Ob rojstnem dnevu dr. Jožeta Pučnika…
torek, 9. 3. 2010»/…/ V imenu cele SDS obljubljam, da bomo storili vse, da bodo tudi prihodnji rodovi Slovencev vedeli, kdo je bil Jože, kdo je bil zraven, ko se je svitalo. Poskrbeli bomo, da bodo poznali njegov boj, rezultate tega boja in njegovo življenjsko pot. Kajti za vse nas ostaja svetilnik svobode, poguma in novega upanja.« (Janez Janša na žalni seji Izvršilnega odbora SDS, 15.1.2003) …smo v njegov spomin zbrali nekaj misli, ki so jih leta 2006 o njem zapisali njegovi sopotniki.»Ker je Pučnik ena najodličnejših osebnosti novejše slovenske zgodovine – glede te ocene bi verjetno lahko dobili splošno soglasje -, ki nas je, kot je zapisal še en velikan slovenske kulture Rudi Šeligo, zavezal duhovni svobodi in avtentičnemu človeku, smo seveda dolžni spoznavati in osmišljati njegovo izročilo, ki je vgrajeno v same temelje slovenske kulture in države. Za njegovo, za našo in prihodnje generacije.« (Milan Zver)»Jože Pučnik – človek velikih odločitev. Jože ni bil le intelektualec, sociolog, razumnik, nekdo, ki zna napisati študijo, ampak je bil tudi človek, ki je natančno vedel, kako se kakšna stvar premakne v realnosti, in ki je bil pripravljen za to tudi tvegati.« (Janez Janša)»Jože je vedno hodil po robu, ki je omogočal premik naprej. Česa vse mi od stričeve smrti še ni uspelo pridobiti na svojo stran, da bi mi pomagalo odmikati bolečino. Dvojno: izgubo ljubljenega človeka in nemočno bolečino, pomešano z jezo zaradi vsega, kar se je stricu dogajalo.« (Iva Pučnik Ozimič)»Bežim s kraja, kjer je surovo vklesano njegovo ime. Kajti tam ne najdem njegove duše. Kot človek mi je bil tako dragocen, da bi bilo bolje, da molčim, kajti le kako naj spomin nanj jasno in pošteno zaobjamem in ubesedim?« (Majda Pučnik Rudl)»Globoko čast čutim, da sva bila del življenja drug drugemu. Zame je bil Jože v prvi vrsti dober Človek.« (Drago Šiftar)»Vznemirja me vprašanje, od kod tolikšna vztrajnost in moč. Po vnebovpijočih krivicah, ki jih je doživel, vstopa v današnjo politiko, kakor da se ne bi bilo nič tragičnega zgodilo. Seveda ni treba ničesar pozabiti, pravzaprav je pomembno, da ničesar ne pozabimo, toda Pučnik hoče gledati naprej, v prihodnost….« (Drago Jančar)»Zastavil je svojo eksistenco, celotno življenje, duha in telo, za svoj nepopustljiv prav, ki se je pokrival s težnjami, stremljenji in hrepenenjem po dostojanstvu človeka množic, ki so se dušile pod težkim nebesom vseh totalitarizmov.« (Rudi Šeligo)»Ob Jožetu si se učil iz dneva v dan, ob njem si rasel in si vsak dan sproti želel jutra, ko bo znova poln moči prestopil prag pisarniških prostorov. Pogovori z njim so me bogatili, tako kot me danes bogati spomin nanj in zavest, da mi je bilo dano poznati tako velikega duha naše sedanjosti.« (Vera Ban)7 let po smrti nedvomno največje politične osebnosti druge polovice 20. stoletja na Slovenskem, je še vedno aktualen tudi zapis govora, ki ga je imel na žalni seji Izvršilnega odbora SDS, dne 15.1.2003, v spomin častnemu predsedniku SDS dr. Jožetu Pučniku predsednik SDS Janez Janša.
Celoten govor objavljamo v nadaljevanju. Vabljeni k branju!
