Ob reševanju krize je potrebno misliti tudi na prihodnje generacije
petek, 22. 5. 2009Magnetogram ni lektoriran!
JANEZ JANŠA: Hvala še enkrat za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi, člani vlade. Slovenska demokratska stranka oziroma Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke bo seveda predlog sklepa, ki smo ga vložili, podprla. Seveda podpira tudi ukrepe, ki jih je pripravil naš Strokovni svet. Žal pa moram večino časa, ki ga ima na razpolago poslanska skupina za opredelitev do teh ukrepov, porabiti za uvodno obrazložitev in predstavitev teh ukrepov, ker tega časa nismo imeli kot predlagatelj.
Pravzaprav lahko nadaljujemo tam, kjer smo končali razpravo, na podobni seji decembra lanskega leta. Takrat je bila seja državnega zbora, kjer smo sprejemali nekatere protikrizne ukrepe in kjer se je prvič pokazalo, da v Sloveniji obstajata dva pogleda na to, kako bi se morala Slovenija najučinkoviteje odzvati na te odzive gospodarske krize.
Danes ugotavljam, da smo po petih mesecih še vedno na tem razpotju, še vedno sta dva osnovna pogleda, o katerih bom govoril v prihodnje. Velja ponoviti nekatere temeljne predpostavke, ki opredeljujejo, recimo temu, doseg učinkov gospodarske krize na slovensko gospodarstvo. Dejstvo je, da se je ta kriza začela s svetovno finančno krizo, ki je začela nastopati že proti koncu leta 2007, vendar pa Slovenije ta svetovna finančna kriza neposredno ni prizadela.
Nobena pomembna finančna institucija v tej državi zaradi finančne krize ni propadla. Pravzaprav je samo od finančne krize imela kot ugotavljamo v teh dneh, ko smo končno dobili nekatere odgovore, še največ škode naša centralna banka oziroma Banka Slovenije, ki je najela oziroma kupila za skoraj 40 milijonov evrov obveznic propadle banke Leman Brothers in to v času, kot se je že zapisalo in govorilo o možnosti svetovne finančne krize, ko so se kazali prvi znaki. Za mano sedeči minister za razvoj in evropske zadeve gospod Gaspari, je bil takrat guverner Banke Slovenije. Naši vladi se je ob koncu mandata očitalo, kako nekako ni vedela oziroma ni predpostavljala, da bo ta kriza prišla tudi v Slovenijo, da pa je takratna opozicija to vedela. Če je vedela, ne vem, zakaj se je potem kupovalo obveznice Leman Brothers in zakaj je bila ravno Banka Slovenije edina finančna institucija, ki je bila neposredno prizadeta z nakupom slabih vrednostnih papirjev. Ampak, hvala bogu, gre za omejen obseg. Nekoliko nenavadno je, da je ta problem, ali pa škandal ravno v centralni banki, ker to ni kakšna velika spodbuda ali pa vzor za poslovne banke, ampak v celoti vzeto, je Slovenija med tistimi evropskimi državami in tistimi državami na svetu znotraj razvitega gospodarstva, kjer za svetovne finančne krize nobena resna finančna institucija ni propadla.
Zaradi tega so tudi učinki druge faze, se pravi gospodarske krize v Slovenijo prišli relativno pozno in so Slovenijo zajeli predvsem zaradi hudih problemov v državah oziroma na trgih, kamor slovensko gospodarstvo pretežno izvaža. Res pa je, da je slovenski finančni sistem zaradi svoje rigidnosti in nefleksibilnosti bistveno počasneje reagiral na to drugo fazo krize, na gospodarsko krizo in pravzaprav smo v tem stanju še vedno. Vsak dan poslušamo o kreditnem krču, zaradi katerega podjetja, ki bi nujno potrebovala svež kapital zato, da ohranijo ali pa povečajo proizvodnjo in ohranijo ali pa povečajo tudi zaposlenost, kar je ključno, enostavno nimajo dovolj kisika. In ukrepi, ki jih je vlada prelagala, mnoge v pravo smer, deloma so bili pripravljeni že konec lanskega leta, skupaj, sprejemajo prepozno zaradi nepravočasne izdelave podzakonskih aktov ali enostavno zaradi tega, ker nekatera pravila igre niso jasna.
