Obravnava predloga sklepov v zvezi s problematiko koncentacije kapitala v Sloveniji

Predloge sklepov je predstavil mag. Branko Grims.  Predlagatelji današnje izredne seje smo želeli, da se o zadevi, ki po dimenzijah zagotovo sodi v ta Državni zbor, izrečemo in sprejmemo sklepe iz svoje ustavne pristojnosti. Da torej zahtevamo od Vlade in drugih institucij tiste ustrezne informacije, ki jih nujno potrebujemo mi in ki jih zagotovo ima pravico izvedeti tudi najširša javnost, o zadevi, ki je v zadnjih tednih zagotovo burkala javno mnenje. Poleg tega pa želimo še nekaj, kar želim posebej poudariti: želeli smo dati in s sprejetjem ustreznih sklepov poudariti jasen in nedvoumen signal tako organom pregona, neodvisnim institucijam, pa tudi, konec koncev, sodni veji oblasti, da ni več tabu tem v tej državi in da nihče ni nedotakljiv, ne glede na to, koliko denarja je zbral na nekem poštnem nabiralniku ali pa ga pridobil na nek drug način. Pred zakonom moramo biti vsi enaki, to je temeljno ustavno načelo in to je tudi načelo, na katerega spoštovanje s sklicem današnje seje želimo posebej opozoriti. Posebej pa poudarjamo tudi, da vprašanje enakosti pred zakonom pomeni tudi enakost pred odgovornostjo. In da zagotovo vsak od nas sprejema polno odgovornost za vsako svojo odločitev, dano v tej dvorani Državnega zbora, seveda pa pričakujemo povsem enako tudi od vseh drugih, namreč, da vsak sprejme odgovornost za tiste odločitve, pri katerih je sam neposredno sodeloval, še posebej glede tistih, pri katerih je bila njegova beseda ali njegov glas odločilnega pomena. Ker gre torej za vprašanje odnosa, ki je utemeljen v slovenski ustavi, med različnimi vejami oblasti, zakonodajno, izvršilno in sodno, in ker je torej očitno predlog za sklic te seje v mejah tistega kar določa slovenska ustava, kar določa poslovnik in kar torej določa pravni red Republike Slovenije, smo zagotovo bili neprijetno presenečeni nad nekaterimi odzivi. Konec koncev je vsaj eden tak, da zasluži, da se nanj odgovori na prostoru, ki je temu namenjen, v parlamentu torej. Namreč bil je dan očitek, da zlorabljamo svojo poslansko funkcijo, ker smo predlagali sklic izredne seje in sprejem ustreznih sklepov. To je zelo nenavadna trditev, ki ji težko najdemo para v demokratični družbi. Smo pa jo mnogokrat srečali v minulih obdobjih. Spomnil bi, da prav v teh dneh praznujemo 20 letnico dogodkov, ki so naznanili slovensko pomlad in kasneje slovensko osamosvojitev. To je bila aretacija četverice. Mnogi v zvezi z aretacijo Janeza Janše, Ivana Borštnerja, Davida Tasiča in Francija Zavrla, vedo da jim je sodilo vojaško sodišče nekdanje jugoslovanske armade, ampak skoraj nihče pa danes več ne ve, da je v resnici te ljudi aretirala in zaprla takratna slovenska oblast. In s čem so ti ljudje takrat opravičevali svoje ravnanje pred javnostjo, s čem so mu poskušali nadeti videz legitimnosti? Točno z istimi besedami, da je četverica zlorabila svoje pravice, da je zlorabila pravico do javne besede, da je zlorabila funkcijo, ki so jo posamezniki zasedali. Ta zadnji očitek je zlasti takrat letel na Janeza Janšo. S tega vidika je ponovno pojavljanje teh istih besed po dvajsetih letih samo dokaz, da je nastopila pri nekaterih zelo velika živčnost in da je tukaj očitna slaba vest in slaba vest je huda reč. Iz tega istega razloga je pravzaprav mogoče razumeti nekatere izjemno ostre