Jože Pučnik – Svetilnik svobode, poguma in upanja
Okrožno sodišče v Ljubljani je pod predsedstvom sodnika Sava Šifrerja 30. marca 1959 razsodilo: Obtoženec Jože Pučnik, roj. 9.3.1932 je kriv sovražne propagande in združevanja zoper ljudstvo in državo. Kazen: 9 let strogega zapora. Vzrok: Prijatelju je napisal pismo, v katerem je zapisal, da bi morali delavci za izboljšanje svojih razmer tudi stavkati. Pravi vzrok: Tudi pisanje. Nekaj kritičnih člankov na rovaš totalitarnega sistema v Perspektivah in reviji 57.Sedem let je preživel v zaporu, kjer je bil izpostavljen nemogočim življenjskim razmeram in fizičnemu nasilju. Pretepali so ga in poniževali. Ukradli so mu sedem let življenja. Zaprli so ravno njega, ker je bil iskren in pogumen. In ker je bil po poreklu preprost kmečki sin brez političnih zvez in zaščite.Noben uradni predstavnik države se mu do danes še ni javno opravičil.Bo kdo to zmogel vsaj ob slovesu? Nas je dovolj, da to dosežemo?Ko je Jože drugič prišel iz zapora, je zunaj našel kulturno pogorišče tudi v nekdanjem prijateljskem krogu. Zato je odšel v tujino. S 50 markami v žepu in slabim znanjem nemščine. V Nemčiji je dobil politični azil. Zaprosil je v Ljubljano za uradno potrdilo o diplomi. Na odgovor je čakal osem let. Osem let. V tem času je ob težkem fizičnem delu ponovno doštudiral in doktoriral. Ukradli so mu še štiri leta. Uradnega potrdila o diplomi ljubljanske univerze ni dobil menda zaradi nekakšnega pravilnika. Tudi ob njegovi smrti naj ne bi bilo nekaterih samoumevnih izrazov spoštovanja, ki se spodobijo civilizirani državi, kadar umre njen tvorec, ker to menda ne dopuščajo pravilniki.V 80. letih se je ozračje v Sloveniji nekoliko otoplilo, ponovno so mu objavili nekaj člankov in knjigo. Vključil se je v krog Nove revije in postal eden od teoretskih utemeljiteljev slovenskega izhoda iz Jugoslavije in socializma. Postal je predsednik Socialdemokratske stranke in nato predsednik Demosa. Spominjam se tistih razprav ob nastanku Demosa in vem, da je ta funkcija mikala marsikoga. Jožeta pač ne in prevzel jo je šele na prigovarjanje ostalih in ko je videl, da se je nekateri najbolj glasni pravzaprav bojijo. Takrat se še ni vedelo, kaj bo. Kakšno ceno bo treba plačati. Tvegal je tisti, ki je največjo ceno že plačal.Na 1. kongresu SDZS 24. februarja 1990 je dejal: »Dosegli smo, da so legalizirali politične stranke. To je velik premik v slovenski politični zgodovini povojnega obdobja. Seveda pa moramo ob tem našim komunistom povedati jasno in odločno: s tem, da so nas nehali zapirati zaradi političnega delovanja, so nam vrnili samo to pravico, samo to temeljno človeško pravico, ki nam je že od nekdaj pripadala. Naj ne pričakujejo, da imajo že samo zaradi tega neko moralno pravico, da zmagajo na volitvah«V Demosu je Jože pravilno videl realno silo, ki lahko v Sloveniji doseže formalno demokracijo in suverenost. V predsedniški bitki leta 1990 se je boril srčno in častno. Njegov protikandidat je imel na svoji strani ogromno prednost v finančnih, oblastnih in medijskih monopolih, ki so na koncu tudi odločili rezultat. Večina volilnih odborov je bila starih, nadzora pri štetju glasov skoraj ni bilo. Velika škoda je za Slovenijo, da takratni rezultat ni bil drugačen. Prav tako je škoda, da so ga nekateri po volitvah prepričali, da ne prevzame vodenja Demosove vlade. Marsikaj bi bilo drugače. Ostal pa je predsednik Demosa v najusodnejših mesecih. Ko so spomladi 91 po že izpeljanem plebiscitu zaradi krčevitega odpora takratne opozicije osamosvojitveni zakonodaji in ustanovitvi slovenske vojske nekateri tudi v Demosu nekoliko oklevali, je udaril po mizi in dejal: »Slovencem smo obljubili državo in to našo obljubo so na plebiscitu podprli z absolutno večino. Zato, ker so prenovitelji in liberalci očitno ob plebiscitu držali fige v žepu, mi ne bomo odstopili od našega programa.