Odlikovanje Ertla na simboličen način poveličuje zločin

Predsednik države pokazal svojo aroganco. Poslanke in poslanci državnega zbora so na 14. redni seji državnega zbora obravnavali  predlog obtožbe predsednika republike pred ustavnim sodiščem zaradi kršitev ustave in hujših kršitev zakona. Predlog ustavne obtožbe je v obravnavo državnemu zboru predložila skupina 33 poslank in poslancev, s prvopodpisanim Jožetom Tankom. O predlogu ustavne obtožbe je razpravljal tudi poslanec in podpredsednik SDS Zvone Černač.

ZVONKO ČERNAČ: “Spoštovane kolegice in kolegi. Nekateri v vladajoči koaliciji si res umišljajo, da je komisija za človekove pravice in peticije njihova last, celo tako daleč so si to umišljali, ko so pred kakšnima mesecema, mislim, da je bil to gospod Magajna, vlomili v pisarno predsednice in v nekaj urah sklicali sejo komisije, ob asistenci predsednika državnega zbora, pa s tem ni bilo nič narobe. Predsednik republike je, spoštovani, glede na njegov položaj, ki ga ima po slovenski ustavi tista institucija, ki mora s svojim ravnanjem delovati povezovalno, ne izključevalno in ne razdiralno. Ravnanja predsednika republike ne smejo biti taka, da vzbujajo dvom o njegovi pristranosti. Predsednik mora biti predsednik vseh, ne glede na njihovo politično ali drugačno pripadnost. Ali je bila to danes v tem državnem zboru ta slika predsednika republike, vas vprašam? Pri dr. Danilu Türku pa smo bili že nekajkrat v preteklosti priča temu, da je skozi svoja ravnanja izpričeval izrazito pripadnosti opciji iz katere izhaja v okviru katere se je v bivšem režimu kalil, in to na škodo objektivne in neodvisne drže pri vprašanjih, ki so pomembna za izgrajevanje pravne države. Danes toliko bolj kot včeraj. Kako sicer razumeti dejstvo, da pri njem zaupanje uživa človek, ki je do konca ščitil bivši totalitarni režim, načeloval Udbi je dokazano kršila temeljne človekove pravice in mu podeli državno priznanje, ne uživa pa pri njem zaupanje človek, ki je izgrajeval slovensko državo, aktivno sodeloval pri njeni osamosvojitvi in vzpostavitvi demokratičnih standardov in ga lustrira tako, da po vseh opravljenih predhodnih postopkih ne podpiše njegovega imenovanja za veleposlanika. In to brez kakršne koli obrazložitve. Kako razumeti neprizadetost in celo žaljiv odnos predsednika republike v primeru odkritja množičnega grobišča tisoč nedolžnih žrtev, ki so jih žive zazidali v Hudi jami? Kako razumeti nepripravljenost, da bi v kriznih časih delili usodo naroda in si namesto tega dovolili iz davkoplačevalskega denarja plačan 90.000 evrov drag luksuzni letalski dvodnevni polet na območje Balkana. Kako razumeti aroganco, ki jo predstavlja njegov odziv, ciničen odziv na ustavno obtožbo, ki je bila vložena zaradi njegovega dejanja, ki na simboličen način poveličuje zločin. Razumeti ga je, spoštovani, mogoče samo v duhu reka: “država, to sem jaz”, že davno preživetega absolutističnega pogleda, ki s parlamentarno demokracijo nima nobene zveze. Tudi danes se dr. Danilo Türk tej drži ni izneveril. Predsednik republike ni država, jo pa predstavlja. Država smo državljani in državljanke. Predsednik mora delovati za naše skupno dobro in v skladu z našimi pričakovanji. Ali si torej lahko predsednik države privošči odločitve, ki jim plebiscitarno nasprotujejo državljani? Ne more. Ker je takšno ravnanje v temeljnem nasprotju z ustavnimi določbami, ki govorijo o tem, da je predsednik njihov predstavnik, torej prvi med enakimi. Danes je predsednik tu v Državnem zboru ponovno dokazal, da sebe ne smatra kot prvega med enakimi. Pokazal je podcenjujoč odnos do tega parlamenta in do instituta ustavne obtožbe, saj je svojo prisotnost omejil na tisto kar je imel povedati in odšel. Ni poslušal ustavne obtožbe in ne posluša nadaljnjih utemeljitev. Hkrati pa je imel veliko povedati o pravni državi in o tem, da ta in pravo velja enako za vse. V pravni državi, spoštovani, mora tisti, ki je obtožen obravnavi prisostvovati od začetka do konca. Privilegijev pravo ne priznava nikomur, tudi predsedniku države ne. Zanimiva je bila tudi situacija z gradivom, službe so gradivo predsednika države dovolile razdeliti po klopeh poslancem, gradivo, ki so ga dodatno vložili predlagatelji ustavne obtožbe pa ne, zato smo ga bili prisiljeni razdeliti sami. In ko govorimo o spoštovanju in o tem, da smo nekateri obsedeli na stolih, ko je predsednik v ta državni zbor prihajal in iz njega odhajal. Glejte, če nekdo zaradi lastnih nesprejemljivih ravnanj izgubi spoštovanje, potem mu ga ni mogoče več izkazovati. O tem ali je ustavna obtožba utemeljena ali ne pa ne more odločati predsednik niti ne državni zbor. Predlagatelji menimo, da je utemeljena, vladajoča koalicija meni nasprotno, enako predsednik. In utemeljili smo jo, očitno si tega niste prebrali, zato smo vam razdelili dodatno gradivo, da imate še boljšo možnost, da si to preberete, v vseh točkah tako kot veleva ustava, zakon in poslovnik, še posebej smo jo utemeljili v tisti točki kjer gre za neposredno obtožbo in neposredno kršitev, ki se nanaša na 34. člen Ustave Republike Slovenije.  O tem, ali je ustavna obtožba utemeljena ali ne, na podlagi 109. člena Ustave, ne odloča tisti, ki je obtožen, torej v tem primeru predsednik, pač pa ustavno sodišče, ki lahko ugotovi utemeljenost obtožbe ali pa obtoženega oprosti. Danes pa se je, kar je obžalovanja vredno, v enem delu svojega izvajanja predsednik postavil tudi nad ustavno sodišče.

