OBRAVNAVA MEDNARODNE RAZISKAVE TRENDOV ZNANJA MATEMATIKE IN NARAVOSLOVJA TIMSS 2003

OBRAVNAVA MEDNARODNE RAZISKAVE TRENDOV ZNANJA MATEMATIKE IN NARAVOSLOVJA TIMSS 2003, stališča poslanske skupine SDS OBRAVNAVA MEDNARODNE RAZISKAVE TRENDOV ZNANJA MATEMATIKE IN NARAVOSLOVJA TIMSS 2003, stališča poslanske skupine SDS OBRAVNAVA MEDNARODNE RAZISKAVE TRENDOV ZNANJA MATEMATIKE IN NARAVOSLOVJA TIMSS 2003 JOŽE TANKO, vodja poslanske skupine SDS: Odbor za kulturo, šolstvo in šport je na 2. redni seji 18. februarja 2005 obravnaval mednarodno raziskavo znanja matematike in naravoslovja TIMSS 2003, ki je bila odboru posredovana s strani ministrstva za šolstvo in šport na podlagi dogovora med menoj kot predsednikom odbora, ter ministrstvom za šolstvo in šport. Izsledke mednarodne raziskave trendov znanja matematike in naravoslovja so odboru predstavili minister za šolstvo in šport dr. Milan Zver, ter predstavniki pedagoškega inštituta. Mednarodna raziskava trendov znanja matematike in naravoslovja kaže raven in trende znanja osnovnošolcev. Njen namen je omogočiti sodelujočim državam, da z enakimi preizkusi znanja v enakih pogojih ugotovijo raven znanja svojih šolarjev iz vsebin, ki se jih imajo priložnost naučiti v šoli. Hkrati pa je raziskava pokazatelj tudi drugih dejavnikov, kot je na primer uspešnost šol in še česa drugega. TIMSS 2003 je že tretja mednarodna raziskava osnovnošolskega izobraževanja na ravni 9 in 13 letnih učencev, ki je potekala kot skupni projekt 51držav in dežel članic mednarodne zveze za proučevanje učinkov izobraževanja IEA. Naloge o preizkusih znanja zajemajo snov, ki je zajeta v učnih načrtih vseh sodelujočih držav. V sodelujočih državah istočasno in na enaki način merijo tudi stališča učencev, učiteljev in ravnateljev šol do poučevanja in znanja pa tudi druge dejavnike, ki vplivajo na pridobivanje znanja. V mednarodnih primerjavah ugotavljajo ugodne in neugodne dejavnike svojih šolskih sistemov in te slednje tudi izboljšujejo. Na nacionalni ravni vsaka država opazuje dogajanje v izobraževanju v državi skozi leta, opazuje učinke prenov in sistemskih sprememb ter raziskuje razlike med posameznimi skupinami učencev pa tudi razlike med posameznimi deželami in tudi šolskimi sistemi. V ta namen lahko države dodajo k mednarodnemu zbiranju podatkov še manjše nacionalne projekte. Slovenija je sodelovala v vseh treh raziskavah TIMSS, ki so bile v letih 1995, 1999 in 2003 in bo tudi v naslednji leta 2007. Ugotavljamo, da lahko trende v znanju za leta 1995, 1999 in 2003 ugotavljamo za starejše učence in za leti 1995 in 2003 za mlajše učence. Trendi so pokazali, da se raven matematičnega in naravoslovnega znanja od leta 1995 do 1999 oziroma 2003 ni bistveno spremenila, čeprav se je to v nekih državah to zgodilo. Kar se tiče sodelovanja Slovenije v zadnji raziskavi 2003, kjer je slovenski vzorec v obeh populacijah zajel učencev osemletke in devetletke v istih deležih kot so v celotni populaciji učencev posameznih generacij. Pri populaciji mlajših učencev zajema tisti razred učencev, v katerem je v času preverjanja znanja največji delež devet let starih otrok to so učenci tretjega razreda osemletke in četrtega devetletke, v populaciji starejših učencev pa so zajeti, je zajet tisti razred učencev, v katerem je v času preverjanja znanja največji delež 13 let starih otrok, to so učenci sedmega razreda osemletke in osmega razreda devetletke. Iz raziskave TIMSS 2003 izhaja predvsem, da nivo znanja slovenskih šolarjev zaostaja za večino razvitih držav ter da se v primerjavi s prejšnjima raziskavama ne zmanjšuje, kar pomeni, da naši učenci ne napredujejo tako kot naša konkurenca. Nasprotno pa je samo podoba slovenskih šolarjev o svojem znanju izredno dobra ter da se njihovo veselje do učenja iz raziskave v raziskavo zmanjšuje. V razpravi so članice in člani odbora, zaradi zaskrbljenosti nad nizko stopnjo znanja slovenskih šolarjev in menili, da je treba na področju vzgoje in izobraževanja v prihodnosti nameniti več pozornosti, če želimo biti na znanju temelječa družba. Z zaskrbljenostjo so opozorili na izredno nizke odstotke slovenskih