kapacitete vseh naselij gradbenih podjetij, samskih domov in raznih zasilnih bivališč so bile izpolnjene. To je bil sila logističen problem za to državo, da 20 tisoč beguncev, ki so bili na določenih plečih neposredno. Bilo jih je še veliko, ki so bili okrog pri sorodnikih in pri družinah. Torej, če je bilo 25 tisoč tako imenovanih izbrisanih 17 let v Sloveniji, veste, da to ne bi minilo neopazno.

Ta kategorija, ki jim zdaj vi izdajate odločbe, je začela nastajati ne leta 1991 in niti ne leta 1992, pa 1993 tudi ne, ampak je začela nastajati po Daytonskih sporazumih, v 93 letih prejšnjega stoletja, ko je postalo jasno, da bo Slovenija odskočila od bivšega jugoslovanskega prostora, ko je postalo jasno, da so pokojnine v Sloveniji štirikrat večje kot takrat v Srbiji. Ko je postalo jasno, da Miloševićeva avantura z “veliko Srbijo” ne bo uspešna in da bo življenje v tistih krajih, kamor so ti ljudje iz Slovenije odšli, precej težje kot pa v Sloveniji. Ko je potem za Slovenijo bila odprta še evropska perspektiva, se je ta motiv povečal in s tem tudi ta kategorija, pa tudi pritiski in prihodi nazaj ter razna lobiranja.

V času iz katerega se je prej bralo poročilo varuha človekovih pravic, je bilo teh primerov evidentiranih nekaj deset in med temi primeri so skoraj zagotovo večino upravičeni, to so ljudje, ki so dejansko imeli problem, ki se jim je najbolj zgodila krivica neposredno in ki bi jih morali bolj tenkočutno takrat reševati. 18.000, kot se je govorilo do letos, zdaj pa celo 25.000, je pa popolnoma izmišljena številka. Ti ljudje ne samo, da v tem času niso živeli tukaj, večina teh tudi danes ne živi tukaj.

Iz Slovenije so odšli tisti, ki niso verjeli v to, da bo Slovenija uspela. In spomladi leta 1992, ko naj bi se zgodil ta strašni zločin, Slovenija še ni bila polno mednarodno priznana šele maja tega leta, se pravi po tem datumu smo bili sprejeti v organizacijo Združenih narodov in stvari so bile bolj tako tudi ekonomsko, z visoko inflacijo, z izgubo jugoslovanskih trgov in s primerjavami, ki niso v življenju v Sloveniji dajale kakšnih zelo očitnih prednosti pred drugimi deli nekdanje bivše države. Potem se je to spremenilo in ta kategorija je začela naraščati in je postala zanimiva v vsakovrstnem smislu. Še posebej je bila blizu nekaterim, ki so imeli enake politične dvome v uspeh slovenske osamosvojitve kot oni in sorodne duše so se hitro našle.

Začelo se je izdajanje odločb Ustavnega sodišča, ki so bile deloma citirane, ki so nekatere takšne, da predstavljajo posmeh pravni stroki, in to ni moje mnenje, ampak je mnenje ljudi, ki so včasih tudi vodili Ustavno sodišče, vendar pa so pravno dejstvo, mimo katerega se ne more in je treba iskati rešitve, kjer to pravno dejstvo tudi upoštevajo.

Vendar je kljub temu treba vedeti, da se problematizira zakon, ki je bil sprejet prej, kot je bila sprejeta ustava. Zakon o tujcih je bil sprejet konec pomladi leta 1991, ustava pa je bila sprejeta decembra istega leta, torej tudi teoretično zakon takrat ni mogel biti protiustaven, ker ustave še ni bilo.

