Obravnava 10. rednega letnega poročila varuha človekovih pravic za leto 2004

BOGOMIR ZAMERNIK: Delo, ki ga opravlja varuh človekovih pravic, je zahtevno, zelo raznoliko, včasih tudi težko. Zato bi na začetku izrazil vse čestitke ljudem, ki so pripravili tako obširno poročilo. Čestitam tudi tistim, ki so glede na opozarjanje varuha človekovih pravic izboljšali stvari, na katere je varuh človekovih pravic opozarjal v svojih desetletnih poročilih. Vesel sem, da je vlada, ki deluje eno leto, resno vzela opozorila; naj izpostavim neki velik problem, to je odločanje na drugostopenjskem organu. Gotovo se boste tisti, ki ste dalj časa tukaj, kolegice in kolegi, spomnili opozoril, ki smo jih bili deležni. Verjetno ste tudi vi v poslanskih pisarnah opozorili na nerazumljive roke in na nerazumno dolge odgovore na drugostopenjskih organih raznih ministrstev. In opozorilo varuha človekovih pravic ministru v tej smeri je bilo, da bi bilo dobro to zadevo spraviti pod eno okrilje, pod eno streho, če lahko tako rečem. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je ustanovitev ministrstva za državno upravo prava rešitev, ki pelje v smer boljšega reševanja te problematike. Pri nekaterih stvareh, ki se v poročilu ponavljajo že deset let, se ne morem znebiti občutka, da počnemo vedno ene in iste stvari na enak način in pričakujemo drugačne rezultate. To se žal ne da. Spraševal sem se, kaj je bilo mišljeno s tem, ko je varuh človekovih pravic v svojem poročilu zapisal, da so bili nekateri koraki pozitivno sprejeti, da je bilo sprejetje post diskriminacijske zakonodaje in vzpostavitev institucije zagovornika enakih možnosti v redu, da pa rezultati volitev kažejo na poslabšanje. Spoštovani gospod varuh človekovih pravic, želel bi obrazložitev tega stavka. Na kakšen način je mišljeno, da rezultati lanskih volitev kažejo na poslabšanje stanja na kateremkoli področju v tej naši družbi. Kaj je sedaj slabše? Problemi, o katerih sem prej govoril in ki se ponavljajo iz leta v leto, so vsaj po naši oceni najbolj prisotni na področju sodstva. Stvari so se začele reševati. To kaže tudi ta odgovor in odnos vlade do opozoril varuha človekovih pravic. Nujno je potrebno opozoriti na nekatere konkretne stvari, ki ljudi še kako zadevajo. Predvsem če gre za otroke. Ko jim v najnežnejšem obdobju odraščanja tlakujemo pot z našim sodnim sistemom. Si predstavljate, kaj bo s človekom, ki je že v najnežnejšem otroštvu dobil pečat sodnih mlinov? To si težko predstavljam oziroma poznam nekaj ljudi, ki so bili tega deležni, in nikoli ne bi želel komurkoli izmed nas podobnih izkušenj, kot so jih bili deležni ti ljudje. Da je sodnik februarja 2003 – to piše v letošnjem poročilu – razdružil postopek v enem postopku obravnave ugotavljanja očetovstva in odločanja o preživnini, v drugem pa povračilni zahtevek. Da je s tem – tako piše v poročilu – navidezno povečal svojo storilnost in je iz enega spisa naredil dva. To se na birokratski ravni ne sliši kot nič kaj posebnega, vendar pa je tu zadaj otrok, je mati, je oče, je sorodstvo in vsi so kasneje zaradi tega ožigosani. Zanimivo je odločanje okrožnega sodišča v Celju v primeru spora zaradi dodelitve otroka. V postopku je sodišče postavilo že tretjega izvedenca s področja psihologije, in to s tako rekoč enako nalogo, da ugotovi, katera od pravdnih strank ima primernejše lastnosti in boljše razmere za vzgojo…., čeprav je bilo že na začetku ugotovljeno, da je izdelava še enega – se pravi, že drugega, to je bilo pa tretje – izvedenskega mnenja nepotrebna, nesmiselna in škodljiva. Ampak vseeno tako počnemo oziroma počnejo sodišča. Takih in tudi še hujših primerov je žal zelo veliko. Največji problem, ki ga pri tem vidim, je, da je, ko parlament, se pravi, zakonodajna veja oblasti opozori ali pa poskuša opozarjati na te probleme, deležna insinuacij in obtožb, da gre za nedopustno vmešavanje v delo sodstva. Takih namigov, takih insinuacij že vnaprej ne sprejemam. Ne želim se vmešavati v delo sodstva, želim pa povedati, kadar je karkoli narobe. V tem tednu se sicer, kot ste opazili, nisem oglašal v razpravah, ko je šlo za verske konflikte in je bil večkrat, mislim da ravno tu omenjen tudi Kristus. Poglejte, tudi Kristus se je razjezil v templju, ko so postavili stojnice menjalci denarja, pa ga za to nismo nič obsojali. Stojnice menjalcev denarja pač niso šle v tisti tempelj, in razjezil se je. Ampak razjezil se je zavestnol. Zato želim, da se ta državni zbor zavestno razjezi nad stanjem, kakršno je v sodstvu. Pa ne, da bi želeli na kogarkoli s prstom kazati, ti si pa slab. Jaz sem prepričan, da je v sodstvu ogromno ljudi, ki so pošteni, dobri, ki želijo dobro. Toda, malo se zgovarjamo na slabo zakonodajo, potem na izvršilno