Pa tudi razprava, ki zahaja v stransko levico in se koncentrirajo predvsem na en del problema, ki se mu rečejo “tajkunski” krediti. Kakorkoli, evropske države, v katero slovensko gospodarstvo največ izvaža, so zmanjšale in še vedno zmanjšujejo obseg proizvodnje, skrajšuje delovni čas, zmanjšujejo ter ukinjajo mnoge proizvodnje programov. Napovedi, ali pa že celo dokončne ocene gospodarske rasti za prvo tromesečje letošnjega leta v najbolj razvitih svetovnih in evropskih gospodarstvih, so glede na prejšnja tromesečja v lanskem letu najbolj negativna doslej, kar seveda ne obeta hitrega izboljšanja v prihodnjih dveh tromesečjih in vse kalkulacije, ki so delane na podlagi želja po hitrem okrevanju evropskega in svetovnega gospodarstva, so v tem času preuranjene.
Posledice svetovne finančne krize v realnem sektorju bodo vseobsežne. Slovenija kot zelo povezan del evropske ekonomije je po eni strani znotraj te krize, znotraj teh izzivov, zaradi članstva v evroobmočju močnejša, po drugi strani pa je, zaradi odvisnosti od izvoza na evropske trge, ki se vse bolj krčijo izpostavljena enakim posledicam kot ostali del razvitega sveta.
Slovenija je imela na začetku obdobja, ko je kriza zajela tudi našo državo v primerjavo z večino ostalih članic Evropske unije nekaj pomembnih prednosti. Prva prednost je bila in še vedno v veliki meri obstaja v nizki zadolženosti, ob koncu lanskega leta je bila slovenska država najmanj zadolžena v Evropski uniji. Naša zadolženost je znašala manj kot 24% letnega bruto domačega proizvoda, maastrichtska meja je 60%. Do teh 60% je veliko manevrskega prostora. Po naši oceni dovolj, če se ta manevrski prostor izkoristi v pravo smer, za to, da Slovenija, ne samo, da preživi to krizo, ampak to krizo izkoristi tudi za to, da bo lahko dosegla nov razvojni vzpon ob prvih znakih oživljanja svetovnega gospodarstva.
Druga prednost pred večino držav članic Evropske unije je bila raven slovenskih javnih financ. V letu 2007 je Slovenija beležila javno finančni presežek, prvič v času, odkar je naša statistika primerljiva z evropsko. To je javno finančni presežek vseh javnih blagajn. O tem je skušala koalicija celo politično odločati, čeprav gre za statistiko v tem državnem zboru. V vladnem gradivu, ki smo ga dobili od socialnih partnerjev, v zvezi s tako imenovanim tretjim paketom protikriznih ukrepov, imate graf, imate lestvico, kjer Ministrstvo za finance pošteno piše, da je imela Slovenija v letu 2007 javno finančni presežek. Oglejte si to tabelo, če nam ne verjamete.
Naslednja prednost Slovenije, ki še vedno deloma obstaja, je sorazmerno razvito in dinamično malo in srednje gospodarstvo. Tukaj je tista ključna rezerva, kjer je možno z nekaj več kisika zagotavljati nova delovna mesta za tiste ljudi, ki bodo neizogibno izgubili delo v panogah, ki jih ta kriza še hitreje dela nekonkurenčne. Seveda Slovenija ima neko prednost oziroma slovensko gospodarstvo ima neko prednost pred mnogimi evropskimi gospodarstvi zaradi izkušnje iz začetka 90-ih let, ko je izgubilo velik del trga nekdanje Jugoslavija in se je bilo sposobno relativno hitro prilagoditi novim razmeram. Ta izkušnja še obstaja. Ni se izgubila nekje v spominu preteklih generacij in zaradi te izkušnje je naše gospodarstvo bolj fleksibilno.
Na začetku gospodarske krize smo velikokrat slišali, da je ena od bistvenih prednosti Slovenije pred Madžarsko ali baltiškimi državami, ki so pravzaprav najgloblje, danes glede na primerjavo padca rasti v tem, da je Slovenija pravočasno vstopila v Evropsko monetarno unijo, da je pravočasno prevzela evro, da je s tem zmanjšala izpostavljenost oziroma, da je s tem prišlo v bistveno boljšo situacijo, kot če bi imela lastno šibko valuto. Če pogledamo, katere so tiste ključne prednosti, lahko naredimo enostavno primerjavo z Madžarsko, ki je doživela hitro devalvacijo lastne valute že na začetku te krize. Kar pomeni, da se je tudi standard prebivalstva drastično parkrat preko noči znižal. Vse te objektivne danosti, prednosti in slabosti je potrebno upoštevati pri pripravi odgovorov na izzive krize.
