Obujanje zunanjih sovražnikov

Bojevitost v zvezi z Avstrijsko državno pogodbo.
V teh dneh so se po nekaj letih spet pojavile zahteve po pristopu Slovenije k Avstrijski državni pogodbi. Te zahteve v nasprotju z mnenji nekaterih udeležencev ne pomenijo neke nove trdnosti ali odločnosti slovenske politike, ampak prikazovanje njene nove slabosti, ki izvira iz prav starih časov oz. iz želje, da bi resne notranjepolitične probleme prestavili v območje zunanje politike. Z izjavami, da moramo pristopiti k ADP – pa naj stane, kar hoče – kažemo dvom v pristojnost naše države, ko gre za položaj slovenske manjšine v Avstriji. Zdi se mi, da je – glede na nekatere najnovejše izjave – potrebno natočiti čistega vina.

Posebne razmere v povojni Jugoslaviji in njeno zavezništvo s sovjetskim blokom so prispevali k mnogim stereotipom, ki so bili večinoma nenaklonjeni Avstriji. Odnosi so se začeli urejati z Avstrijsko državno pogodbo (ADP) po letu 1955. Takrat pa se je v središču teh odnosov naselila problematika slovenske manjšine. Po eni strani je bilo potrebno pri njej najti politične sodelavce, po drugi strani je šlo za reševanje dejanskih težav, poravnavanje zgodovinskih krivic in nesorazmerij.

Med vojno so na Koroškem in v vseh krajih, ki so jih zasedli Nemci, zatirali in preganjali slovenske ljudi. Ob koncu vojne sta se pri osvobajanju Koroške srečali jugoslovanska in britanska vojska, vendar se je morala prva – glede na dogovor med zavezniki – umakniti. Zavezniki so se odločili obnoviti avstrijsko republiko, kar je pomenilo ohranitev avstrijsko-jugoslovanske meje na Karavankah in sistematično omejevanje vpliva jugoslovanske politike na Koroškem. To  je po eni strani povzročilo razočaranje, po drugi pa olajšanje. Jugoslavijo in Slovence so marsikje enačili s komunisti.

Pred volitvami leta 2000 se je med Avstrijo in Slovenijo, predvsem pa v slovenskih medijih razplamtela polemika o veljavnosti “avnojskih sklepov”. Šlo je za avstrijski očitek, da Slovenija pri vračanju nekoč nacionaliziranega premoženja diskriminira Avstrijce (o zadevi sem pisal v knjigi Srečanja in razhajanja, str. 706-709 in 752-754).

Predsedstvo Antifašističnega sveta narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (Avnoj) je 21. novembra 1944 sprejelo “Odlok o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile”. Odlok določa, da z dnevom objave (6. 2. 1945) v državno last preidejo tri kategorije imetja:
– vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije;
– vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno;
– vse imetje vojnih zločincev in njihovih pomagačev, ne oziraje se na njihovo državljanstvo, in imetje vsake osebe, ki je bila s sodbo državljanskih ali vojaških sodišč obsojena na izgubo imetja v korist države.

Avstrija je protestirala tudi pri Češki – zaradi Beneševih dekretov. Pri Sloveniji se je spotaknila ob domnevo, da avstrijski državljani niso upravičeni do denacionalizacije pod enakimi pogoji kot drugi, ta odločitev pa je povezana z avnojskimi sklepi, ki jih je mogoče razumeti kot revolucionaren ukrep. Dejstvo je, da spada odvzem premoženja osebam nemške narodnosti, ki so sodelovale z okupatorjem, v povojno zavezniško ureditev. To je slovensko ustavno sodišče potrdilo leta 1997, ko je pri osebah nemškega porekla kot ustrezno dopustilo dokazovanje lojalnosti. Avstrija je po drugi strani trdila, da je takšno dokazovanje necivilizirano in neskladno z ureditvijo EU.

Po vojni so Avstrijo razdelili na štiri okupacijske cone. Zavezniki so razpravljali, ali je Avstrija “sovražna” ali “osvobojena” država. V Londonu so se leta 1947 začela pogajanja o državni pogodbi. Pri teh pogajanjih je sodelovala tudi Jugoslavija, vendar je imela prevelika pričakovanja, saj je zahtevala 2500 km2 južne Koroške vključno s Celovcem. Ko je bilo jasno, da jugoslovanske zahteve ne morejo biti izpolnjene, so zavezniki obljubili manjšinsko zaščito. Iz mnogih in različnih razlogov so bile razmere v avstrijskih krajih, kjer so živeli Slovenci, zapletene in celo zastrupljene. Leta 1951 so v Avstriji izvajali štetje prebivalstva, ki je s pomočjo izmišljenih in prepovedanih kategorij (oznaka “windisch”) pomanjšalo slovensko prebivalstvo, ki sicer šteje okrog 42.000 oseb (primerjaj Peter Vodopivec, op. cit., str. 528-537).