šolarjev, ki dosegajo mejnike ravni znanja matematičnega in naravoslovnega znanja, saj to ti deleži predvsem nižji kot v drugih evropskih držav še posebej ali pa izrazito nižji pa kot v nekaterih državah jugovzhodne Azije. Hkrati pa je samopodoba slovenskih otrok na izredno visoki ravni. Menili so, da je potrebno spodbujati ustvarjalnost in logično razmišljanje otrok ter jih privzgojiti pozitivne vrednote. Minister za šolstvo in šport, dr. Milan Zver, je na pomisleke članic in članov odbora odgovoril, da je vzorčenje v tovrstnih raziskavah opravljeno korektno, da pa rezultati niso vedno dejanski odraz količine in kvalitete znanja. Povedal je, da prve analize rezultatov TIMSS 2003 kažejo, da je treba izboljšati predvsem kvaliteto pedagoškega procesa. Zato bodo na ministrstvu pripravili celovito analizo stanja na področju osnovnega, srednjega in višjega šolstva, ki bo vključevala tudi predloge ukrepov za dvig kvalitete izobraževanja. Hkrati je še poudaril, da se na področju osnovnošolske zakonodaje že pripravljajo manjše spremembe, predvsem v smeri izboljšanja devetletke ter debirokratizacije osnovnošolskega sistema. Po končani razpravi je odbor sprejel naslednja sklepa: “1. Odbor za kulturo, šolstvo in šport se je seznanil z mednarodno raziskavo trendov znanja matematike in naravoslovja TIMSS 2003 in pri tem ocenjuje, da so rezultati mednarodne raziskave zaskrbljujoči, predvsem pa še zdaleč ne dosegajo pričakovanih. Odbor z zaskrbljenostjo ocenjuje, da je primanjkljaj znanja slovenskih učencev v primerjavi z učenci večine evropskih držav velik, še precej večji pa je zaostanek za nekaterimi azijskimi državami. Odbor ocenjuje, da rezultati mednarodne raziskave kažejo veliko zaostajanje za temeljnim ciljem slovenskega šolstva, ki se glasi, da smo na znanju temelječa družba in da je s tem ogrožena osnova za učinkovit razvoj Slovenije. 2. Odbor za kulturo, šolstvo in šport predlaga državnemu zboru Republike Slovenije, da mednarodno raziskavo trendov znanja matematike in naravoslovja TIMSS 2003 obravnava na seji državnega zbora in na podlagi 237. člena poslovnika državnega zbora sprejme naslednji sklep: Vlada Republike Slovenije naj poroča državnemu zboru Republike Slovenije o izvrševanju osnovnošolske zakonodaje v luči rezultatov mednarodne raziskave trendov znanja matematike in naravoslovja TIMSS 2003. Poročilo naj vsebuje primerjalno analizo slovenskega šolskega sistema in družbene klime z mednarodno najuspešnejšimi šolskimi sistemi, s katero bi ugotovili vzroke trajnih zaostankov v primerljivem znanju, v njem pa naj bodo predstavljeni tudi ukrepi, ki jih bo vlada sprejela za izboljšanje stanja na tem področju in bi pripomogli k zmanjšanju deficita znanja. Vlada Republike Slovenije naj poročilo s primerjalno analizo in predlogi ukrepov pripravi v enem letu.” JOŽE TANKO, vodja poslanske skupine SDS: Pred seboj imamo zaskrbljujoče podatke neodvisne mednarodne raziskave o znanju naših učencev s področja matematike in naravoslovja, ki so znanja naših otrok uvrstila dokaj nizko na svetovni in evropski lestvici. S takimi rezultati se naša šolska stroka ne seznanja prvič, saj te raziskave in primerjave imenovane TIMSS potekajo že več kot desetletja. Rezultati tudi niso prvič slabi. S podobnimi rezultati in uvrstitvami smo se soočili vsakič ko smo jih dobili. Vendar v vseh teh letih kakšne širše in poglobljene razprave nismo uspeli opraviti, še več. Ni bilo prav nobene volje, da bi z rezultati in analizami seznanili javnost, predvsem starše in jim povedali o dejanskem stanju njihovih otrok ali recimo kaj povedali o didaktiki ali o našem šolskem sistemu in šoli kot celoti, pa tudi o pedagogih. Imeli smo slabe dosežke naših otrok v primerjavi z evropsko in svetovno konkurenco, istočasno pa smo javnost zavajali z uspehi našega šolskega sistema, ki se je utapljal v reformah. Marsikaj smo skrili za parole in visoke cilje in se skrivali za izvrstnimi rezultati nekaj posameznikov. Širine oziroma populacijske uspešnosti pa nismo uspeli doseči nikoli. Vse razprave so se vrtele v ozkem zaprtem krogu izbrane in od javnosti skrite stroke in v ozkem