Obeležitev spomina na Antona Martina Slomška

Vsak slovenski državni praznik ima določeno težo in pomen, saj predstavlja obeležitev spomina na slovensko zgodovino, ki je postala temeljni kamen za prihodnje rodove in našo nacionalno kulturno identiteto. Odbor za kulturo, šolstvo, šport in mladino je na svoji 1. redni seji v januarju 2009 Vladi RS predlagal, da leto 2009 razglasi za Slomškovo leto in da aktivno sodeluje pri obeležitvi 150. letnice prenosa škofijskega sedeža iz Šent Andraža v Maribor, tako da v ta namen priredi državno proslavo. Danes ugotavljamo, da je protikatoliški del koalicijskih strank očitno dal ideološki veto na določene državotvorne mejnike zgodovine. Kljub temu, da smo se poslanci vseh strank, koalicijskih in opozicijskih, ki smo razpravljali na januarski seji odbora, soglasno strinjali glede obeležitve Slomškovega leta in priprave državne proslave, se vlada niti za obeležitev Slomškovega leta, niti za državno proslavo ob tem pomembnem mejniku, ni odločila.

Nerazumljivo je, da dogodku, ki je za slovenstvo na severu države izjemnega narodnostnega in državnega pomena in močno prerašča cerkveno sfero tega dejanja, vlada ne pripisuje pomena, kakršen mu brez dvoma gre. Brez delovanja Antona Martina Slomška in brez prenosa škofijskega sedeža v Maribor, bi Slovenci danes morda bili le nekakšna avstrijska manjšina. Meja slovenstva pa je zaradi Slomškovega dejanja ostala trdno zasidrana na severu.

Na drugi strani pa za vladno koalicijo obeležitev lanskoletne 500-letnice Primoža Trubarja, protestantskega duhovnika in očeta slovenskega knjižnega jezika, ni sporna. Koalicijski poslanci tudi predlagajo, da Trubarjev rojstni dan postane državni praznik. V ortodoksni post-komunistični miselnosti, ki še danes zavrača vero kot opij za ljudstvo, hkrati pa manipulira s slovenskimi cerkvami, kakor je počela vedno, bi  500 letnico Primoža Trubarja tudi lahko imeli za versko obletnico – navsezadnje Trubar ni napisal niti enega samega neverskega teksta. Za vsakega Slovenca je veličina Trubarjevega duha nesporna. Zdi pa se, kot da protikatoliški del vladne koalicije evangeličansko cerkev razume kot državno cerkveno podružnico, ki si velike osebnosti, pomembne za celoten slovenski narod, izbere kot pomembne zgolj zanje. Še posebej takrat, kadar poskuša z njimi sprožiti nove verske spore. Problematične pa so jim osebnosti, ki sledijo katoliški religiozni usmeritvi. Zgodovinskega katolištva tako očitno nočejo razumeti kot del nacionalne kulture, ampak je to zanje lahko samo evangeličanstvo. Žal, neiskreno, pač samo za trenutno uporabne politične potrebe.

Pred natanko 150 leti, 3. septembra 1859, so škof Slomšek in njegovi najožji sodelavci prvič odpeli slovesne večernice v mariborski novi stolnici. Maribor danes slavi ta veliki dan, in sicer ob otvoritvi festivala Maribor tri različne sfere – cerkvena, občinska in univerzitetna – pripravljajo obeležitev tega dogodka s posebno prireditvijo. Ta prireditev bi lahko bila ena izmed državnih proslav, ki države ne bi stale niti centa, saj je bilo že vse pripravljeno in narejeno v Mariboru. Z oznako državne proslave pa bi ji prav gotovo dali večjo težo in pomen, s tem pa bi tudi pečat slovenski nacionalni zgodovini in možnost, da tudi ta zgodovinski mejnik- prenos škofijskega sedeža iz Šent Andraža v Maribor – preide v zavest Slovencev.

Na mariborski prireditvi, ki je hkrati enkraten primer sodelovanja treh institucij: kulturne, upravljalske in verske in ki kaže, kako si v Mariboru razlagajo Slomškovo dejanje in kako v Ljubljani -v Mariboru državotvorno, v Ljubljani ideološko – bo slavnostni govornik vsega spoštovanja vreden predsednik vlade. Državni praznik pa to ni in očitno tudi ne more postati niti za enkraten dogodek in  tudi za eno samo leto ne.
Aleksander Zorn
poslanec SDS