Obravnava končnega poročila t.i. Petkove komisije

Poročilo je predstavil predsednik preiskovalne komisije za ugotovitev ozadja in vzrokov napada na novinarja Mira Petka Mirko Zamernik. (sreda, 14. julij 2004) Poročilo je predstavil predsednik preiskovalne komisije za ugotovitev ozadja in vzrokov napada na novinarja Mira Petka Mirko Zamernik. (sreda, 14. julij 2004)KONČNO POROČILO PREISKOVALNE KOMISIJE DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA UGOTOVITEV OZADJA IN VZROKOV NAPADA NA NOVINARJA MIRA PETKA TER MOREBITNO VPLETENOST IN POLITIČNO ODGOVORNOST NOSILCEV JAVNIH FUNKCIJ BOGOMIR (MIRKO) ZAMERNIK: “Kot je napovedal že predsednik državnega zbora je pred nami končno poročilo preiskovalne komisije, tako imenovane petkove komisije, ki se je ukvarjala z vzroki in ozadji napadov na novinarja Mira Petka. Kljub temu, da je zapisano, da je to končno poročilo, bi si seveda želeli, da bi bilo res končno. Končno je pač zato, ker se nam izteka mandat. Žal zadeva ni končana. Vendarle je prevladujoče mnenje v komisiji, da je kljub vsemu opravila veliko delo, da je namen komisije bil vsaj deloma dosežen. V celoti bi seveda bil, če bi zadeva bila, kot sem rekel, povsem dokončana. S svojim opozarjanjem, s številnimi zaslišanji, z vzdrževanjem temperature, da stvar ne bi šla v pozabo, je komisija dosegla namen, da so organi, ki so za to pristojni, delali mogoče malce bolj temeljito kot pa bi sicer. Tukaj se seveda komisija v celoti strinja z navedbo v ločenem mnenju cenjenega kolega podpredsednika Kremžarja, kjer pravi, da je tisti, ki je mislil, da bo komisija prevzela naloge organov pregona, se pravi policije in tožilstva, pač živi v zmoti. Resnično, naše delo ni moglo, ni smelo biti, bi rekel, nekako vzporedno delu tožilstva in policije. Vendar, če smo si v alineje nalog zapisali, da je naloga komisije ugotoviti ozadje in vzroke napada na novinarja Mira Petka ter morebitno vpletenost in politično odgovornost nosilcev javnih funkcij ter raziskati okoliščine in razloge za ogrožanje novinarske svobode izražanja in pisanja v primeru napada na Mira Petka, seveda nismo nikakor mogli niti smeli iti mimo tega, se pravi, mimo raziskovanja vzrokov in ozadja ter okoliščin napada na Mira Petka, kajti to je predpogoj, da bi lahko prišli do naslednje stopnje, to pa je ugotavljanje morebitne politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij. No, in pri tem ugotavljanju ozadja in vzrokov napada in raziskovanju okoliščin smo bili velikokrat pred precejšnjo dilemo in stisko, kajti javnost je zelo budno spremljala ta primer in zahtevala nekako od komisije, da jo seznanja o ugotovitvah, do katerih je prišla večinoma na zaprtih sejah za javnost; zaprtih zato, ker so praktično vsi dokumenti, ki smo jih pridobili, pa tudi nekatere priče, ki so pričale pred preiskovalno komisijo, želele, da zadeva ne pride v javnost, iz različnih razlogov, nekateri zaradi ščitenja lastnega interesa, oznake zaupnosti pa so bile označene zaradi predkazenskega postopka, ki je tekel istočasno. Zato je bila velikokrat dilema, ki se je, kot ste videli, pojavila tudi sedaj pri predložitvi končnega poročila: ali pustiti oziroma določiti oznako zaupnosti in delati na zaprti seji, ali pa odpreti sejo za javnost. Že pri sami sestavi poročila smo ga sestavljali tako, da bi