15. maja 1955 so zavezniške zasedbene sile in Avstrija na Dunaju pod pogojem, da bo Avstrija postala demokratična in nevtralna država, podpisali ADP. Njen 7. člen jamči pravice slovenske in hrvaške manjšine (Člen 7 govori o pravicah slovenske in hrvaške manjšine. Manjšini sta izenačeni z drugimi državljani, imata pravico do svojih organizacij, tiska, do osnovne in srednje šole v svojem jeziku. Manjšinska jezika sta v krajih s slovenskim, hrvaškim ali mešanim prebivalstvom tudi uradna jezika. To velja tudi za topografske napise. Prepovedane so dejavnosti, ki bi hrvaškemu in slovenskemu prebivalstvu odvzele njune posebnosti).  

Devetega februarja 2005 je MZZ o tej zadevi objavilo naslednje stališče:

V zvezi z izjavami avstrijskih politikov o upravičenosti Republike Slovenije do nasledstva položaja Jugoslavije kot sopodpisnice Avstrijske državne pogodbe, ugotavljamo, da gre za nesporazum.

Po določbi 1. odstavka 3. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS na ozemlju Republike Slovenije veljajo mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila nekdanja Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo, torej zanjo velja tudi Avstrijska državna pogodba.

Avstrijska državna pogodba je za Slovenijo zelo pomembna, saj med drugim določa skupno državno mejo (čl. 5), varstvo slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem (čl. 7) in odškodninska vprašanja (2. odstavek 27. člena). Slovenska stran meni, da je Avstrija po tej pogodbi dolžna izpolnjevati mednarodnopravne obveznosti glede zaščite slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem (čl. 7). Poleg tega pa avstrijska državna pogodba med drugim določa tudi meddržavno mejo (čl. 5), gre namreč za t. i. radicirano pogodbo, ki Republiki Sloveniji daje pravico do avtomatičnega nasledstva, takšnih pogodb pa prav tako ni mogoče razveljaviti s sklicevanjem na spremenjene okoliščine.

ADP kot večstranska pogodba Avstrijo v skladu z načelom pacta sunt servanda mednarodnopravno zavezuje. Republika Slovenija se vidi kot zaščitnica interesov in pravic slovenske manjšine. Avstrija nikoli ni oporekala uresničevanju pravic manjšine v skladu s 7. členom ADP. Uresničevanje pravic manjšine, ki izhajajo iz 7. člena ADP, je bilo vedno predmet pogovorov z avstrijskimi sogovorniki na različnih ravneh.

Republika Slovenija je ena izmed petih enakopravnih naslednic nekdanje SFRJ. Avstrija je s Slovenijo kot tako sklenila dogovor o nasledstvu številnih bilateralnih pogodb. Poleg tega je bila Avstrija gostiteljica zadnjih faz pogajanj med vsemi državami naslednicami nekdanje SFRJ do podpisa Sporazuma o vprašanjih nasledstva 29.6.2001 na Dunaju.

Slovenija je vsa leta od samostojnosti naprej delovala kot naslednica Jugoslavije, tudi ko je šlo za ADP, kar je tudi javno izražala. Namesto Jugoslavije je danes Republika Slovenija tista, ki skrbi za slovensko skupnost v sosednji državi. Seveda danes, ko sta Avstrija in RS obe članici EU, utemeljitev te skrbi ne izhaja samo iz 7. člena ADP, ampak tudi iz mnogih drugih sodobnejših instrumentov in aktov, ki zadevajo urejanje manjšinske problematike.

Skrb za manjšino je vedno na dnevnih redih političnih srečanj med Slovenijo in Avstrijo, v zadnjem času pa je bil tej skrbi dan poseben poudarek tudi z umestitvijo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu v Kabinet predsednika Vlade.

*

Odnosi med Jugoslavijo in Avstrijo so bili precej časa šibki in slabi. Jugoslovanske oblasti po eni strani niso bile navdušene nad zahodnimi (meščanskimi) demokracijami, po drugi strani so bili problemi z uresničevanjem zavezniških obljub in visokih pričakovanj slovenske manjšine. V šestdesetih letih so se odnosi popravili in popestrili. Predsedniki so potovali na obiske, Jugoslavija je obračunala z Rankovićem in začela gospodarske reforme. Kasneje so se odnosi spet zaostrili, vendar so jih popravljali vse bolj številni stiki na različnih ravneh, navsezadnje je v bilo v Avstriji zaposlenih precej jugoslovanskih “gostujočih delavcev”. Slovenija je z Avstrijo sodelovala v okviru regionalne povezave Alpe-Jadran.

