Ob pihanju južnega vetra in rdeči zarji se vremena Kranjcem še ne bodo zjasnila

Spoštovani!

Petindvajset let v človekovem življenju pomeni veliko. Če jih štejemo od
rojstva, bo posameznik v tem času odrasel, si pridobil izobrazbo in poklic,
se po možnosti zaposlil, postal finančno, čustveno in življenjsko neodvisen
od roditeljev ter se podal na pot lastne uresničitve. Skratka, to kar je
prejemal s strani družine in družbe, bo začel vračati na način podarjanja
ožjemu to je lastnemu družinskemu krogu in prispevati v dobrobit širšega
kroga, družbe, kateri pripada.

Če kdo že šteje petindvajset pomladi, bo naslednjih petindvajset let to zanj
čas ustvarjalnosti. Čas, ko bo ustanovil družino, vzgojil otroke, se izkazal
v poklicu, s talenti, ki so mu bili podarjeni, pripomogel k napredku v kraju
ali v širši skupnosti, ki ji kot človek, državljan, pripada.

Petindvajset let za človeka, ki je že srečal Abrahama, pa bo priložnost, da
iz tistega, kar bi moral biti, postane človek, ki bo koristen za druge tako
na področju društvene dejavnosti kakor na področju lastnega osebnega
zorenja. Prinašanje sadov je naravni proces, genetsko zapisan v vsak kal,
vsak cvet ne glede na bolj ali manj ugodne okoliščine.

Srebrni jubilej samostojne države Slovenije gledan s strani zgodovinopisja
res ni veliko. Šele stoletja pokažejo vrednost posameznih odločilnih dejanj
in procesov, ki so se zgodili. Ker smo pa del zgodovine, morda lepše, ker jo
v svojem času določamo, so dejanja zapisana v našem osebnem času, torej v
času našega življenja, tista, ki govorijo o zrelosti ali nezrelosti
ravnanja. Ne glede na izid dvoboja, ne glede na preverjanje na kateri strani
je bil kdo, bo na primer Antigona večno zapisana v zavest človeštva kot
tista, ki je bolj kot zakonom države sledila nezapisanim zakonom srca in
dostojno pokopala svojega brata Polinejka ter postala moralna zmagovalka.

Praznovanje petindvajsete obletnice države Slovenije je predvsem priložnost
za nas državljane, da se zavemo svojega časa in svojega dostojanstva. Tu bi
citiral misel iz romana Poslednji deseti bratje pisatelja Zorka Simčiča:

»Izgubljena bitka, marsikaj izgubljenega, izgubljena vojna mnogo izgubljenega, izgubljena čast, vse izgubljeno.« Kot državljani Slovenije
torej ob srebrnem jubileju odkrivajmo čast in dostojanstvo, da smo sinovi in
hčere tega naroda, ki je pred šestindvajsetimi leti na referendumu odločno
rekel: »dost mamo«; dovolj nam je Jugoslavije in komunistične revolucije, ki
je s tako imenovanim NOB-jem vzpostavila privilegij partije (prim. intervju
s Krkovičem na TV SLO). Ustanovitev  slovenske države pred petindvajsetimi
leti pomeni tako prekinitev in odpravo enoumja. Samostojno Slovenijo smo
postavili na nove, drugačne temelje, brez priveskov ideologije, ki se je
izkazala kot neuporabna in jo je zgodovina postavila na smetišče. Odločili
smo se za novo državo, samostojno, ki je suverena – neodvisna demokratična
država, kjer se spoštuje človekovo dostojanstvo, njegove pravice in kjer
vlada pravičnost. Tu je razlog za naše praznovanje, tu je razlog za naš
ponos in tu je razlog za našo čast. Smo državljani Slovenije, ki ji mi s
svojo miselnostjo, besedami in dejanji, tu mislim predvsem na glasove na
volitvah, dajemo podobo med nami in pred svetom.

Naš pogled na lastno državo bi bil seveda prekratek, če bi gledali nanjo
samo s človeškimi očmi. Spomnil bi na tri Jezusove stavke, ki so značilni za
naš pogled za nazaj, za naš pogled v prihodnost in seveda na danes.

Najprej za nazaj. Ko se je samo eden od desetih ozdravljenih gobavcev prišel
zahvalit, ko je doumel kaj se mu je zgodilo in kaj je z ozdravitvijo
pridobil, je Jezus odločno vprašal: »Kje je pa onih devet?« Torej gre za
zavedanje, kaj vse nam je bilo z lastno državo podarjeno, kakšne možnosti
imamo za naprej in koliko ljudi nam je omogočilo v davni in bližnji
preteklosti, da smo se osamosvojili in postali država. Razlog za veselje je
tudi v hvaležnosti Nebesom, ker ni vse sad lastnih spretnosti in
iznajdljivosti. Brez Božjega »žegna«, brez posega od zgoraj, bi bili še
vedno »jugosi« z inflacijskimi dinarji in zoprnimi cariniki na mejah. Pogled
za nazaj se kaže potemtakem v hvaležnosti Bogu in ljudem, ki so tvegali svoj
pogum, življenja in so videli dlje od dnevne politike. 