besede, ki so bile izrečene zlasti s strani nekaterih poslancev SD-ja, ki so presegle na odboru, kjer smo to temo tudi že obravnavali, tudi mejo čisto osebnih žalitev in so pomenile tudi zavestno zavajanje, saj so govorili o stvareh, o katerih je bilo že mnogokrat povedano v javnosti. Tudi tukaj je mogoče to razumeti samo z vidika istega, da gre znova za slabo vest. In za kaj gre je pravzaprav zelo jasno, če pogledamo samo nekatera gradiva, ki smo jih tudi priložili naši zahtevi. Pa naj samo citiram gospoda Stanislava Kovača: “Šrot je postal milijonar z rdečo knjižico v žepu, saj je bil skozi celotno tranzicijo član Pahorjeve SD, ki se je kot naslednica komunistične partije skozi tranzicijo oklicala za gorečo borko pri socialnemu razslojevanju. Pahor je konec minulega leta v medijih vehementno priznal, da je s Šrotom kot članom stranke ves čas vzdrževal stike.” In če citiram še predsednika SD-ja, konec leta 2007, ko je o gospodu Bošku Šrotu dejal: “Jaz sem zadovoljen in ponosen, da imamo direktorja oziroma predsednika uprave tako uspešnega podjetja v naših članskih vrstah. Sam bo pa povedal, jaz pa to lahko potrdim, da zaradi njegovih osnovnih obveznosti ni zelo vpliven član v stranki.” Torej, v času vseh teh dogodkov, ki so bili tudi povod, ne pa edini razlog, kot sem že utemeljil, za današnji razpravo, je bil gospod Boško Šrot član Pahorjeve SD. Zato je seveda ta agresivnost nekaterih poslancev SD-ja razumljiva, nikakor pa ne opravičljiva. Upam, da bo današnja seja potekala tako, da bomo lahko čim več govorili o stvareh in čim manj o ljudeh. Kajti, trdno sem prepričan, da je zgodba, ki jo želimo danes osvetliti taka, da zasluži vso pozornost javnosti. Namreč, gre za zgodbo, ki je pravzaprav na nek način enaka kot v drugih državah nekdanjega realsocializma, komunizma, ali kakorkoli se je že temu reklo. Namreč, podobne zgodbe smo lahko beležili praktično povsod. Tako imenovana tranzicija je obsegala tri ključne dele, ki so vsi bistveni za razumevanje sedanjega stanja. V prvi vrsti so to posegi v zakonodajo v institucije, zlasti rušenje kontrolnih institucij in seveda kadrovanje ustreznih, povsem politično opredeljenih kadrov. Če pogledamo samo primere zakonodaje. Poglejte, leta 1994, konec tega leta, to je zanimivo tudi iz že prej omenjenega dejstva, zgodbe v zvezi s četverico. Namreč, kaj se je zgodilo pomladi leta 1994. Takrat je bil z umazano igro iz takratne vlade izrinjen prav gospod Janez Janša. In samo 8 mesecev kasneje je bil že v sprejemanju novi kazenski zakonik, ki je prinesel skrajšanje kazni in s tem tudi zastaralnih rokov, ker so pač v sorazmerju, za področje gospodarskega kriminala in korupcije. Samo dva primera, za ponareditev ali uničenje poslovnih listin, kar je v tem trenutku zagotovo še kako aktualno in ta Kazenski zakonik v tem trenutku še velja, novi, ki smo ga namreč že izglasovali, kljub strahotnemu nasprotovanju opozicije, ki je uporabila res vsa pravna sredstva, ki so ji bila na voljo, da ja ne bi bil sprejet, so že vedeli, zakaj, danes se tudi vidi za koga. Namreč, ta novi Kazenski zakonik začne veljati šele 1. novembra letošnjega leta. In za ponareditev ali uničenje poslovnih listin je kazen drastično skrajšana iz petih let na samo največ dve leti. Za neupravičeno sprejemanje daril, gre za darila velike vrednosti ali pa modre kuverte, po domače rečeno korupcija, pa je bila kazen