Ob 21. obletnici plebiscita
petek, 23. 12. 2011JOŽE PUČNIK, BEGUNEC, KI SE JE VRNIL
Jože Pučnik si nikoli ni lastil kakšnega prvenstva pri zaslugah za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije. Kajti bil je legendarno skromen. Mi vsi na današnji slovesnosti in brezštevilni zunaj nje pa vemo, da je bil prvi, najbolj izpostavljen, najbolj zaslužen in hkrati najbolj zatiran ustvarjalec slovenske državnosti. Mnogi so bili pomembni, vendar je bil Jože Pučnik epicenter potresa, ki je zamajal kolos totalitarizma tako zelo, da se je sesul. Sesul pa se je samo visoki in vidni zgornji del. Nismo namreč vedeli, da sega tudi globoko pod zemljo in da je ostal tisti del v podzemlju nedotaknjen.
Za mlade generacije, ki so prišle na očiščeno površino, je pomembno da vedo da Jože Pučnik ni bil zgolj eden izmed mnogih politikov, kar pomeni v našem ljudskem javnem mnenju oznako problematičnega slovesa, saj je politika menda tisto popačeno družbeno področje, kjer se manipulira, intrigira in krade svojim državljanom. Takšno podobo si je pridobila politika na očiščeni površini, nemalokrat krivično. Ker pa je bil Pučnik povrhu vsega še opozicijski politik, kar je v tej državi še slabše in bolj zavrženo, kakor je sramota tudi to, da sploh imamo opozicijo, ki politično menda še tega ni vredna, da bi bila vsaj prava državna politika, ki je pač nujno zlo nepotrebne demokracije, velja njegov sloves rešiti tega omejenega vedenja. Mladi generaciji s takšno zavedeno vednostjo je treba povedati, da Jože Pučnik ni bil samo politik in v svoji osnovni človeški in družbeni naravnanosti sploh ne politik. Bil je kratko in malo presežek politike ko je začel svojo mladostno družbeno uporniško pot in presežek tudi, ko jo je končal.
Bil je pisec, sociolog, teoretik znanosti in mislec, ki je raziskoval nihilistično logiko oblasti v jedru deviantne družbene strukture, pa tudi prakse. To ga je tudi močno čustveno prizadevalo. Takšna prizadetost je lastnost starodavnega pravičnika. Bil je na svojem začetku takšen civilizacijski in kulturni presežek partijske diktature, ki je postavil za kriterij socializma človeka vredno družbeno življenje. Ne kakšne drugačne ideologije, kaj šele politike, ki je v socializmu sploh ni bilo, ampak kratko in malo humano koncepcijo družbe in človeka. To je bilo v času ideološkega in konkretnega lagerja upor in zanj je tudi plačal. Kdor je postavil v prostor diktature človeško dostojanstvo kot družbeno vrednoto, je bil namreč zaprt.
Primerjali so ga, dobronamerno, s slovenskim Havlom. Vendar premislimo. Bil je pet let starejši od Havla in njegova bridka življenjska izkušnja totalitarizma je bila mnogo hujša od izkušnje velikega češkega predsednika. In primerjajmo. Smo ga sprejeli, upornika, ko se je diktatura sesula, kakor so Čehi svojega Havla? Smo ga počastili? Smo ga borca za našo demokracijo zato spoštovali? Smo ga nagradili s predsedniškim mestom? Havel je na Češkem lahko postal počaščeni Pučnik, Pučnik na Slovenskem ni mogel postati slovenski Havel. Celo to so mu očitali, novi demokrati, da je bil zaprt in zato častno trpljenje v diktaturi ni primerno za nove čase, ker bi lahko postalo maščevalno. To kar velja v deželah, ki so se rešile totalitarne oblasti za čast in slavo, velja pri nas za negativno postotalitarno zaznamovanost. Do smrti so padale žaljivke in trajajo še danes, nekaj dni po njej, po možu, ki je vse svoje življenje posvetil bodoči, drugačni, boljši Sloveniji. Ali smemo vsaj po smrti označiti to sprenevedanje kot sramotno, ali pa je to zdaj prepozno in neprimerno in politično, je slab pomislek. Potrebno je to povedati tudi danes, zavoljo nas samih.
Danes si je mladim generacijam najbrž tudi eksotično predstavljati, da si lahko zaradi pisanja kakšnega članka, v katerem si zahteval več svoboščin in pravico do protestiranja, zaprt za mnogo let, da si lahko v zaporu pretepan in mučen. Saj si protestne mlade generacije menda zapora brez centralne kurjave še predstavljati ne morejo. Vse to v zvezi s Pučnikom iz nedolžnega današnjega pogleda morebiti pripada eksotični preteklosti, ki je tako daleč kakor kakšna filmska fikcija. Pa ni tako daleč. In ni fikcija. Kakor ni fikcija, da potem, ko je svoje odslužil in bi bil moral biti celo po tedanji zakonodaji razbremenjen krivde, na prostosti ni našel nobenega dela, s katerim bi se lahko preživljal, ker mu je bilo to onemogočeno. Takrat se je tukaj za njega življenje končalo. Zato je odšel v Nemčijo, da je lahko preživel. V bistvu so ga izgnali. Jože Pučnik ni bil samo naš politični zapornik, bil je tudi naš politični izgnanec.
Vendar se je vrnil. Pa ne šele takrat, ko je bila Slovenija osamosvojena in je prišel na varno in toplo demokracijo. Prihajal je že prej in pričenjal spet neomahljivo sodelovati pri ustanavljanju države. Okoli njega in z njim so se širili tokovi družbenih sprememb, ki nas bodo nemara res postavili spet na zemljevid Evrope. Če se bo tista stavba pod zemljo enkrat vanjo tudi pogreznila. Nadaljevanje njegovega družbenega življenja je bolj znano, ni pa tudi postavljeno na pravo mesto. Postal je za nekaj časa profesionalen politik. Bil je klasičen, evropski socialdemokrat, z vsemi zgodovinskimi razsežnostmi tega političnega statusa. Ta ni iz totalitarnih sektaških podmladkov ustvarjen strankarski konstrukt, ampak prastaro socialno in demokratično politično drevo, s človečanskim humanizmom v koreninah. Tudi v tem je bil presežek slovenske politike. Morda je bil prav zato najbolj dobrodošel član umetniških in razumniških krogov, ki so se s politiko ukvarjali kakor s kakšno vejo kulturne dejavnosti. V teh krogih je bil mnogokrat najbolj sproščen. Ne pozabimo, da je nekoč diplomiral tudi iz primerjalne književnosti. Bil je tako kulturni presežek slovenske politike.
Zdaj ga je vzela oblast, ki ji ne moremo do živega. Kljub temu, da smo brez njega postali mnogo bolj sami, tu v Sloveniji, pa je zapustil nekaj upornih naslednikov. Nekaj njegovih in obilica novih iluzij je še ostalo. In nekako v srednjih letih življenja se zavemo, da umrli ne izginejo v pozabo in nič. Samo odsotni so. Kadar jih potrebujemo, nam nemo odgovarjajo. Tako bodi z Jožetom.