Prej sem govoril o tem, da obstajata dva pogleda na to, kako se odzivati na to krizo. Pri obeh pogledih je nekaj skupnega, to pa je priznavanje realnega stanja. Tako ukrepi, ki jih predlagamo v opoziciji, kot ukrepi, ki jih predlaga vlada, izhajata iz realnih predpostavk in iz vedenja, da se bo treba v teh kriznih časih, v letošnjem in verjetno tudi v naslednjem letu, zadolževati. To za Slovenijo ne pomeni, če se bo zadolževalo v nekih razumnih mejah, preseganje 60% bruto domačega letnega proizvoda, kar je Maastrichtski kriterij ali kriterij iz pakta stabilnosti in rasti, kar je zdaj tisto, kar nas veže, ker smo že članica Evropske monetarne unije. Tega manevrskega prostora je pač dovolj. Tako, da je ključno vprašanje, tudi zaradi tega, ker nihče še vedno ne ve natančno, koliko časa bo ta kriza trajala, za kaj se zadolžujemo. Za kaj bo ta denar, ki ga bomo porabili na račun prihodnjih generacij, ki ga bodo morale ustvariti, porabljen.
Torej, nobena modra politika tega denarja ne more porabiti samo za to, da vse usmeri v lajšanje posledic krize za sedanjo generacijo. Vedno je treba misliti tudi na prihodnjo generacijo, vedno je treba misliti tudi na razvoj. In velik del ukrepov, ki jih predlagamo izhaja iz te paradigme. Če se zadolžujemo, potem sprejmimo ukrepe, s katerimi bomo oživili gospodarstvo in naj se dela tisto, od česar bodo imele koristi tudi prihodnje generacije. Recimo investicije v razvojne osi, za katere se je treba zadolžiti, kot za vse kar predlaga vlada. Prvič, pomenijo novo dinamiko v gospodarstvu, v času ko recimo gradbeni sektor nima drugih ali dovolj naročil, pomaga se manj razvitim delom te države, ki zdaj, ko se dograjuje avtocestni križ sprašujejo, zakaj se je pozabilo na te pokrajine in seveda, dela se nekaj, od česar bodo imele koristi ne samo sedanje, ampak tudi prihodnje generacije. Takšni ukrepi in takšno zadolževanje je pač ne samo smiselno, ampak je tudi z vidika medgeneracijske solidarnosti pravično. In to je prav tako pomembno.
Po našem mnenju je prava pot za iskanje različnih rešitev znotraj tega izziva enaka, kot smo jo zagovarjali že decembra. Prav nič se ni spremenilo. Mi smo že takrat dejali, da potrebujemo v teh kriznih časih bistveno več partnerstva, tako socialnega kot političnega kot pa v časih dobre rasti in konjukture, da potrebujemo razprave o tem, katere strateške poti in usmeritve so prave in neko, če se da, skupno določitev poti oziroma doseganja soglasja. Da potrebujemo tudi medgeneracijski sporazum. Mislim, da nimamo pravice zadolžiti prihodnje generacij brez tega, da bi na nek način vlagali tudi v tisto, kar bo v dobro teh generacij.
Mislim, da je potrebno upoštevati tudi nasvete, ki prihajajo iz gospodarstva. Skupni imenovalec stališč, ki jih je oblikovala Obrtno-podjetniška zbornica ali Trgovinska zbornica ali pa Gospodarska zbornica je v tem, da so mnogi ukrepi, o katerih govori vlada dobri, da se slišijo v redu, da se pričakuje, da bodo od besed preoblikovani v konkretne zakonske predloge in čim prej sprejeti, ampak da bodo dali rezultate šele čez leta. Vlaganje v večjo inovativnost, v znanost, pomoč inštitutom, raziskovalcem in tako naprej. To je vse potrebno tudi v kriznih časih, ampak samo ti ukrepi niso dovolj. Potrebni so tudi ukrepi, ki pomagajo sedaj, takoj. S tega vidika je naravnost sramotno, da smo v tem državnem zboru porabili mesece za razpravo o enostavni zadevi, to je skrajšanju roka za vračilo DDV-ja. Mesece, pa še potem, ste sprejeli zakon, ki skrajšuje ta rok, ampak s 1. januarjem naslednjega leta. Gospodarstvo potrebuje sredstva sedaj. Mnogi do 1. januarja naslednjega leta v okoliščinah, če se bodo zaostrovale, enostavno ne bodo preživeli. Tako, da ne bodo imeli nič od tega skrajšanega roka. Tako, da hitrost, tempo, tajming, to so v tem času zelo pomembne stvari in to je ključna pripomba, ki prihaja s strani gospodarstva.
Poglejte spletne strani, Obrtne zbornice ali Gospodarske zbornice in boste videli, da to ni neko osamljeno mnenje opozicije. Ampak, o tem smo več ali manj v naši poslanski skupini za to in za drugimi govornicami v tej dvorani govorili že decembra. Poglejmo, kaj se je dogajalo v teh zadnjih petih mesecih, po tem, ko se mi je zdelo, da smo neke stvari razčistili.