s to spremembo znižana iz do pet let na največ tri leta ali pa sploh samo denarno kazen – živela korupcija. To je bilo očitno geslo, ki je takrat zadonelo, ko se je šlo v te sprememb in čeprav je takrat en del opozicije, tudi dr. Jože Pučnik silovito nasprotoval tem spremembam, takrat v javnosti ni bilo prisotnih zelo dolgih diskursov na temo, kako je potrebna visoka stopnja soglasja o tovrstnih spremembah. Kot zanimivost je tudi relevantna za današnje dogajanje, naj omenim, da je bil takrat tudi spremenjen zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in sicer je na predlog gospe Rine Klinar, članice SD bil prenesem Kad iz ustanoviteljstva zavoda, to se pravi in v bistvu iz rok upokojencev na celotno državo Slovenijo. Kaj je to pomenilo, si lahko ustvarite vtis sami, zagotovo pa bi bila občutljivost za spremembe, ki so sledile večje, če bi vse ostalo tako kot je. Naj ob tem omenil, da kadar ni šlo sprememb zakonodajo se je posegalo tudi po grobi sili. Danes je že mnogo ljudi pozabilo na to, da je nekdanji generalni sekretar Vlade, gospod Bandelj naredil v tistem obdobju pravzaprav pravi desant na naslednico nekdanje SDK s policijo in potem za to tudi dobil sodno odločbo, ki je presodilo, da kaj takega ne sme niti slučajno več početi. Vse to zato, da bi se izključilo še tisto zadnjo delujočo kontrolno inštitucijo v tistem obdobju, ki jo je vodila gospa Roman Logar in da se je pač omogočilo začetek tega dolgega procesa, o katerem danes govorimo. Kajti značilnost te tranzicije je bila, da se je z vzpostavljanjem dejansko nedelujočih institucij, s političnim kadrovanjem in spreminjanjem zakonodaje, omogočilo proces, ki gre na nek način kot piramida in se je pravzaprav akumuliral skozi dvanajstletno obdobje, vse do sedanjega, ko se pač z njim prvič odgovorno soočamo. Drugi del, ki je to omogočil, je bilo koncentriranje funkcij pri kadrih. Namreč, poglejmo samo en primer. Ena sama oseba je združevala funkcije svetovalca Vlade za privatizacijo, predsednika upravnega odbora Agencije Republike Slovenije, člana Sklada za razvoj, člana upravnega odbora Sklada za razvoj drobnega gospodarstva, predsednika uprave Soda, državnega sekretarja za ekonomske odnose, člana Agencije za trg vrednostnih papirjev, direktorja Kapitalske družbe, ministra za delo, družino in socialne zadeve, kasneje tudi ministra za finance, pa seveda predsednika skupščine Slovenske odškodninske družbe in Vlade Republike Slovenije, kar je združeno po funkciji. In vse to je bil en sam človek, mag. Anton Rop. Posebej opozarjam, da če koga imenujem, s tem ne želim trditi, da je kakorkoli kazensko odgovoren. Zagotovo pa je treba to vedeti, da razumemo pomembno vlogo posameznika v teh dolgotrajnih procesih. Namreč, tisto, kar je bistveno v teh procesih, je bilo prav politično nastavljanje ljudi, in sicer tako v gospodarstvu kot tudi v tiste navidez neodvisne nadzorne institucije. Trenutki, ko se je pa to predstavilo javnosti, so bili pa redki, vendar zato toliko bolj dragoceni. Naj omenim samo enega, ki ga zagotovo vsi poznate. Ko se je za trenutek transparentno pokazalo to vseobsegajoče politično kadrovanje, tako v gospodarstvu kot v nadzorne institucije, na primeru, ko je nekdanji predsednik Vlade, gospod Rop, vpil na takratnega predsednika uprave, gospoda Zorana Jankoviča: “Zapomni si, politika te je nastavila! Jaz sem te nastavil!” To je bil