Očitno kmetijstvo za nikogar v koaliciji ni prioriteten resor
sreda, 5. 5. 2010V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran!
JOŽE TANKO: Hvala lepa. Lep pozdrav, lep pozdrav tudi odsotnemu predsedniku Vlade in ostalim vladnim predstavnikom, ki so pobegnili pred razpravo in stališči poslanskih skupin. Najprej bi rad opozoril, da smo mesec in pol čakali na predlog kandidata za novega ministra za kmetijstvo in ta čas se ni dogajalo pravzaprav nič omembe vrednega, potem pa smo dobili resnega kandidata, in to čez noč oziroma čez praznični vikend.
Vse je steklo po najkrajših rokih, in sicer najbrž zato, da ne bi bilo nobene velike razprave, da ne bi kaj preveč vprašali oziroma, da bi pri teh razpravah čim več prezrli. Primera, da bi imeli časa za pripravo na zaslišanje ministra samo čez nedeljo oziroma čez prvomajske praznike, se ne spomnim. Tudi sicer so prvomajski prazniki izgubili ves nekdanji sijaj, saj je eden najpomembnejših predstavnikov in podpornikov levega trojčka, ljubljanski župan Jankovič za 1. maj navdušujoče govoril o delavskih pravicah, istočasno pa so mu delavci pokladali tepih, travo na njegovem ljubljanskem stadionu. Tu lahko že ugotovimo, da gre pravzaprav v vseh teh primerih in zavzemanjih za delavske pravice, za kmečke pravice in ostale pravice, za veliko dvoličnost in pravzaprav se v takih primerih nič ne zgodi. Ne reagira inšpekcija, ne reagira niti koalicija, niti Pahorjeva politična ekipa, kajti vsi so očitno močno vpeti samo v navidezen boj za delavske pravice.
Tudi v samem postopku imenovanja novega ministra za kmetijstvo je koalicija pokazala veliko servilnost do vlade, ko je koalicijski stroj pravzaprav postal poslušno orodje in državnemu zboru čedalje bolj onemogoča resno delo in razprave, sploh, če je potrebno razpravljati o recimo Jankoviču, Kresalovi, Golobiču in drugih koalicijskih pomembnih predstavnikih in pa seveda o njihovih napakah.
Iskanje novega ministra za kmetijstvo je razkrilo nezainteresiranost stroke in politike znotraj skupine Socialnih demokratov in tam pač ni bilo mogoče najti kandidata za to prestižno, pomembno in tudi odgovorno funkcijo. Eden izmed povabljenih, ali naprošenih, ni želel reševati dobrega imena prejšnjega ministra, kar je obelodanil tudi v pismu predsedniku vlade, ki je prišlo v javnost. Na pisno povpraševanje, ki smo ga posredovali predsedniku vlade o tej njegovi nenavadni želji, še nismo prejeli odgovora. Drugi povabljenec za prevzem ministrstva se je izgovoril na kolizijo interesov, ki bi utegnila nastati pri umestitvi priključka ceste, ki povezuje območje ribniškega in kočevskega na avtocestni obroč na Škofljici.
Namesto, da bi reševal problem, se mu je na daleč izognil. Zdaj, ko je občina Škofljica definirala traso s sprejetjem ustreznega sklepa na občinskem svetu, bo najbrž stekel tudi postopek na vladi. Vendar pa bi ta kandidat kot kmetijski minister verjetno zlahka zagotovil nadomestne površine za metuljčka okarčka, ki je ena največjih ovir, in to naravnih ovir, za umestitev trase v prostor. Ob tem izgovarjanju na kolizijo interesov je pravzaprav zanimivo, da nobene kolizije interesov niso zaznali ne njegovi kolegi ministri, ne njegovi kolegi poslanci pri odločanju o arbitražnem sporazumu, da imajo nekateri počitniške hiše, ali pa apartmaje na Hrvaškem, in je arbitražni sporazum postal najbrž velika mora koalicije in slovenske države nasploh.
Lahko bi ta kandidat kot minister veliko pripomogel k ponovni strokovni presoji Nature 2000, ki je sicer v razumnih mejah potrebna, vendar marsikje pretirana in velika ovira za razvoj prostora in predvsem razvoj podeželja, kajti omejitev Nature 2000 ni v Mestni občini Ljubljana, niti v drugih mestnih občinah, pač pa zadeva predvsem majhne ali podeželske občine.
