O arbitražnem sporazumu

Ker se v zadnjem času vse bolj razlaga, da bo nedavno podpisani »sporazum« s Hrvaško Sloveniji omogočil teritorialni dostop do odprtega morja, sem se želel oglasiti. Bil sem v tisti skupini (povečini) mednarodnih pravnikov za reševanje meje s Hrvaško, ki je imela mandat sestaviti smernice za pogajanja in jo je imenovala prejšnja Vlada. Takrat smo se sestali z več vodilnimi tujimi strokovnjaki na tem področju, tistimi, ki slovijo kot najuglednejši iz obstoječih list arbitrov in advokatov v razmejitvenih sporih na morju. O tem, kar smo z njimi razčistili na naših formalnih sestankih na tem mestu ne bi govoril. V kolikor bomo o »sporazumu« v resnici odločali državljani, se bo za razpravo o teh ključnih dejstvih v javnosti moral najti čas še pred odločanjem; ni mogoče, da bi državljani najprej odločali na pamet, brez edinih preverjenih informacij glede možnosti za uspeh, potem pa bi se jim te razkrilo šele po referendumu. V spodnjem tekstu za zdaj omenjam torej le tisto, kar je bilo takoj moč razbrati že iz povsem neformalnih stikov z omenjenimi strokovnjaki, bodisi izmenjav mnenj izven sestankov, ali ob običajnih akademskih posvetovanjih, ko smo koga od teh tudi nagovorili za sestanek v Sloveniji.

Da bo Hrvaška politika na koncu potrdila nedavno podpisani »sporazum« sem tudi sam pričakoval. Je namreč ravno nekaj takega, na kar so Hrvaški mednarodni pravniki sami po malem upali. Tuji strokovnjaki, ki sem jih omenil zgoraj, so si bili od prvega do zadnjega povsem enotni v eni točki. Namreč, da tako oster zavoj mejne črte, kot ga predvideva npr. koridor iz sporazuma Drnovšek-Račan (ki pa bi v tem primeru pomenil teritorialni dostop) po klasičnem mednarodnem pravu ni mogoč in da bi tak stični koridor Slovenije z odprtim morjem torej moral pomeniti manj kot njeno teritorialno ozemlje. V najboljšem primeru bi, kot so razlagali, koridor lahko predstavljal najbolj liberalen možen režim prehoda, t.j. še liberalnejši od prehoda ki nam ga (kot čisto vsaki državi podpisnici, ki ima zaprto teritorialno morje) tako ali tako že sedaj zagotavlja Konvencija. Pojavljale so se celo sugestije, da bi v javnosti morda predstavili sliko takega koridorja, kar da bi to javno mnenje pomirilo, primer pa bi bil rešen, kljub temu, da teritorialnega dostopa seveda ne bi bilo. Jasno se je dalo zaznati, da nihče od teh strokovnjakov (morebitnih zastopnikov Slovenije) ne bi želel prevzeti odgovornosti za tak cilj (teritorialni stik) v morebitnem postopku odločanja po mednarodnem pravu ped »tretjim« in bilo je tudi očitno, da noben uveljavljen arbiter ne bi krnil svojega lastnega ugleda znotraj strokovne skupnosti z odločitvijo o tako drznem zavoju teritorialne črte v prid Slovenije. Po ustaljeni klasični metodi ekvidistance in njenih možnih (še dopustnih) korekcij to preprosto naj ne bi šlo. Uvid v razmišljanje teh posameznikov je bil zame ključen za dešifriranje naših realnih možnosti pred arbitri.

Kot je znano, so skoraj istočasno tudi Hrvaški mednarodni pravniki izpraševali nekatere tuje vodilne strokovnjake. Ker rezultat tistih posvetovanj ni mogel biti bistveno drugačen od naših, so hrvaški pravniki pri sebi potrdili, da imajo velike možnosti, da onemogočijo Sloveniji teritorialni stik ter (s tem posledično tudi) ostale pripadajoče pasove. Glede na novi »sporazum«, ki govori le o »stiku«, torej koridorju, ki je lahko najbolj liberalen možen prehod, a ne nujno teritorialni stik, je bilo torej zame zato le še vprašanje časa kdaj se bo tudi Hrvaška politika (opozicija) zavedla te precejšnje priložnosti zanjo. Ko so od Barrosa pred kratkim dobili potrditev, da bodo arbitri iz kroga najbolj preverjenih tujih avtoritet na tem področju in ne kar nekdo, ki bi si upal mejo »povleči« mimo običajnih uveljavljenih praks, so vedeli, da to zelo verjetno pomeni njihovo zmago: stik Slovenije prek koridorja liberalnega prehoda. To je torej ravno tisto, kar je bilo moč razbrati tudi iz mojih izkušenj s tujimi specialisti iz tega področja.