dragocen trenutek, ker so ga zabeležile kamere in ker danes pomaga, da osvetlimo stvari tako, da so v pravi luči, in se torej pogovarjamo o dejstvih, kajti če se pogovarjamo o dejstvih in dokumentih, potem seveda lahko tudi ponudimo ustrezne rešitve. Postopek, ki se je odvijal, je trajal dolgo časa in je zajemal različne veje družbenega življenja, tudi različne sfere gospodarstva. In zelo pomemben del, ki je tudi bistven za to, da je sploh lahko prišlo do sedanjega stanja, je vloga tako imenovanih pidov, pooblaščenih investicijskih družb. Namreč, naj samo opozorim, kako je ta proces potekal. Na dan 29. februarja 2004, torej približno leto dni pred nastopom nove vlade pod vodstvom Janeza Janše, pred oblikovanjem sedanje koalicije v Državnem zboru, so po viru, ki ga predstavljajo gospod Milan Cvikl, Matej Lahovnik in Anton Rop, v obrazložitvi predloga zakona o pidih, ki so ga oni dali leta 2006, sami zapisali, da je na 29. februar 2004 samo 23 delničarjev – pazite, samo 23! – razpolagalo z več kot 40 milijardami ali 99% vsega, kar so premogli pidi, vseh ostalih, več kot četrt milijona slovenskih delničarjev, torej tistih, ki so v dobri veri vložili svoje premoženje oziroma certifikate v takratne pide, pa je razpolagalo samo še z 1% njihovega premoženja To se pravi, nekje 0,4 milijarde slovenskih tolarjev. To seveda zelo jasno pokaže kako dolgotrajen je bil ta proces in seveda da je bil praktično že zaključen konec leta 2004, saj brez vloge Pidov in še nekaterih se vse to, kar se je, sploh ne bi moglo zgoditi. Podobno problematična je tudi v tem delu, da se razumemo, vloga bank, predvsem pa Narodne banke Slovenije. Poglejte, Narodna banka Slovenije je zagotovo inštitucija, ki je odigrala izjemno pozitivno vlogo pri vzpostavljanju slovenske valute, pa tudi pri prevzemu evra. Ampak ona ima tudi kontrolno funkcijo. Morala bi preverjati ali so podeljeni krediti ustrezno zavarovani, ali so spoštovani standardi, pa je na nek način tisti minimalni standardi, ki so pač običajni v bančnem poslovanju, da so torej ti krediti tudi ustrezno zavarovani. Veliko vprašanje je ali je to storila. Jaz sem trdno prepričan, da to poročilo, ki ga zahtevamo tudi s posebnim sklepom nujno potrebujemo in da ga bo treba tudi zelo kritično osvetliti. Kajti, treba se je zavedati, da vse to o čemer danes govorimo ima lahko tudi velike gospodarske posledice. Vse te zgodbe, najprej tistih 10.000 majhnih prevzemov, če tako rečem, ko je zadeva delovala kot nek način piramida, pa vse do teh končnih, so v bistvu bili storjeni na kredit. In ti krediti so  bili relativno poceni. Sedaj pa se je mednarodno okolje spremenilo in lahko pride do velike krize, ko novih kreditov, novega poceni denarja ne bo mogoče pridobiti in potem bodo vsi ti, ki so imeli toliko za povedati o nacionalnem interesu, na vrat na nos stekli prodajati vseslovensko premoženje tujcem. Potem bomo pa res priča razprodaje tistemu, o čemer so nekateri namigovali, ampak velik del krivde bo v takem primeru zanesljivo nosilo prav bančništvo, zlasti pa Narodna banka, ki očitno v tem delu svoje naloge ni opravila zadostno. Procesi, ko so bili enkrat začeti, so se odvijali na različne načine. Dva sta, recimo, zelo pomembna za sedanji čas. Prvi je bil prevzem Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško. To je bilo leto 2001. Ta primer je pomemben tudi zato, ker je v njem očitno