Spet nekdo tretji, ali četrti, se ni strinjal, ali pa ni bil zadovoljen s plačilom ali, kot sem že prej omenil, s politično trgovino in zamenjavo resorjev. Očitno kmetijstvo za nikogar v koaliciji ni prioriteten resor, saj ni bilo nobene panike, pa realno gledano že nekaj mesecev nimamo operativnega ministra. Vršilec dolžnosti, ki je po odstopu ministra Pogačnika prevzel resor, je zlahka za 100% več, kot je bilo predvideno, opravljal to “vedejevstvo”. In tu je tudi očitno, kako hitro se napovedi predsednika vlade podrejo, pravzaprav na primerih, ki jih sam definira; rekel je, štirinajst dni, trajalo je več kot mesec dni. In nihče tega ne opazi ali noče opaziti.
Kandidata predsednika vlade, gospoda Dejana Židana, sta takoj podprla tudi predsednika koalicijskih Zares in Liberalne demokracije, ministra Golobič in Kresalova, kar naj bi sicer sprostilo napetosti v koaliciji. Vendar tudi to njuno hitro soglasje, hiter pristanek, ne bo zmanjšalo njune politične odgovornosti in ne bo preprečilo razprave o njunih aferah. Odstop ministra Pogačnika, ki se je zgodil 10. marca, je v državnem zboru onemogočil razpravo in razčiščevanje politične in drugih odgovornosti v primeru privilegiranega vračila bulmastifov, saj je bila preprečena razprava na interpelaciji o tej vsebini.
Vendar kljub vsemu je ta afera strla številne niti klientelističnih povezav, kjer se je na zelo transparenten način pokazalo, kako in na kakšen način delujejo poti pravne paradržave. Afera je poleg ministra Pogačnika in Socialnih demokratov postavila v zelo neprijeten položaj še Liberalno demokracijo in njihovo predsednico, ministrico Katarino Kresal. Koalicijski partnerji so poskrbeli, da je minister Pogačnik, zaradi preiskave o domnevno koruptivnih ravnanjih, o povsem drugi zadevi po priporu odstopil, s čimer se je hotelo doseči preusmeritev pozornosti in dokončanja afere z bulmastifi. Vendar tudi iz današnje razprave in predstavitve predsednika vlade kaže, da ta manever ni uspel.
Predsednik vlade Pahor naj bi kot medijsko všečna figura prevzel manipulacijo z vsiljenim in elegantnim zaključkom afere, da bi ta afera na nek način z lepim slovesom potonila v pozabo, preden bi se razčistile vse podrobnosti in odstranile vse sence dvoma in da bi vse izgledalo v najlepšem redu. Ko bi bila minister Pogačnik in tudi Socialni demokrati oprana, ker je minister odstopil, naj bi nase prevzel tudi bremena in grehe ostalih, objektivno odgovornost in potem bi naprej vse potekalo po tem ustaljenem redu. Kako si je zamislil predsednik vlade Pahor rešiti ta problem je pravzaprav razvidno iz pisma enega od kandidatov za ministra dr. Igorja Vojtica, ki je prišlo v javnost in v katerem je sicer previdno, vendar jasno, razkril namero predsednika vlade, ki jo dr. Vojtic kot potencialni kandidat za ministra ni bil pripravljen realizirati – to pa je za vsako ceno zaščititi integriteto dr. Pogačnika, koalicijske Liberalne demokracije in predvsem njihove predsednice, ministrice za notranje zadeve.
Vladno razkritje dokumentov ni prineslo nič novega. Nič, česar ne bi že vedeli. Samo jasno je postalo, da se predsednik vlade Pahor ne more odločiti, ali je šlo samo za objektivno, ali pa morebiti tudi za subjektivno odgovornost prejšnjega ministra. To nedvoumno premirje o izmikanju glede nadaljnjih postopkov proti bivšemu ministru nakazuje bodoča ravnanja in predvsem njegovo odločenost, da se ta afera ne razčisti in da ne bomo prišli do konca. Toda vloge in morda tudi krivde Liberalne demokracije in političnega in rodbinskega sorodstva ministrice Katarine Kresal ni mogoče prezreti. Ne v tem primeru in ne v primeru Nacionalnega preiskovalnega urada in morda se bo še kaj še kje pokazalo, kajti delajo z veliko žlico. In predsednik vlade je, recimo, v primeru namesto, da bi prekinil pogodbo z Ram Investom, dal Ram Invest le na črno listo, kar pomeni, da se bodo na njihov račun še kar naprej natekali milijoni evrov.