« Njegova odločna beseda in avtoriteta sta zalegli in dileme so se porazgubile v realnih pripravah na osamosvojitev.Zaradi Jožeta sem leta 1992 po razpadu SDZ vstopil v Socialdemokratsko stranko. Do zadnjega dne mi je pomagal pri reševanju številnih dilem, ki so nas spremljale zadnjih 10 let. Nekaj dni pred smrtjo je obljubil prispevek za naš januarski posvet. Ni ga mogel več poslati.V novembrski številki mesečnika Ampak je v uvodniku, kjer je ocenjeval, kje je Slovenska demokracija na začetku 21. stoletja, zapisal: »Dobili smo lepo kristalno vazo, napolnjeno z gnojnico privatistične partijske samovolje povojnih desetletij. Posledice tega stanja doživljajo najbolj nazorno tisti, ki so jim novostari gospodje tovariši pokradli delovna mesta, olastninili ali prodali počitniške domove, zaposlene pa odrinili v rezervat brezposelnosti. Ali lahko tudi ob teh socialnih zločinih rečemo, da pač imamo državo, kakršno si zaslužimo?«Prvega januarja, na novega leta dan, sva imela dolg pogovor po telefonu o oblikovanju zahtev za demokratično ravnotežje, ki smo jih nameravali postaviti oblasti. Sedel sem v avtomobilu na Vršiču in mu opisoval s soncem obsijano zasneženo gorsko pokrajino, medtem ko so se doline kopale v megli. Rekel je, da komaj čaka, da bo spet poletje in da spet pride v Trento. In rekel je, da so predlagane zahteve za demokratično ravnotežje prapogoj za stvarno demokracijo v Sloveniji in da se glede nekaterih osnovnih zakonitosti ni prav nič spremenilo. Posvaril nas je pred defetizmom, ki ga širijo oblastniki, češ da ne uspemo zato, ker nimamo sposobnih ljudi. Dejal je, da pač ni mogoče pristati na tezo, da je Slovenija tako različna od ostalega sveta, da bi samo tukaj vsi sposobni in nadarjeni mislili enako in bili zato prav vsi v eni stranki. In da bi zato po naravni poti ob enakih možnostih za vse ravno oni vedno zmagovali na volitvah. Ne, je dejal, ne nasedajte temu. Gre za monopole. Ni se mogoče več slepiti. Če so vedno isti na oblasti, ne glede na to, kako so do te oblasti prišli, ni mogoče govoriti o demokraciji. Glede tega smo nižje kot leta 1989, je dejal. Pri nekaterih stvareh bo treba začeti prav od začetka, pri abecedi demokracije.Njegovemu političnemu testamentu bi lahko dodali še svarilo, ki ga je v intervjuju za takratno Republiko izrekel že leta 1993. Ko je govoril o napakah v Demosu, je dejal: »Druga stvar pa je, da nova politična elita ni dojela, kaj je oblast. Ni dojela njene fascinantnosti, tega, da kvari značaje, da oživlja osebne karakteristike ljudi, ki se pred tem ne pokažejo. Nova elita je podcenjevala instrumentalnost oblasti.« Po desetih letih se namreč tudi te njegove besede kažejo več kot preroške.Prijatelji v SDS o njegovih letih pravzaprav nismo niti razmišljali. Za nas je bil vedno enak in vedno tukaj, pripravljen pomagati, svetovati, se pogovarjati, pisati o ključnih problemih Slovenije. Sebe nikoli ni postavljal v ospredje. Ko je lani praznoval 70-letnico, me je prosil, naj za božjo voljo ne delamo nikakršnega cirkusa okrog tega. Žarometov nikoli ni maral. Vendar pa to njegove veličine ne zmanjšuje, prej obratno.Drago Jančar je spomladi leta 1990 v knjigi o Jožetu Pučniku, kjer ga je prvi primerjal s Havlom, najbolj točno in na kratko opisal Jožetov značaj. Zapisal je: »Gre mu za stvar«.In nadaljeval: Zato stvar Jožeta Pučnika tudi ni samo znanstveno vprašanje o družbi in politiki, ampak je vprašanje o morali. Zgodba o izjemni moralni drži, ki je bila v tej nesrečni dolini svetilnik poguma in upanja za cele generacije, v njenem šentflorjanskem območju pa tudi predmet omalovaževanja.