Odporništvo je ohranilo Slovence kot narod

Ob dnevu upora proti okupatorju objavljamo še vedno aktualen govor tedanjega predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janše na Mali gori pri Ribnici, 27. aprila 2005. Spoštovani veteranke in veterani, ekscelence, dragi rojaki!Duh odporništva, samoobrambe je bil med Slovenci vselej živ. Tako kot pri številnih drugih narodih je bil odpor oziroma samoobramba del naše narodne identitete, ki nas je na tem prepišnem delu Evrope, čez katerega so se selila ljudstva in številne vojske, tudi ohranil.Slovenci smo morali v zgodovini nepopustljivo braniti svoje temelje: ozemlje, premoženje in jezik kot osnovo svoje lastne kulture. Naši predniki so svoje odporništvo pokazali med turškimi vpadi in še mnogokrat pozneje v zgodovini. Tudi v nepopustljivem in hrabrem boju Slovencev na soški fronti med prvo svetovno vojno vidijo mnogi zgodovinarji predvsem željo braniti svojo domovino. Dejansko je vsa slovenska zgodovina eno samo narodno odporništvo, kajti le zaradi njega smo se lahko ohranili, čeprav nam je grozila izginitev. Slovenci, če odmislimo Mohorjevo družbo in Slovensko matico ter nekatera njim podobna kulturna podjetja, skoraj vse do leta 1918 nismo imeli nobene osrednje organizacije, ki bi skrbela za vse Slovence. Pa vendar je bil že do začetka 20. stoletja dosežen zavidljiv kulturni razvoj. In kultura je bila temeljna podlaga vseh pomembnejših odporniških podjetij v naši zgodovini.Zakonsko podlago državnega praznika dneva upora proti okupatorju je določil zakonodajalec, prvi demokratično izvoljeni slovenski parlament, zakon pa je leta 1991 predlagala prva slovenska demokratično izvoljena vlada. V zakonu je 27. april, ki se je v enopartijskem času praznoval kot dan OF, opredeljen kot dan upora proti okupatorju. V obrazložitvi in razpravi o Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih je vlada poudarila, da je ta praznik namenjen počastitvi slovenskega odporništva skozi zgodovino, še posebej pa v svojem sporočilu nosi značilnosti protifašističnega boja.Pri sprejemanju je bil oblikovan tudi predlog, da bi bil 27. april še naprej dan OF, vendar je bil z veliko večino zavrnjen. In pozneje ni bil nikoli več formalno ponovljen. Širša podlaga praznika je bila v javnosti sprejeta z velikim soglasjem, ker neupravičeno ni izključevala nikogar, in to kljub temu, da so v posamičnih letih državne proslave skušale ožiti njegovo zakonsko vsebino.? Ker praznik v svojem sporočilu nosi še posebej značilnosti protifašističnega boja, za njegovo počastitev ni primernejšega kraja, kot je kraj današnje prireditve.Danes je prvič po 64 letih tu na Mali gori nad Ribnico državna prireditev. Nikoli doslej je še ni bilo. Bile so samo društvene in občinske. Čeprav je ravno tukaj potekal prvi oboroženi spopad na slovenskem ozemlju med protifašističnimi uporniki narodnoobrambne organizacije TIGR in okupacijskimi silami po kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske.Slovenci, ali bolje slovenski Primorci, so ves čas fašizma dokazovali svoj odpor. Pri teh prizadevanjih se je v vojaškem pogledu najvišje povzpel TIGR, katerega pripadniki in simpatizerji pomenijo najstarejše oborožene protifašiste v Evropi. Poleg njih se je treba spomniti še duhovniške organizacije Društvo svečenikov sv. Pavla, ki je ogromno naredila za obrambo slovenstva na kulturnem področju. Prizadevanja primorskih Slovencev so uživala moralno in materialno pomoč tudi pri številnih organizacijah in posameznikih v jugoslovanskem delu Slovenije in celotni takratni državi, še zlasti pa med primorskimi emigranti. Slovenski antifašizem torej ni iznajdba leta 1941 oziroma takrat ustanovljene Antiimperialistične oziroma poznejše Osvobodilne fronte, ampak je bistveno starejši. Praktično je bil del politične in narodne zavesti vseh takratnih Slovencev.Znameniti angleški zgodovinar A. J. P. Taylor je zapisal da so bili Slovenci po zaslugi TIGR-a prvi zavezniki Velike Britanije v