Vztrajanje slovenske Vlade, da bomo z odprtim morjem kljub temu dobili teritorialni stik (in ne stik prek koridorja najbolj prostega možnega režima) le zato, ker v trenutnem sporazumu piše »stik«, je v neposrednem nasprotju z opisanimi stališči strokovnjakov. V kolikor pri izbiri arbitrov naš predsednik vlade nima skritega kakšnega aduta (v kar težko verjamem, saj si je – še posebej ob Barrosovem zagotovilu Hrvaški – težko predstavljati, da bi EU tu ravnala pristransko) so naše možnosti pri takem »sporazumu« minimalne.

Vlada ni nikoli razložila, kako si predstavlja zaobiti ta nedvoumna in enotna stališča tujih uveljavljenih strokovnjakov, torej strokovnjakov tipa tistih, ki bodo odločali o sporu. Po mojem vedenju sama nikoli tudi ni poskušala pridobiti kakšnih tovrstnih, resnično odločilnih mnenj. Namesto tega je takoj po začetku svojega mandata razpustila (v času Janševe vlade ustanovljeno) skupino mednarodnih pravnikov. Kot je znano, sedanji predsednik vlade in zunanji minister v tej zadevi nastopata sama. Namesto, da bi kdo od njiju (ali pa kdorkoli) ob tem pojasnil, kako je vendar kljub opisani težavi vseeno mogoče doseči teritorialni stik, se sedaj očita opoziciji češ, da brez razloga ugovarja »sporazumu« in to kljub temu, da nima alternativnega predloga, ki bi ga Hrvaška sprejela. Očitek je brezpredmeten, ker je jedro našega problema v resnici v opisani težavi, ki je ta vlada preprosto ne vidi, poleg tega pa je očitek zgrešen še iz naslednjih treh razlogov.

Prvič, kot razumem je opozicija vsaj na splošno že opredelila alternativo. Ta je v jedru zdrava in se lahko kadarkoli še bolj konkretizira: Slovenija naj vztraja pri odločanju na podlagi načela pravičnosti, ki naj se v morebitnem sporazumu konkretizira med drugim tudi tako, da nedvoumno, oziroma vsaj z večjimi možnostmi kot sedaj, zagotavlja teritorialni stik.

Drugič. Predsednik vlade bo temu ugovarjal, češ da Hrvaška na kaj takega ne bi pristala saj vztraja na klasični metodi mednarodnega prava. Opozicija torej predlaga nekaj, kar ne bo privedlo do sporazuma med obema stranema. Po tej logiki naj bi bil obstoječi sporazum boljši. Toda tu se je v predsednikovo razlago prikradla napaka. Znano je, da o sporazumu govorimo le takrat, ko pride do t.im. »meeting of the minds« (resničnega vsebinskega soglasja), ne pa ko se nesoglasje o bistvu zadeve le »pokrije« z abstraktno frazo, ki to nesoglasje o bistvu povsem ohrani ali pa ga celo okrepi. V primeru konkretnega sporazuma »meeting of the minds« o bistvu zadeve, t.j. teritorialnem stiku, ni uspel. Ravno nasprotno: Slovenija trdi, da abstraktna fraza »stik« pomeni teritorialni stik, Hrvaška pa, da slednje ne more držati pod nobenim pogojem. Predsednik vlade torej nima na voljo očitka, češ da ostali predlogi opozicije soglasja Hrvaške ne morejo doseči. Tudi sam ga ni. Ker bistvo spora ostaja enako sporno in nerešeno kot prej, obe strani »tretjemu«, ki odloča, pravzaprav prepuščata proste roke; tak »bianco sporazum« ni več kot sporazum o tem, da naj o znanem nesoglasju odloči nekdo »tretji«. Stališče, da je bil dosežen napredek tu torej hote ali nehote zavaja.