In drugič. Določba o zakonu o tujcih je skoraj natančno prepisana iz ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine in iz tega vidika nekaj, kar je prepisano iz ustave ne more biti protiustavno.  Da neke zadeve ni možno rešiti nič drugače, kot pa je zapisano v obrazložitvi ali pa v izreku sodbe Ustavnega sodišča, preprosto ne drži. Kolegi pred menoj so to že argumentirali, deloma ste ta argument navedli sami tudi s strani vladne koalicije, ko ste dejali, da je nekoč državni zbor že sprejel odločitev, ki je šla preko odločbe Ustavnega sodišča, v tistem primeru celo preko referenduma.

In takšne rešitve je potrdila celo beneška komisija. Imamo formulo, ki ne(?) bo uporabljena prvič. Ko je šlo za vaš interes je to šlo zelo hitro, zdaj, ko gre pa za interes slovenskih davkoplačevalcev so pa ovire očitno velike. Nekateri moji kolegi so omenjali vprašanja enakosti pred zakonom. Kdorkoli v Sloveniji od svojega nastanka naprej želi uveljaviti neko pravico, mora vložiti vlogo, mora iti, žal, ponekod še vedno do enega ali več uradnikov, plačati takse, dokazovati, da je upravičen do tiste pravice, ki mu jo daje zakon in šele potem neka komisija ali nek organ odloča ali je temu res tako ali ne. Obstaja ena sama izjema. In to so tako imenovani izbrisani. Tem se izdaja odločbe po uradni dolžnosti brez tega, da bi vložili eno samo vlogo, brez tega, da bi prinesli eno samo potrdilo, da so v tem času res živeli v Sloveniji jim izdajate odločbe po tekočem traku, štanca se, da so od osamosvojitve naprej živeli tukaj.

In ob tem pravite, da to nima nobene zveze z državljanstvom, kar je čisto poniglavo sprenevedanje. Ključni pogoj za pridobitev državljanstva je desetletno bivanje v državi in ko dobi odločbo, da je bival tukaj od osamosvojitve naprej, izpolni temeljni pogoj za državljanstvo. In postane državljan in tudi volivec. In v tem grmu tiči zajec. To je tudi osnovni motiv za to, da se je številka nenadoma povečala iz 18 na 25 tisoč, ob istem informacijskem sistemu in ob istih uslužbencih, ki so te številke računali.

Ampak ključna je tukaj neenakost pred zakonom. Ljudje, ki so bili v nacističnih, pa tudi komunističnih taboriščih, ljudje ki so izgubili starše ali sorodnike v vojni, se sedaj to ureja z zakonodajo, izgnanci, morajo tam, kjer so te stvari sploh urejene, vložiti vlogo, iskati dokazila, hoditi po arhivih, zbrati dokumentacijo zato, da postanejo opravičeni do neke pravice.

Za materialne oškodovance druge svetovne vojne, za nekatere mobilizirance, za otroke pobitih, te pravice niti v zakonu še nimamo urejene, pa se je to dogajalo pred šestdesetimi leti in to ni nobena prioriteta za to koalicijo. Pa gre za pravice slovenskih državljanov, ne za tiste, za katere si šele želite, da bi postali državljani, in gre za ljudi, ki plačujejo davke v tej državi, že dolgo. In so tudi celo življenje v glavnem delali za to, kar danes imamo. In to ni nobena prioriteta za to koalicijo.

Ne samo, da se vsebinsko različno tretira vprašanje krivic in njihove poprave, ampak se tudi formalno dajo te kategorije v različen položaj. Nekdo se mora sam potruditi za to, da se mu ta pravica prizna, drugemu se izdajo odločbe po uradni dolžnosti. To je res cinizem brez primere.

Sedaj, s temi številkami, ki se spreminjajo sedaj iz meseca v mesec, se manipulira preveč enostavno. 25 tisoč je številka petih povprečno slovenskih občin, 25 tisoč je številka, ki poleg tega, da če so te odločbe izdale, to predstavlja nevarnost za vložitev odškodninskih zahtevkov, prestavlja tudi velik naval na socialne sklade v tej državi. Večina teh ljudi tukaj ne živi. Oni so imeli takrat državljanstvo v nekih drugih republikah, odšli so dol in sedaj nekje izven Slovenije čakajo, da bodo dobili te odločbe in so potem prišli v Slovenijo. Pri nas je socialna podpora ali pa podpora za brezposelne večja kot je povprečna plača v večini držav, ki so nastale na ozemlju bivše Jugoslavije, da ne govorim o drugih beneficijah, da ne govorim o socialnih, stanovanjskih potrebah itn.