krogu politike. Tokrat pa se je politika prvič odločila, da bo javno obravnavala in spregovorila o rezultatih TIMSS-a. Hvala bogu. Na mojo pobudo je odbor državnega zbora za kulturo, šolstvo in šport v dogovoru z ministrstvom gradivo obravnaval in sklenil, da to materijo obravnava tudi državni zbor na plenarni seji, s čimer se omogoči, da se bo s stanjem in rezultati na področju šolstva seznanila tudi širša javnost. Sklep je bil sprejet s preglasovanjem. To pa žal pomeni, da se vsi v tej hiši ne strinjamo, da bi se tako usodno pomembno področje na katerim gradimo svojo prihodnost in ki si ga postavljamo kot svojo razvojno prednost in priložnost, kot svoje upanje, realno pa izkazujemo nepričakovano in razumno velik deficit obravnavalo in predstavilo javnosti. Da se ne strinjajo, da bi se omogočila, ne samo temeljita razprava, ampak tudi javna zahteva šolskim oblastem, da pripravijo učinkovite ukrepe, ki bodo slovensko šolo pomagali dvigniti na ustrezno, dovolj visoko evropsko in svetovno raven. Šele s tem bo dan osnoven, ne pa zadosten pogoj za tako željen razvojni korak. Prikrivanje slabega stanja ne vodi nikamor, saj onemogoča aktiviranje in motiviranje javnosti, predvsem staršev, pa tudi stroke in politike. Prikrivanje rezultatov in stanja pomeni predvsem laganje samemu sebi, to pa smo tako ali tako že predolgo počeli. Čas je, da si nalijemo čistega vina, da pogledamo resnici v oči in da ne prikrivamo tega obdobja naše šolske zgodovine, ker bodo sicer posledice še dolgoročnejše in še usodnejše. Rezultati TIMSS-a so presenečenja, so celo šokantni. Odzivi stroke so bili različni, vendar jih je relativno malo, celo nepričakovano malo kritičnih. Veliko več je takšnih, ki so se težav oziroma problema lotili z ločevanjem, bolj subjektivno, bolj sočutno, z izraženo željo, da se relativizirajo slabi dosežki naših učencev. Nekaj je bilo govora o slabih slovenskih prevodih, nalog, po manjši starosti učencev, o prezgodnjih ocenah in sodbah in tako dalje. Vse to pa ima, po mojem mnenju, bolj cilj odmakniti razpravo in amortizirati spoznanje, da nekaj v našem sistemu izobraževanja ne deluje, kakor pa spodbuditi jasno in odgovorno razpravo o stanju in prepotrebnih ukrepih. Torej, pripravi pogoje za spremembe, s katerimi bi dosegli tak mednarodni status znanja naših otrok, kot ga rišemo ne samo v reformah, ampak tudi kot se izrisuje v glavah staršev in njihovih otrok. V poročilu ni navedeno, da bi se po posameznih primerjalnih državah osnovnošolski oddelki oblikovali drugače kot v Sloveniji, kar bi lahko vplivalo tako na reprezentativne vzorce kakor tudi na interpretacije rezultatov. Prav tako v študiji ni podatkov glede velikosti oddelkov niti ne o številu pedagoških delavcev na oddelek niti ni nikjer obdelano področje vključevanja otrok s posebnimi potrebami, recimo nadarjenih ali pa invalidnih, ni podatkov tudi o družbenem odnosu do šole in do znanja, o pogojih izobraževanja, o statusu pedagogov ter o njihovi vlogi v javnosti. Zbode pa opomba glede primerljivosti učnih načrtov, saj naši z večino v nekaterih delih niso usklajeni in pomembne vsebine se obravnavajo prepozno, čeprav to menda naj ne bi pomembneje vplivalo na rezultate. No, mislim, da čisto brez posledic vendarle ni. Glede starosti otrok in števila let izobraževanja lahko opravimo neposredno primerjavo z Rusijo, pa ugotovimo, da imamo precej slabše rezultate. Zaskrbljujoče je, da smo v nekaj letih za Rusijo celo pomembno zaostali, še bistveno težje pa je spoznanje, da smo zaostali tako za Latvijo, Litvo, Estonijo, Slovaško, Madžarsko. Skratka, za vrsto držav iz vzhodnega bloka v nekaterih delih, nekaterih segmentih znanja tudi za Moldavijo. In vprašamo se lahko kam plove naša ladja. Prav tako zanimiva bi bila primerjava glede administrativnih obremenitev učiteljev v različnih država, ta se pri nas z uvedbo devetletke samo še povečuje. Podatki, ki jih vpisujejo učitelji pa so več ali manj skrivnost. Namesto, da bi učitelji vlagali moči in znanje v pouk, jo uporabljajo za razna odpisovanja in vpisovanja. Lahko smo zaskrbljeni, ker je evidentno, da se ohranja velika razlika do