Odgovor Dimitrija Kovačiča na javno pismo Društva državnih tožilcev Slovenije
ponedeljek, 30. 10. 2006S presenečenjem in nemalim začudenjem sem prebral pismo Društva državnih tožilcev RS z dne 27. oktobra, s katerim se obračajo name, kot predsednika preiskovalne komisije za ugotovitev in oceno dejanskega stanja, ki je lahko podlaga za odločanje o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij v vladi RS, na Ministrstvu za pravosodje in Vrhovnem državnem tožilstvu RS v zvezi z izvrševanjem nadzora po zakonu o državnem tožilstvu za spremembo zakonodaje in za druge odločitve v skladu z ustavnimi pristojnostmi DZ ter izražajo svoje nestrinjanje z dosedanjim delovanjem komisije.
Že na začetku zbode v oči bojazen Društva, da bi se delo komisije, od iskanja sistemskih pomanjkljivosti v državnem tožilstvu, kar naj bi bil namen njene ustanovitve, utegnilo prevesiti v analiziranje in ocenjevanje strokovnih odločitev posameznih tožilcev v konkretnih zadevah. Društvo tožilcev torej ne ugotavlja, da bi komisija doslej ne opravljala svojega dela v okviru svojih pristojnosti, pač pa domneva, da bi se v prihodnje delo komisije utegnilo prevesti v nekaj, kar bi preseglo okvir svojih pristojnosti. Društvu lahko mirno zagotovim, da bo delo tudi v naprej potekalo v skladu s slovensko zakonodajo in v okviru pristojnosti preiskovalne komisije in ni bojazni, da bi se njeno delo utegnilo prevesti v kaj drugega.
Akt o odreditvi parlamentarne preiskave, sprejet na seji državnega zbora 23. marca 2005, natančno definira pristojnosti komisije ter njen namen in je kakršnokoli napeljevanje k zoževanju teh pristojnosti, kar lahko sklepam iz vsebine sporočila Društva tožilcev, lahko razumeti kot nedopusten vpliv in poseg v delokrog pristojnosti Preiskovalne komisije.
Niti Komisija niti nihče od članov Komisije ni javno polemiziral s posameznimi strokovnimi odločitvami tožilcev ali sodišč v konkretnih kazenskih postopkih, čeprav tudi to ne bi smela biti tabu tema v strokovnih krogih ali strokovni literaturi. Je pa seveda delo komisije v pretežnem delu javno, o njem poročajo javna občila, zato se dogaja, da se kdo na objavljene vesti ali komentarje javno odzove. In če je zaradi takšnih javno objavljenih vesti ali odzivov potrebno kakšno pojasnilo, takšno pojasnilo, kot predsednik preiskovalne komisije tudi dam. Tako sem se nazadnje odzval tudi na odzive na poročanje o zaslišanju priče – vodje koprskega okrožnega državnega tožilstva Slavka Ožbolta, ki so mu očitali krivo pričanje. Domnevam, da je ravno to tudi razlog za odziv in pripombe Društva državnih tožilcev, ki pa so neutemeljene, saj sem bil dolžan pojasniti neskladje med tem, kar je povedala priča in javnimi odzivi na to pričanje. Hkrati pa sem povedal, kakšno bo nadaljnje ravnanje komisije v tem primeru, kar sem zaradi javnosti dela komisije tudi dolžan storiti. In če sem pri tem povedal, da posamezni tožilec, ki je bil zaslišan kot priča, ni navedel resničnega in dejanskega vzroka za odpravo pripora lokalnega funkcionarja, to po nikakršnih kriterijih ne moremo smatrati kot politično obarvano javno polemiko o posameznih strokovnih odločitvah tožilcev ali sodišč. Saj sam nisem niti polemiziral ne z eno ne z drugo stranjo, le povedal sem, kakšno je resnično in dejansko stanje. Je pa seveda dejstvo, da del pričanja ugotovljivo ni ustrezalo resničnemu in dejanskemu stanju, lahko podlaga za ugotavljanje morebitnih nedovoljenih vplivov na tožilsko delo, kar je nenazadnje tudi glavni namen ustanovitve preiskovalne komisije – ugotovitev morebitne politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij v Republiki Sloveniji.
Menim, da je namen Preiskovalne komisije, ki jo vodim, med drugim tudi pomoč tožilstvu, da posamezne ugotovitve, do katerih pri svojem preiskovalnem delu, ki se nanaša na obdobje 2000 do 2004, pride, dobronamerno sprejme, jih preuči in oceni ter ustrezno upošteva oziroma uporabi pri svojem nadaljnjem delu. Cilj nas vseh bi moral namreč biti enak. Zagotoviti čim bolj kakovostno in učinkovito tožilstvo, hkrati s tem pa popraviti še vedno nezavidljiv ugled te pomembne državne institucije v javnosti.
Primeri, kot npr. afera Železnik, ali ko tožilec brez kakršnihkoli posledic ali opozoril tožilskega društva izrablja sodno dvorano za politična predavanja (Fišer), ali ko tožilec pripadnik ene politične opcije vrši pregon zoper člana druge politične opcije (Boštjančič), ali ko odmevne zadeve velikega oškodovanja javnega in zasebnega premoženja (npr. banka SIB, Zbiljski gaj, Orion…) ne dobijo ustreznega kazenskega epiloga, ali ko nedvomno storjeni najhujši zločini ostanejo nekaznovani (povojni množični poboji, umor Makoterja, poskus umora novinarja Petka in še bi lahko našteval), nas ne bi smeli puščati ravnodušne. In poslanstvo tožilskega društva vidim bolj v tem, da se ob tovrstnih pojavih, ki so majali in še majejo ugled celotnega slovenskega pravosodja, odzovejo in ponudijo rešitve za večjo mobilizacijo in učinkovitost dela pred svojim pragom, kot pa da ob nekaterih ugotovitvah preiskovalne komisije, ki za posameznike znotraj tožilskih vrst morda niso najbolj prijetne, ne vidijo svojih slabosti, pač pa vidijo le zunanje nasprotnike.