Naleteli smo na že omenjeno odlašanje z opredelitvijo do nujnih, hitrih ukrepov. Lahko bi rekli, da je bila vlada zelo pogumna v besedah in v nastopih. Ni bilo tiskovne konference, na kateri ne bi bilo izrečenih besed, stavkov, ki so vsebovali besedo odločno, takoj in hitro. Ko je šlo za konkretne ukrepe, pa se je vlada tega lotevala s tresočo roko in tako je še vedno. Jaz si recimo ne predstavljam, da bi v času prejšnjega mandata minister za gospodarstvo naše vlade kandidiral za Evropski parlament. Jaz bi ga povprašal po zdravju. Sedaj je to nekaj normalnega. Dva ključna ministra vlade sredi najhujše krize mirno kandidirata za Evropski parlament. To samo po sebi kaže na resnost, kaže na resnost dojemanja same situacije, če že ne gre za neko veliko škodo, če kdo od teh gre iz vlade, gre za signal. Zadeva enostavno ni resna, če se lahko k ukrepom in k pripravi odgovorov na izzive krize pristopa tako na pol ljubiteljsko, malo kampanje in malo ukvarjanja s krizo.
V časih, za katere pravite, da so bili dobri in enostavni, je prejšnji minister za gospodarstvo, gospod Vizjak velikokrat klical ob šestih zjutraj, ko se je vozil iz Brežic v službo in ob desetih zvečer, ko se je vozil nazaj domov in obiskal mislim, da v svojem mandatu kot minister za gospodarstvo 300 ali 400 podjetij neposredno. Tudi vlada sama je pri obiskovanju slovenskih pokrajin obiskala med 600 in 700 gospodarskih subjektov, kjer smo se neposredno seznanjali s situacijo v teh podjetjih. Priporočali bi tej vladi, da po šestih mesecih vendarle obišče kakšno regijo, ne samo Ljubljano. Edina regija, ki jo je ta vlada obiskala, je Ljubljana, ukvarja se samo z neko občino, nekim županom, ki vztraja na obrnjenemu principu Robina Hooda, da je treba še več vzeti revnimi, še več dati bogatim in to je edina točka, s katero se je vlada do sedaj ukvarjala. Velik problem v tem odzivanju je bil po mojem mnenju tudi ta parcialni pristop do socialnih partnerjev.
Številni sestanki in tiskovne konference, ampak nobenega pametnega zaključka, ničesar, kar bi vodilo do nekega povzetka, do nečesa, kar bi lahko pripeljalo do socialnega dogovora novega socialnega sporazuma, ki ga v tej situaciji, ki je spremenjeno, tiste v katere je bil podpisan, rabimo. In do medgeneracijskega dogovora. Sklican je bil nek sestanek tako imenovanega razvojnega dialoga, kamor opozicija ni bila povabljena, vsi drugi pa. In tam je bilo rečeno, da se bo to nadaljevalo. Nič se ni zgodilo. Ustanovljenih je bilo na desetine raznih strateških svetov, ki so se v glavnem sestali samo enkrat, zaradi tiskovnih konferenc in foto terminov.
Novembra lani je predsednik vlade gospod Pahor za to govornico, ko je dobil mandat, lahko citiram, dejal, da “v časih, ki prihajajo še bolj kot smo to potrebovali v prejšnjem mandatu, potrebujemo socialno in politično partnerstvu” in obljubil, da bo predlagal novo partnerstvo za razvoj in za odgovore na izzive gospodarske krize. Mi smo čakali na izpolnitev te obljube en mesec, pa potem je bila tista decembrska seja o odgovorih na takratne izzive gospodarske krize, pa še vedno ni bilo nič. Potem sem enkrat govoril z njim, rekel je, da nimajo časa, naj kar mi pripravimo predlog in smo ga pripravili – Partnerstvo za razvoj 2+10 v okvirih, ki so se izkazali za dobre, za delujoče v prejšnjem mandatu. Poslali smo ga vsem parlamentarnim strankam, odziv je bil tak kot da gre za nek ne bodi ga treba. Prišlo je do sestanka, kjer je vladna koalicija enotno rekla, da ne bodo podpisovali ničesar, da je možno skleniti nek ustni dogovor o sodelovanju, in da je to povsem dovolj. Ta ustni dogovor je zdržal natančno en teden, dobili smo samo en predlog v mnenje in usklajevanje – to je bil tisti famozni paket varčevalnih ukrepov – na tisti paket smo pripravili skoraj 100 dodatnih predlogov, poslali smo jih vladi. Po štirih mesecih še vedno ne vemo, ali so bili tisti naši predlogi v redu ali niso bili v redu. Nismo dobili nobenega odgovora na to in pravzaprav tudi glede tistega paketa varčevalnih ukrepov, ki je bil tako pompozno najavljen, še vedno ne mi, ne javnost, ne vemo ali je imel kakšne učinke, kaj se sedaj z njim dogaja, ali je bila to zgolj neka piarovska poteza, na katero smo vsi pozabili. Torej po štirih mesecih še vedno čakamo na to, da bomo od vlade dobili odgovor, ali so tisti naši predlogi v redu ali niso, ali so bili upoštevani ali niso bili oziroma, kaj je sploh s tem varčevalnim paketom.
