Obiskali smo Rezijo, eno od korenin slovenstva, in se povzpeli na Zajavor

V sredo, 3. avgusta smo se zbrali iz več krajev Slovenije združeni v poletnem taboru za načrtovan enodnevni izlet v Rezijo k eni od korenin Slovenstva. Za pet polnih avtomobilov nas je bilo ravno prav. Štirje očaki v enem izmed njih iz Škofjeloškega pogorja so šteli natanko 299 let, a bili z dobro voljo za vzor vsem nam mlajšim. No, če smo pošteni, sta jim bili kos le dve Primorki, ki sta za piko na i postavili z dobrotami iz hladilne torbe na zaključnem kopalno-osvežilnem pikniku ob reki Reziji.

Iz Bovca smo izbrali do doline Rezije v Italiji daljšo cestno povezavo čez nekdanji mejni prehod Učja mimo Čenta, Humina in Pušje Vesi. Tisto krajšo preko prelaza Karnica (1470 m) pa prihranili za povratek.

Med tednom zaprt kulturni dom v Bili nas je le pozdravil, ko smo že poslušali multivizijske predstavitve v slovenskem jeziku v Centru za obiskovalce Naravnega parka Julijsko predgorje. Vzorno obnovljena bližnja cerkev po potresu leta 1976 pa nas je povabila, da zmolimo Oče naš v Rezijanščini. Jezikoslovcem smo ob tem prepustili pravdo ali je le-ta slovanski mikrojezik ali slovensko narečje.

Sledila je drzna vožnja čez center vasi Solbica, ki se lahko pohvali z muzejem o brusačih, in po ozki, vijugasti, strmi cesti do kmečkega turizma na planšariji Kot (1183 m). Po zadnjih potrebnih 10 minutah peš hoje gospodarica nikakor ni skoparila s sirom, jajci in slanino, pomešano s krompirjem v tipično lokalno jed, imenovano frika. Vozniki pa so le žalostno strmeli v kvartine rdečega furlanskega vina, ki jih nikakor ni hotelo zmanjkati.

Kaj naj rečemo, Rezija nas je očarala  s svojo naravo, urejenostjo, zgodovino in kulturo. Bajeslovnega bitja Grdinice, ki je nastopala tudi v otroški televizijski lutkovni seriji Zverinice iz Rezije sicer nismo srečali, smo si pa obljubili, da jo poiščemo naslednjič, ko se zagotovo vrnemo. Nenazadnje smo »šele« na našem skupnem 21. taboru.

Naslednji dan smo se zbrali na južnem Rezije, kjer se na robu pne greben Muzcev – najbolj jugozahodni odrastek Julijskih Alp. Eden od vrhov je Zajavor (Mont Zaiavor), ki je visok 1815 m. Ddobre volje smo se podali po lepi stezici do sedelca pod vzhodnim pobočjem Zajavorja. Na sedelcu se pridruži pot s severa od Svete Ane, kjer sta se veliki skupini pridružila še dva pohodnika. Z vrha (1815 m) pri križu je izjemen pogled na gore in celo na sedlo Krnica, kjer so ostanki letališča iz prve svetovne vojne. Po vrnitvi na sedlo smo imeli čisto pravi piknik. Sledil je spust v dolino.