Ob slovenskem kulturnem prazniku

»Kdo zna
noč temno razjasnit,
ki tare duha?«
Danes je naš veliki praznik, praznik kulture. Letos ga obeležuje neko posebno vzdušje, saj je oživelo zanimanje za kulturo na vseh ravneh družbe, kar je seveda pohvalno, le da je obarvano z nekim prikritim tekmovanjem med tistimi, ki naj bi bili največji glasniki kulture in med tistimi, ki živijo po njenih naukih in njena vsebina oblikuje njihov vsakdan, njihovo življenje. Kaj pa je kultura, v čem je njeno bogastvo, v čem smisel, da jo vključujemo v svoje življenje? Je dovolj, če beremo knjige, je dovolj, če zahajamo na gledališke premiere in hodimo v koncertne dvorane v krznenih in drugih svečanih oblačilih, pri tem pa zviška pogledujemo na tiste, za katere menimo, da ne sodijo v ta »krog«? Kultura je tudi, če lačnega nasitiš, če klošarju podariš toplo oblačilo, nahraniš ptice v mrzlih dneh. Očiščeni vzvišenega vedenja bi se smeli prištevati med kulturne ljudi, med kulturnike, ki bi morali biti ogledalo naše družbe, tistega poduhovljenega sveta, ki ga je trenutno pretresla vest o vključitvi kulture v tisto zvrst duhovnih vrednot, ki oblikuje našo osebnost od malih nog, pa do najzahtevnejših poklicnih dejavnosti, do znanstvenih dosežkov in uspešnih športnikov. Gre torej dejansko spet le za zunanji blišč, za to, kdo bo nosil najbolj zveneč naziv, skratka, kdo bo ministroval, znotraj tega pa kot da ni prostora za delovanje umetniškega izražanja vseh zvrsti kulture? Človek bi moral prespati velik del življenja, da ne bi poznal razmer, v katerih smo bili lačni kulturnih dejanj s strani glasnikov naše kulture. V času prebujanja Slovenske pomladi smo se ponosni nanje zbirali v njihovem hramu, saj so veliko dajali, veliko obetali, njihov glas je donel na trgih, njihove častne straže so se na Roški menjavale iz dneva v dan in njihova poezija je dvigala pogum in ponos slovenstva. Zdaj že dolgo ni več teh pomladi in ostali smo sami v svojem hrepenenju in želji po vnovičnem prebujenju. Pomagali so izvleči voz iz blata, potem pa, razen nekaterih častnih izjem, dovolili, da je začel drseti navzdol. Zakaj, saj ljudje vendar potrebujemo kulturo in njene glasnike. Zakaj ne bi raje znova povzdignili svoj glas, prebudili svoja čutenja in moč ustvarjanja ter priskočili na pomoč tistim, zoper katere zdaj v naglici, ne da bi jim sploh dovolili začeti z delom, zbirajo podpise, saj menda ne zatrjujejo kar v en dan, da je stanje naše države kritično in da so se zato odločiti krčiti ministrske resorje. Sodi to v kulturo, za katero nenadoma tako trepetajo? Za boj proti tako ekstremnim izpadom, kakršnega si je dovolila avtorica otroških knjig, ne potrebujemo kulturnega ministrstva, potrebujemo pa glas tistih, ki nekaj šteje, ljudi, ki morajo biti steber kulture in ki bodo le z dejanji ohranjali našo kulturno raven.

Takšno naj bo torej razmišljanje ob letošnjem kulturnem prazniku. Dr. Anton Slodnjak je v spremni besedi k Prešernovim poezijam  zapisal: »Ljubezen do Julije se v Prešernu na mah spoji z brezmejno ljubeznijo do vsega slovenskega rodu, nezavednega in sprtega v samem sebi. Prešernove pesmi niso zgolj izpoved pesnikovih srčnih bolečin in radosti, dvomov in spoznanj, upov in bojazni, temveč dokaz, da je naše ljudstvo ohranilo ne glede na potoke krvi in solza tvorno moč in voljo, doseči na vseh področjih druga evropska ljudstva, se med seboj zediniti, družbeno preurediti in stremeti po zedinjenju s slovanskim jedrom.«

»Da bi nam srca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtije
in spet zedinil rod Slovenšč´ne cele.

Da b´ od sladkote njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
viharjev jeznih mrzle domačije!«