O Blejskem otoku

Vedno, kadar postaneta pohlepnost in prostaštvo ministrice za kulturo preveč očitna in odmevna, skuša časnik Delo, ki “misli širše” kot ministrica, zmanjšati in prikriti njeno “posebnost”.  S celo vrsto afirmativnih člankov o ministričinem delovanju, z njenimi slikami in z intervjuji želi časnik ministričino podobo popraviti, hkrati pa s podtikanji, zamolčevanji in lažmi preusmeriti pozornost na druge. Tak je tudi članek, objavljen v Delu 28. avgusta 2009, str. 2, ki obravnava že mnogokrat obdelano temo o Blejskem otoku. Članek v nadnaslovu “Posledice (tajnega) Simonitijevega sporazuma” vsiljuje bralcu misel, da je Simoniti ravnal tajno in nezakonito. V naslovu “Bo Blejski otok vrnjen državi?” pa namiguje, da je bil otok državi odvzet in da ni več v njeni lasti. Seveda ne prvo ne drugo ne drži.
 
Novinarja tudi pišeta, da pri pripravi sporazuma z Rimskokatoliško cerkvijo v času ministra za kulturo Vaska Simonitija ni sodelovala pravna služba Ministrstva za kulturo, ki o sporazumu tudi ni bila obveščena, kar je znano. Zanimivo pa je, da ju ne zanima, kako je pravna služba ministrstva sodelovala, ko se je stvari lotila sedanja ministrica za kulturo. Sodelovanje pravne službe je bilo omejeno le na to, da je zbrala dokumentacijo in jo poslala zunanjemu sodelavcu na Pravno fakulteto v Ljubljani. Le zakaj?

Za, po ministričinih besedah, “izvrstno utemeljen” tekst, ki ga je pripravil sodelavec Pravne fakultete, je ministrstvo plačalo (pravni službi na ministrstvu navkljub) znesek v višini mnogokratnika najnižje delavske plače. Še dodatno zapravljanje davkoplačevalskega denarja za mnenje, ki dlakocepsko hlini pravo, ne sprašuje pa se o temeljni vsebinski stvari, o kateri bi se moral vprašati vsak vsaj malo razmišljujoč človek, kaj šele pravnik na univerzi: zakaj so bile po drugi svetovni vojni odvzete zgradbe na otoku? In zakaj sta bili potem dve od treh stavb prazni vse do danes, v eni pa je bil na tem “biseru Slovenstva”, kot ga ocenjuje ministrica, nemaren bife, ki je v skladu s svojo naravo skrbel za “izjemno” turistično ponudbo?

Sodstvo bo seveda razsodilo po svoje, a dobro je vedeti, da prava brez pravičnosti ni.

dr. Vasko Simoniti