Obletnica ustanovitve SDZ

Enajstega januarja 1989 smo v nabito polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ustanovili Slovensko demokratično zvezo. Kljub »zadržanosti« v njenem imenu so vsi vedeli, da se pripravlja pomemben preobrat in da po SDZ vrnitev k staremu enostrankarskemu sistemu ne bo več mogoča, še posebej, ker so Slovenski kmečki zvezi, procesu proti četverici, Odboru za varstvo človekovih pravic in naši ustanovitvi takoj sledile še druge zveze/stranke kot socialno-demokratska, krščansko-demokratska, zelena itn. V začetku leta 1989 so se začele najresnejše priprave za novo rundo slovenske politike, to se pravi za slovensko neodvisnost in državnost. Konec leta 1989, ko se je zrušil Berlinski zid, je sledilo povezovanje opozicije v Demos, dvajset let nazaj smo imeli volitve, konec leta 1991 – v trenutku razpada Sovjetske zveze – pa je imela Slovenija že novo demokratično ustavo in je postala mednarodno priznana država.

SDZ, ki sem ji predsedoval leta 1989, je predstavljala nekakšno jedro slovenskega boja za človekove pravice in državotvornega gibanja; posebej pomembno pa se mi zdi povedati, da je tudi po njeni zaslugi in po zaslugi njenih politikov, med katerimi so bili Igor Bavčar, France Bučar, Spomenka Hribar, Janez Janša, Rajko Pirnat, Hubert Požarnik, Rudi Šeligo… Slovenija takrat prvič v vsej zgodovini ujela korak z evropskim dogajanjem, tj. s prelomnimi dogodki na Češkem, na Madžarskem, na Poljskem, v baltskih državah in skratka povsod v t.i. socialističnem svetu. 

Danes pogosto in bučno proslavljamo partizanske boje. Pri tem bi lahko manj poudarjali ideološke razprtije in obračune, bolj pa ljudski in narodni upor. Pravi razlog za partizanske proslave je seveda zavezniška zmaga nad fašizmom in nacizmom. SDZ in Demos sta se tako kot vsa Evropa, kot EU in NATO, navsezadnje kot vsi zavezniki iz II. svetovne vojne, uprla komunistični diktaturi, pri čemer smo se postavili po robu poveličevanju ideoloških razlik v Sloveniji in neznosni jugoslovanski različici socializma.

Ta vseevropski upor in uspeh pomenita tudi novo, najnovejše poglavje slovenske zgodovine, s čimer je zmaga nad fašizmom postala njeno predzadnje, starejše poglavje.

Sistematično pomanjševanje in celo polemično zavračanje pomena začetka SDZ in Demosa, padca Berlinskega zidu, neodvisne Slovenije… služi ustvarjanju optične prevare, kot da je socialistična revolucija še vedno najnovejše in najbolj aktualno poglavje slovenske zgodovine. S tem bi bili – čeprav jih že predolgo poznamo – še kar naprej aktualni in zaslužni tudi partijski monopoli.

Dr. Dimitrij Rupel
11. januar 2010