Mislim sicer, je bil nek poizkus, da bi se zaplet ob glasovanju o zaključnem računu za leto 2007 uporabil kot izgovor za to, da partnerstva ni, čeprav gre za popolnoma nepovezane stvari, pri partnerstvu ni nihče sprejel nikakršne obveze glede sodelovanje pri iskanju drugih rešitev na temah, ki niso povezane s krizo in z gospodarstvom.
Tako kot sta bila decembra na voljo dva možna scenarija odgovora na krizo, sta ta dva možna scenarija na razpolago še vedno s tem, da je manevrski prostor manjši. Ker se je na stotine milijonov evrov razporedilo po, našem mnenju, ne vedno v pravo smer. In ker denarja, ki je enkrat porabljen ni možno porabiti še enkrat. Na tehnični ravni bi lahko rekli, da imamo pred seboj možnost kampanjskega pristopa iskanja nekih sprotnih rešitev. Iz meseca v mesec od tiskovne konference do tiskovne konference. Ali pa nek strateški pristop. V tem prvem primeru kampanjskega pristopa obstaja nevarnost, ki se deloma že manifestira, da bo manevrski prostor, ki je obstajal v Sloveniji zaradi nizke zadolženosti in drugih prednosti porabljen brez dolgotrajnih učinkov. Kot sem rekel, se to v določeni meri že dogaja. Vlada uporablja tukaj pristop netransparentne redistribucije in tukaj gre za osnovno razliko med pristopom, ki ga predlagamo mi in med pristopom, ki ga uporablja vlada in ki je razviden tudi iz teh odgovorov, ki smo jih danes dobili na mizo.
Vlada, preprosto rečeno, stoji na stališču, da je tukaj kriza, da bodo ljudje prizadeti, da jim je pač treba pomagati, povečuje socialne transfere in misli, da bo pač potem, ko bo ta denar porabljen kriza minila, vse bo tako kot prej, proračun bo spet poln, zaposlenost bo rasla, ne bo nobenega problema. Hkrati povečuje tudi fonde za delitev določenih sredstev v gospodarstvu. V tem je velik problem, zato če hočeš doseči hitre učinke, potrebuješ hitre ukrepe. To, da pobiraš z višjimi davki, ali pa dajatvami, ali pa s prerazporejanjem, denar iz gospodarstva in ga potem deliš po volji nekih komisij oziroma birokracije temu gospodarstvu nazaj, traja veliko časa. To delovanje je arbitrarno. Včasih zadeneš tarčo, včasih ne. In veliko denarja se porabi za samo administriranje. Namesto tega mi predlagamo, da se gospodarstvu pusti več denarja. In da se še nekaj več denarja pusti tistemu gospodarstvu preko davčnih olajšav, ki bo investiralo.
Ker je to edina pot do tega, da bo Slovenija ustvarjala nova delovna mesta, nova produktivna delovna mesta. In to takoj, brez tega, da bi se denar nekje najprej pobralo, pa potem obračalo na proračunu in ustanavljalo komisije in bi ga potem gospoda Golobič in Lahovnik delila podjetjem po nekih razpisih. Pustimo denar gospodarstvu, mislim, da bodo učinki bistveno bolje in hitreje na mizi. Kolikor bo vlada vztrajala na tej smeri, ki je zdaj na nek način še bolj podčrtana v teh gradivih, ki smo jih dobili, bomo prišli v neko spiralo, ko bo zmanjšanje zaposlenosti in manjša ustvarjena vrednost vse bolj siromašila nacionalno blagajno na prihodkovni strani, hkrati pa bo povečana brezposelnost terjala povečanje socialnih izdatkov.
Če bomo šli naprej po tej poti, bo prišlo do trajnega povečanja socialnih transferov in javne porabe, presežki in manevrski prostor, ki ga imamo do 60% zadolževanja bodo skopneli. Dosegli bomo neke zgornje meje, poseganja v rezerve na račun prihodnjih generacij. Takrat lahko – ali razglasimo bankrot in pokličemo mednarodni denarni sklad na pomoč, ali pa začnemo dvigati davke in prispevne stopnje. In ne eno in ne drugo seveda ne bo reševalo situacije. Morda tisto prvo še prej. To bo seveda imelo socialne posledice osiromašenje državljanov, padcev standarda, drastično zmanjševanje konkurenčne sposobnosti gospodarstva. Tisto, kar skušamo dopovedati vladi je, da je ta prostor omejen, da čas, ki ga porabljamo v tem mesecu za to razpravo, da je to ključen čas, da nekaj, kar lahko storimo danes, naslednje leto ne bo imelo nobenih učinkov ali pa naslednje leto pač tega enostavno ne bo možno financirati s sredstvi, ki bodo na voljo.