«Ko je bil poleti pri meni v Trenti, se je sprehajal po travniku, se dotikal dreves in grmov, pogledoval proti goram in ponavljal: »Kako lep dan.« Kot da bi se poslavljal od lepot in se skušal naužiti svobode, ki so mu jo v življenju tolikokrat kratili. V naravi je opazil podrobnosti, ki jih običajno sprehajalci ne opazijo. Povedal mi je, da so se mu drevesa v Sloveniji, ko se je včasih vračal iz Nemčije, zdela drugačna, domača, in da je včasih pri Dravogradu večkrat ustavil avto ter pobožal prvo smreko ob cesti.S srcem je vedno ostal doma. Kljub vsemu, kar se mu je tukaj zgodilo, kljub temu, da mu je tujina ponudila bolj toplo roko kot domovina, nikoli ni sprejel nemškega državljanstva. Tudi ko bi ga moral zaradi profesure, se je temu nekako izognil.Toda zadnja leta je več mesecev v zimskem času preživljal v Nemčiji. Večkrat je dejal, da mu ta umik iz vsakdanjega močvirja dogajanj v Sloveniji pomaga, da lažje ostane normalen. Težko je prenašal ustalo vodo in brezvetrje. Opazoval je premike drugod v srednji Evropi in iskal odgovore na vprašanja, zakaj je pri nas drugače, slabše. A vseeno vsako zimo težko čakal pomlad, da se vrne domov, da poboža svoje smreke in se pogovori s prijatelji.A če smo res iskreni, nam ne more biti v ponos, da je moral umreti v Nemčiji. Naj ga vsaj po smrti slovenska zemlja sprejme kot svojega sina. Mi pa poskrbimo, da slovenska država ne bo več mačeha svojim najboljšim otrokom.V imenu cele SDS obljubljam, da bomo storili vse, da bodo tudi prihodnji rodovi Slovencev vedeli, kdo je bil Jože, kdo je bil zraven, ko se je svitalo. Poskrbeli bomo, da bodo poznali njegov boj, rezultate tega boja in njegovo življenjsko pot. Kajti za vse nas ostaja svetilnik svobode, poguma in novega upanja.Govor je dostopen tudi na spletni povezavi: http://www.sds.si/news/248.
Celoten govor objavljamo v nadaljevanju. Vabljeni k branju!
Jože Pučnik – Svetilnik svobode, poguma in upanja
Okrožno sodišče v Ljubljani je pod predsedstvom sodnika Sava Šifrerja 30. marca 1959 razsodilo: Obtoženec Jože Pučnik, roj. 9.3.1932 je kriv sovražne propagande in združevanja zoper ljudstvo in državo. Kazen: 9 let strogega zapora. Vzrok: Prijatelju je napisal pismo, v katerem je zapisal, da bi morali delavci za izboljšanje svojih razmer tudi stavkati. Pravi vzrok: Tudi pisanje. Nekaj kritičnih člankov na rovaš totalitarnega sistema v Perspektivah in reviji 57.Sedem let je preživel v zaporu, kjer je bil izpostavljen nemogočim življenjskim razmeram in fizičnemu nasilju. Pretepali so ga in poniževali. Ukradli so mu sedem let življenja. Zaprli so ravno njega, ker je bil iskren in pogumen. In ker je bil po poreklu preprost kmečki sin brez političnih zvez in zaščite.Noben uradni predstavnik države se mu do danes še ni javno opravičil.Bo kdo to zmogel vsaj ob slovesu? Nas je dovolj, da to dosežemo?Ko je Jože drugič prišel iz zapora, je zunaj našel kulturno pogorišče tudi v nekdanjem prijateljskem krogu. Zato je odšel v tujino. S 50 markami v žepu in slabim znanjem nemščine. V Nemčiji je dobil politični azil. Zaprosil je v Ljubljano za uradno potrdilo o diplomi. Na odgovor je čakal osem let. Osem let. V tem času je ob težkem fizičnem delu ponovno doštudiral in doktoriral. Ukradli so mu še štiri leta. Uradnega potrdila o diplomi ljubljanske univerze ni dobil menda zaradi nekakšnega pravilnika. Tudi ob njegovi smrti naj ne bi bilo nekaterih samoumevnih izrazov spoštovanja, ki se spodobijo civilizirani državi, kadar umre njen tvorec, ker to menda ne dopuščajo pravilniki.V 80. letih se je ozračje v Sloveniji nekoliko otoplilo, ponovno so mu objavili nekaj člankov in knjigo. Vključil se je v krog Nove revije in postal eden od teoretskih utemeljiteljev