Po predstavitvi kandidata za ministra je bila lansirana nova paradigma – kadar je izbira med dobrobitjo živali in človeka, se vedno izbere dobrobit človeka. Kako bo ta paradigma delovala v primeru velikih zveri, ki zaradi zaraščanja in propadanja kulturne krajine posegel v življenjski prostor človeka, bomo lahko kmalu preverili. Kako bo to delovalo v primeru metuljčka okarčka, ki je glavna ovira, glavna naravna ovira za umestitev trase priključka avtoceste na obroč na Škofljici bomo lahko tudi kmalu preverili. Kako se bo to realiziralo v primeru Nature 2000 na mnogih drugih področjih Republike Slovenije – bomo tudi lahko preverili to paradigmo. Ali beseda in stavek oziroma stavek, da v primeru ko imamo izbiro med živaljo in človekom prevlada dobrobit človeka. Bomo videli. Najbrž je to pač samo za potrebe nekega dogodka, neke zgodbe, bila lansirana všečna izjava.
Tudi recimo v primeru izgradnje elektrarn na spodnji Savi, kjer se tudi predvideva širitev z Naturo 2000, tudi tam bomo lahko zelo kmalu preverili, kateri interesi bodo prevladali – ali ta paradigma ali inverzija te paradigme.
Kakšen odnos ima koalicija do kmetijstva, lahko preberemo v izhodni strategiji. Tam ni napisan niti en ukrep s področja kmetijstva v izhodni strategiji. Niti en ukrep, ki bi reševal izredno težke razmere na tem področju, pa jih ni malo, in če lahko v tem primeru verjamemo besedam predsednika vlade, ki jih je izrekel ob predstavitvi, so razmere še težje, kot na drugih področjih, pa kljub temu ni v izhodni strategiji za področje reševanja problemov na kmetijstvu predvidenega niti enega neposrednega ukrepa.
Nekaj pa je bilo predlaganih. Mi, v Slovenski demokratski stranki, smo aprila lani predlagali dvig kmečke pokojnine z 220 evrov na približno 450 evrov, kot znaša najnižja pokojnina. Pa koalicija tega ukrepa ni podprla. Obrazložitev zakaj niso podprli: zato, ker naj ne bi ti ubogi kmetje na slovenskem podeželju plačevali v pokojninsko blagajno. Vendar istočasno je koalicija s prvopodpisanim poslancem Potrčem predlagala zakon, s katerim je omogočila vdovske dodatke po upokojencih jugoslovanske ljudske armade, pa tudi ti niso vplačevali v slovensko pokojninsko blagajno. Nekateri so bili celo vojščaki JLA v času agresije na Slovenijo. Tem vdovcem po vojaških osebah ste priznali dodatek k pokojnini, čeprav so pokojnine teh zavarovancev že tako ali tako višje kot so povprečne pokojnine. Tistim kmetom, ki prejemajo polovico minimalne pokojnine pa niste priznali oziroma ste jim odrekli dvig do minimalne pokojnine. Taka diferenciacija, če uporabim termin iz obdobja pred osamosvojitvijo, zagotovo ne bo prinesla pozitivnih sprememb na področju kmetijstva. Če ni nobenega državnega zagotovila za varno in neodvisno starost kmetov, če ni nadomestila za njihovo 40, 50, 60 letno životarjenje na gorskih ali objemnih kmetijah, ali pa na malih in razdrobljenih kmetijah, potem se boste težko šli resno kmetijsko politiko.
Kako sicer v teh primerih zagotoviti nasledstvo in naravni proces oblikovanja kmetij, ohranjanja kulturne krajine, poseljenost ob državni, še zlasti ob južni meji, in zagotoviti njeno varovanje in tako naprej, če država ne zagotovi niti minimalnih sredstev za varno starost kmetijskih zavarovancev.
Oktobra 2009 je podoben zakon vložila tudi Slovenska ljudska stranka, pa je tudi ta padel. To se pravi, da tudi popravnega izpita koalicija ni opravila.