Strateški odgovor, ki ga mi predlagamo, je še vedno hitra in znatna razbremenitev gospodarstva za vsaj dve leti. Predlagamo, da se 75% tega denarja, za katerega se bomo zadolžili porabi za razbremenitev gospodarstva. 25% za nujno povečanje socialnih transferjev, ker je pač potrebno solidarnostno pomagati.
V našem paketu je cela vrsta ukrepov, ki to omogočajo. To so znižanje davkov, skrajšanje plačilnih in vračilnih rokov, davčne olajšave, pospešeno črpanje EU sredstev tudi zmanjševanje zaposlenih v javni upravi na mehak način. Žal, je bil mesec december, ko bi lahko nekatere od teh ukrepov veljali še za lansko leto, ko so bili ti presežki, ki bi jih lahko vlagali v novo investicijo večji, zamujeni. Predlagamo, tako kot sem dejal prej, pospešitev infrastrukturnih vlaganj za ohranjanje gospodarske aktivnosti in zaposlenosti in za to, da bomo denar, za katerega se zadolžujemo uporabili tudi v korist prihodnjih generacij.
Predlagamo nadaljevanje lizbonskih reform spodbujenih z olajšavami za investicijsko opremo ter raziskave in razvoj. Predlagamo večjo preusmeritev sredstev Evropske unije za te namene in predlagamo, da se socialni ukrepi sprejemajo bolj selektivno za najbolj prizadete kategorije sodržavljanov. Eden od ukrepov tako imenovanega tretjega paketa Vlade gre v tej smeri, prej za zakon, ki vzpostavlja notri evidence in ta zakon podpiramo in upamo, da bo čim prej na klopeh tega Državnega zbora.
Kaj od tega strateškega pristopa je vlada upoštevala v zadnjih predlogih. Ocenjeni samo ../Nerazumljivo./.. hitro, ker tega predloga paketov opozicija ni dobila. Uradno smo ga dobili pravzaprav šele danes na klop v tem gradivu. Mi smo ga pridobili od socialnih partnerjev. Dobro v tem vladnem paketu je ravnokar omenjeni Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Gre za zakon, ki bo dejansko omogočil pravo solidarnost v tej državi s poenotenjem evidenc. Pri tem nismo bili uspešnem mandatu ne v prejšnjih mandatih pred našim in kolikor bo vlada čim prej predlagala ta zakon, obljubljamo vso podporo pri njegovem sprejetju in tudi pri dodelavi, kajti dokler tega zakona ni, in v kriznem času je to še bistveno bolj pomembno kod kadarkoli drugod, vedno obstajajo dvomi ali se sredstva za socialne transfere dejansko usmerijo k tistim, ki so jih najbolj potrebni.
V tem paketu je vreden podpore tudi predlog o draginjskem dodatku vsem socialno ogroženim, vendar ga je možno verjetno na realni osnovi izplačati šele potem, ko bomo sprejeli zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Je pa to pristop, ki je pač bolj pravičen od tega, da se da draginjski dodatek samo enemu delu socialno ogroženim, kot je bilo predlagano.
Iz tega paketa podpiramo tudi usmeritev k zeleni davčni reformi. Tukaj je dodatni manevrski prostor. In ne samo, da je to dodatni manevrski prostor, za napolnitev proračuna ali okrepitev javnih financ gre tudi za ravnanje, ki je potrebno, ki ga mora Slovenija nujno izvesti znotraj obvez, ki smo jih sprejeli znotraj EU pri doseganju okoljskih ciljev. V tem paketu je zelo nedodelano tisto poglavje ali tisti del, kjer govori o povečanju davkov. Vlada to najavlja, vendar pa ne vemo natančno, katere davke želi povedati. Nedodelan je predlog, ali ideje, o reformi javnega sektorja in zelo nedodelan je tudi tisti del, ki nakazuje pokojninsko reformo.
Ključna pomanjkljivost tega paketa je, da nima neke strategije, da je to nek seznam ukrepov, ki je v nekaterih poglavjih dobro izdelan. Tukaj je treba, po mojem mnenju, pohvaliti Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, kjer paket razdeljuje do ravni zakonov in ima nekatere dobre predloge. Najslabši pa je gospodarski del, kjer so stvari enostavno nametane, brez razdelave. Tudi o tem, kar podpiramo, se pravi o zeleni davčni reformi je samo en sam stavek, brez tega kdaj, kako, zakaj in čemu.
