Obsodba predpogoj za prihodnost brez totalitarizmov

Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, kjer med drugim piše, da »Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma, stalinizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju.« In še, da je »končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki pa jo je mogoče doseči le s priznanjem odgovornosti in prošnjo za odpuščanje.«  Poslanka SDS in predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Eva Irgl je ob tem zapisala:

»Prvi korak k spravi je Evropa storila s tem, da je 23. avgust namenila spominu na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. S tem je pokazala zavedanje o tem, kako pomembno je obeležiti spomin na hudo trpljenje milijonov ljudi, ki naj bo obenem opomin vsem nam in prihodnjim generacijam, da se grozote, ki so jih izvajali fašizem, nacizem in komunizem, nikdar več ne ponovijo. Obeležitev spomina na vse žrtve bi pričakovali tudi v Sloveniji, saj pripadamo družini evropskih narodov. Vendar pa vladajoča oblast in najvišji predstavniki države, ki sicer prisegajo na evropske standarde demokracije in spoštovanje človekovih pravic, temu dnevu ne nameravajo nameniti pozornosti, pa čeprav so fašizem, nacizem in komunizem ključno zaznamovali naš prostor in čas, slovenski narod, predvsem pa posameznika. Vendar pa je prav komunizem, ki je bil najdlje prisoten na slovenskih tleh, s svojo krutostjo, nečloveškostjo in teptanjem osnovnih človekovih pravic pustil globoko rano na narodovem telesu, katere posledice so v družbi vidne še danes. Tudi tako, da vodstvo glavnega mesta, na čelu z županom Zoranom Jankovičem, poimenuje ulico po diktatorju. Skrajno sprevrženo dejanje do vseh tistih, ki jih je komunizem globoko prizadel in zaradi katerega so trpeli velike krivice. Tisoči tudi z odvzemom življenja. Prav tako je nerazumljivo, da predstavniki vladajoče politike sicer obžalujejo povojne poboje, vendar pa s še večjo vnemo malikujejo in častijo tistega, ki je poboje ukazal. Njihovo obžalovanje tako ne deluje iskreno, ampak kaže na to, da je vse skupaj bolj predstava za javnost.

Tudi razprave na parlamentarnih odborih o obsodbi totalitarizmov so pokazale, da si nekateri še vedno ne želijo priznati, da je bil komunizem, tako kot sta bila fašizem in nacizem, krvoločen in krut totalitarni sistem. Zato niti ni tako nenavadno, je pa zaskrbljujoče, da se znotraj političnega prostora, leta 2009, ne moremo poenotiti glede obsodbe, tako zločinov storjenih nad človeškim življenjem s strani revolucionarne oblasti med in po vojni, kot glede obsodbe totalitarizmov, kamor spada tudi komunizem.«

Poslanka v Evropskem parlamentu dr. Romana Jordan Cizelj pa je izpostavila:

»Prav na 23. avgusta pred sedemdesetimi leti je bil podpisan sporazum Molotov-Ribbentrop, ki je razdelil Evropo na interesni sferi in povzročil nepopisno gorje. Poslanke in poslanci Evropskega parlamenta opozarjamo, da se celo zgodovinarji strinjajo, da zgodovinskih dejstev ni mogoče razlagati povsem objektivno. To pa ni razlog, da na preteklost pozabimo, temveč da se iz nje učimo na podlagi nepristranskega dela stroke, ki za preučevanje preteklosti uporablja znanstvena orodja. Izključevanju, sovraštvu in rasizmu se v Evropi lahko izognemo le z ohranjanjem spomina na preteklost, s težnjo po dokumentiranju in pričevanju. Mirno prihodnost zagotavlja združena Evropa, ki bo sposobna oblikovati enoten pogled na svojo zgodovino, ki bo obsodila nacizem, stalinizem, fašizem in komunizem ter bo izvedla poglobljene razprave o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju. Zato smo v EP predlagali dvoje: da se 23. avgust razglasi za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov ter da se ustanovi evropski dokumentacijski in spominski center za žrtve vseh totalitarnih režimov.

Evropski parlament se je ob zaključku minulega mandata z veliko večino opredelil do najosnovnejšega nivoja za zagotavljanje kakovosti življenja. To je zagotovitev dolgotrajnega miru, ki temelji na zagotavljanju človekovih pravic in spravi. Ob omembi te besede, njene definicije in dejanskem uresničevanju je bilo v Sloveniji porabljenega veliko črnila. V EP smo kratko in jasno dejali, da je spravo mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove.«