II. svetovni vojni. Dejansko je bil njihov boj na Mali gori 13. maja 1941 prvi oboroženi spopad Slovencev z okupatorji. To dejstvo je tiste, ki so hoteli monopolizirati slovensko odporništvo ne glede na zgodovinska dejstva motilo ves čas po II. svetovni vojni. Tigrovci so bili dejansko zamolčani. Polno priznanje jim je dala šele samostojna slovenska država. Tudi današnja državna proslava na tem kraju je del prizadevanj, da se popravi zgodovinska krivica.Protiimperialistična fronta, ki je bila ustanovljena 26. aprila 1941 in se je šele pozneje preimenovala v Osvobodilno fronto, je dejansko nastala v duhovnem in političnem ozračju nemško-sovjetskega pakta iz leta 1939. Pri glavnih pobudnikih in organizatorjih ni izhajala iz načelnega antifašizma in antinacizma, ampak iz prepričanja nujnosti spopada imperialističnih taborov. Ker osnovni cilj protiimperialistične fronte ni bil narodnoobrambni, med ustanovne skupine nikoli niso povabili organizacije TIGR.? Ključni problem PIF, poznejše OF, je monopolizacija narodnoobrambnega boja, ki jo je OF formalno potrdila 16. septembra 1941, ko je vse, ki niso bili pripravljeni priznati njenega, to je komunističnega vodstva, označila za izdajalce slovenskega naroda. Nobena demokratična stranka ali vlada ne more pristati na posebna ideološka tajna nagla sodišča, na katerih so bili obsojenci ustreljeni brez pravice do zaslišanja in pritožbe. S to monopolizacijo narodnoodporniškega gibanja se OF bistveno loči od večine zahodnoevropskih odporniških gibanj.Slovenska država v imenu boja proti okupatorju ne more pristati na kršitve mednarodnih standardov vojnega prava in civiliziranih pravnih načel, ki tudi v vojnem času zlasti civilnemu prebivalstvu zagotavljajo pravico do življenja, osebne nedotakljivosti, verske in osebne svobode, nepristranskega sojenja in pravico do poštenega postopka ter zasebne lastnine. Ta načela in pravila obvezujejo okupatorja in upornike proti njim.Zaradi zgodovinske resnice ter nekaterih dvomov in skušnjav, ki se ponovno pojavljajo v nekaterih krogih v naši soseščini, moramo ponovno poudariti, da je temelj vsega zla, ki se je med drugo svetovno vojno in takoj po njej zgodilo v Sloveniji, tuja okupacija. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne strahotnih žrtev, ne državljanskega spopada, ne fojb in drugih medvojnih in povojnih zločinov. Tuja okupacija je šele ustvarila podlago za strahote, ki so usodno zaznamovale slovenski narod. V času, o katerem govorimo, se je v razponu polovice desetletja zgodilo toliko zla, ki ga nikoli ne bi smelo biti, da posledice zdravimo še danes.Vsaka vojna je nesreča in prinaša s seboj trpljenje. Toda v času, o katerem govorimo, so se na slovenskem ozemlju zgodile stvari, ki se v človeški civilizaciji ne bi smele zgoditi:1. Fašistični in nacistični okupator je s kršenjem mednarodnih vojnih konvencij, streljanjem talcev, uničevalnimi taborišči, množičnim preseljevanjem in genocidno politiko ustvaril razmere, ki posameznikom v mnogih primerih niso dopuščale nobene dobre izbire.2. Komunistična partija je po navodilih Kominterne in prek OF s smrtno kaznijo prepovedala odpor proti okupatorju zunaj OF ter skušala izenačiti domoljubje s tujo ideologijo, nato pa je VOS OF do konca julija 1942 pod različnimi pretvezami brez kakršnih koli sodnih postopkov postrelila stotine Slovencev.3. Protikomunistična stran je prisegla zvestobo okupatorju, česar moralno ni mogoče z ničimer opravičiti.4. V drugi polovici vojne sta komunistična in protikomunistična stran zagrešili vrsto zločinov nad posamezniki, sonarodnjaki, ki se niso mogli braniti.5. Že po končanih spopadih in vojni je zmagovita stran izvedla množičen poboj vojnih ujetnikov različnih narodnosti, pa tudi številnih civilistov.Demokratična Slovenija kot del združene demokratične Evrope ob vsem spoštovanju do resničnega antifašizma in odporništva ne more pristati niti na poskuse njegovega omaloževanja niti na njegove zlorabe za cilje