O človekovih pravicah

Na 12. redni seji državnega zbora so poslanci obravnavali tudi poročilo varuha človekovih pravic za leto 2008. Poslanska skupina SDS je sicer predlagala umik te točke iz dnevnega reda seje državnega zbora, predvsem zaradi načina in postopkov, s pomočjo katerih so koalicijske stranke izsiilile, da je bilo  poročilo uvrščeno na sejo državnega zbora. V nadaljevanju objavljamo magnetogram stališča PS SDS do poročila varuha človekohvih pravic, ki ga je  predstavila poslanka SDS Eva Irgl.

Magnetogram ni lektoriran!

EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovana varuhinja, poslanke in poslanci. Preden se omejim na samo vsebino poročila bi želela nekaj besed najprej nameniti tudi nedopustnemu dogajanju ob obravnavi poročila na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Moram reči, da sem bila sama nad dogodki naravnost osupla, ki so se odvijali na komisiji, saj so si poslanci koalicije, člani komisije preprosto vzeli pravico, da mimo mene, kot predsednice komisije skličejo sejo, ker niso bili zadovoljni z rezultatom glasovanja, ki so ga sami odločili, in sicer na že zaključeni seji, kjer smo obravnavali poročilo varuhinje in kjer so zavrnili popolnoma vsa priporočila, ki sem jih predlagala.

Takšno zahrbtno ravnanje ne more in ne sme biti nikomur v ponos in kaže predvsem na to, kako koalicija zardi očitne nesposobnosti vlade, ki je danes vidna že na večini področij, popolnoma izgublja tla pod nogami. Da ne govorim o tem, da ni nič čudnega, da zaradi takšnih ravnanj, ki so se odvijala na Komisiji za peticije parlament izgublja tako na ugledu, kot na verodostojnosti. Članica komisije je kasneje tudi z izjavami v medijih želela prikazati, da sama bijem nekakšno bitko z varuhinjo človekovih pravic in da zato nisem želela, da poročilo varuhinje pride v državni zbor. Gre za popolnoma neresno izmišljotino, ki je nastala v vrstah koalicije potem, ko so uvideli, da so sami storili napako in da zaradi njihove neumnosti poročilo ni moglo biti uvrščeno na oktobrsko zasedanje državnega zbora.

Sama sem ves čas v celoti delovala v skladu s Poslovnikom in nisem imela nikakršnih težav glede obravnave poročila na oktobrski seji, zato so zlonamerna natolcevanja, da v Slovenski demokratski stranki, in jaz osebno, delujem s tem proti varuhinji, neupravičena in tudi v celoti neosnovana, razen če se v tej državi, odkar je oblast prevzel Borut Pahor, ne sme več opozarjati na delovanje institucij in v primerih, ko je to potrebno biti kritičen do dela ljudi, ki so na takšnih funkcijah, kot je varuh človekovih pravic.

Takšno ravnanje, da podpredsednik skliče sejo v popolni tajnosti, da se na uslužbence pritiska, da morajo ravnati v nasprotju s Poslovnikom, da se kar zasede mojo pisarno brez  dovoljenja in v njej, med tem ko sem sama na bolniški, kuje tajni načrt o izpeljavi seje, o kateri opozicijski poslanci, ki so sicer člani komisije niso bili niti obveščeni, je nesprejemljivo, je grdo in je tudi v nekih segmentih kaznivo.

Naravnost ironično je, da se ravno na komisiji, ki opozarja na to, kako nedopustno je izvrševati pritisk in mobing na zaposlene, sploh če se le ta vrši iz pozicije moči, dogaja prav slednje. Zato niti ni čudno, da se v zadnjem času tako opazno širi ta strah in nelagodje med zaposlenimi na različnih delovnih področjih. Seveda pa je v takšnem napetem vzdušju težko delati, kar vpliva tudi na delovne procese in seveda potem posledično tudi na slabo družbeno klimo v celoti. Tudi varuhinja v svojem poročilu, ki ga danes obravnavamo, ugotavlja, da je prisotnega vedno več tako imenovanega mobinga na zaposlene, ki ga pa žrtve hvala bogu tudi vedno bolj prepoznavajo kot nedopustnega. Tudi zaradi tega zavedanja, da gre za kaznivo dejanje, ki se lahko kaznuje celo z odvzemom prostosti do treh let.