najuspešnejših evropskih in azijskih držav. Rezultati v veliki meri negirajo prizadevanja našega izobraževalnega sistema, saj smo v vse pomembne akte s področja šolstva zapisali, da bo znanje naša konkurenčna prednost. In človek bi pričakoval pojasnilo o vzrokih prevelikega zaostajanja, recimo za 100 ali celo več točk. In lahko se vprašamo, ali gre za probleme v genih, ali v vzgojno-izobraževalnem sistemu, ali v družinskih razmerah, razpršenosti učbenikov, didaktiki, demokratizaciji in vrednotah družbe, recimo v avtoriteti učiteljev, v zapisanih in uveljavljenih pravicah učencev in tako dalje. S primerjalno slabšim znanjem ne moremo učinkovito konkurirati niti v nadaljnjih fazah izobraževanja, niti v kasnejšem poslovnem udejstvovanju. Možno je ugotoviti, da se je liberalizacija življenja in družbe prenesla tudi na šolstvo, da je tranzicija razvrednotila tradicionalne vrednote, da je novi šolski red razvrednotil spoštljivost do učitelja, in morda posledično do znanja. Da so pretirane pravice pridobili disciplinsko problematični otroci, da smo razpršili učbenike in še kaj. Očitno je, da imajo naši učenci bistveno večje težave, tako z znanjem, kakor tudi z razumevanjem, saj se v največjo raven znanja uvršča izrazito malo učencev. Izrazito pa je tudi zaostajanje na drugih treh ravneh. Za prej imenovanimi slabšimi prevodi se verjetno skriva tudi slabše razumevanje nalog, kar pritrjuje mnenju, da so že tu podani nastavki za funkcionalno nepismenost, ki se jo ugotavlja, in še bolj izrazito pojavlja pri starejših populacijah, na primer pri študentih. In to je tudi verjetno posledica nepravilnega pristopa od zibke do fakultete. Samo za primer, najvišjo raven znanja v Sloveniji dosega okoli 3%, mednarodno povprečje je okoli 6%. Madžarska recimo ima 11, Estonija 9, Japonci 24, Singapur 44. Skratka, tudi do 15 krat manj učencev dosega najvišje ravni znanja, kot recimo v eni od držav jugovzhodne Azije. Tudi v šolstvu je očiten sodoben, bi mu rekel lahko tudi japijevski pristop z veliko postavljanja in samohvale. Lahko ugotovimo, da so taki tudi nekateri komentarji, da otrokom že privzgajamo in priučujemo občutek, da smo, oziroma da so najboljši. Vendar ta študija med drugim tudi ugotavlja, da se rezultatsko uspešnejši narodi mnogo bolj kritični do sebe, mnogo bolj rezervirani, mnogo bolj dvomijo vase. Skratka učenci teh držav imajo občutek, da jim nekaj manjka. In to pomeni, da se podzavestno zavedajo, da morajo še delati. Naši pa imajo občutek, da delajo še preveč, ali že preveč, da so že izčrpani, in da nimajo več nobene rezerve. Mislim da tako razumevanje odvrača od dela, in v otrocih vzbuja občutek, da vsega le ni treba, da se ni potrebno bolj angažirati, da bo že nekdo kasneje opravil namesto njih. Pretirava se tako v sočustvovanju, kot tudi tolažbi. In prav ta neobjektivnost v razumevanju stanja po mojem zavira razvoj posameznikov in generacij, kar se kasneje pokaže primerjalno v manjši strokovnosti izobraženih ljudi, v manjši produktivnosti in tudi v slabšem odnosu do dela. In tudi v zrelih letih smo kar hitro zadovoljni in imamo kar hitro občutek, da naredimo dovolj. In že tu so v sistem vgrajene osnove za permanentno zaostajanje slovenske družbe. Poraja se mi tudi močan dvom v strokovnost stroke, ki izvaja programe prenove in evalvacije, ki pripravlja analize ter predlaga spremembe in ukrepe, saj očitno rezultati več ali manj stagnirajo. Očitno se sprememb ne lotevamo na pravi način in ne vlečemo pravih potez. Še posebej pa smo v naši poslanski skupini zaskrbljeni, ker je znanje ena od ključnih prednosti, na katere stavi Slovenija, vendar kljub stalnim in velikim vlaganjem v šolstvo – tu smo evropsko nadpovprečni – ne dosegamo zadovoljivih primerjalnih rezultatov z večino evropskih držav. In očitno je, da denar porabljamo za manj primerne stvari, morda ali pa ga celo verjetno preveč vlagamo v razne zavode, inštitute, dodatna pogodbena dela, premalo pa v neposreden šolski proces in morda tudi učitelje. Skratka, poraba tega denarja ni učinkovita. V poslanski skupini zato ne pristajamo na to, da se o tako pomembnih rečeh, ki jih že dlje