oblast in na zakonodajno oblast. In nihče ni kriv, da se na primer zgodi rubež pokojnine. Sodnica okrajnega sodišča v Ljubljani, kot sem prebral v sredstvih javnega obveščanja, da ne bo pomote, Martina Lepuša Hajtnik, namenona sem prebral ime, se je pred dvema mesecema podpisala pod sklep o nadaljevanju izvršbe zoper I. Š. in J. A. iz Ljubljane, ker bi naj bi omenjena neki družbi dolgovala 490 tisoč tolarjev. Omenjena pa sploh nič ne dolgujeta. Šlo je za pomoto, za zamenjavo imen. Ampak sodni mlini meljejo ne glede na to, kaj je res in kaj ni, pritožba ni zadržala izvršbe, tako da zoper absurdne sodne sklepe slovenskih sodišč ne more nič. Omenjena zadeva je bila objavljena nedolgo nazaj. Se je kaj zgodilo? Se je oglasila kakšna civilna iniciativa in privzdignila glas? Mislim pa, da je stvar tako resna, da lahko tudi poslanske skupine govorijo o tem. Ker ravno vidim kolegico Zalokarjevo. Sem vam hvaležen za pismo, ki ste nam ga poslali pred nedavnim po elektronski pošti. Govori o osebi, ki je napisala knjigo v samozaložbi – tisoč izvodov. Nekateri so se v tej knjigi prebrali, to osebo tožili, sodba, da mora umakniti vse knjige iz tržišča, je bila izrečena in to je tudi storila. Ampak, nekje je ostala knjiga, mislim da v Svetu Knjige, ki ni bila umaknjena in zato so tožniki, ki so se prebrali v tej knjigi, vložili tožbo zoper avtorico te knjige. In sedaj mora zaradi te najdene knjige plačati dolg 8 milijonov tolarjev plus obresti, kar je približno 10 milijonov tolarjev. Vedno se lahko kje najde še kakšna knjiga, avtorica pač ni mogla sama iskati tisočih knjig po vsej Sloveniji. In vsaka knjiga bo prinesla 10 milijonski znesek zaradi besed, zapisanih v knjigi. Če je to normalno in če to ni vredno pozornosti tudi poslanskih skupin, potem ne vem, kaj je vredno pozornosti poslanskih skupin. In veste kaj je ona zapisala v tem pismu, za katerega se vam še enkrat zahvaljujem: “Vendar to, da bom ob vse premoženje, ni nič v primerjavi s tem, da me je ta dežela upognila duševno. Nobena stvar na tem svetu, nobeno priznanje, nobena dobra beseda ne bo več mogla v meni vzdigniti žara ponosa, ki sem ga imela v svojem srcu”. Kdo od nas bi se znal tako lepo izraziti, kot se je ona. Se pač vidi, da je profesionalka. Noben stvar več ne bo zmogla dvigniti žara v njenem srcu. Gospe in gospodje, sedaj se pa opozarjajmo, da ne smemo o tem govoriti. Mogoče res nimam mandata, da tako govorim tudi s strani poslanske skupine, ampak to pravico sem si vzel, kajti če se ne bomo zavedali tega, da človek ne more biti popolnoma srečen, če so v njegovi okolici ljudje, ki so prizadeti in si sami ne morejo pomagati. In da jim bomo pomagali zato, ker si to želimo, ne pa zato, ker bi nam to predpisovali zakoni, podzakonski akti, uradna prečiščena in ne vem kašna besedila, ampak zato, ker to želimo. Kajti nekdo, ki počne nekaj zaradi svojega prepričanja, je močnejši kot 99 tistih, ki počnejo nekaj iz takšnih ali drugačnih koristi. Ljudje imamo vedno dva razloga, da nekaj počnemo. Eden je dober, eden pa resnični razlog. Dobri razlogi so poslovnik, predpisi, ki smo jih sprejeli. Kaj pa so resnični razlogi, kaj je tisto resnično, zaradi česar so nas ljudje postavili sem. Mi smo vendar zaradi ljudi, ne pa oni zaradi nas. Enako velja tudi za sodnike. Sodniki, ponovno poudarjam, ne govorim o celoti, ampak o nekaterih, ki so sami sebi namen. Rekel bi samo še to; veliki mislec Gandi je dejal, karkoli boste storili, je nepomembno, ampak pomembno je, da storite. Dejanja štejejo. Kar bom rekel, bo nepomembno, ampak naredil pa bom. Ponovno poudarjam, to govorim kot Mirko Zamernik, in vas kot Mirko Zamernik pozivam ter dajem javno pobudo. Prosim vas, da to javno pobudo podpišete. Zapisana pa je tako na podlagi informacije, ki pravi, da je na evropskem sodišču za človekove pravice v Strassburu več kot 700 pritožb slovenskih državljanov, od katerih se več kot dve tretjini nanaša na vprašanje sojenja v razumnem roku, to je 6. člen konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ga je ratificiral ta državni zbor pred več kot desetimi leti, se pravi leta 1994 in dejstva, da je med pritožniki tudi bivši poslanec. Podpisani pozivamo slovenska sodišča in njihove predsednike in sodnike k doslednemu spoštovanju evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, kar bi močno zmanjšalo število slovenskih pritožbenikov, ki je zdaj v primerjavi z ostalimi državami članicami podpisnicami te konvencije, občutno previsoko. Obenem opozarjamo tudi na finančne posledice tako velikega števila pritožb, ki bodo v naslednjih letih bremenile proračun Republike Slovenije. Poudarjam, namerno sem to izrekel kot Mirko Zamernik, ker želim, da se pod pobudo podpiše tudi kdo iz opozicije.