prišlo do kršitve pravnih pravil, tudi do zlorabe funkcije, saj zato je bil tudi takratni direktor Končnik tega sklada, ki je prodal delnice, razrešen. Vendar je tukaj še eno vprašanje. Kje so bili varnostni mehanizmi? Zakaj niso bili uveljavljeni tisti varnostni mehanizmi, ki so običajni v pravni praksi, kadar gre za velike vsote denarja? Kajti on je storil to prodajo kljub temu, da je bil sprejet sklep ustreznih organov, da se to ne sme storiti, da se še naprej omogoči pogajanja in s tem višanje cene za delnico. Očitno je tisti, ki je pač vzpostavil stanje kjer niso bili dovolj dobro delujoči varnostni mehanizmi ali pa jih sploh ni bilo, zato, da je do tega prišlo, s tem pa posredno tudi za sedanje stanje vsaj objektivno odgovoren. In da vsi dobro veste, da je bil takrat v tej funkciji in v obdobju pred tem gospod Milan M. Cvikl, ki je sicer pri teh zadevah zelo aktivno nastopal in imel tudi mnogo pripomb. Zanimivo je tudi, da je do tega prevzema prišlo, čeprav obstaja zapisnik sestanka na Uradu za varstvo konkurence, kjer zelo jasno piše, da bi pomenila takšna koncentracija pravzaprav skoraj monopolizacijo na tem področju, na slovenskem trgu in da torej v bistvu ni dopustna. Vendar se vse skupaj konča s preprosto ugotovitvijo – Urad za varstvo konkurence vse tovrstne postopke vodi na predlog in ne po uradni dolžnosti. Nihče ni storil ničesar, niti Vlada ni kakorkoli ukrepala, da bi vsaj poskušala razveljaviti ali celo odpraviti tisto sporno pogodbo o prodaji delnic. Zato objektivno odgovornost, torej tudi za svoje neukrepanje nosijo tisti, ki so bili takrat na oblasti. In tega nikakor ni mogoče pripisati nam. Opozarjam pa, da brez tega prevzema in brez drugih stvari, ki sem jih navedel, do sedanjega stanja nikoli ne bi mogli priti. Kasneje je seveda sledilo še precej različnih nakupov, prevzemov vendar je to v ekonomiji običajen pojav in mnogo stvari s tega področja se je poskušalo kakorkoli prikazovati kot problematične, z nekaterimi se je ukvarjala celo Evropska komisija – Generalni direktorat za konkurenco, ki je na primer zaradi vztrajanja nekaterih ljudi v Sloveniji, da je bila prodaja Mercatorja sporna presodil, da ni nič spornega in da to ne predstavlja spornega dejanja glede na smisel člena 87. Pogodbe Evropske skupnosti. Vse to je na koncu pripeljalo do stanja, ko se ta koncentracija združi na samo nekaj naslovih, na koncu pa se izkaže, da so še ti naslovi napačni in po tem ko so bili na čelu agencij nekoč nastavljeni ljudje, se pravi teh kontrolnih inštitucij, ki bi morale biti neodvisne, nastavljeni ljudje končno lahko zamenjani, kajti treba je vedeti, da so bili po eni strani zelo zaščiteni – prej z zakonom, po drugi strani pa če je nekdo samo namignil, da bi lahko nekoga zamenjali, veste vsi, da je sledila prava poplava političnih diskvalifikacij, češ, da se želi politika polastiti neodvisnih institucij, govor je bil o “kadrovskem cunamiju”, govor je bil o strahu, vse to je povzročilo da teh ljudi dejansko ni bilo mogoče zamenjati pred potekom mandata razen, če niso sami odstopili. In tisti, ki so jih postavili v prejšnji vladi pod vodstvom Toneta Ropa, tik pred njenim koncem, v zadnjem letu njenega obstoja z mandatno dobo pet let, so točno vedeli zakaj so te ljudje nastavili v te institucije. Dokler so bili oni tam se dobesedno ni dalo razgaliti nič, ko so odšli, ko so prišli novi ljudje, sedaj