Nič od tega koalicija ni predvidela v svojem rebalansu, po svojih napovedih za naprej, čeprav bo to avtomatsko povzročile stroške. Deset tisoč več brezposelnih, recimo za Slovenijo pomeni zelo oprijemljivo ekonomsko kategorijo. 10 tisoč ljudi več na socialnih transferjih pomeni za Slovenijo zelo oprijemljivo socialno kategorijo. In v času, ko se govori, da se bodo znižale plače javnim uslužbencem, v času, ko se govori, da se bo podaljšala delovna doba, ob tem, da raste število brezposelnih in je to samo po sebi neumnost, se izdaja odločbe brez zakonske podlage, s katerimi se bo neposredno okrepilo pritisk na vse te sklade in javne finance. Zaradi tega je ta očitek, da se interpelacijo utemeljuje tudi z ogroženostjo slovenskih javnih financ, ne samo upravičen, ampak je zelo upravičen! In v tem času še izjemno realen.

Izkušnje, ki jih imamo iz podobne razprave pred 5-imi leti kažejo, da bodo ti argumenti večinoma bob ob steno. Tudi takrat, ko se je ta razprava odprla, je prišlo do izjemne mobilizacije enega političnega spektra v tej državi, angažirala se je celotna ideološka inteligenca, kar smo doživeli tudi včeraj, posploševalo se je nekaj primerov, ki so lahko popolnoma upravičeni, in se je skušalo prikazati, kako se je izbrisalo 25 tisoč nedolžnih otrok.

Takrat smo tudi dva ali tri mesece spremljali vso to pripravo, propagandni stroj kulture smrti je mlel v nedogled, ampak potem smo doživeli referendum in na referendumu, na katerem se je točno vedelo o čem odločamo, kjer ni bilo nobenega zavajanja, in ki je imel daleč nadpovprečno udeležbo za referendume v Sloveniji, je plebiscitarna večina zavrnila to, kar danes počnete. In tako kot z naše strani ne bi bilo pošteno, če bi se delalo, kot da odločb Ustavnega sodišča ni, je z vaše strani nepošteno, če se delate, da tega referendumskega rezultata ni bilo. Bil je! Bila je visoka udeležba in zelo jasen rezultat. Visoka udeležba, kljub temu, da so vsi tisti, ki so včeraj podpisali neko peticijo, pa še kdo zraven, pozivali k neudeležbi. Torej, treba je upoštevati tudi to dejstvo. In dejansko smo, če gledamo s pravnega ali pravnopolitičnega vidika, v situaciji, kjer je treba iskati rešitev, ki bo to dilemo presegla.

Posmehovanja naporom, da si z Ustavnim zakonom najde rešitev in da se preseže to stanje, so cinizem brez primere, To bo samo poglobilo sam problem, ustvarilo še kakšnega novega in cena za te volivce, ki si jih želite na novo bo po mojem mnenju pač prevelika.

Tisti, ki utemeljujete izdajanje odločb brez individualne obravnave in brez zakonske podlage s človekovimi pravicami, bi morali biti vsaj toliko pošteni, da bi ta argument videli tudi, ko gre za drugo zakonodajo, ki se sprejema v tem državnem zboru in morali bi, če nič drugega, potem upoštevati tudi neko časovno prioriteto. Človekove pravice imamo vsi in če se je nekomu zgodila krivica, ne vem, pred 30-imi leti je bolj upravičen najbrž do te poprave kot pa pri tistemu, ki se mu je zgodila pred 17-imi leti tudi ob predpostavki, da se je pač to dogajalo.