Na tak način oziroma s takim pristopom je možno samo oblikovanje veleposesti, ko prihaja do prevzemov zapuščenih ali finančno izčrpanih kmetij. Tako kot se to dogaja v Pomurju ali Prekmurju. Kadrovski predlog predsednika vlade najbrž sledi temu konceptu. In tu smo spet pri paradoksu. Ideološka koalicija, ki je po drugi vojni razbila veleposestnike, jih razlastila in jim storila še druge krivice in ki je uvedla zemljiški maksimum, bo sedaj prestrukturirala podeželje in ustvarjala veleposesti. Slovenska demokratska stranka je že v tem mandatu dvakrat predlagala novelo zakona o kmetijskih zemljiščih, s katerimi bi pospešili postopke komasacij, to se pravi postopke, s katerimi bi izboljšali parcelno in posestno strukturo na podeželju, s katerim bi omogočili oblikovanje večjih kmetijskih enot, ko bi s primerno, pa vendar še vedno dovolj visoko dvotretjinsko stopnjo soglasja izvajali nebolečo strukturno reformo kmetijskih površin, ko bi sprostili proces oblikovanja ekonomsko zadostno velikih površin in kmetij, sicer se bo nadaljnje propadanje kmetij in zaraščanje kulturne krajine neizbežno nadaljevalo. Vendar oba poskusa za koalicijo nista bila sprejemljiva.
Celo več, koalicija je julija lani napovedala, da bo najkasneje septembra lani vložila Zakon o kmetijskih zemljiščih, s katerim se bo urejanje tega področja lotila bolj celovito, bolj sistemsko, tudi z drugimi rešitvami. Od takrat je minilo skoraj devet mesecev in koalicija še vedno ni predložila zakona, ki bi področje komasacij, področje zaokroževanja parcel in kmetij premaknil z mrtve točke. In najbrž bomo čakali še kar nekaj časa, da se bo tak oziroma podoben zakon pojavil v postopku. Izgubili smo skoraj leto dni v tem času. Zdaj se pa sprašujem, ali so res besede o tem, kako je treba pomagati podeželju, predvsem območjem, ki so razdrobljena, kjer je do tega pripeljala tudi zemljiška reforma in omejitve po drugi svetovni vojni, da bi se imelo na tem področju nek resen namen, da se nekaj stori. Če bi ta namen bil, bi tista dva naša poskusa podprli in bi po tem postopku zadeve že potekale, bistveno manj bi bilo pritožb tudi na drugi stopnji in tako naprej. Tu pa zadeve vse stojijo in se nič ne dogaja. Po nekaterih podatkih letno propade okrog 3.000 kmetij, s čimer izginjajo kmetijske površine, s čimer se zmanjšujejo možnosti za samooskrbo z varno in kvalitetno hrano, zmanjšujejo se možnosti za ekološko kmetovanje, zmanjšuje se področje kultivirane krajine in povečuje se odvisnost od tujine, in to v večini, če ne celo prav na vseh segmentih kmetijske proizvodnje.
Če govorimo, da 41% prebivalstva živi na podeželju, se pravi, zunaj urbanih središč, in če vemo, da so pravzaprav ta območja nekako najbolj prizadeta, najbolj ogrožena, potem bi temu morala slediti tudi državna, nacionalna politika. Vendar mi sprejemamo zakon o metropoli, zakon o glavnem mestu, predvidevamo rešitve za najbogatejšo občino v Sloveniji, ne naredimo pa ničesar in nismo sposobni storiti ničesar za tista območja, ki dejansko te ukrepe potrebujejo. Imamo celo Zakon o skladnem regionalnem razvoju, kjer je predvideno, da bi moralo biti po tem zakonu 1,5% BDP sredstev – tisti, ki ste finančno podkovani veste, da je to nekaj 100 milijonov evrov. Zdaj pa poglejte, koliko sredstev je možno razdeliti na osnovi tega zakona. Ni problem, da je zakon slab, zakon je soliden, še vedno soliden, čeprav ima že kar dolg datum. Problem je, da se z zakonom o izvrševanju proračuna izvzamete iz tega zakona vse tisto, kar bi moralo biti po zakonu, vsa finančna sredstva, ki morajo po zakonu na razpolago prav področjem z omejenimi dejavniki za take in podobne zadeve.