pa podatki iznenada kar vrejo na plan, vse tisto kar je bilo prej na videz nemogoče je iznenada mogoče in uresničljivo in situacija je na nek način takšna, da bi nas morala res vse skrbeti, kajti izkaže se, da je v Sloveniji mogoče milijardo in pol evrov, kolikor je po ocenah v javnih glasilih vredno to premoženje parkirati na neki kaselc firmi preko slamnate osebe za dobo dveh let in na ta način prikrivati dejansko lastništvo, to pa je bistveno. Kajti, tukaj je tudi pod vprašajem vsaj dvoje ustavnih načel celo, namreč dostikrat se je že kar pozabilo v minulih letih, desetletij in več že pravzaprav zdaj od kar je bila sprejeta slovenska Ustava, na 67. člen slovenske Ustave, ki je bil sprejet na predlog dr. Jožeta Pučnika in po katerem moram zakon zagotoviti takšno funkcijo lastnine, da je poleg gospodarske zagotovljena tudi njena socialna funkcija, pa se vprašajte ali je v tem primeru res tako. Drugo kar pa je s tem povezano in je morda še dolgoročno, usodnejšega pomena za demokratičnost neke države brez katere pa je vse drugo farsa in brez katere tudi dolgoročen razvoj praktično ni mogoč, pa je vprašanje pravice do obveščenosti, kajti v tej milijardi in pol na kaselc firmi je skrito tudi lastništvo zelo velikega dela slovenskih osrednjih javnih glasil, zelo velikega dela. In seveda je treba računati, da demokracija lahko deluje samo pod pogojem, da je dosledno spoštovano ustavno načelo, ki pravi, da mora biti vsaki državljanki, vsakemu državljanu vsak trenutek dostopna korektna celovita in iz različnih vrednostnih zorih kotov osvetljena informacija, samo v tem primeru demokracija deluje, v vseh drugih je to farsa. In kako je lahko prišlo do te koncentracije? Prvi in zelo pomemben korak je bil več kot očitno politično motiviran, je bil odprodaja delnic Dela v času samo približno 10 dni pred nastopom Bajukove vlade leta 2000, takrat se je na vrat na nos, na hitro nekaterim točno znanim ljudem, blizu kroga Foruma 21, kot smo jih lahko videli kasneje, prodalo nekaj odstotkov deleža lastništva. Vendar je bil ta delež ključen. Kajti brez teh delnic država nikoli več ni imela večinskega lastništva, niti preko vseh svojih povezanih podjetij preko skladov, preko vsega svojega vpliva, tega niti teoretično ni bilo več mogoče zagotoviti. Ta delež je bil prodan čez noč. In zdaj zanimivo. Na koncu se je znašel v rokah Pivovarne Laško in je predstavljaj začetek njihove medijske koncentracije. Kasneje se je to povečevalo in tukaj je treba tudi vedeti, da lastništvo v medijih, kadar lahko pride do prevelike koncentracije omejuje zakon o medijih, na 20%. Več je mogoče samo soglasje ministrstva. In leta 2003 je ministrica Andreja Rihter iz SD-ja odobrila Pivovarni Laško prevzem večjega deleža, načelu pivovarne pa vsi veste, da sta se zamenjala gospod Tone Turnšek in Boško Šrot, torej znova SD. Nekateri v politologiji so temu rekli “all boys network”, ne vem kako bi to naslovili v tem Državnem zboru. Ampak v vsakem primeru je treba vedeti, da je to trenutek, ko se drugič že točno vidi razlika med sedanjo koalicijo, sedanjo Vlado in pa ravnanjem prejšnje. Kajti, ko se je kasneje hotelo povečati delež je na nek način očitno kar po inerciji ministrstvo za kulturo, tudi v tem mandatu že pripravilo soglasje k temu, da se ta delež lahko naprej poveča oziroma prenese na naslednjo firmo, ker je šlo bolj za prenos lastništva. Vendar