časa nismo uspeli zadovoljivo urediti, ne razpravlja, še posebej ne na tako usodno pomembnem področju, kot je šolstvo. Zato bomo podprli sklepe odbora, saj želimo jasne odgovore, pričakujemo kvalitetno, strokovno in analitično poročilo ministrstva za šolstvo in šport, s predlogi, s katerimi bomo storili dejanski korak k na znanju temelječi družbi, torej k udejanjanju zvenečih besed in ciljev prejšnjih mandatov. Naša poslanska skupina, kot rečeno, bo sklepe odbora podprla. RUDI VERŠNIK, poslanec SDS: Mednarodna raziskava trendov znanja matematike in naravoslovja TIMSS 2003 je z interpretacijami, kolikor jih pač ima korektno opravljena, kjer je potrebno primerjalno posega tudi v leto 1995 in 1999. Raziskava zahtevan pozornost, je večplastna, zato je treba biti pozoren pri jemanju podatkov, s katerimi želiš nekaj pokazati ali utemeljiti. Raziskava zahteva, verjeti moramo v dobronamernost naročnika. To pa je, da se pridobijo podatki, ki so osnova za ugotavljanje tako ugodnih, kot neugodnih dejavnikov v šolskem sistemu. Vse z namenom, da pride do izboljšav. Po prvih odzivih, tako strokovne, kot tudi laične javnosti z rezultati raziskave nismo zadovoljni. Matematika in naravoslovje sta tesno povezana s tistimi poklici, ki visoko kolerirajo z doseganjem razvojnih ciljev, za katere se je odločila Slovenija. Neugodni trende se je kazal že leta 1995 in tudi 1999, verjetno so odgovorni ocenjevali, da se bodo stvari izboljšale z reformo osnovnega šolstva. Ta hip ni mogoče odgovoriti ali reforma slab trend obrača na obeh področjih na bolje. V raziskavo so namreč zajete mešane populacije ali pa takšna, ki se je izobraževala v osemletni osnovni šoli, pa zadnje tri leta nadaljuje v devetletki. Raziskava govori o trendih znanja. Znanje pa je relativna kategorija. Podvržena je pozabljanju in v današnjem hitrem razvoju tudi zastari. Pomembnejši od znanja so procesi skozi katere učenec gre. V teh procesih učenec pridobi sposobnosti, ki pa so človekova trajnejša last. Matematika in naravoslovje razvijata številne sposobnosti, ki so dolgoročno gledano predpogoj za hitro prilagajanje posameznika in poklicem in v družbenem področju, ter ga usposabljajo za ustvarjalno delo. O teh sposobnostih raziskava TIMSS 2003 govori od strani 26. dalje. Tam je govora o mejnikih znanja. Mejnik najvišje ravni dosega učenec, ki pokaže skozi znanje, da zna organizirati informacije in iz njih narediti določene zaključke. Zna posploševati in reševati nerutinske probleme. Nižji dve ravni vključujeta prepoznavanje in najbolj osnovno manipuliranje s podatki, ki so na najnižji ravni fragmentirani in nepovezani. Prav v mejnikih znanja višje kakovosti v matematiki in naravoslovju naši učenci višjih razredov zaostajajo za z nami primerljivimi državami. Glede na to, da pouk matematike v višjih razredih poteka nivojsko, se postavlja vprašanje, ali ni s tako organizacijo pouka že vnaprej določeno doseganje ali nedoseganje višjih kakovostnih mejnikov. Učitelji praktiki ugotavljajo, ne glede na izsledke raziskave TIMSS 2003, da znanje in kvaliteta znanja še padata. Zanimivo bi bilo pogledati tekmovanje višješolcev iz matematike, fizike, kemije. Odstotek, za katerega učenci še dobijo priznanje na tekmovanju, iz leta v leto pada. Tako so, na primer, leta 2004 zlato Vegovo priznanje osvojili učenci že za veliko manj kot 50%. Do teh podatkov moramo biti kritični in trend padanja z ustreznimi ukrepi zaustaviti. Raziskava TIMSS 2003 v svojem drugem delu dosežke primerja z nekaterimi možnimi dejavniki, kot so družinsko okolje, računalnik doma in v šoli, poraba časa za domače naloge, učenčeva samopodoba na področju matematike in naravoslovja, veselje do predmetov, primerljivost dosežkov s šolsko oceno, število šolskih ur, namenjenih matematiki in naravoslovju, poskusi in raziskovanja v naravoslovju. Omenil bi dva. Slovenski mlajši učenci imajo najvišjo samopodobo o tem, kako dobro in kako hitro se naučijo matematiko. Višina te samopodobe je v velikem nesorazmerju z dosežki. V višjih razredih je samopodoba že bolj usklajena s samimi dosežki. Sprašujem se, ali ni morda visoka samopodoba