slovenskega izhoda iz Jugoslavije in socializma. Postal je predsednik Socialdemokratske stranke in nato predsednik Demosa. Spominjam se tistih razprav ob nastanku Demosa in vem, da je ta funkcija mikala marsikoga. Jožeta pač ne in prevzel jo je šele na prigovarjanje ostalih in ko je videl, da se je nekateri najbolj glasni pravzaprav bojijo. Takrat se še ni vedelo, kaj bo. Kakšno ceno bo treba plačati. Tvegal je tisti, ki je največjo ceno že plačal.Na 1. kongresu SDZS 24. februarja 1990 je dejal: »Dosegli smo, da so legalizirali politične stranke. To je velik premik v slovenski politični zgodovini povojnega obdobja. Seveda pa moramo ob tem našim komunistom povedati jasno in odločno: s tem, da so nas nehali zapirati zaradi političnega delovanja, so nam vrnili samo to pravico, samo to temeljno človeško pravico, ki nam je že od nekdaj pripadala. Naj ne pričakujejo, da imajo že samo zaradi tega neko moralno pravico, da zmagajo na volitvah«V Demosu je Jože pravilno videl realno silo, ki lahko v Sloveniji doseže formalno demokracijo in suverenost. V predsedniški bitki leta 1990 se je boril srčno in častno. Njegov protikandidat je imel na svoji strani ogromno prednost v finančnih, oblastnih in medijskih monopolih, ki so na koncu tudi odločili rezultat. Večina volilnih odborov je bila starih, nadzora pri štetju glasov skoraj ni bilo. Velika škoda je za Slovenijo, da takratni rezultat ni bil drugačen. Prav tako je škoda, da so ga nekateri po volitvah prepričali, da ne prevzame vodenja Demosove vlade. Marsikaj bi bilo drugače. Ostal pa je predsednik Demosa v najusodnejših mesecih. Ko so spomladi 91 po že izpeljanem plebiscitu zaradi krčevitega odpora takratne opozicije osamosvojitveni zakonodaji in ustanovitvi slovenske vojske nekateri tudi v Demosu nekoliko oklevali, je udaril po mizi in dejal: »Slovencem smo obljubili državo in to našo obljubo so na plebiscitu podprli z absolutno večino. Zato, ker so prenovitelji in liberalci očitno ob plebiscitu držali fige v žepu, mi ne bomo odstopili od našega programa.« Njegova odločna beseda in avtoriteta sta zalegli in dileme so se porazgubile v realnih pripravah na osamosvojitev.Zaradi Jožeta sem leta 1992 po razpadu SDZ vstopil v Socialdemokratsko stranko. Do zadnjega dne mi je pomagal pri reševanju številnih dilem, ki so nas spremljale zadnjih 10 let. Nekaj dni pred smrtjo je obljubil prispevek za naš januarski posvet. Ni ga mogel več poslati.V novembrski številki mesečnika Ampak je v uvodniku, kjer je ocenjeval, kje je Slovenska demokracija na začetku 21. stoletja, zapisal: »Dobili smo lepo kristalno vazo, napolnjeno z gnojnico privatistične partijske samovolje povojnih desetletij. Posledice tega stanja doživljajo najbolj nazorno tisti, ki so jim novostari gospodje tovariši pokradli delovna mesta, olastninili ali prodali počitniške domove, zaposlene pa odrinili v rezervat brezposelnosti. Ali lahko tudi ob teh socialnih zločinih rečemo, da pač imamo državo, kakršno si zaslužimo?«Prvega januarja, na novega leta dan, sva imela dolg pogovor po telefonu o oblikovanju zahtev za demokratično ravnotežje, ki smo jih nameravali postaviti oblasti. Sedel sem v avtomobilu na Vršiču in mu opisoval s soncem obsijano zasneženo gorsko pokrajino, medtem ko so se doline kopale v megli. Rekel je, da komaj čaka, da bo spet poletje in da spet pride v Trento. In rekel je, da so predlagane zahteve za demokratično ravnotežje prapogoj za stvarno demokracijo v Sloveniji in da se glede nekaterih osnovnih zakonitosti ni prav nič spremenilo. Posvaril nas je pred defetizmom, ki ga širijo oblastniki, češ da ne uspemo zato, ker nimamo sposobnih ljudi. Dejal je, da pač ni mogoče pristati na tezo, da je Slovenija tako različna od ostalega sveta, da