je na to Vlada Republike Slovenije kot celota v nadzorstvenem postopku, gospe in gospodje, to odpravila in ta odločba je pomembna zato, če jo primerjamo s tisto od gospe Rihterjeve iz leta 2003, ker zelo jasno opredeli tudi razliko v politiki do medijske koncentracije. Ker je v tej odločbi, ki je bila izdana leta 2008 nedvoumno zapisano, da ker gre za obseganje deleža, ki presega 40% in predstavlja, če sem precizen 49,8% na celotnem trgu, nihče nikoli sploh ne bi smel izdati take odločbe, kot jo je izdala gospa Rihterjeva in nikomur ne bi smeli nikoli dovoliti, glede na aktualno zakonodajo, da pridobi več kot 20% delež. To gospe in gospodje, je zelo jasna razlika v politiki, naj dejanja govorijo, ne besede. Druga taka razlika, ki sem jo prikazal že v uvodu, pa je tista razlika pri kazenski zakonodaji. Prejšnje koalicije so skrbele za skrajševanje kazni, za skrajševanje s tem tudi zastaralnih rokov, mi smo z novim Kazenskim zakonikom vse to povečali, poostrili in tudi podaljšali zastaralne roke in s tem podaljšali roko pravice. Tukaj se točno vidi, kdo je kdo. Kako zelo pomembno je in kako lahko vpliva, prepuščam pač vaši sodbi, da ocenite medijsko področje v Sloveniji.  V tem trenutku naj vam samo predstavim kot zanimivost anketo, ki jo je naredilo Delo samo, z analizo vsebine v začetku vodenja Evropske unije, in sicer, zajema tako pojavljanje v samem časopisu Delo kot tudi v Sobotni prilogi Dela. Zanimiva je primerjava političnih strank. Namreč, povsem na čelu, daleč pred ostalimi, je pač SD z 236 objavami, sledi LDS z 215, Zares z 213 in šele na četrtem mestu je stranka, ki ima daleč največje število poslank in poslancev in iz katere vrst je tudi predsednik aktualne Vlade, in ima 204 objave. To je zelo zanimivo, zlasti če naredite seštevek. To je, mimogrede, Delova anketa, tako da ne bi kdo rekel, da je kakorkoli pristranska. Je pa še bolj zanimivo, če pogledate, kako so prikazani posamezni politiki. Seveda je pričakovano, glede na naše vodenje Evropske unije, da je po njihovih lastnih meritvah daleč največkrat naveden Janez Janša. Primerjamo ga lahko s pozicijo, ker pač vodi Vlado, torej najbolj odgovorno funkcijo v državi, hkrati pa tudi predseduje Evropski uniji, ni predsedujoč, ampak je predsednik Evropske unije, kar se dostikrat narobe reče, namreč, če ga primerjamo z gospodom Danilom Türkom kot predsednikom Slovenije. Tu je število objav nekoliko manjše, vendar je zanimivo to, pri gospodu Türku imamo samo pozitivne in nevtralne, pri predsedniku Vlade pa je število nevtralnih objav manjše od števila negativnih objav. To se pravi, za vodenje Evropske unije, kjer od zunaj dobivamo praktično samo in izključno pohvale – ljudje pravijo, tako dobro, kot vi to peljete, nismo verjeli, da je Slovenija sposobna -, je pri nas pač število negativnih člankov večje od števila nevtralnih, pozitivnih pa sploh ni. No, za primerjavo je tudi gospod Borut Pahor, kjer je sicer tudi en negativen članek, vendar je število nevtralnih člankov šestkrat večje. No, kam pa pripelje položaj, ko lahko prevlada kapital v nekem mediju, pa ste se lahko sami prepričali, če ste podrobno prebrali gradivo, ki smo ga predložili za to sejo. Namreč, priložili smo dve izjemno zanimivi izjavi. Po izjavi gospe Starine Kosem naj bi si želel ta delež, to veliko koncentracijo kapitala na Delu, podrediti gospod Gregor Golobič. Če se spomnite zgodb, kako je on nekoč posegel celo v program na televiziji, še tik pred volitvami 2004, bi rekli, pač stara navada je železna srajca. Po drugi strani pa zdaj že odstavljeni odgovorni urednik pravi, da je gospod Boško Šrot osebno, in to nedavno, zahteval, da se daje absolutno prednost SD in jo tudi prikazuje v pozitivni luči, in da je treba, citiram, “sesuvati Janšo”.  