mlajših učencev posledica opisnega ocenjevanja. Opisno ocenjevanje je zahtevno, tako za učitelja, ki ga daje, kot za starše in otroke, ki ga razumejo. Pri starših in otrokih lahko hitro pride do poenostavitve – vse je dobro. Eksperimentalno delo je za naravoslovne predmete bistveno. Slovenski osnovnošolci v deležu eksperimentalnega pouka pri naravoslovnih predmetih krepko zaostajajo za primerljivimi državami. In za zaključek, rezultati so, kakršni so. Sami se moramo odločiti, ali ti rezultati z nacionalnega vidika kličejo k uspehom. Problem je večplasten in ni hitrih odgovorov. Ta hip o njih domnevamo in predpostavljamo. Resne ukrepe morajo pripraviti strokovnjaki. Tokrat se pogovarjamo o matematiki in naravoslovju, o jezikoslovnem, družbenem področju ni podatkov. Lahko se nam zgodi, da na račun reševanja enega področja zanemarimo drugo. Večjo vlogo je treba v procesu dati učiteljem. Ne na račun birokratskih ukrepov ali formaliziranih ukrepov dušiti njihov zdrav uvid v to problematiko. V neformalnih pogovorih realno ocenjujejo, da so dejavniki, ki so v preteklosti vplivali na kvaliteto pouka, postali neuporabni. Učenci ne pišejo domačih nalog, ni sprotnega učenja, ampak občasno za oceno. Znanje ni več vrednota. Starši v svoji vlogi odpovedujejo in vse pristojnosti prenašajo na šolo, ki lahko le delno nadomesti družino in starše. Preveč je psihodidaktizma s strani institucij, ki naj bi bile v pomoč učiteljem. In nenazadnje ugotavljam, da zelo velik vložek v prenovo šolstva ne vrača pričakovanih rezultatov, posledice pa so veliko hujše kot so zgrešene investicije v gospodarstvu. MILENKO ZIHERL, poslanec SDS: Tudi sam sem bil presenečen lansko leto, ko sem zasledil v medijih rezultate te analize in sicer v negativnem smislu besede, kajti pričakoval sem boljše stanje, morda je bilo to posledica te visoke samopodobe, ki ni bila samo pri učencih, ampak tudi pri učiteljih. Sedaj bi pa rad opozoril na nekaj posledic, ki sledijo oziroma ki bodo prišle v Slovenijo na osnovo vseh teh slabih rezultatov in sicer bi najprej pogledal na lizbonsko strategijo. V okviru lizbonske strategije je tudi predvideno, da bi okoli trikrat povečali delež študija na naravoslovno tehničnih fakultetah torej študij naravoslovno tehničnih ved. To bo v Sloveniji težko realizirati, če je že samo predznanje, osnovno znanje bolj slabo ocenjeno, se je pokazalo kot slabo pa še priljubljenost omenjenega študija z leti pada. Danes sem lahko zasledil v časopisju, da v okviru šestega okvirnega programa je predvidenih precej sredstev, 17 in pol milijard evrov in tam se vidi, da so namenjene za biotehnologijo, za informacijsko tehnologijo, nanotehnologijo, okolje, alternativni viri energije in tukaj na vseh teh področjih so potrebna znanja naravoslovno, tehničnih, matematičnih ved. Pomanjkanje tega bo lahko povzročilo nazadovanje Slovenije in sicer sem danes zasledil tudi eno analizo, oceno stanja 250-ih svetovnih mest, kjer je Ljubljana zasedla 81 mesto, morda kakšnih 10, 20 mest preslabo pa sem si mislil, slab hokejski klub, odmrli nogomet, monopolist Mercator, vendar ne, najslabše je bila Ljubljana ocenjena v šolstvu in letalskem prometu, to se pravi, ponovno smo se srečali s slabo oceno iz šolstva. Tudi atmosfera v podjetjih ni naklonjena naravoslovno tehničnim vedam. Diplomati torej tehniki, inženirji naravo-tehničnih matematičnih ved se praviloma vedno bolj držijo v birokracijo oziroma druge zaposlitve. Bi morda omenil še eden primer uspešnega podjetja in sicer je to ljubljansko podjetja BIA Saparations in sicer na znanju na biotehnologiji temelječih izdelkih, ki imajo cel kup prednosti. Ne rabijo veliko izhodiščnih surovin, energetske potrebe so majhne, ne gre za sežig 80 ton hoksa na dan kot recimo v mojem bivšem podjetju in seveda izpust ustreznih količin škodljivih snovi, ne povzročajo hrupa je to tiha znanost pa predvsem za izdelke, ki imajo velikost šumeče tablete iz aspirina, kjer ni veliko materiala se dobi precej denarja. Vsi ti slabi rezultati v naravoslovnih in matematičnih znanjih so morda posledica dosedanjih napačnih pristopov v šoli. Ena takih zadev je