Kako pa je s pogledom za naprej? Jezus je izgovoril znamenite besede:
»Glejte ptice pod nebom.« Preseneča, da ni rekel glejte: glejte zavaljene ovce, kako se pasejo in nažirajo. Takratnim poslušalcem bi bila podoba ovc
vsekakor bližja od podobe ptic. Pa vendar! Videti stvari s ptičje
perspektive, torej s pogledom ptic iz višav je drugače kakor gledati
pritlehno, z višine pol metra ali metra in pol. Ali ni presenetljivo, da je
v grbu dežele Kranjske ravno orel? Še bolj je zanimiva povezava letošnjega
planiškega praznika z osvojitvijo Zlatega orla Petra Prevca. Kako so ponosno
plapolale slovenske zastave v navdušeni množici! Ali ni ponovno udarila na
plan podzavestna želja po poletu v višine na vseh področjih? Vsekakor je
pogled za naprej v tem, da se v nas prebudi srce orla iz zgodbe, ki so si jo
pripovedovali afriški sužnji v Ameriki: o orljem mladiču, ki je padel iz
gnezda in ga je lovec vzgajal med kurami na dvorišču. Toda nekega dne je
orel odkril svojo orljo naravo ter se dvignil ob besedah lovčevega
prijatelja, ki ni verjel, da je orel kura, čeprav se je tako obnašal: »Sin
višin, poleti.!« In orel je poletel. Ni se več vrnil med kokoši, ki znajo
sicer odlično grebsti po zemlji.

Seveda ne moremo mimo pogleda na danes? Tu nam spet pomaga Jezusova beseda: »Po njih sadovih jih boste spoznali. Ali obirajo grozdje s trnja ali smokve z osata?« S tem je odgovoril tudi na kasnejše sprenevedajoče se Pilatove
besede: »Kaj je resnica?« Postregel bom z nekaj citati iz javno dostopnega
gradiva.

“Narodnoosvobodilni boj je postavil temelje današnji samostojnosti in
suverenosti, katere 25-letnica je pred nami. Povsem jasno je, da brez
osvoboditve ne bi bilo osamosvojitve, zato ne bomo dovolili, da se kjer koli
zmanjšuje pomen slovenskega partizanskega boja za svobodo,” je na
slovesnosti ob 71. obletnici podpisa kapitulacije 8. maj letos v Topolšici
dejala ministrica za obrambo Andreja Katič. Sposojen komentar pa pravi:

»Torej, Sloveniji so državnost zagotovili na ustanovnem kongresu OF v Ljubljani leta 1941. Vsi poboji, revolucionarno klanje, pregon državljanov,
pregon vere, nasilna nacionalizacija in ostale zablode so tlakovana pot k
samostojnosti, ki jo izvedla Demosova vlada, kljub takratnemu nasprotovanju
tistih, ki danes vladajo v imenu ljudstva.«

Še en sočen komentar: »V Sloveniji imamo monopol laži. Ne da je laž le
povozila resnico, ima se za resnico. Laž, preoblečena v resnico, se je
prerinila v vse pore družbe. Laž spretno manipulira z ljudmi in mnogi se ji
tako predajo, da ji začnejo služiti in so za Slovenijo izgubljeni, živi
mrtveci. Laž sama po sebi ni problem, problem je, ko laž osvoji človeka in
jo ta človek v svoji trmi brani in oznanja naprej.« (iz govora Silvestra
Mlinarja, katerega je imel pred zgradbo Vrhovnega sodišča RS).

Mineva 27 let, kar je zdaj že pokojni Tone Pavček na Kongresnem trgu v
Ljubljani prebral Majniško deklaracijo, ki je bila podlaga za suvereno
Slovenijo: »Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo: da hočemo živeti
v suvereni državi slovenskega naroda; kot suverena država bomo samostojno
odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru
prenovljene Evrope; glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za
politično samostojnost je slovenska država lahko utemeljena le na:
spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje
politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in
gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi
zmožnostmi državljanov Slovenije.«

Kljub naknadno prišiti slovenski zastavi na starih borčevskih kapah v štirih
letih NOB-ja ni sledu o čem vsaj podobnem.

Naj za sklep uporabim še javno spregovorjene besede izpred petindvajsetih
let in vprašam: Ali res ni več tako, kakor je bilo? Nekateri so ostali v
svojih sanjah, povedano bolj po pravici, v svojih privilegijih in ugodnostih
kot verniki zanje nespremenljive resnice. Napovedan je bil tudi nov dan.
Škoda bi bilo, če bi ta napoved ostala podobna vremenski. Ob pihanju južnega
vetra in rdeči zarji, se vremena Kranjcem gotovo še ne bodo zjasnila. Zato
nas srebrni jubilej nam drage Slovenije zavezuje. Edinost, sreča, sprava, so
čudovite stvari, a se ne bodo vrnile k nam brez nas in brez resnice, ki ne
more biti ne dvojna niti trojna. Na nas je, če rečem s Prešernom, da ne bodo »pod svetlim soncem sužni dnovi«. Storimo vse, hrepenenje žal ni dovolj, da bomo dočakali dan, »da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da
rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!« Zato »Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!«
Živela Slovenija!