Na simbolni ravni se je torej predsednik tako postavil nad ustavo in zakon, kot se je nad ustavo in zakon postavil pri podelitvi odlikovanja Tomažu Ertlu. Moram reči, da me preseneča ta odpor in nasprotovanje nekaterih pripadnikov vladajoče tranzicijske levice pri obravnavi te ustavne obtožbe. V tem parlamentu še danes na visokih položajih sedijo ljudje, ki so na visokih položajih sedeli tudi v bivšem nedemokratičnem režimu, ki so ob obeležitvi obletnice plebiscita lani decembra v tem domu dejali, da je prispevek Demosa pri osamosvojitvi primerljiv s prispevkom takratne komunistične oblasti, ki je osamosvojitev omogočila, Demos pa jo je izpeljal. O tem, kako je to izgledalo, se lahko prepričate v prilogi 22 gradiva, kjer takratni predsednik Skupščine Socialistične republike Slovenije v posebnem pismu Kučanu, Stanovniku in Marincu leto dni po začetku postopkov proti četverici, v letu 1989, razkriva bistvo strategije takratnega vodstva in pravi: “Edina trdna podlaga mora biti tudi opredelitev, da se hkrati enako odločno borimo na dveh frontah, Milošević in njegova koncepcija Jugoslavije ter opozicija v Sloveniji.” In tem usmeritvam je zvesto sledil tudi predsednikov odlikovanec.In kakšna je predstava o državi, v kateri njen predsednik leta 2009 z državnim odlikovanjem odlikuje človeka, ki je poosebljenje totalitarnega režima, ki je sistematično kršil človekove pravice, tudi tiste temeljne. Odlikovanje naj bi bilo podeljeno gospodu Ertlu za akcijo Sever, ki pa je odlikovanec, tako pričajo dokumenti, kot takratni sekretar za notranje zadeve ni razumel kot prispevek k osamosvojitvi Slovenije in izgradnji demokracije, pač pa kot zaščito takratne nedemokratične avtoritarne oblasti. In tega dejstva se je, vsaj tako izhaja iz njegovih izjav o premišljenem ravnanju, zavedal tudi predsednik države, ko mu je odlikovanje podelil. Zaradi tega je njegova odgovornost večja in ne manjša. Državno odlikovanje je torej predsednik države zavestno podelil nekomu, ki je zavestno kršil človekove pravice. Iz dokumentov izhaja, da je zavestno deloval proti osamosvojitvi. Državno odlikovanje za izjemno delo in zasluge pri varnosti in obrambi ter zaščiti Republike Slovenije je bilo podeljeno človeku, ki so mu še danes demokratične vrednote tuje, saj je deloval v nekem drugem vrednostnem sistemu. Tudi s tem je predsednik države neposredno in grobo kršil 34. člen Ustave Republike Slovenije. V obrazložitvi sodbe Vrhovnega sodišča iz 23.5.2002 je zapisano, kar je bilo že večkrat povedano in prebrano.Na temelju tega, kar je v tej sodbi zapisno, je jasno, da je bila Udba kriminalna združba, ki je sistematično in načrtno kršila človekove pravice in da je bil na vrhu te službe vrsto let gospod Tomaž Ertl. Človeku, ki je bil maja 1990 seznanjen s tem, da se pripravlja razorožitev teritorialne obrambe, pa o tem ni pravočasno obvestil pristojnih, zaradi česar bi bil v vsakem demokratičnem sistemu obsojen veleizdaje, je dr. Danilo Türk podelil državno odlikovanje za izjemno delo za zasluge pri varnosti, obrambi in zaščiti Republike Slovenije, kar je žalitev za številne državljane te države in cinizem svoje vrste.

Predsednik republike zaradi vrste dejanj, predvsem pa zaradi zadnje odločitve o tem, da odlikuje človeka, ki je simbol protiosamosvojitvenih procesov, ne uživa več potrebne avtoritete, ki jo mora uživati predsednik države. Včasih, ko se izvršilna oblast vedno bolj ukvarja sama s seboj in aferami, ki jih v veliki mera sama producira, bi Slovenija toliko bolj potrebovala predsednika z avtoriteto, človeka, ki povezuje in ne razdružuje. Odgovornost vladajočih je torej velika. Če želite za vsako ceno preprečiti odločanje Ustavnega sodišča o ustavni obtožbi predsednika, ki iz dneva v dan bolj izgublja avtoriteto, ki je nujna za opravljanje takšne funkcije, boste morali tudi sami prevzeti odgovornost za nadaljnjo erozijo pravne države.”