Tretjič, vse to kaže na možnost napredka po neki drugi poti, kot pa jo zagovarja vlada. Namreč, očitno je spor že o tem ali naj se v našem primeru odloča po klasični metodi mednarodnega prava, ki Sloveniji ne zagotavlja teritorialnega izhoda, ali pa po pravičnosti, ki ji ta izhod morda vseeno lahko zagotovi. Obe metodi sta seveda metodi mednarodnega prava v smislu, da mednarodna Konvencija izrecno predvideva obe. Tisti, ki so Konvencijo sprejemal, so se seveda zavedali, da le ena metoda (ekvidistanca) nikoli ne more biti edina zveličavna za vse primere, ki se bodo kdaj pojavili. Ravno zato so v naslednjem odstavku dopustili tudi možnost bolj odprte metode odločanja po pravičnosti, v kolikor bi specifične okoliščine primera kaj takega terjale. Ključno vprašanje je torej, ali vse relevantne okoliščine našega spora terjajo takšno manj običajno metodo (po tej poti avtomatično pridejo enako v poštev vse, tako zgodovinske kot teritorialne in druge okoliščine) ali pa ustaljeno metodo ekvidistance (v tem primeru se določenih okoliščin, npr. zgodovine, ali neugodne zaprtosti zaliva, ne bi upoštevalo enako kot drugih, strogo pravnih okoliščin). Verjetno se da precej utemeljeno argumentirati zakaj v našem primeru ni mogoče uporabiti metode ekvidistance, ki bi tudi avtomatično izključila teritorialni dostop. Ena od očitnih alternativ (a ne edina) Pahorjevemu predlogu je torej ravno predhodni sporazum med Hrvaško in Slovenijo o tem, da naj neko arbitražno telo na podlagi vseh okoliščin najprej odloči o tem ključnem predhodnem vprašanju, ki je očitno jedro spora. Ko bi se to razčistilo bi šele lahko sledil naslednji korak oziroma sporazum. Ob tem ni pravega poštenega razloga zakaj ne bi tudi Hrvatje sprejeli te poti, saj bi le to v resnici odpravilo nesoglasje v celoti in brez nevarnosti vnaprejšnjega izločanja nekaterih argumentov, kar bi za vedno pri enem ali drugem pustilo grenak priokus, češ da nismo upoštevali vsega. Hrvatje trdijo, da je pravičneje odločati po mednarodnem pravu, mi da po taki pravičnosti, ki zagotavlja teritorialni pristop: kdo lahko torej z mirno vestjo reče, da bi bilo napak najprej razrešiti to osnovno nesoglasje? Po mojem nihče, ki tretira obe strani z enakim spoštovanjem, in si želi rešiti spor v celoti, vse do njegovega jedra in brez vnaprejšnjega izločanja nekaterih argumentov. Ker trenutni »sporazum« to fazo nesoglasja ne reši in ga zgolj prekrije z navideznim »soglasjem« (pri čemer vsaka stran računa na to, da bo prek te metode nadigrala drugo), je slabši in v svojem bistvu v resnici manj sprejemljiv za obe strani.

V okviru pravičnosti bi nato bilo seveda na voljo več poti, ki bi Sloveniji z večjo verjetnostjo zagotovili teritorialni dostop. Kot zanimivost naj omenim tisto, da bi se za izhodišče lahko vzelo Tržaški in ne Piranski zaliv. To bi morda bilo pravičneje glede na izrazito zaprto usmeritev Piranskega zaliva in dejstvo, da je – nasprotno – Slovenija sredinska država znotraj Tržaškega, v sredino Jadranskega morja usmerjenega, zaliva. Za tak pristop seveda ne bi bilo potrebno spreminjati meje z Italijo, le izhodišče za rešitev meje s Hrvaško bi bilo drugo. Poleg tega se zdi, da bi takšen širši pogled bil skladnejši s stališčem, da naj bi celoten Piranski zaliv zgodovinsko pripadal občini Piran in da enostranske akcije (npr. gradnja na savudrijski obali) po nekem kritičnem datumu ne prejudicirajo meje. Za stran v sporu, ki zatrjuje resničnost takih okoliščin ni nujno, oziroma že v naprej določeno, da meja poteka znotraj Piranskega zaliva. To bi pokazal šele dokazni postopek, v katerem bi druga stran trditve izpodbijala z nasprotnimi dokazi in širši kontekst Tržaškega zaliva bi tako morda bil primernejše izhodišče, četudi bi mejna črta po izvedenem postopku na koncu morda res pristala nekje v Piranskem zalivu kot delu Tržaškega.

Dr. Klemen Jaklič
Univerza Harvard, ZDA