totalitarizma, saj bi se s tem odpovedala tistim načelom, na katerih sloni samostojna demokratična Republika Slovenija, pa tudi Evropska unija.Za boj proti okupatorju ni bistveno politično prepričanje udeležencev. In pri veliki večini posameznikov, ki so odšli v partizane, politični motiv ni prevladal. Zato velika večina borcev NOB ni odgovorna za številne napake in zločine vodstva OF, saj so bili pogosto prav oni njihova prva žrtev.Za demokratične, evropsko usmerjene posameznike in politične stranke ni in ne more biti problematičen boj proti okupatorju in še manj sodelovanje z zavezniki, ki so partizansko odporništvo priznali kot del antihitlerjevske koalicije, ampak vse tisto, kar je na obeh straneh doma onemogočilo dejanski enotni vsenarodni odpor proti okupatorju.??V opisanih razmerah veličina dejanj pripadnikov TIGR-a še posebej izstopa. Bili so odločni za boj, pripravljeni na žrtve, toda upoštevali so evropske civilizacijske norme. V boju so se izogibali civilnim žrtvam. Leta 1938 niso naredili atentata na Mussolinija, ki so ga dobro pripravili, ko je prišel v Kobarid, ker bi morali žrtvovati tudi skupino šolskih otrok. Njim cilj ni posvečal sredstev. Bili so patrioti. Pripadniki TIGR-a, ki so živeli v Sloveniji, so bili po italijanski okupaciji Dolenjske in Notranjske tisti Slovenci, ki so se prvi z orožjem spopadli z oboroženim okupatorjem.Do prvega spopada pripadnikov organizacije TIGR je prišlo tu, na Mali gori, 13. maja 1941. Kmalu po okupaciji so se sem umaknili tigrovci Tone Majnik, Ferdo Kravanja ter vojaški voditelj TIGR-a Danilo Zelen. Ko jih je izsledila italijanska patrulja, so se z njo junaško spopadli. Danilo Zelen je bil hudo ranjen in si je sam vzel življenje, da ne bi padel v roke sovražniku. Hudo ranjenega Kravanjo so Italijani ujeli, Majniku pa je že vklenjenemu pozneje uspelo pobegniti. Za ta junaški spopad se je kmalu zvedelo po vsej Sloveniji in je med Slovenci dvigovalo uporniški duh.Anton Majnik je nato skupaj s tigrovcema Tonetom Černačem in Justom Godničem na tem območju organiziral prvo partizansko enoto, Ribniško četo. Ob ustanovitvi 1. julija 1941 je štela 14 bojevnikov. Enota je bila ustanovljena štiri dni prej, preden je KPS izdala poziv za vstajo. Vodstvo KPS je kmalu v četo poslalo komisarja, ki je zahteval, da prisežejo Stalinu. Tigrovci pa so se tej zahtevi uprli, češ da so že prisegli organizaciji TIGR in boju za združitev Slovencev. Iz Ljubljane je nato prišel član vodstva komunistične partije dr. Aleš Bebler in zamenjal komandirja čete tigrovca Toneta Černača. Tigrovci so zaradi teh nesporazumov odšli iz Ribniške čete in se pridružili drugim partizanskim enotam, vendar tam niso dosegli vidnih funkcij. Večina jih je pozneje v boju padla, Majnik v ne povsem pojasnjenih okoliščinah.Kljub 15-letni tradiciji in izkušnjam iz protifašističnega boja TIGR-a nikoli niso vključili v OF. Prvi oboroženi spopad tigrovcev s fašističnimi okupatorji je bil večino časa po drugi svetovni vojni pri nas zanemarjen. Za dan upora oziroma dan vstaje in republiški praznik pa je bil v Socialistični republiki Sloveniji kot posmeh resnici izbran dogodek 22. julija 1941, v katerem sploh ni šlo za spopad z okupatorjem, ampak za obračun med Slovenci.Spoštovani!Zaradi vsega naštetega smo še posebno zahvalo dolžni združenju TIGR, ribniški in primorskim občinam, ki so postavili pomnik Danilu Zelenu in sobojevnikom ter ta pomembni dogodek pomagali iztrgati iz pozabe. Hvala tudi vsem zgodovinarjem in publicistom, ki ste pisali o TIGR-u in negovali pozitivno izročilo najstarejšega odporništva proti fašizmu v Evropi.Danes je državni praznik – dan upora proti okupatorju. Danes se spominjamo vseh neštetih generacij rojakov, naših prednikov, katerih pogum je vgrajen v temelje našega nacionalnega obstoja in naše državnosti.Spominjamo se vseh, ki so v stoletjih viharne slovenske zgodovine branili svoja ognjišča, svoje domačije in domovino, kot so jo vsakokrat prepoznavali in čutili.