vsekakor preveč gradiv, knjige so bile vedno težje in debelejše in očitno so bile slabe, ker jih je bilo treba vsako leto menjati; se pravi, vsako leto so bili predpisani drugi učbeniki. Morda tudi sama šolska pravila, pravice in dolžnosti – s pravicami si lahko dolžnosti odlagal in odlagal do maja. Pri tem se je gradiva nabralo za kakšen večji telefonski imenik, se pravi, debel kup gradiva, ki je že samo po sebi odvračalo učence. Zato je na nekaterih šolah nenormalno število popravnih izpitov. No, morda edino svetle izjeme, in to z jazom posameznikov, rešujejo te primere. Recimo, pri tem imam v mislih domače okolje, škofjeloška gimnazija je pač nad slovenskim povprečjem. Na škofjeloški gimnaziji je olimpijski prvak iz olimpijade v fiziki, ki je baje povzročal že učitelju težave, ker mu ni več znal zastavljati nalog. Za zaključek bi rad še povedal, da sem že ministru na prejšnji seji zastavil poslansko vprašanje. Želel bi, da se poudari pomen naravoslovno-tehničnih ved, da se tja usmerja učence že od osnovne šole, nato dijake in kasneje na fakulteti, in morda bolj prijazno okolje za diplomante teh ved v podjetjih. IVAN GRILL, poslanec SDS: Jaz bi to današnjo razpravo razširil še mogoče na nivo znanja naših srednješolcev in pa mogoče tudi študentov. Ob tem mi večkrat pride na misel izjava enega izmed znanih slovenskih profesorjev, ko je mogoče malo v šali, verjetno, da je tukaj tudi veliko resnice, izjavil, da se v Sloveniji na leto rodi približno 3.000 nadpovprečno nadarjenih otrok in cca ena tretjina od teh se jih že v osnovni šoli demotivira, drugo tretjino se jih zamori v srednji šoli, zadnjo tretjino pa opravi univerza. Danes se tej izjavi ne čudim toliko kot bi se sicer. Ob predstavitvi te mednarodne raziskave je ta za mene tudi zaskrbljujoča, da tako zaostajamo za drugimi državami oziroma da smo na enakem nivoju kot smo bili ob zadnji raziskavi leta 1999. Se mi pa ob tem poraja vprašanje ali ne bi bilo mogoče smiselno, mogoče, da se je celo opravila, ampak tega ne poznam, podobno raziskavo znanja neko primerljivo tudi z nivoja srednješolskega znanja in videti ali ima ta slabši nivo znanja naših osnovnošolcev posledice tudi v nivoju srednješolskega znanja in pa verjetno tudi potem na področju izobraževanja na univerzi. Moram reči, da sem danes precej manj presenečen ob informaciji, ki sem jo dobil kot član odbora za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo v Mariboru na univerzi, kjer smo dobili informacijo, da samo 15% študentov redno vpisanih konča tudi študij. Mogoče je takšno stanje posledica slabšega predznanja naših otrok, mogoče so razlogi tudi drugje. To smatram mora proučiti stroka in poiskati rešitve za takšno znanje. Sam, vsekakor ocenjujem, da je takšna javna razprava, kot je danes, koristna, potrebna in bom z veseljem podprl predloge sklepov, ki jih je sprejelo tudi matično delovno telo. RUDOLF PETAN, poslanec SDS: Najprej bi dajal, da bom seveda podprl te sklepe, ki jih je pripravil odbor in to na osnovi podatkov, ki so nam bili na razpolago, kajti te tabele so več kot zgovorne. Ker so moji kolegi in kolegice že veliko povedali, bi se jaz mogoče osredotočil na neke podatke, ki so prikazani v številkah in kot pravimo številke ne lažejo, tako da si ne bi sam izmišljal raznih umotvorov. Poglejte, v tabeli za zadnje razrede je Slovenija relativno dosegla slabe rezultate, bom konkretno povedal primere. Če je mednarodno povprečje za mejnih najvišje ravni znanja 6%, je v Sloveniji 3%. Če je za visoko raven znanja mednarodno povprečje 24%, je v Sloveniji 21%. Sedaj pa pride tisto kar je zaskrbljujoče, bom še kasneje podkrepil. Mejnik srednje ravni znanja je pa v povprečje mednarodne 51%, v Sloveniji 60%, mejnik nižje ravni znanja je v Sloveniji 90%, mednarodni pa 75%. Kaj to pomeni? Sedaj pa dovolite, da samo dva stavka kaj pomeni najvišja raven znanja. Da učenci znajo organizirati informacije, posploševati, reševati probleme, ki niso rutinski in na osnovi podatkov sklepati ter sklepe utemeljiti. Se pravi tu smo najslabši, tu krepko zaostajamo za drugimi, smo pa relativno dobri v srednji ravni znanja, kjer