Zelo pozdravljamo tiste dele tega vladnega paketa, kjer je prišlo do iskrenega priznanja. Prvič, do priznanja, da je Slovenija v letu 2007 imela javno finančni presežek. In drugič, da rebalans proračuna, ki je bil sprejet pred meseci v tem državnem zboru ni dober. V tem gradivu piše, da ta rebalans zgolj povečuje programe in porabo, nič ne privarčuje pri sektorju države. To nekoliko preseneča. V vladnem gradivu namreč piše, da se javnofinančna situacija v Sloveniji ne bo nič bistveno izboljšala, tudi če bodo vsi ti ukrepi sprejeti in izvedeni. Torej, vlada sama svoje delo postavlja pod vprašanje.
Ker je bilo v predhodnih razpravah, pa tudi v teh polemikah, ki so se pojavile v javnosti po tem, ko smo mi predložili ta paket ukrepov, nekaj različnih verzij ali citiranja ali navedb ocen relevantnih mednarodnih institucij o stanju v Sloveniji ali oceni ukrepov, ki jih Slovenija sprejema za izhod iz krize, naj naštejem ocene ključnih mednarodnih institucij. Mednarodni denarni sklad v zaključnem poročilu svoje redne misije v Sloveniji 2009 pravi, da pričakuje, da bo Slovenija v letu 2009 v recesiji. Recesija bo poglabljala oziroma zaostrovala zmanjšanje izvoza investicij, povečanje brezposelnosti, padec tečajev delnic ter slabljenje domačega povpraševanja, ki je samo deloma nadomeščeno s povečanjem trošenja države.
Mednarodni denarni sklad ocenjuje, da so se slovenske oblasti dobro in hitro odzvale na začetne udarce svetovne finančne krize, saj so vzporedno z drugimi evropskimi državami uvedle neomejeno jamstvo za depozite prebivalstva v bankah, možnost državnih poroštev za posojila bank ter možnost dokapitalizacije iz lastniškega vstopa države v banke. To so bili vse ukrepi predlagani v lanskem letu in tudi sprejeti. Ne glede na to pa IMF opozarja, da je treba zagotoviti, da bodo imele banke dovolj likvidnih sredstev, zlasti dolgoročnih v primeru zaostrovanja kreditnega krča. To opozorilo je, kot vidimo, še kako na mestu.
Glede fiskalne politike mednarodni denarni sklad predlaga povečanje deleža javnih investicij. Natančno isto, kar predlagamo tudi mi, posebej pa opozarja na ukrep delnega subvencioniranja polnega delovnega časa. Meni, da ukrep sicer prinaša nekaj olajšanja delavcem in velikim podjetjem, vendar pa ukrep ne cilja dovolj na najbolj ranljive skupine. Tudi to opozorilo bi morali vzeti resno.
Od strukturnih reform, bi bilo po mnenju Mednarodnega denarnega sklada treba reformirati pokojninski sistem, uvesti bolj fleksibilen trg dela, brzdati plače javnih uslužbencev in povečati konkurenčnost slovenskega gospodarstva, predvsem v smislu preprečevanja monopolov in oligopolov. Skratka IMF tukaj zaznava nek star problem Slovenije, ki se ga pravzaprav v zadnjem času ne lotevamo, ampak se skuša z razgradnjo nadzornih institucij te monopole še dodatno zaščititi.
Svet Evropske unije v priporočilu o posodobitvah širših smernic ekonomskih politik držav članic in skupnosti v letu 2008 ter o izvajanju politik zaposlovanja držav članic, Sloveniji priporoča: prednostno obravnavanje izzivov, kot so dodatna pokojninska reforma in učinkovito izvajanje strategij aktivnega staranja in dodatno usmerjanje pozornosti na bolj prožen trg dela, združen z učinkovitejšim osebnim pristopom pri izvajanju aktivnih politik trga dela.