bila možnost odprtja za javnost čim večja. Zato smo za razliko od vmesnega poročila iz tega končnega poročila izpustili vse, kar bi lahko nekako botrovalo temu, da bi morali delati na zaprti seji. Kljub vsemu, kljub temu, da smo poročilo napisali tako, smo pa vendar imeli neko stopnjo bojazni, da ne bi mogoče kakšne navedbe v poročilu – seveda nismo mogli točno vedeti, katero – morebiti lahko kdo uporabil ali pa zlorabil, bolje rečeno, na procesu, ki je tekel vzporedno v Murski Soboti. Ko je bilo poročilo sestavljeno je nosilo oznako zaupnosti in smo pač izglasovali tako, da se oznaka ne umakne. Potem pa, ko so se praktično najbolj občutljiva pričanja pred mursko soboškim sodiščem opravila, ko so ocenili, da bi pa najbrž se ne moglo več, vsaj ne v tolikšni meri, kot bi se lahko na začetku zlorabiti tega poročila smo praktično soglasno umaknili stopnjo zaupnosti. Ker ste poročilo dobili in ga je dobila tudi javnost ga seveda ne bom v celoti bral, v začetku pač opisujemo te statistične podatke in pa nekaj malega tudi to, kar sem sedaj povedal. Dotaknil bi se mogoče in posebej opozoril samo na bistvene zaključke preiskave. Najbolj nedvoumna ugotovitev komisije je, da je Miro Petek bil skoraj da umorjen, zaradi tega, ker je javno opozarjal na nepravilnosti in o tem javno pisal. Ko smo sprejemali vmesno poročilo še to ni bilo tako jasno in kategorično ugotovljeno. Če se spomnite, to je bil tudi prvi zaplet, ki smo ga imeli s policijo, kajti, policija je na prvem informativnem sestanku povedala, da je nekako pet mogočih motivov za napad na Mira Petka. Kljub zelo jasnim vprašanjem komisije, kateri so ti mogoči motivi tega nismo mogli izvedeti, vsaj za enkrat ne, dokler ni državni zbor sprejel vmesnega poročila, dokler ni na podlagi sprejetih sklepov tu v državnem zboru, potem minister sprejel obveznih navodil generalnemu direktorju policije, potem so se stvari vendarle malce premaknile iz mrtve točke, ampak, je pa to pustilo nekako grenko sled. Kajti, tak način delovanja policije se je kljub tem obveznim navodilom še kdaj ponovil in imamo izjavo generalnega direktorja policije, bivšega sicer, ki je povedal, da vsega pa seveda vedno niso mogli in niso smeli povedati tudi komisiji ne. Sedaj, kdo je tisti, ki si jemlje diskrecijsko pravico, kaj bo parlamentarni preiskovalni komisiji povedal in česa ne. Druga točka, v kateri navajamo, da seveda ni mogoče potrditi neovrgljivo suma vpletenosti nosilcev javnih funkcij kakor seveda tudi ni mogoče tega popolnoma ovreči, je že pravo nasprotje kjer se ugotovitve komisije razlikujejo od določenega mnenja, ki ga je podal kolega Kremžar. Seveda dokler ni znan naročnik napada je seveda praktično nemogoče ugotavljati kdo bi lahko bil politični boter temu še neznanemu naročniku napada. Seveda pa je tudi nemogoče reči in eksplicitno izključiti, da vpletenosti politike ni. Razhajali smo se, čeprav bo gotovo o tem kaj povedal tudi podpredsednik, pri tem in v poročilu imate zapisano izjavo bivšega direktorja kriminalistične policije, ki je bil na tej funkciji takrat, ko se je napad na Mira Petka zgodil, to je gospod Mohorko, ki je rekel, da dobesedno tako, citiram: “Če so naročniki bogati pod palcem je popolnoma jasno, da nekateri to že sedaj vedo in si vsaj intimno interno želijo, da ne bi prišlo do raziskave, kajti