Varuhinja je zato v svoji predstavitvi na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti med drugim tudi dejala, da bo v prihodnje še več svojega časa namenila prav mobingu oziroma šikaniranju v delovnih okoljih, glede na situacijo v kateri se država nahaja, pa tudi vplivu gospodarske krize na socialno in zdravstveno stanje prebivalcev. Takšno najavo ukrepov s strani varuhinje človekovih pravic v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke seveda pozdravljamo. Pred seboj imamo torej 14. redno poročilo Varuha človekovih pravic, kjer znotraj poročila Urad varuha ugotavlja,  v katerih primerih so bile v letu 2008 največkrat kršene človekove pravice, katerim temam se je v prejšnjem letu posvečalo največ pozornosti.

Iz poročila lahko vidimo, v katerih primerih se ne spoštuje zakonodaja, kdaj in zakaj se posamezniki največkrat obračajo na urad varuha. Skratka poročilo predstavlja nekakšen prerez stanja na področju varovanja, spoštovanja in kršenja človekovih pravic, ki ne bi smele biti nikoli in nikdar teptane in ne bi smele nikoli zaradi različnih vzgibov, dejavnikov, vzrokov, kakorkoli posegati v človekovo dostojanstvo in integriteto. Varuhinja v uvodu poročila pravi, da je delanje analize stanja na področju človekovih pravic zelo zahtevna in odgovorna naloga. S tem se seveda vsi, ki smo danes tukaj prisotni na tej seji, zagotovo strinjamo, saj to pomeni, da mora varuh svoja stališča do določene problematike obravnavati nepristransko, objektivno, predvsem pa z močnim čutom za pravičnost, pa tudi da svojega položaja ne sme prilagajati kakorkoli trenutnim političnim situacijam ali pa se do problemov posameznikov in skupin opredeljevati kakor koli politično.

Varuh človekovih pravic je prva oseba v državi, ki se mora o skrbi za spoštovanje človekovih pravic pri varovanju le-teh odločati izključno in samo na podlagi Ustave, deklaracije in resolucije o človekovih pravicah, mednarodnih aktov, konvencij, zakonov in nikakor ne po morebitnem diktiranju politike in njihovih predstavnikov. Le tako lahko zaupanje v takšno institucijo pri ljudeh raste.

Še posebej je to pomembno za vse tiste najbolj ranljive skupine ljudi kot so invalidi, otroci, starejši, ki nimajo za seboj aparata nevladnih organizacij, medijev, določene politike, ki bi namesto njih izvajali pritiske za upravičeno dosego njihovih ciljev. Naj ponazorim s primerom, s položajem t.i izbrisanih se praktično ukvarja celotna država, ministrica Kresalova se že skoraj celo leto, odkar je nastopila na položaj notranje ministrice, ukvarja več ali manj z vračanjem odločb in odškodnin izbrisanim. Tudi mediji na veliko pišejo o tem. Medtem, ko se pa o takšnih, ki že leta opozarjajo na svoje pravice, na primer o oškodovancih po 2. svetovni vojni ne posveča toliko časa, tudi črnila v medijih je bistveno manj prelitega kot pri prejšnji temi. Verjetno zato, ker nimajo za seboj celotnega kolesja levih političnih strank, pa tudi nevladnih organizacij ter medijev, ki bi jih podpirali pri uveljavljanju njihove pravice in namesto njih povzdignili glas, ko potrebujejo to pozornost in zaščito. In prav zato je potrebna takšna institucija varuha, ki nepristransko bdi nad tem, ali so bile posamezniku dejansko kršene človekove pravice. Ko je spoštovana varuhinja, dr. Zdenka Čebašek Travnik bila imenovana na to, zagotovo težko in odgovorno delo oziroma funkcijo, sem sama imela veliko zaupanja vanjo, sploh glede na očitno politično opredeljenost njenega predhodnika.

Prav se mi je zdelo, da si je za svoj mandat zadala še posebej veliko skrb za najranljivejše skupine, govorim seveda o otrocih, invalidih, starostnikih, upokojencih, saj smo bili za časa njenega predhodnika priča temu, da se je bolj ali manj posvečal predvsem tako imenovanim marginalnim skupinam na najranljivejše pa večkrat pozabljal. In tu moramo sedanji varuhinji priznati, da je vsekakor naredila velik korak naprej v skrbi za najranljivejše skupine.

Na komisiji, pa tudi danes, je dejala, da bo tudi v prihodnje še bolj izboljšala oziroma skušala izboljšati sodelovanje, tako z domačimi, kot tujimi institucijami, ki se ukvarjajo s hendikepiranimi, starejšimi ljudmi in otroci. Žal, pa moram reči, da bi v nekaterih primerih v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke, pričakovali bistveno več angažmaja in pozornosti tudi pri temah kot je odnos do polpretekle zgodovine, povojnih pobojev, želeli bi jasna mnenja o tem, kako varuhinja gleda na ponovno obujanje komunističnih simbolov, na postavitev ceste Titu leta 2009, ki je bil nesporni diktator, kako gleda na odkrito sovraštvo do Rimskokatoliške cerkve, ki je ob podpori levih strank in medijev še bolj potencirano, kako varuhinja gleda na aktualne dogodke, kot je imenovanje Zavgajeva za veleposlanika, gre namreč za človeka, ki je teptal človekove pravice in je tudi sokriv za zločine nad lastnim narodom. Zanima nas tudi, kako varuhinja gleda na odlikovanje gospoda Tomaža Ertla, ki za Slovence predstavlja simbol kršenja človekovih pravic.