bi samo tukaj vsi sposobni in nadarjeni mislili enako in bili zato prav vsi v eni stranki. In da bi zato po naravni poti ob enakih možnostih za vse ravno oni vedno zmagovali na volitvah. Ne, je dejal, ne nasedajte temu. Gre za monopole. Ni se mogoče več slepiti. Če so vedno isti na oblasti, ne glede na to, kako so do te oblasti prišli, ni mogoče govoriti o demokraciji. Glede tega smo nižje kot leta 1989, je dejal. Pri nekaterih stvareh bo treba začeti prav od začetka, pri abecedi demokracije.Njegovemu političnemu testamentu bi lahko dodali še svarilo, ki ga je v intervjuju za takratno Republiko izrekel že leta 1993. Ko je govoril o napakah v Demosu, je dejal: »Druga stvar pa je, da nova politična elita ni dojela, kaj je oblast. Ni dojela njene fascinantnosti, tega, da kvari značaje, da oživlja osebne karakteristike ljudi, ki se pred tem ne pokažejo. Nova elita je podcenjevala instrumentalnost oblasti.« Po desetih letih se namreč tudi te njegove besede kažejo več kot preroške.Prijatelji v SDS o njegovih letih pravzaprav nismo niti razmišljali. Za nas je bil vedno enak in vedno tukaj, pripravljen pomagati, svetovati, se pogovarjati, pisati o ključnih problemih Slovenije. Sebe nikoli ni postavljal v ospredje. Ko je lani praznoval 70-letnico, me je prosil, naj za božjo voljo ne delamo nikakršnega cirkusa okrog tega. Žarometov nikoli ni maral. Vendar pa to njegove veličine ne zmanjšuje, prej obratno.Drago Jančar je spomladi leta 1990 v knjigi o Jožetu Pučniku, kjer ga je prvi primerjal s Havlom, najbolj točno in na kratko opisal Jožetov značaj. Zapisal je: »Gre mu za stvar«.In nadaljeval: Zato stvar Jožeta Pučnika tudi ni samo znanstveno vprašanje o družbi in politiki, ampak je vprašanje o morali. Zgodba o izjemni moralni drži, ki je bila v tej nesrečni dolini svetilnik poguma in upanja za cele generacije, v njenem šentflorjanskem območju pa tudi predmet omalovaževanja.«Ko je bil poleti pri meni v Trenti, se je sprehajal po travniku, se dotikal dreves in grmov, pogledoval proti goram in ponavljal: »Kako lep dan.« Kot da bi se poslavljal od lepot in se skušal naužiti svobode, ki so mu jo v življenju tolikokrat kratili. V naravi je opazil podrobnosti, ki jih običajno sprehajalci ne opazijo. Povedal mi je, da so se mu drevesa v Sloveniji, ko se je včasih vračal iz Nemčije, zdela drugačna, domača, in da je včasih pri Dravogradu večkrat ustavil avto ter pobožal prvo smreko ob cesti.S srcem je vedno ostal doma. Kljub vsemu, kar se mu je tukaj zgodilo, kljub temu, da mu je tujina ponudila bolj toplo roko kot domovina, nikoli ni sprejel nemškega državljanstva. Tudi ko bi ga moral zaradi profesure, se je temu nekako izognil.Toda zadnja leta je več mesecev v zimskem času preživljal v Nemčiji. Večkrat je dejal, da mu ta umik iz vsakdanjega močvirja dogajanj v Sloveniji pomaga, da lažje ostane normalen. Težko je prenašal ustalo vodo in brezvetrje. Opazoval je premike drugod v srednji Evropi in iskal odgovore na vprašanja, zakaj je pri nas drugače, slabše. A vseeno vsako zimo težko čakal pomlad, da se vrne domov, da poboža svoje smreke in se pogovori s prijatelji.A če smo res iskreni, nam ne more biti v ponos, da je moral umreti v Nemčiji. Naj ga vsaj po smrti slovenska zemlja sprejme kot svojega sina. Mi pa poskrbimo, da slovenska država ne bo več mačeha svojim najboljšim otrokom.V imenu cele SDS obljubljam, da bomo storili vse, da bodo tudi prihodnji rodovi Slovencev vedeli, kdo je bil Jože, kdo je bil zraven, ko se je svitalo. Poskrbeli bomo, da bodo poznali njegov boj, rezultate tega boja in njegovo življenjsko pot. Kajti za vse nas ostaja svetilnik svobode, poguma in novega upanja.Govor je dostopen tudi na spletni povezavi: http://www.sds.si/news/248.