če pride do tega bo naročnik javno poznan, njegove povezave druženja s takšnimi in drugačnimi političnimi in gospodarskimi krogi bodo javno znana in novinarji bodo o tem pisali.” Zato si komisija ni upala napisati, da lahko kategorično izključi to možnost, da bi bilo lahko tudi kakšno politično ozadje. Ena prvih stvari s katerimi se je komisija srečala so bili pologi denarja na podružnici Nove kreditne banke v Dravogradu. O tem smo pisali že v umestnem poročilu, komisija je zahtevala veliko dokumentov od policije in pristojnih organov. Ugotovitev je, da stvar še vedno ni zaključena. Nekako rezime, policijski rezime tega je bil, ker nismo ugotovili izvora denarja, ki se je nezakonito polagal, to je nedvoumno ugotovljeno, da se je polagal nezakonito, nismo mogli ugotoviti izvora in ne moremo potrditi suma, da gre za pranje denarja. Ali ni namen brisanja sledi umazanega denarja ravno v tem, da se ne ugotovi izvora? In seveda takšna trditev zapisana v nekem policijskem poročilu nam lahko da misliti. Ob tem smo seveda prišli do nasprotujočih si pričanj, ki seveda za sam primer niti nimajo bistvene teže, ampak govorim o tem kar je komisija počela vsa ta, skorajda tri leta. No, in zaradi teh očitno nasprotujočih si pričanj smo potem, ko smo to predložili tožilstvu, kajti tako je komisija vseskozi delala, kadarkoli smo dobili indic ali nek namig, da je karkoli narobe smo zadevo predali organom, ki so za to pristojni, se pravi policiji in tožilstvu. No, in tako smo predložili tudi to nasprotujoče se pričanje in od generalne državne tožilke dobili obvestilo, da je na podlagi tega vložena kazenska ovadba zoper tiste, ki so pač krivo pričali pred komisijo, za kar je seveda zagrožena zaporna kazen. Naslednja stvar, kjer se tudi malce razlikujemo v mnenju, v ločenem mnenju je kolega Kremžar zapisal, da po njegovi oceni ta stvar ne gre v poročilo in je točka 4. Pred komisijo je nastopil uslužbenec banke Bogdan Ribič, ki je opozarjal na napake pri delu državne banke in ki ga je policija sumila, da je novinarju Petku izdal poslovno skrivnost. Nedvoumno tako pred preiskovalnimi sodniki kot tudi pred komisijo je bilo ugotovljeno, da je Bogdan Ribič uslužbenec banke resda opozarjal na napačno ravnanje banke. Se pravi na nezakonite pologe. Vendar na za to pristojnih mestih, na uradu za preprečevanje pranja denarja, ki ga je potem v skladu z zakonom napotil na policijsko upravo. Kljub temu, da je Miro Petek tako pred komisijo, kot tudi pred preiskovalnim sodnikom, enako tudi Bogdan Ribič zatrdil, da ni bil on tisti, ki je prinesel podatke Miru Petku se je proti temu uslužbencu banke zgodil skoraj da pogrom. In seveda zato je komisija ocenila, da to gre v poročilo. Kajti srž je nastal oziroma začetek tega je nastal tam. Miro Petek je sicer dobil podatke, vendar ne od njega. Ampak on jih je pa dejansko nesel na naslove, kamor jih pač nesel. In ta pogrom se je izkazoval tako, da je najprej izgubil službo v Novi kreditni banki Maribor z navedbo suma podkupovanja prevoznika Milana Pantnerja, zato smatra komisija, da vendarle to gre v poročilo za razliko od ločenega mnenja. Ta izguba službe je temeljila na posnetku, avdio posnetku, na kaseti, ki si ga je komisija pridobila od sodišča v Slovenj Gradcu. Ta posnetek smo, ko smo ga pridobili sem dali v našo