V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke bi pričakovali, da se oseba na takšni funkciji oglasi ob tako spornih in skrajno neetičnih imenovanjih in odlikovanjih, ki v ljudeh zbujajo velike pomisleke in danes tudi že odločna nasprotovanja. Varuh človekovih pravic ima zaradi svoje funkcije, predvsem pa zaradi vsebine, ki jo pokriva, veliko moč besede v javnosti in s tem tudi vpliv nanjo. Zato se še kako pričakuje, da se odzove takrat, ko gre za očitno zlorabo spoštovanja človekovih pravic, čemur smo priča v zadnjih mesecih. Več kot očitno je, da se v tej državi zares dogajajo zanimive, da ne rečem kar čudne stvari, ki želijo postaviti na glavo nekatere resnice ter prevrednotiti nekatere družbene dogodke, kar se želi doseči ob znatni podpori predstavnikov, ki jih ima ta vlada in politična levica nastavljene na vseh ključnih položajih – od civilne družbe, do medijev, najpomembnejših državnih funkcij. In vse to kaže na neko nenormalno stanje v državi, ki že samo po sebi kliče po na novo vzpostavljeni pluralnosti in odprtosti. Zakaj to govorim? Zato, ker sem že ob lanskem poročilu varuha človekovih pravic dejala, da bomo v Slovenski demokratski stranki z zanimanjem spremljali, ali bo v naslednjem poročilu varuha, torej v tem, ki ga danes obravnavamo, moč zaslediti zapis tega, ne čisto normalnega stanja za državo v kateri naj bi vladala demokracija in spekter različnih razmišljanj. In takrat sem še dejala, citiram: “Danes žal temu ne moremo pritrditi, in mirno lahko rečemo, da so določenemu delu prebivalstva, ki je upravičen tudi do drugačnega mnenja, kršene človekove pravice.” Konec citata.

In kaj ugotavljamo danes? Ne samo, da je še vedno tako, ampak ugotavljamo, da je stanje danes še slabše. Vendar pa nobenega zapisa o tem ni moč zaslediti znotraj poročila, čeprav bi to pričakovali.

Zato vas, spoštovana varuhinja, danes, ker imam priložnost, sprašujem, ali se vam osebno zdi takšna situacija, ko ima praktično vse v rokah ena politična opcija, normalna, kakšno je vaše stališče do odlikovanja gospoda Tomaža Ertla, pa tudi do imenovanja veleposlanika Zavgajeva.

Naslednja tema, ki se pojavlja znotraj poročila in je vsekakor zelo pomembna, je vprašanje medijev, natančneje, vprašanje senzacionalističnega poročanja. Varuhinja opozarja, da mediji vse prevečkrat dajejo prednost senzacionalizmu, da pretirano posegajo v zasebnost ljudi in s tem povzročajo še dodatne travme tistim, ki se jih poročanje dotika. Predvsem je nedopustno, da se kljub večkratnim varuhovim opozorilom še vedno v medijih razkriva identiteta otrok, ko se zaradi želje po večji branosti in gledanosti senzacionalistično poroča o družinskih tragedijah. Zato je varuhinja tu jasna in pravi, da je treba najti čim bolj učinkovite mehanizme, ki bodo tovrstna poročanja na način senzacionalizma omejevali, saj več kot očitno samoomejevanje medijev ne deluje.

Varuhinja zato tudi pozdravlja rešitve v novem Kazenskem zakoniku, ki ga je sprejela prejšnja vlada in proti kateremu je bila, mimogrede, današnja koalicija. Kazenski zakonik namreč daje možnost sankcioniranja, ko pride do škodljivega izpostavljanja otrok, kar lahko povzroči velike posledice in hude travme na otroku in mladostniku. V zvezi z zaščito otrok v okviru poročanja medijev v primerih nasilja v družini pa je bil sprejet tudi že prej omenjeni Zakon o preprečevanju nasilja v družini, kjer poseben člen ureja navedeno problematiko. Namreč, o žrtvah ali povzročiteljih nasilja ne smejo biti javno posredovani podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče kakorkoli prepoznati žrtev ali njeno družino, posredovanje podatkov pa je mogoče le ob soglasju polnoletne žrtve.