Se pravi, ne glede na to komu od teh dveh bolj verjamete, to ni pomembno, je očitno, da je nastalo sedaj pri tiskanih medijih tisto stanje, ki je bilo značilno za stanje na javni radioteleviziji pred referendumsko potrditvijo zakona o RTV Slovenija 2005, ko sta si dragi Tone in dragi Borut dopisovala in se javno prepirala kdo od njiju ima večji politični vpliv, kdo torej politično bolj obvladuje RTV Slovenija, ki bi morala biti javna, torej od vseh. V tem primeru gre za zasebni kapital, kar je toliko bolj usodno in t toliko bolj pomembno. In to seveda še nekaj zelo jasno pokaže. Zlasti, če to osvetlimo tudi v luči uničenja uredništva nekdanjega Maga, sedanjega Reporterja. To je edin tak primer. Tej vladi se je očitalo vse mogoče v zvezi z mediji, ampak edini primer, ko je bilo popolnoma uničeno neko uredništvo, ko so ljudje morali fizično iti v sip do zadnjega ven in ustanoviti nek nov medij z velikanskim trudom po daljšem obdobju je primer uničenja Maga. To je vpliv zasebnega kapitala. In to zelo jasno dokazuje, da trajno in dejansko v tem trenutku, pa tudi sicer, lahko ogrozi svobodo javne besede samo koncentracija zasebnega kapitala. In kadar je ta še povezan z nejasnim lastništvom je to torej nekaj, kar presega samo vprašanje prava ali neprava, ampak posega na vprašanje temeljnih demokratičnih in etničnih norm. In je zato nekaj, kar je vredno osvetliti iz različnih zornih kotov. Na vsej osnovi predloženih gradiv, na osnovi teh dejstev, ki smo jih podkrepili tudi s številnimi dokumenti, nekateri med njimi so prvič prikazani, recimo, primer prav teh v zvezi s koncentracijo lastništva v Delu, tako da ne držijo očitki, ki so bili naslovljeni, da nismo pokazali nobenih novih dokumentov, pa tudi za nekatere druge, dejstva, ki so bila predstavljena velja enako. Na osnovi vseh teh smo predlagali ustrezne sklepe. 10 jih je po številu. Z njimi zelo jasno zahtevamo, da se v primerih Pivovarne Laško, v primeru Istrabenza in v primeru Merkurja naredi ustrezno poročilo in z nadaljnjimi sklepi tudi preceziramo kakšna naj bo vsebina. Poročilo v zvezi z njihovim ravnanjem v tem obdobju zahtevamo tudi od Narodne banke Slovenije, če sem precizen ji predlagam, ker gre za čisto neodvisno institucijo, zato da ne bi bilo pomote, o morebitnem poseganju v njene pristojnosti. Upam, da bodo ti sklepi sprejeti s soglasjem brez glasu proti, tako kot je bilo to na odboru, saj bi moral biti princip, da se pridobi ustrezno informacijo, ki bo korektna in uprta na dejstva nekaj za kar sem trdno prepričan, da bi moral biti skupen interes vseh političnih strank, in tudi vseh poslank in poslancev.  Samo ta princip je namreč združljiv z načeli pravne države tako, kot je izključno z načeli pravne države združljiv samo tisti princip, ki sem ga postavil v izhodišče naj se preveri dejstva za vse, do vseh naj bodo enaka merila in ni važno katere barve je kdo in kateri, koliko ima kdo na svojem računu. Za vse velja zakon na enak način in za vse ga je treba na enak način izvajati.