Odganjanje neprijetnih vprašanj

Pojasnilo dr. Dimitrija Rupla v zvezi s komentarjem »Mar Slovenija ne zna prekiniti s težavno preteklostjo?«, objavljenim na spletni strani SDS 9. marca 2010. Celoten tekst z dne 9. marca 2010 najdete na naslednji povezavi:http://eng.sds.si/index.php?section=news&news=novice_baza_eng/100309_153238.txtZnanci in prijatelji iz tujine, med njimi tudi tuji veleposlaniki, me pogosto sprašujejo, »kaj se dogaja« v moji domovini. Nekateri gledajo in berejo slovenske medije, vendar jih slabo ali sploh ne razumejo – kar niti ni presenetljivo. Tujci so o dogajanju v Sloveniji zaradi tehničnih, jezikovnih in političnih razlogov relativno skopo, včasih tudi narobe obveščeni. Dopuščam, da del odgovornosti za to pomanjkanje ali napake nosijo tudi tuji in slovenski diplomati. Znano je, da si je aktualna slovenska vlada zaradi svoje izključujoče politike pri izbiranju in pošiljanju veleposlanikov privoščila precej dolgo odlašanje; toda v zadnjem času se pošiljanju veleposlanikov – v Ljubljano – izogibajo tudi tuje vlade. Umik veleposlaništva iz Ljubljane so napovedali Švedi, ameriška ambasada je brez vodje že leto dni in bo še nekaj časa. Ljubljana, ki so jo še nekaj let nazaj tujci odkrivali kot skrito dragocenost, postaja nezanimiva in – kot rečeno – nerazumljiva. Po koncu predsedovanja EU je v Sloveniji nastopil pust čas. Pešati je začel ugled države.

Kot so, ne glede na vse povedano, ugotovili celo nekateri tuji mediji, je bilo takrat, po predsedovanju in po volitvah septembra 2008, nekoliko nenavadno tudi ravnanje novih oblastnikov do moje osebe. Kar nekajkrat sem bil v zadregi, ko sem moral razlagati, zakaj sem kljub imenovanju za veleposlanika na Dunaju ostal v Ljubljani; predvsem pa je malokdo razumel, zakaj oseba, ki je bila deset let primerna za zunanjega ministra, za predsedujočega OVSE in celo za predsednika Evropskega sveta, »ne uživa zaupanja« predsednika republike Türka. Tupatam je koga zmedla tudi informacija, da sem soglašal z veleposlaniško kandidaturo šele potem, ko me je javno in nedvoumno podprl predsednik vlade Pahor. Ta je kasneje obljubljal naklonjeno posredovanje pri drugih kandidaturah, vendar se je izkazalo, da ni šlo za podporo, ampak za njihovo oviranje.

Države si običajno prizadevajo za svojo prepoznavnost in ugled tudi s tem, da predlagajo primerne kandidate za vplivne mednarodne položaje. Po predsedovanju EU oz. v času aktualne vlade sta začela – tudi zaradi pomanjkanja primernih zastopnikov in zagovornikov slovenskih interesov v tujini – ugašati dobri glas in ugodna podoba Slovenije. Marsikatero dvignjeno obrv so leto nazaj povzročile več mesecev trajajoče obrekljive govorice, diskvalifikacije in celo policijska vabila, ki so jih pošiljali na moj naslov. Moral sem se braniti in razlagati. Navsezadnje je name nekaj neprimernih opazk – brez povoda – v svojem zagovoru zaradi ustavne obtožbe pred DZ 2. marca ponovno naslovil predsednik Türk. Poslance in javnost je prepričeval, da ima poleg pravice odlikovanja voditeljev nekdanje tajne politične policije po svojem »tehtnem premisleku« na enak način tudi pravico izbiranja veleposlanikov; in da lahko, če se mu tako zdi, diplomatu odvzame delovno dovoljenje. Kaj lahko sledi iz takšnega ravnanja? Da smo vsi, ki smo nekoč podpirali sodelovanje z različnimi Türki in Žbogarji ne glede na njihovo »moralno-politično primernost«, ravnali kratkovidno.

Izrečena je bila trditev, da naj bi bil sam od sebe tujim veleposlaništvom v Ljubljani pošiljal nekakšno izjavo, s katero naj bi bil prizadel ugled domovine. Ta trditev je nesmiselna, neresnična, povrhu vsega pa je za državo, ki se sklicuje na svobodno izražanje in človekove pravice, tudi sramotna. Država, za katero sem si prizadeval pred dvajsetimi leti in za katero sem deloval ves ta čas, mi preprečuje poklicno delo, zdaj pa bi mi vzeli tudi besedo?

Ugleda nikoli ne more ogroziti resnica, ampak ga ogrožajo kvečjemu neresnice. Ugled Slovenije je v nevarnosti zaradi vse bolj razširjenega prepričanja, da po dvajsetih letih spet živimo v času enoumja, apartheida in diskriminacije na ideološki podlagi. Prvič je ugled slovenske države pred dvema letoma prizadela objava washingtonske depeše. V volilnih štabih t.i. tranzicijske levice so leta 2008 za diskvalifikacijo svojih nasprotnikov najprej zvarili, nato izvozili na Finsko, na koncu pa od tam uvozili lažnivo konstrukcijo o podkupovanju bivšega predsednika vlade. Slovenski ugled so prizadele izmišljene obtožbe in peticije, s katerimi je nekdanja opozicija oz. aktualna vlada v času slovenskega predsedovanja EU poskušala kompromitirati nekdanjo vlado in sedanjo opozicijo. Trpel je ugled države, vendar ga je preglasilo navdušenje zaradi zmage nad »notranjim sovražnikom«.

Moj komentar opozarja na težave Slovenije pri opuščanju političnih vzorcev iz časov pred neodvisnostjo. Ugled Slovenije ni v nevarnosti zaradi mojega opozarjanja, ampak zaradi pojavov, na katere opozarjam; zaradi vračanja k diskreditiranim političnim modelom in zaradi rehabilitacije ljudi, ki so fizično in politično preganjali sodržavljane in kršili človekove pravice. Obsojanja vredno in za državni ugled nezdravo je nepooblaščeno poseganje v zasebnost državljanov, prisluškovanje njihovim telefonom – kar so dokazano počeli tudi v mojem primeru… Največji problem slovenskega ugleda v mednarodni skupnosti pa je vse slabši gospodarski položaj in njegovo omahljivo oz. neustrezno reševanje.

V Slovenski demokratski stranki, predvsem pa med člani Strokovnega sveta pri tej stranki, se je začela razprava o širšem kontekstu omenjenih in drugih pojavov (kot sta npr. peticija za ukinitev Slovenske vojske in novo nasprotovanje članstvu v NATO), nakar smo prišli do ugotovitve, da bi bilo prav, ko bi o njih obvestili tudi tujo javnost. V komentarju, ki sem ga napisal za spletno stran in ki ga je stranka SDS po objavi posredovala še na nekatere druge naslove, so navedena dejstva in vprašanja, le da so prevedena v angleščino, ki jo tujci bolje razumejo kot slovenščino. Ne le tisti, ki jo imamo radi; vsi, ki poslujejo s Slovenijo se sprašujejo: Mar Slovenija ne zna prekiniti s težavno preteklostjo? Najhujši udarec ugledu Slovenije je nadaljevanje težavne preteklosti in sistema, ki jo je povzročil.

Dr. Dimitrij Rupel