Z omenjenim zakonom je torej tako naložena odgovornost staršev, otrokovih skrbnikov, rejnikov ali posvojiteljev, da otroka v okviru izvajanja skrbi zanj varujejo pred izpostavljanjem javnosti. Že prej sem povedala, da tudi nov Kazenski zakonik, ki ga je sprejela vlada Janeza Janše prinaša novost na omenjenem področju varovanja otroka v okviru izpostavljanja v medijih. Kot kaznivo dejanje je torej opredeljena objava osebnih podatkov otroka, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali kakršnemkoli drugem postopku, ali objava druge informacije, na podlagi katere bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto. Sankcija za to pa je bodisi denarna kazen ali pa kazen zapora do treh let.

Senzacionalistično poročanje pa je tudi problem, ko se samo zaradi političnih interesov želi nekoga očrniti v javnosti, pa čeprav gre lahko zgolj za špekulacije in natolcevanja brez kakršnihkoli dokazov. Omenimo samo primer Patria in lažnivo obtožbo, da je nekdanji predsednik vlade prejel podkupnino. V javnost je bila tik pred volitvami vržena laž, ki pa ni bila podkrepljena niti z enim samim najmanjšim dokazom. Sramota, kaj vse se lahko v tej državi dela samo zato, da nekdo pride na oblast.

Vendar, pa v varuhovem poročilu za leto 2008 tega nedopustnega posega v dobro ime ni bilo moč zaslediti. Tako pomembna afera pa ni bilo niti besede znotraj poročila varuha. V poročilu za leto 2008 varuhinja izpostavlja tudi delovno pravni položaj novinarjev, za katerega pravi, da je velikokrat negotov, kar pa vpliva na kakovost in neodvisnost njihovega dela.

Ob tem naj omenim in tudi moram reči, da se tukaj strinjam z varuhinjo, zadnji primer novinarja Meška, ki je bil vržen na cesto, ker ni bil po volji novi oblasti in katerega primer je obravnaval tudi Odbor za kulturo, šolstvo, šport in mladino. Znotraj poročila varuha tako kot tudi lansko leto je precej prostora namenjenega tudi prepoznavanju sovražnega govora. In tukaj se absolutno strinjam z varuhinjo, da je potrebno najti rešitev, kako bomo učinkovito preganjali in kaznovali sovražni govor, ki ga je vedno več. Vedno bolj je prisoten predvsem na raznih spletnih forumih, kjer spletni administratorji žal ne opravljajo svojega dela in v veliko primerih dopuščajo sovražni govor, ki posega na različna področja od političnega do seksističnega do homofobnega in verskega sovražnega govora. To so vse oblike, ki bi jih uredniki spletnih portalov dejansko morali prepoznavati kot neprimerne, zakonodajo pa bi morali spremeniti v smeri, ki ne bi dovoljevala takšnih zlorab oziroma bi uporabnika, ki širi sovražni govor, kaznovala.

V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke se strinjamo, da je potrebno to področje urediti, vendar pa je pri tem potrebno biti dosleden, predvsem pa imeti za vse enaka merila, ne pa, da pri političnem sovražnem govoru, ki se dogaja in je prisoten obsojamo tistega, ki navadno prihaja iz desnice, ko govorimo o političnem sovražnem govoru, ob sovražnem govoru levo usmerjenih politikov pa največkrat kar molčimo oziroma se sprenevedamo, da gre samo za nerodno izjavo.

Varuhinja tudi opozarja na sovražni govor, ki se dotika verskih skupnosti, zlasti spodbujanja verske nestrpnosti do Rimsko-katoliške cerkve v spletnih medijih in forumih. Spodbujanje tudi sovražnega govora s strani aktualne oblasti, tukaj imam v mislih predvsem pisanje ministrice za kulturo na blogu, kjer je s svojim pisanjem grobo posegla v osebnostno integriteto direktorja Televizije Slovenije Jožeta Možine in predsednika programskega sveta RTV Slovenija dr. Staneta Grande in seveda še bi lahko naštevali. Teh primerov je veliko.

Poročilo varuha se seveda sooča še z vrsto drugih problemov, ki posegajo na področje kršenja človekovih pravic in je kot takšen pomemben pokazatelj, predvsem v tem smislu kaj je potrebno popraviti, kje je potrebno spremeniti zakonodajo, na katerih področjih je potrebno biti še posebej pazljiv, da pridemo do primernega reševanja posameznikovih problemov. In iz tega vidika je zagotovo dobrodošel in pomemben dokument.