Torej, smo v situaciji, ki je, zaradi političnega motiva in prioritet te vladne koalicije, ki je volivcem niso bile sporočene takrat, ko so se odločali, postala bolj zapletena kot je bila prej. Obstaja samo ena rešitev in to je rešitev, ki na neki način nadgradi določbo ustavnega zakona za izvajanje temeljne ustavne listine, kjer je Slovenija definirala svoj temelj, se pravi, status državljanov oziroma državljanstva. Po ustavnem zakonu je bilo veliko besed, se je ogromno posvetovalo. Prej je bilo povedano, da se ob njegovi omembi zlorabila ime nekdanjega predsednika Republike dr. Drnovška. Njegovo ime se nič ne zlorablja. Leta 2006, ko je vlada predlagala ustavni zakon in posvetovanje, je on vsem predsednikom takratnih parlamentarnih strank napisal to pismo, v katerem zelo jasno pravi: “Vlada je pred kratkim pripravila predlog ustavnega zakona za rešitev tega vprašanja. Kljub določenim pomislekom, ki se pojavljajo v zvezi s tem predlogom menim, da predstavlja sprejemljivo osnovo za nadaljnja dogovarjanja med strankami. Spoštovani, gospod predsednik.” To je naslovljeno na vse stranke. “Čas je za dogovor, Slovenija ga potrebuje, naša pravna država ga potrebuje. Prepričan sem, da zmorete dovolj modrosti in politične moči za dogovor.” To je napisal nekdo, ki je vodil stranko z istim imenom, kot sedanja ministrica za notranje zadeve, ko je imela 34 poslancev, zdaj jih je samo še 5, in mislim, da je bil bolj verodostojen. In je bil zraven, ko so se te stvari dogajale. In to presojo, kaj je rešitev, ki bi lahko potegnila črto tudi pri njem, je treba spoštovati. Kljub temu, da je tudi on takrat, ko je bil referendum, pozival na neudeležbo. Ampak so se stvari odvijale naprej. In če bi leta 2006 bilo vsaj malo posluha s strani takratne opozicije, bi bil ustavni zakon sprejet. Problemi bi se obravnavali individualno in tudi reševali in te današnje razprave enostavno ne bi bilo.

Torej, ponavljam še enkrat, problem, ki je pred nami, ni enoplasten. Slovenija ni nikoli izbrisala 25 tisoč svojih prebivalcev, ki naj bi potem celo do danes živeli v Sloveniji brez vsakega statusa. Slovenija je na novo uredila svoj temelj, to je status državljanov, v skladu z vsemi mednarodnimi normami in bila za to deležna številnih priznanj, ko so primerjali našo ureditev z drugimi.

V tistem času in zaradi samega časa, ne toliko pri nas, ampak okoli nas, so mnogi imeli objektivne težave pri urejanju tega statusa, in to je pač treba upoštevati. Vendar je to možno upoštevati samo tako, da se vsak primer posebej obravnava in da se izlušči upravičene oziroma da se loči upravičene od neupravičenih. Glede na to, da imamo zaradi sprejetja tako imenovanega tehničnega zakona, ki je bil zavrnjen na referendumu, kjer je bila plebiscitarna večina proti, in odločb ustavnega sodišča, tudi v formalnem smislu je zapleteno situacijo možno rešiti samo z ustavnim zakonom. Torej, naš predlog je, da ministrica tu obljubi, da bo prenehala izdajati odločbe brez zakonske podlage, da se nadaljuje pogajanja oziroma dogovor o oblikovanju in uskladitvi ustavnega zakona in da se potem ta rešitev sprejme čim bolj soglasno. Druga alternativa, se pravi, nadaljevanje te poti, bo slej ko prej privedla v situacijo, kakršna je bila pred petimi leti.

In tukaj bi jaz samo ponovil besede, ki so bile izrečene iz druge strani, jaz ne verjamem, kljub dokazani potrpežljivosti Slovenk in Slovencev in tudi državljank in državljanov te države, da jih bo tukaj možno potegniti za nos.
…/Aplavz./…