Še posebej se spominjamo dolgoletnega odpora proti fašizmu pripadnikov TIGR-a, njihovih žrtev za svobodo slovenskega primorskega človeka, bazoviških junakov, Danila Zelena in sobojevnikov. TIGR je bil prvi upor proti fašizmu v Evropi in je bil čisti odpor za preživetje pred rasističnim zavojevalcem, ki je med sicer mednarodno priznano okupacijo Primorske po prvi vojni skušal deželo etnično poenotiti in očistiti. V tem smislu je TIGR čisto uporništvo, predpartizanstvo, pomembno za obstoj Primorcev in Slovencev. TIGR je tisto, kar bi bilo partizanstvo brez komunistične prevlade slovenskega upora proti okupatorju.Tako pa moramo upor, odpor ali pa partizanstvo v njihovi čisti uporniški obliki ločevati od revolucije in revolucionarnega nasilja.In danes se spominjamo poguma slovenskih partizanov, ki so se odločili za upor iz iskrenega domoljubnega prepričanja, nekateri tudi iz iskrenega domoljubnega in socialnega prepričanja in vere v boljšo prihodnost.Partizanstvo kot upor proti zavojevalcu in okupatorju našega lastnega ozemlja je pozitivna vrednota, vredna spomina, in ta spomin je neločljiv del današnjega državnega praznika.Danes, na dan odpora proti okupatorju, se spominjamo tudi pripadnikov slovenske nacionalne ilegale, ki se je v prvih letih druge svetovne vojne kot takrat še del legalne jugoslovanske vojske kljub ogroženosti z dveh strani borila proti fašističnemu okupatorju.In spominjamo se pripadnikov slovenske TO in slovenskih policistov, ki so leta 1991 v vojni za Slovenijo izbojevali zmago proti JLA, zadnjemu okupatorju, ki je z orožjem ogrožal naša ognjišča. To je bilo odporništvo, ki ni delilo, ampak nas je povezalo.Prav enotnost, ki smo jo Slovenci ter državljanke in državljani Slovenije dosegli v času slovenske pomladi, v času plebiscita za samostojno Slovenijo in v času vojne za Slovenijo, je tisti trdni temelj, na katerem lahko gradimo našo pot navzgor. Z njim smo v praksi že dodobra presegli stare delitve. V tem usodnem času smo bili povezani na podlagi skupne pripadnosti domovini in temeljnim demokratičnim vrednotam. Bolj bomo poudarjali ta čas, v katerem smo bili enotni in povezani, manj bo prostora za nesmiselne in škodljive stare delitve in ločevanje. In manj bo možnosti, da se tragedija, ki je doletela Slovenijo sredi prejšnjega stoletja, ponovi v kakršni koli obliki.Spoštovani!Obstajajo večji narodi od nas, pa nimajo lastne države. Tudi v Evropi in celo Evropski uniji živijo večji narodi, pa njihov jezik ni uradni jezik Evropske unije. Obstajali so številni narodi, večji in močnejši od nas, a jih danes ni več. Nihče več ne govori njihovega jezika, njihovi grobovi  so žal pozabljeni in njihovo dediščino najdemo le še po redkih muzejih.Slovenci pa smo stali in obstali, kot je preroško zapisal Trubar, kljub temu da ni bilo lahko in kljub temu, da se je naše narodnostno ozemlje močno skrčilo. Zato je prav, da ob tem, ko se spominjamo uporništva naših prednikov v viharni zgodovini, hkrati izrazimo globoko hvaležnost za njihov pogum in žrtve. Z njimi smo se ohranili kot narod, se kot narod razvili in po vojni za Slovenijo in osamosvojitvi povezali z drugimi evropskimi narodi.? Dolžni smo jim hvaležnost, kajti pred našo in naslednjimi generacijami je dobra prihodnost.Slovenci živimo danes v času, ki si ga je želel in tudi preroško napovedal že naš največji pesnik France Prešeren v svoji Zdravljici, ki je danes naša državna himna.»Da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!«Danes celoten slovenski narod, doma in po svetu, živi v svobodi. In Slovencev nas prvič v zgodovini neposredno ne ogroža sosedsko in širše okolje. To širše okolje nam še nikoli doslej ni bilo tako naklonjeno. Evropska unija kot ne samo ekonomski in politični, ampak tudi kot mirovniški in spravni  projekt, je tu. Smo njegov del in v tem duhu ravnajmo tudi doma.Iskrene čestitke ob državnem prazniku, dnevu slovenskega odporništva, dnevu upora proti fašizmu in dnevu upora proti okupatorju.