Nujnost uvedbe zlatega pravila ni samo simbolična, je tudi del resnice, da se od obljub ne da živeti

Tomc: Zlato pravilo je najboljša varovalka za prihodnje rodove, da jim bomo omogočili, da bodo tudi oni živeli v takšni socialni državi, kot jo danes želimo zase.  V sredo, 11. aprila 2012 je potekala 10. izredna seja Državnega zbora RS, na kateri so v okviru dnevnega reda poslanke in poslanci obravnavali Predlog za začetek postopka za spremembo 148. člena Ustave Republike Slovenije z osnutkom Ustavnega zakona (UZ 148). V okviru razprave je nastopila tudi poslanka SDS Romana Tomc.

ROMANA TOMC: Hvala lepa za besedo. Slovenija danes ne bi bila v tem položaju kot je, če bi to fiskalno pravilo uvedla pred desetimi leti, tako kot so naredile mnoge druge države. Ne rečem, da ne bi bili danes v krizi, ampak naš deficit bi bil sigurno precej manjši in bili bi na poti tistih držav, ki danes uspešno konsolidirajo svoje javne finance, ne pa tistih, ki zadolževanje povečujejo. Ampak očitno se država enako iracionalno obnaša, kakor se obnašamo tudi vsi na, bom rekla, na individualnem nivoju. Vsi posamezniki. Obljub je veliko, cilji so visoki, ampak realizacija je pa bolj šibka. In, če pogledamo recimo proračun iz leta 2009, kakšen je bil ta razkorak med našimi obljubami in med našimi pričakovanji, potem lahko ugotovimo, da so se takrat naši odhodki iz proračuna povečali za 8 %, kljub temu, da so se naši prihodki v proračun zmanjšali za kar 22 %. To se pravi živimo nad tistimi zmožnostmi, ki jih dejansko premoremo.

In da bomo še malce samokritični za nazaj. Če bi imeli to zlato pravilo pred desetimi leti, tako kot sem rekla, potem bi tudi v tistem času, ki je bil danes večkrat omenjen, ko je bila visoka gospodarska rast, lahko ustvarili nekaj prihrankov za bodoče čase, ki so bili bolj krizni. Ampak bolj kot to, da nismo prihranili, se mi zdi sporno, da takrat, ko je kriza prišla, nismo uspeli prilagoditi svojih prihodkov oziroma odhodkov svojim prihodkom. Danes je bil že večkrat omenjen naš dolg, naše zadolževanje in obresti, ki jih na ta račun plačujemo. Sama rada pobrskam po podatkih, naredim kakšne primerjave in tudi tokrat sem jih. Teh 700 milijonov, ki so bili danes že omenjeni, poglejmo, kaj v resnici pomeni. V resnici to pomeni vse porodniške v lanskem letu, pomeni vse otroške dodatke v lanskem letu in tudi vse štipendije v lanskem letu. Toliko, kot smo izplačali za te odhodke, toliko bomo dali letos za obresti. Pa primerjajmo še z drugimi podatki: 700 milijonov evrov pomeni milijon 130 tisoč povprečnih pokojnin, pomeni milijon minimalnih plač, in če prevedemo v čas, namesto teh obresti bi lahko dva meseca plačevali vse pokojnine v Sloveniji. Namesto teh 800 oziroma 700 milijonov bi lahko dve leti vsem, ki so v srednjih šolah ali na fakultetah, vsem brez izjeme, plačevali štipendije v višini približno 150 evrov. Zato so te zadeve skrajno resne. In nujnost uvedbe zlatega pravila ni samo simbolična, je seveda tudi del resnice, da se od obljub ne da živeti.

Spomnite se programa stabilnosti! To je tisti dokument, v katerem vsako leto zapišemo svoje načrte glede javnofinančne politike, pa še v Bruselj to pošljemo, da nas lahko nadzirajo. Vsako leto smo zapisali nekaj drugega, kot se je potem kasneje uresničilo. Vsako leto smo zapisali, da kriza je, da so prihodki, kakršni so, da deficit narašča, vendar smo konsolidacijo javnih financ še malce zadržali in jo prestavili na naslednje leto. In tako smo delali tri leta, pa smo vsi vedeli, da se tako ne sme delati, ker fiskalnega pravila nismo imeli zapisanega. Če bi ga imeli, bi nas prav to pravilo omejevalo pri takšnih dejanjih. Zato je očitno, da politične zaveze pa neka morala vseeno niso dovolj in da potrebujemo neko jasno zapisano pravilo. Izkušnje drugih držav kažejo, da je to potrebno, da je to primerno in da se to obnese. Zato mislim, da je prav, da čim prej za ta zapis poskrbimo tudi v naši državi, kajti to je po mojem najboljša varovalka, ne za nas, ampak za prihodnje rodove, da jim bomo omogočili, da bodo tudi oni živeli v takšni socialni državi, kot jo danes želimo zase. Zato podpiram sprejetje fiskalnega pravila v nadaljevanju. Za danes bi pa opozorila samo še to, spoštovane kolegice in kolegi, da danes ne sprejemamo fiskalnega pravila in ne hitimo, danes začenjamo postopek.