Zagotovo je pomemben del, ali pa predstavlja pomemben del, podeželja tudi gozd. Tudi vse tisto, kar je vezano na gozd. To se pravi gozdarstvo, lesnopredelovalna industrija in zagotovo na tem področju z uporabo ali pa boljšo izrabo biomase nismo naredili dovolj in najbrž bo potrebno na tem področju sprejeti marsikaj, kar bo omogočilo lesni industriji, ki je ravno tako v težavah, da se bo izboljšala dodana vrednost lesnim produktom.
Kar zadeva področje kmetijstva in sektor kmetijstva, je ta sektor tudi zelo močno vpet v prostorsko politiko, v prostorski razvoj in tu bi rad opozoril, da pravzaprav na dveh resorjih, to se pravi na kmetijstvu in okolju stojijo akti občin, za veliko večino primerov so padli že vsi roki. Po ZUP-u, če gre za instruktivne(?) roke so nenormalni dolgi, ker so zamude že leto ali celo več v nekaterih primerih in tu poteka pravzaprav potrjevanje prostorskih aktov občin, ki so temeljni razvojni akti, neverjetno počasi. Mnogi oziroma vsi ti akti so vezani na investitorje, vsi ti akti so vezani na dogajanja v občinah na nova delovna mesta. Vendar, če je prostor zaprt, če je prostor blokiran, na tem področju ni možno storiti ničesar in nekoliko bo, da je …/Nerazumljivo./… tudi stališče, da bodo težave pri potrjevanju aktov, sploh v primerih v katerih bo šlo za rezervacije nekih posebnih površin. Občine sprejemajo prostorske akte za naprej, ne za nazaj in če se bo v tem področju zastavila izredno toga politika, potem zagotovo ni možno računati na nikakršen razvoj. Kajti nemogoče je sprejeti kateri koli, sprejeti katerega koli investitorja, če nimaš za to opredeljenega prostora v prostorskih aktih. Občine, ki omogočajo gospodarski ali pa obrtniški ali pa kakršen koli drugi razvoj. Skratka pri teh zadevah bo potrebno biti izredno previden. Prav tako je nekaj potrebno storiti tudi pri črpanju evropskih sredstev. Številke so zaskrbljujoče na tem področju kar zadeva črpanje obstoječe finančne perspektive. Zaskrbljujoče je pa tudi da potekajo že pogajanja o novi finančni perspektivi, pa tam mislim, dan nimamo, ker ni ministra, kompetentnega predstavnika, da se bo boril za novo finančno perspektivo. To se pravi, ko bodo veliki in tisti, ki so pomembni igralci na tem prostoru in pri tej politiki, ki predstavlja pravzaprav tudi daleč največji del proračuna Evropske unije razdelili prioritete, lahko tudi mimo interesov Slovenije, ker se tam ti interesi ne slišijo, potem bomo zagnali vik in krik. In mi manjkamo tam kjer je neobhodno, kjer je nujno potrebno in se prerivamo tam kjer nimamo in kjer ne bomo imeli prav nobene koristi. Seveda ta napačen pristop ni zasluga opozicije v tem mandatu, to so odločitve koalicije, posledice, težave, problemi pa so skupni in ti problemi se množijo in pritiskajo tako na ljudi kot na državo.
Prav tako je bilo iz odgovorov ministra zaznati, da se bo zelo potrudil in angažiral pri pripravi strategije na področju kmetijstva. Najbrž bo to samo še ena študijska naloga, ki ne bo doživela implementacije v tem mandatu, ki bo obležala v predalih in kmetijska stvarnost bo šla svojo pot. Odgovori kandidata na hearingu ne dajejo podlag ali upanja na korenitejše spremembe kmetijske politike in iz odgovorov je bilo zaznati, da bodo izjemo pomembno vlogo na tem področju imele tudi obstoječe strukture na kmetijskem ministrstvu. In zdaj, če je koalicijsko okolje, v katerem prevzema ali pa bo prevzel naloge bodoči minister, slabo, potem to ne daje upanja, da bo tudi kandidat, ki je lahko visoko profesionalno usposobljen, prinesel pomembne spremembe na kmetijskem področju. In tu moram zelo jasno povedati, da v naši poslanski skupini ne podpiramo ne takšnega pristopa do reševanja gospodarskih razmer v državi in ne takšnega pristopa do reševanja kmetijskih težav na tem področju. Hvala lepa.