snemalnico, da bi naredili magnetogram tega posnetka, da bi videli kaj na tem posnetku je. Nič se ni dalo razbrati iz tega posnetka, magnetograma v tej naši hiši niso mogli narediti. Jaz sem poslušal ta avdio posnetek, praktično gre samo za neko vpitje, kjer bi naj nekdo nekomu dal podkupnino. Ampak, to si moraš bolj domišljati, kot pa lahko slišiš na tem posnetku. In to je bil kronski dokaz v Novi kreditni banki Maribor, da je ta uslužbenec izgubil službo. Zadeva se še vedno vleče na sodiščih. Poleg te ovadbe, zaradi katere je izgubil službo je bila spisana ovadba, zaradi suma izdaje poslovne skrivnosti zoper istega človeka. Še danes trdi, da bi to ovadbo še vedno imel nad seboj, če ne bi bilo dela komisije. Komisija je potem spraševala tožilstvo, generalno državno tožilko, slovenjgraško tožilstvo in po dveh letih teh spraševanj je bila ta ovadba vendarle zavržena. Ta človek pravi, da če ne bi bilo komisije, ovadba še vedno ne bi bila zavržena. Poleg tega, teh dveh očitkov je on dobil tudi tožbo, kot lahko preberete za nevarno vožnjo, oziroma za ogrožanje varnosti po 1. členu 145. člena kazenskega zakonika od žene direktorja te podružnice Nove kreditne banke. Kljub temu, da je sodišče na prvi stopnji ugotovilo, da ni nobene osnove za to ovadbo, je slovenjgraška tožilka vendarle ocenila, da bo nadaljevala pregon zoper Bogdana Ribiča in je dala pritožbo na višje stopenjsko sodišče. Torej to je signal, ki ga pošiljamo ljudem, ki vidijo, da je kaj narobe in si upajo kaj narediti. Seveda takšnih primerov se je potem obračalo na komisijo veliko, čeprav niso imeli nobene zveze z Mirom Petkom in pa z napadom in kakršnokoli. Ampak so primeri, kjer je človek, ki je povedal stvar bil preganjan. Govoril sem že o pomanjkljivem sodelovanju državnih organov in pa o napakah in nejasnostih, ki so se potem pojavile. Naj samo spomnim na stvari, ki smo jih zapisali že v vmesnem poročilu, zaplet s pluženjem ceste, kar se sedaj izkazuje dejansko kot zaplet tudi na sodišču v Murski Soboti, priče, sosedje so videli, kako je bilo s tem. In kolega Kremžar je o tem zelo veliko spraševal, vendarle policisti so temu dajali minimalno težo. Kolegica Mrzelova je spraševala ali so zaščitene mikrosledi, ki bi lahko neovrgljivo dokazale, da je nekdo izvršil napad. Tudi na ta vprašanja smo dobivali dokaj omalovažujoče odgovore. Mi že vemo, kako to gre. In sedaj me ne čudi, da preberem v poročilu iz sojenja v Murski Soboti, da je sosed, ki je prišel prvi na kraj dogodka, bil začuden, da je na mestu dogodka samo en policist. In ko mu je rekel, zakaj je samo on tam, zakaj ni to, kar sprašujemo tudi mi preiskovalnega sodnika, dežurnega tožilca, mu je rekel “zase se brigaj”. Skorajda podobne odgovore smo dobivali tudi na komisije, mogoče malce bolj olepšane, ampak približno v tem stilu. Naslednja stvar, kjer se kolega, ki je podal ločeno mnenje, ne strinja je to, da ni so pomembni pikniki policije, ki so bili financirani s strani krogov, ki bi lahko bili eventualno med naročniki napada. Šef slovenjgraške policije nam je zatrdil, da so se ta financiranja res da dogajala do leta 1999 in tako je potem stalo v vmesnem poročilu, da kasneje pa prav gotovo ne, da to ni bilo več možno. Vendarle se je v lanskem letu zgodilo nekaj kar ovrže to navedbo šefa slovenjgraške policije. Za 48 ure