O nacionalnih interesih ne moremo barantati

Ponudba premiera Boruta Pahorja, da bo koalicijske partnerje prepričal, da umaknejo zahtevo za posvetovalni referendum, če opozicija zagotovi, da ne bo zahtevala naknadnega zakonodajnega referenduma o arbitražnem sporazumu, je še ena v seriji nerazumnih odločitev v povezavi z arbitražnim sporazumom.
  Za uspešno rešitev vprašanja meje s Hrvaško bi potrebovali čim širši konsenz. Premier Pahor ga ni iskal. V nasprotju s prejšnjo vlado, je Pahor rešitve iskal v ozkem krogu vladajoče koalicije. S tem načinom je razdelil slovenski narod in strokovno javnost. Na mizi imamo sporazum, ki mu je v nekaj dneh po podpisu sledila enostranska interpretacija s strani Hrvaške o tem, da ničesar v sporazumu ni mogoče tolmačiti kot pristanek Hrvaške na zahtevo Slovenije po teritorialnem stiku z odprtim morjem. Jutri bo sledila izjava slovenske vlade v nasprotni smeri. Namesto poti do rešitve, ustvarja arbitražni sporazum nove probleme in nove delitve.

Naj spomnimo, da je bilo že 16. aprila 2007, na sestanku predsednikov parlamentarnih strank doseženo soglasje, da se mejno vprašanje rešuje s pomočjo tretjega, ter da so 17. avgusta 2007 vse takratne parlamentarne stranke (razen SNS) podprle možnost presoje pred meddržavnim sodiščem v Haagu ICJ (s tem sta se strinjala tudi sedanji premier Pahor in njegov minister dr. Vlačič), vendar ob treh pogojih:

1. da se presoja o celotni kopenski in morski meji oz. o vseh spornih točkah,

2. da je izhodišče za presojo stanje ob osamosvojitvi obeh držav oz. na dan 25.06.1991 ter

3. da se pri presoji upošteva načelo zunanje pravičnosti, ki ga tudi statut Haaškega sodišča izrecno predvideva.

Republika Hrvaška je pristala na presojo o celotni meji in 25. juniju 1991 kot izhodiščnem datumu, ni pa pristala na uporabo načela pravičnosti pri določitvi meje, ki ga tudi sedanji arbitražni sporazum v točki 3a pri določitvi meje ne predvideva.

To kar imamo danes na mizi v obliki arbitražnega sporazuma, bi bilo torej s strani Hrvaške lahko podpisano kadarkoli, slovenska politika (tudi SD, dokler je bila v opoziciji) pa na te rešitve ni pristajala.

Pahor se želi najprej izogniti odgovornosti in arbitražni sporazum pošilja na posvetovalni referendum (pri čemer je vprašanje zavajajoče in nejasno), potem pa posreduje opoziciji pred očmi slovenske in evropske javnosti »mešetarsko« ponudbo, kot da bi eni ali drugi bili lastniki tistega o čemer naj bi trgovali.

Govorimo o meji, o slovenskih nacionalnih interesih. S temi ne more trgovati nihče: ne vlada, pa tudi ne opozicija.