Ob dnevu spomina na mrtve in prazniku vseh svetih

Skorajda nikogar ni med nami, ki vsaj v mislih ne bi obiskal tistih, s katerimi je delil delček svojega življenja ali bil deležen njegove ljubezni, prijateljstva. “Bledo trepeče nad grobovi
tisoč svetil
in križe, kamne vrh gomil
jesenski venčajo cvetovi…”

(Simon Gregorčič)

Na bližnje in daljne grobove odhajamo v teh dneh. Notranji mir in tišina legata na dušo in molitev tiho splava pod nebo. Skorajda nikogar ni med nami, ki vsaj v mislih ne bi obiskal tistih, s katerimi je delil delček svojega življenja ali bil deležen njegove ljubezni, prijateljstva.

Ni vsakomur ljubo, če se ob Dnevu mrtvih vračamo v preteklost, ki nas hote ali nehote povezuje za vekomaj. Množični grobovi so to, “grobovi, ki tulijo”, kot je zapisal naš pesnik. Tam daleč naokoli so raztreseni in pričajo o neskončni zmoti, o grehu, ki ga je storil ČLOVEK. Pravi trenutek je, da se jih spominjamo in jim povemo, da jih nikoli ne bomo zatajili in da se ne sramujemo znamenj, ki so zrasla v njihov spomin. Mnoga od njihovih počivališč so na današnji dan osamljena, na njih ni razkošnega cvetja in barvitih sveč, ki bi jih tam prižgali njihovi domači, saj so že tudi mnogi od njih davno odšli v večnost. Naj bo torej spomin nanje naše globoko obžalovanje, da so morali oditi toliko let pred nami in naj počivajo v miru.Vera Ban