Po padcu berlinskega zidu (1989) so se slovensko-avstrijski odnosi zelo razvili, v avstrijski vladi pa so bolj ali manj energično podpirali slovensko osamosvajanje (Leta 1991 je bila v Avstriji na oblasti velika koalicija, ki sta jo vodila Vranitzky (SPÖ) in Mock (ÖVP). Socialisti so imeli več težav z razpadom Jugoslavije kot Ljudska stranka). Sloveniji je bil posebej naklonjen zunanji minister Alois Mock. O tem govorijo pričevanja in uradni dokumenti (Dimitrij Rupel, Srečanja in razhajanja, Ljubljana, 2001, str. 159 in passim). Mock je bil tudi prvi zunanji minister, ki je takoj po priznanju obiskal Slovenijo. Obisk je bil 18. Januarja 1992. V skladu s prijateljskimi odnosi smo prvega uradnega veleposlanika neodvisne Slovenije (pravzaprav veleposlanico dr. Katjo Boh) poslali ravno na Dunaj.

V zvezi z Avstrijsko državno pogodbo je veliko nesporazumov in nekaj odprtih vprašanj. Nekateri avtorji, politiki in tudi posamezni strokovnjaki menijo, da bi morala Slovenija od depozitarja, tj. od Ruske federacije, zahtevati, naj jo uvrsti med sopodpisnice ADP kot naslednico prvotne sopodpisnice Jugoslavije, ki sicer ni bila pogodbena, ampak je bila – denimo – zainteresirana stranka. O tem so predstavniki Slovenije – glede na to, da je Avstrija Sloveniji priznala nasledstvo vseh drugih jugoslovansko-avstrijskih pogodb in sporazumov – razpravljali s predstavniki Republike Avstrije že ob priznanju oz. ob prvem obisku ministra Mocka leta 1992. Avstrija je bila do te slovenske pobude izredno zadržana in je večkrat izjavila, da nasledstvo v tem primeru ni mogoče, predvsem zato, ker Slovenija ni bila mednarodni dejavnik oz. samostojna vojaška sila v času II. svetovne vojne oz. neposredno po njej. Avstrija je večkrat sporočala, da bi sama zahteva Slovenije po “vstopu” v ADP – ki sicer ne bi mogla biti uspešna – skalila dobre meddržavne odnose. Slovenska stran je ne glede na to o možnosti za uspeh morebitne slovenske diplomatske akcije “anketirala” primarne pogodbenice: Francijo, Rusijo, Veliko Britanijo in ZDA. Odgovori, ki jih je dobila slovenska diplomacija, so bili vsi po vrsti negativni oz. odklonilni. Leta 2004 se je želela v ADP “vpisati” Češka Republika kot naslednica nekdanje Češkoslovaške. Ta pobuda ni uspela. V slovenski vladi oz. v MZZ in med pravniki se je potemtakem oblikovalo stališče, da je Slovenija v vsakem primeru naslednica Jugoslavije in njenega podpisa v ADP. Navsezadnje je Jugoslavija avstrijsko pogodbo podpisala zaradi Slovencev.

O odnosih z Avstrijo je večkrat razpravljal tudi Odbor za zunanjo politiko Državnega zbora RS. OZP je 17. februarja 2005 na zaprti seji razpravljal o češkem poskusu notifikacije ADP in pozval vlado, naj skrbno preuči nastale razmere, pri čemer je ugotavljal nespornost slovenskega nasledstva ADP. K zadevi se je vrnil 6. julija 2006, 6. oktobra istega leta pa je razpravljal o gradivu, ki ga je v zvezi s slovenskimi diplomatskimi konzultacijami s podpisnicami ADP, v zvezi s češkim poskusom notifikacije in problematiko dvojezičnih napisov 4. septembra 2006, pripravila Vlada. Vse podpisnice so Sloveniji odgovorile, da je ADP večstranska pogodba zaprtega tipa, Rusija pa je celo opozorila, da bi z odpiranjem vprašanja lahko prišlo do negativnih posledic. Na češko pobudo je prišel odgovor Avstrije, da Češka leta 1945 ni obstajala – čemur je Češka ugovarjala. Na koncu sta se Avstrija in Češka dogovorili, da ostaneta vsaka pri svojem in da se vprašanje zamrzne.

Danes se Avstrija in Slovenija strinjata, da se glede nasledstva ADP ne strinjata povsem, vendar Avstrija Sloveniji nikoli ni oporekala vloge zaščitnice slovenske manjšine. V slovenski diplomaciji se je uveljavilo prepričanje, da bi bila Sloveniji z morebitnim neuspehom pri vpisovanju v ADP narejena škoda, in da je bolje, če Slovenija jemlje svoje nasledstvo kot nekaj nevprašljivega in samoumevnega.

VIR: Zgornji prispevek predsednika Odbora Strokovnega sveta SDS za zunanje zadeve dr. Dimitrija Rupla je bil objavljen v časniku Delo, dne 17.9.2009 na strani 5.