O dodatku k pokojninam in korupciji

Objavljamo prispevek poslanca dr. Vinka Gorenaka, ki bo objavljen tudi v lokalnem časopisu. Pretekli teden sem vsak dan preživel v veliki dvorani državnega zbora ne manj kot po deset ur na dan. Seveda vas ne nameravam obremenjevati z vsemi vsebinami, ki so bile obravnavane, izpostavim naj le moje poslansko vprašanje, ki se je nanašalo na dodatek k najnižjim pokojninam in na razpravo o korupciji.

O mojem poslanskem vprašanju ministru dr. Svetliku, ki se je nanašalo na napovedan dodatek v višini 300 evrov k najnižjim pokojninam, sem že pisal. Ker mi minister ni jasno odgovoril, kdaj naj bi upokojenci ta dodatek prejeli, sem izkoristil možnost in predlagal, da o tem razpravlja državni zbor, saj je v tem primeru potrebno glasovanje. Za podporo mojemu predlogu sem posebej prosil poslance DESUS, ki so pred volitvami precej govorili o višjih pokojninah in skrbi za upokojence. Državni zbor je sklenil, da o 300 evrih dodatka k najnižjim pokojninam ne bomo razpravljali. In kako so glasovali poslanci DESUS-a?

Poslanci DESUS-a, so bili proti razpravi o 300 evrih dodatka k pokojninam, konkretno pa so glasovali takole: Godec Joško – proti; Jurša Franc – prisoten, a ni glasoval; Rezman Vili – na sestanku pri predsedniku vlade; Urh Anton – proti; Zanoškar Matjaž – proti; Žnidaršič Franc – proti. Toliko o vesti in iskrenosti.

Druga pomembna tema je bila korupcija, saj smo v državnem zboru obravnavali poročilo Komisije za preprečevanje korupcije za leto 2007, ki jo vodi Drago Kos. Temeljno sporočilo razprav poslancev vladne koalicije je bilo v tem, da je korupcije v Sloveniji vse več, da tako kažejo raziskave javnega mnenja, da je Kosova komisija pri delu uspešna, da pa policija in tožilstvo nista uspešna. To je bilo podkrepljeno tudi s številom prijav Kosove komisije policiji in tožilstvu in primerjano s številom kazenskih ovadb policije in obtožb tožilstva. Kosova komisija je policiji in tožilstvu poslala namreč več sto prijav, število kazenskih ovadb, ki jih je spisala policija in obtožnih predlogov tožilstva pa je bilo le nekaj nad 20.

Toda s temi številkami ne moremo sklepati o uspešnosti Kosove komisije in neuspešnosti policije in tožilstva. Zakaj? Naj razložim na svojem primeru. Leta 2005 sem bil državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve, hkrati pa sem bil predavatelj na Fakulteti za varnostne vede. Meni znana oseba je takrat napisala anonimno pismo, ki ga je poslala Kosovi komisiji, policiji in komercialni televiziji. V anonimki me je obdolžila, da v vlogi državnega sekretarja sklepam pogodbe o raziskavah s Fakulteto za varnostne vede, ta pa mi plačuje mastne provizije.

Kosova komisija je sporočila, da zadevo proučuje, komercialna televizija me je obdolžila korupcije, tudi policija je zadevo proučevala. Novica je bila na komercialni televiziji v različnih oblikah kot prvovrstna vest obravnavana kar tri dni. Kako sem se počitil v javnosti, si lahko predstavljate. Toda čez približno pol leta je Kosova komisija sporočila, da je bilo v tej zadevi vse v redu, enako je ugotovila tudi policija. Ko sem zaprosil komercialno televizijo, da o teh ugotovitvah poroča, sem dobil odgovor, da novica za uredništvo ni zanimiva.

V čem je torej problem teh različnih številk med Kosovo komisijo, policijo in tožilstvom? Kosova komisija je nekakšen poštni nabiralnik, kamor lahko pošljete kar sami želite. Kosova komisija te prijave pošilja policiji in tožilstvu. Policija mora zadeve preveriti in šele, ko zbere dovolj dokazov, lahko napiše kazensko ovadbo, ki roma k tožilcem, šele ti pa v primeru, če je zadosti dokazov, spišejo obtožni predlog. Od tu do kakšne obsodbe, običajno preteče nekaj let. Hvaljenje Kosove komisije, ki na nek način zbira in policiji prepošilja prijave, seveda zato ni pokazatelj korupcije, kaj šele njene uspešnosti.