je slovenjgraška policija pridržala gospoda Rudolfa Kojzeka, ki je tudi bil priča pred našo komisijo in ki ga je nekako imela v ožjem krogu osumljenih za, ne ravno direktno za napad, ampak za organizacijo tega. In da nekoga pridržiš za 48 ur moraš imeti razlog. In razlog, ki ga je policija navedla je bil, lahko uganete kaj, sum dajanja podkupnine. In komu? Policijskemu društvu. To je bil uradni razlog zakaj je bila oseba pridržana, seveda, spraševali so ga pa potem vse drugo. Nihče pa ni bil seveda osumljen za prejemanje podkupnine. Ko smo to povprašali sedaj že bivšega generalnega direktorja policije, je rekel, da dajanjem sponzorskih prispevkov policijskim društvom ni stvar generalne policijske uprave. Pridržanje človeka, kršenje pravic konec koncev, a to pa je stvar generalne policijske uprave, ampak seveda spet vse v tistem stilu, kot je slišala priča, ki je prišla prva na kraj dogodka. Še ena stvar je, ki jo je nujno potrebno omeniti. To pa sta dve zelo očitni nejasnosti, ki sta se pojavili ob dejanju odgovorov s strani ministra za notranje zadeve. Ta je namreč na vprašanje, ko je komisija pač dobila podatke, da je možnost kakšne sorodstvene povezave med morebitnimi vpletenimi in pa kriminalisti, ki preiskujejo to zadevo, po sicer zelo dolgem času, bistveno daljšem kot je poslovniški rok za odgovarjanje na poslanska vprašanja. Tako, da je bilo, da ni možno reči, da so mogoče zaradi časovne stiske dali tak odgovor, ampak so si vzeli veliko časa in kljub temu, da so si vzeli veliko časa, so odgovorili, da ni nikakršne, ne sorodstvene ne kakršnekoli druge povezave med morebitnimi vpletenimi v napad in pa kriminalisti, ki zadevo preiskujejo. To trditev je na laž postavila komisija, ki je zaslišala tako tistega, ki je bil nekaj časa v ožjem krogu osumljencev kot tudi kriminalista in oba sta priznala, da sta v sorodstveni povezavi, in da sta seveda še kako sodelovala. To je tudi eden od zelo jasno dokazanih argumentov, da če se da, se pač komisijo zavaja. Če komisija ne bi sama ugotovila, če bi verjela vse na slepo, bi pač ostalo pri tem, da ni nobenih povezav. Zato je še kako pomembno, da državni zbor da jasen signal, da se to tako ne počne, da si ne more nekdo vzeti diskrecijske pravice in reči “to bom povedal, to bom dal, tega pa ne bo.” Podobna stvar se je zgodila tudi s kaseto z Audio posnetkom, ki ga je komisija pridobila na podlagi zbranih informacij. To kaseto smo poskušali. Ker je kolega Kremžar v ločenem mnenju napisal za kaj gre in tudi rekel, da se mu zdi, da to ne gre zraven, bom povedal. Gre za posnetek pogovora med takratnim šefom kriminalistične policije Dragom Kosom in pa gospodom Vladom Kunom, ki je bil tudi priča pred našo komisijo in kot veste, tudi eden od možnih osumljencev. Mi smo to poslušali in tako kot sem rekel že prej, ko smo zbrali ali pa dobili kakršnekoli podatke za katere smo rekli – mi nismo organ pregona, da ugotavlja to kar pač morajo organi pregona – smo rekli, dajmo to obvestiti pristojne in naj oni ukrepajo naprej. Pa smo rekli, kaj je s tem. Iz policije oziroma iz ministrstva za notranje zadeve smo dobili odgovor, da ta stvar gotovo ni povezana s primerom Petek, da pa obstaja možnost, da so bili kršeni s strani policije predpisi o hrambi dokumentov, ker tega v uradnih evidencah ni bilo, čeprav je