Dimitrij Kovačič,
predsednik preiskovalne komisije
Že na začetku zbode v oči bojazen Društva, da bi se delo komisije, od iskanja sistemskih pomanjkljivosti v državnem tožilstvu, kar naj bi bil namen njene ustanovitve, utegnilo prevesiti v analiziranje in ocenjevanje strokovnih odločitev posameznih tožilcev v konkretnih zadevah. Društvo tožilcev torej ne ugotavlja, da bi komisija doslej ne opravljala svojega dela v okviru svojih pristojnosti, pač pa domneva, da bi se v prihodnje delo komisije utegnilo prevesti v nekaj, kar bi preseglo okvir svojih pristojnosti. Društvu lahko mirno zagotovim, da bo delo tudi v naprej potekalo v skladu s slovensko zakonodajo in v okviru pristojnosti preiskovalne komisije in ni bojazni, da bi se njeno delo utegnilo prevesti v kaj drugega.
Akt o odreditvi parlamentarne preiskave, sprejet na seji državnega zbora 23. marca 2005, natančno definira pristojnosti komisije ter njen namen in je kakršnokoli napeljevanje k zoževanju teh pristojnosti, kar lahko sklepam iz vsebine sporočila Društva tožilcev, lahko razumeti kot nedopusten vpliv in poseg v delokrog pristojnosti Preiskovalne komisije.
Niti Komisija niti nihče od članov Komisije ni javno polemiziral s posameznimi strokovnimi odločitvami tožilcev ali sodišč v konkretnih kazenskih postopkih, čeprav tudi to ne bi smela biti tabu tema v strokovnih krogih ali strokovni literaturi. Je pa seveda delo komisije v pretežnem delu javno, o njem poročajo javna občila, zato se dogaja, da se kdo na objavljene vesti ali komentarje javno odzove. In če je zaradi takšnih javno objavljenih vesti ali odzivov potrebno kakšno pojasnilo, takšno pojasnilo, kot predsednik preiskovalne komisije tudi dam. Tako sem se nazadnje odzval tudi na odzive na poročanje o zaslišanju priče – vodje koprskega okrožnega državnega tožilstva Slavka Ožbolta, ki so mu očitali krivo pričanje. Domnevam, da je ravno to tudi razlog za odziv in pripombe Društva državnih tožilcev, ki pa so neutemeljene, saj sem bil dolžan pojasniti neskladje med tem, kar je povedala priča in javnimi odzivi na to pričanje. Hkrati pa sem povedal, kakšno bo nadaljnje ravnanje komisije v tem primeru, kar sem zaradi javnosti dela komisije tudi dolžan storiti. In če sem pri tem povedal, da posamezni tožilec, ki je bil zaslišan kot priča, ni navedel resničnega in dejanskega vzroka za odpravo pripora lokalnega funkcionarja, to po nikakršnih kriterijih ne moremo smatrati kot politično obarvano javno polemiko o posameznih strokovnih odločitvah tožilcev ali sodišč. Saj sam nisem niti polemiziral ne z eno ne z drugo stranjo, le povedal sem, kakšno je resnično in dejansko stanje. Je pa seveda dejstvo, da del pričanja ugotovljivo ni ustrezalo resničnemu in dejanskemu stanju, lahko podlaga za ugotavljanje morebitnih nedovoljenih vplivov na tožilsko delo, kar je nenazadnje tudi glavni namen ustanovitve preiskovalne komisije – ugotovitev morebitne politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij v Republiki Sloveniji.
Menim, da je namen Preiskovalne komisije, ki jo vodim, med drugim tudi pomoč tožilstvu, da posamezne ugotovitve, do katerih pri svojem preiskovalnem delu, ki se nanaša na obdobje 2000 do 2004, pride, dobronamerno sprejme, jih preuči in oceni ter ustrezno upošteva oziroma uporabi pri svojem nadaljnjem delu. Cilj nas vseh bi moral namreč biti enak. Zagotoviti čim bolj kakovostno in učinkovito tožilstvo, hkrati s tem pa popraviti še vedno nezavidljiv ugled te pomembne državne institucije v javnosti.
Primeri, kot npr. afera Železnik, ali ko tožilec brez kakršnihkoli posledic ali opozoril tožilskega društva izrablja sodno dvorano za politična predavanja (Fišer), ali ko tožilec pripadnik ene politične opcije vrši pregon zoper člana druge politične opcije (Boštjančič), ali ko odmevne zadeve velikega oškodovanja javnega in zasebnega premoženja (npr. banka SIB, Zbiljski gaj, Orion…) ne dobijo ustreznega kazenskega epiloga, ali ko nedvomno storjeni najhujši zločini ostanejo nekaznovani (povojni množični poboji, umor Makoterja, poskus umora novinarja Petka in še bi lahko našteval), nas ne bi smeli puščati ravnodušne. In poslanstvo tožilskega društva vidim bolj v tem, da se ob tovrstnih pojavih, ki so majali in še majejo ugled celotnega slovenskega pravosodja, odzovejo in ponudijo rešitve za večjo mobilizacijo in učinkovitost dela pred svojim pragom, kot pa da ob nekaterih ugotovitvah preiskovalne komisije, ki za posameznike znotraj tožilskih vrst morda niso najbolj prijetne, ne vidijo svojih slabosti, pač pa vidijo le zunanje nasprotnike.
Dimitrij Kovačič,
predsednik preiskovalne komisije