pa učenci znajo uporabiti osnovno matematično znanje v znanih situacijah, se pravi v znanih situacijah smo dobri, ko pa je treba sklepati na osnovi tega pa krepko padamo pod mednarodno povprečje, tako so recimo pred nami Srbija, Romunija, Litva, Latvija, Izrael kar za dvakrat, recimo Slovaška za trikrat, Estonija za trikrat, Hong Kong, Južna Koreja, Tajland za desetkrat, dvanajstkrat, trinajstkrat, Singapur za štirinajstkrat, trinajstkrat, če sem prav izračunal. To pomeni iz teh rezultatov za višje razrede, da vzgajamo za silo povprečje, do povprečja smo še nekje enakopravni, ko pa pridemo na višjo in pa najvišjo raven je pa znanje teh učencev, ki so bili testirani globoko, globoko pod povprečjem, to je slabo in to je zaskrbljujoče. To je bila tabela za matematiko. Če pogledamo za isti predmet za mlajšo populacijo je pa situacija še slabša. Če je mednarodno povprečje recimo za najvišje ravni znanja 8%, je v Sloveniji samo 2%, se pravi smo štirikrat pod povprečjem. Če je mednarodno povprečje za visoke ravni znanja 33%, je v Sloveniji 18%. Če je mejnik za srednje mednarodno 64%, je v Sloveniji 55%, to se pravi pri mlajših niti srednje ravni več ne dosežemo, to pa je zaskrbljujoče. Edino mejnik najnižje ravni znanja smo pa točno na mednarodnem povprečju, to je 84%. To se pravi pri mlajših generacijah smo bistveno slabši. V nobeni kategorijo ne presežemo mednarodnega povprečja. In če mi dovolite kaj pomeni najvišja raven. Učenci so sposobni svoje razumevanje znanja uporabiti v zelo različnih relativno zahtevanih situacijah, se pravi tu nikoli ne dosežemo mednarodnega povprečja niti srednje ravni ne dosežemo, kjer učenci znajo uporabiti osnovno matematično znanje v znanih situacijah niti tega več v nižjih razredih, edino pri najnižjem mejniku smo točno na povprečju to pa pomeni učenci imajo nekaj osnovnega matematičnega znanja, izkažejo razumevanje celih števil in tako podobno. Sedaj, če je to merilo, potem se nam res ne obeta kaj dobrega, jaz samo upam, da se bo to znanje v naslednjih višjih letnikih nekoliko okrepilo, ampak to kažejo tabele, jaz si tega nisem izmislil in to je zame zelo zaskrbljujoče. Sedaj, če to podkrepim še z eno drugo tabelo, čas namenjen za poučevanje matematike, ker smo vedno pri matematiki pa dokazuje sledeče. Jaz se strinjam, da tu mogoče ta tabela res ni najboljša, ampak če globalno gledamo pa lahko ocenimo sledeče, da države, učenci iz držav, ki so se uvrstili bistveno višje od nas imajo bistveno manj ur matematike. Poglejte, v Sloveniji naj bi bilo povprečje recimo 116 ur. Singapur, ki je prvi na vrsti je daleč, daleč pred nami, 14 krat prej smo ugotovili, pred nami ima dve uri manj, Madžarska, ki je tudi krepko pred nami tudi dve uri, Nizozemska, ki je tudi krepko pred nami imamo samo 94, recimo Ciper, ki je tudi pred nami pa samo 75, kaj iz tega sledi in kaj lahko iz tega zaključimo. Tu lahko zaključimo, da število ur tega predmeta je relativno na dobrem povprečju, ampak znanje, ki ga pa dobijo učenci iz teh ur pa ni več nad povprečjem, ampak je pod povprečjem, to se pravi, da je podajanje, ne vem. Ali pa učni sistem, jaz se do tega ne bom opredelil, kaj je, tako da, prosim ne mi očitati, da, ne vem, učitelji učijo slabo ali kakorkoli, učitelji učijo po sistemu, jaz mislim, da so učitelji dobri, ampak učitelji ne morejo delati več tako, ničesar tako kot si sami zamislijo, ampak imajo stalno navodilo, to je tako, to je drugače, to so učni programi, ki se morajo držati, res da je lahko 10 učbenikov, ampak vsi so enaki samo poglavja so zamenjana in podobno. Tu se pravi, da naši učenci iz teh ur ne dobijo tiste kvalitete znanja, to je tudi zaskrbljujoče, to bi rekel, da je mogoče še najbolj zaskrbljujoče, to se pravi, mi učence obremenjujemo, imajo veliko ur, verjetno morajo tudi veliko učbenikov, saj po teži torbe jih imajo veliko, veliko nečesa prebrati, ampak to je samo očitno faktografsko znanje, da bi pa iz tega potegnili nekaj kar bi ne bilo samo v znanih situacijah, da bi to znanje znali izkoristiti tudi v nepredvidenih situacijah, tistega pa več ni in to te tabele kažejo. Vse tabele, jaz sem ji