Priporoča nadalje, da v okviru integriranega pristopa prožne varnosti na podlagi zadnjih reform spodbuja prilagodljivejše pogodbene ureditve za preprečevanje segmentacije trga dela, ki v glavnem škodujejo mladim in dodatno izboljšujejo učinkovitost služb za poslovanje, zlasti v zvezi z osebami z majhno možnostjo za zaposlitev. To citiram zaradi tega, ker je med našimi ukrepi vrsta takšnih, ki skušajo spodbuditi vlado k pripravi vsaj delnih sistemskih reform na tistih področjih, kjer je potrebno tudi v teh kriznih časih z reformami nadaljevati. Mislim, da v odgovor na marsikaj, kar je bilo povedano v zadnjih dneh in tudi danes velja citirati tudi mnenje Sveta Evropske unije, ki pravi, da je Slovenija dosegla dober napredek pri izvajanju nacionalnega programa reform v obdobju 2005-2007. Viden je napredek pri konsolidaciji javnih financ, sodelovanje socialnih partnerjev pri oblikovanju vseh glavnih reform trga dela, prizadevanja za krepitev povezave med izobraževalnim sistemom in sistemom štipendiranja ter gospodarstvom, skrajšanje ustanovitvenega …/Nerazumljivo./… podjetjem in zmanjšanju upravnih obremenitev. Vstop Slovenije v evro območje pa je po mnenju Sveta Evropske unije osrednji dosežek na makroekonomskem področju. Če se ne motim, bo v prihodnjih dneh nova ministrica za javno upravo odpotovala v New York po nagrado Združenih narodov, ker je Slovenija dobila prvo mesto za projekt VEM – prvo mesto na svetu Vse na enem mestu, s katerim smo bistveno, bistveno poenostavili ustanovitev novega podjetja. Mislim, da bi bilo pravično, če bi nek drug minister šel po to nagrado, ampak kakorkoli. Slovenija je lahko ponosna na to, da so bile odpravljene številne administrativne ovire, ki olajšujejo poslovanje gospodarstva tudi v tem kriznem času.
Glede na to, da s to obrazlago trošim čas, ki ga ima poslanska skupina na voljo za predstavitev svojih stališč, ker ste nam dali kot predlagateljem zgolj 5 minut časa, mi dovolite, da zgolj naštejem oziroma povzamem nekatere ukrepe, ki so predlagani in se s tem skupaj izpostavimo tveganju, da boste vi potem ocenjevali in kritizirali stvari, ki, če nekdo neposredno spremlja to sejo, jih ne pozna. Ker enostavno ni časa, da bi jih predstavili, tako da bo iz tega vidika ta seja okrnjena.
V bistvu mi predlagamo tri sklope ukrepov za izboljšanje gospodarske in socialne situacije v Sloveniji. Prvi sklop so ukrepi za spodbujanje proizvodnje in investicijske dejavnosti podjetij vključno z ukrepi za ohranitev in ustvarjanje delovnih mest in blažitev socialnih posledic krize. Naj še enkrat poudarjam, da je magična beseda pri odgovorih na izzive gospodarske krize delovno mesto, ustvarjanje novih delovnih mest še bolj kot prej, čeprav je že lizbonska strategija od kadar smo jo leta 2005 prenovili prevzela naslov “Groten jobs” – rast in delovna mesta, v krizi je to še toliko bolj pomembno. Nobeden paket ukrepov, ki nima v ospredju tega cilja ustvarjanja novih delovnih mest ni celovit, je invaliden. V ospredju teh ukrepov morajo biti prizadevanja za ustvarjanje takih pogojev, da bodo nastajala tudi nova delovna mesta v gospodarstvu.
Na fiskalnem področju je, zaradi oživljanja gospodarske dejavnosti na podlagi, ki sem jo prej obrazložil potrebno razbremeniti gospodarstvo z znižanjem stopenj davkov po dohodku pravnih oseb in davka iz dejavnosti. Za ta namen je pripravljena Novela zakona o davku od dohodka pravnih oseb, ki je posebna točka. Gre za konkreten ukrep, ki bi ga lahko sprejeli danes. Potem, predlagamo zvišanje olajšave za investicijo ter za raziskave in razvoj. Tudi za to je pripravljen poseben zakon. Slišali smo v zadnjih dneh češ, zakaj teh olajšav za investicije nismo predlagali že v prejšnjem mandatu. Sedaj ta očitek so izgovarjali nekateri isti, ki so v prejšnjem mandatu očitali Vladi, da pregreva gospodarstvo in poganja inflacijo s tem. V prejšnjem mandatu je bilo, zaradi visoke gospodarske rast sredstvo za investicije veliko, dovolj, minister za finance ugotavlja celo preveč, ker so se najemala tudi posojila in se je investiralo na veliko. Investicij ni bilo potrebno še dodatno vzpodbujati z olajšavi, sedaj pa jih je potrebno in ukrepe pa je treba sprejemati takrat, ko učinkujejo v pravo smer. V prejšnjem mandatu smo mi prisiljeni voditi proti ciklično fiskalno politiko, tokrat pa je situacija drugačna, zaradi tega so te olajšave pač potrebne.
Tudi na podlagi tega, kar predstavlja Vlada lahko ugotavljamo, da je bilo v zadnjih l