bila številka z glavo policijske uprave, ki je to poslala. Vse je bilo opremljeno tako, kot je treba, vendar v uradnih evidencah, tako pravijo, tega ni bilo. In možnost je, da so bili kršeni predpisi o hrambi dokumentov. Vsekakor pa zadeva ni povezana s primerom Petek. Toda sprašujem, kako je možno tako kategorično nekaj trditi, ker te kasete ni nihče poslušal; ta je še vedno v sefu naše komisije, nihče je ni zahteval, da bi ugotavljal, kaj je na njej, na tem posnetku. Lahko pa da odgovor, da tu ni povezave. Komisija je od tožilstva v Mariboru dobila tudi zelo jasen namig, da bi kvalifikacija poškodbe, kakršna je bila dana v Slovenj Gradcu, zelo škodila primeru. Jaz se v te strokovne dileme, ki so bile potem, ne bom spuščal. Res si pa kot laik težko predstavljam, da bi ob taki kvalifikaciji poškodb, kakršna je bila dana v Slovenj Gradcu, proces že ne propadel. Vidimo, kakšni zapleti se še sedaj dogajajo, kjer je zagrožena kazen do 30 let zapora, kakšni zapleti bi šele bili, če bi bila v ozadju kazen za samo pet let zapora ali pa še manj. Potem nesodelovanje ministrstva za promet. S tem smo se srečali tudi tako, mimogrede, zaslišali veliko prič, ki so povedale s tem v zvezi zastrašujoče stvari. Prišli tudi do dveh pričanj, ki sta bili enako, vsaj enako, če ne še bolj kontradiktorni, kot tista, ki sem jih omenjal prej v zvezi z gotovinskimi pologi na Kreditni banki. Ampak ne vem, kakšna razlika je tu, kakšni vatli so tukaj. Kajti v tem, očitno nasprotujočem si pričanju, pa takega obvestila, kot smo ga dobili za prej omenjeno, nismo dobili od tožilstva, čeprav smo enako postopali, se pravi, poslali nasprotujoče si izjave, vključno z opozorilom, ki ga priči prebereš na začetku – kriva izpoved je kaznivo dejanje, ni vam pa treba odgovarjati. Da spomnim, gospod Beg, in še nekateri sopodpisniki, je trdil, da je dobil dovolilnice za prevoz na podlagi ukrepanja takratnega predsednika vlade, gospod Pengal, takratni državni sekretar, je pa rekel, da temu ni tako. Ampak tu obvestila tožilstva, kot sem rekel, nismo dobili, za razliko od tistega, kjer je šlo mogoče za manjše ribe, pa se tam meri z drugačnimi vatli; ne vem, to je samo hipotetično vprašanje. In na koncu, ker moram pustiti še nekaj časa kolegu Kremžarju, komisija ocenjuje, da v kolikor naročniki napada na novinarja Mira Petka ne bodo odkriti in obsojeni, je novinarska svoboda v Sloveniji resno ogrožena. Obsodba naročnikov je nujna. V nasprotnem primeru bo to jasno sporočilo, da se splača ustrahovati novinarje, saj za takšno dejanje nisi kaznovan. Že samo dejstvo, da po treh letih novinarji naročniki niti ovadeni niso, kaže na zaskrbljujoče razmere. Zaradi tega so raziskovanju novinarji, ki se ukvarjajo z nepravilnostmi v gospodarstvu in politiki, verjetno pod pritiskom. Brez učinkovitega pravosodnega sistema se lahko takšen napad konec koncev tudi še kdaj ponovi. Ali bomo potem mi prevzeli del soodgovornosti za to, če ne bomo temu rekli odločnega ne? Zato komisija državnemu zboru predlaga in seveda vesli me, da enako v svojem prvem sklepu predlaga tudi kolega Kremžar v ločenem mnenju, da Državni zbor Republike Slovenije v celoti sprejeme ugotovitve in ocene podane v zaključku končnega poročila komisije ter nalaga pristojnim organom, da ugotovitve komisije ustrezno preučijo in ukrepajo.”