Nujna reforma plačne politike – veliki dobički, slabe plače – kako naprej?

Minuli četrtek je v Svetovnem slovenskem kongresu v Ljubljani Delavska zveza Slovenske demokratske stranke (DZ SDS)  organizirala javno tribuno z naslovom »Nujna reforma plačne politike – veliki dobički, slabe plače – kako naprej?«. Na javno tribuno je Delavska zveza povabila častnega člana Delavske zveze SDS in nekdanjega sindikalista g. Slavka Kmetiča ter vse predsednike vseh sedmih reprezentativnih sindikalnih central. Na povabilo so se odzvali le v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), namesto predsednika g. Dušana Semoliča se je javne tribune udeležil podpredsednik ZSSS, g. Anton Rozman, svojo odsotnost sta opravičila g. Jakob Počivalšek, predsednik Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam in g. Zdenko Lorber, predsednik Slovenske zveze sindikatov Alternativa. Ostali vabljeni predsedniki  reprezentativnih sindikalnih central se na povabilo DZ SDS niso odzvali.

DZ SDS je javno tribuno organizirala, ker kot je predstavila predsednica DZ SDS mag. Mojca Inkret iz podatkov Ajpes-a izhaja, da je slovensko gospodarstvo v letu 2016 ustvarilo 3,2 milijarde evrov neto celotnega dobička, kar je 70% več kot v letu 2015. Kljub temu odličnemu uspehu pa se za delavce, ki prejemajo najnižje plače ni spremenilo popolnoma nič kljub temu, da so ravno delavci v veliki meri doprinesli k tako velikemu uspehu slovenskega gospodarstva. Na tem mestu pa je potrebno biti posebno zaskrbljen nad podatki, ki več kot jasno kažejo, da je kupna moč, ki dejansko kaže kako dobro je življenje državljanov, v Republiki Sloveniji celo padala ali ostala na isti ravni kot pred desetimi leti. Predsednica  DZ SDS mag. Mojca Inkret je izpostavila, da bo veliko ljudi to pripisalo posledicam gospodarske krize. Vendar je na tem mestu potrebno izpostaviti dejstvo, da so pred desetimi leti po odstotku kupne moči v BDP-ju za Republiko Slovenijo zaostajale Češka, Slovaška, Estonija za 4 do 19 odstotkov kupne moči v BDP-ju. V letu 2015 pa je Republiko Slovenijo Češka po kupni moči v odstotkih BDP-ja že prehitela, Slovaška, Estonija pa so za nami zaostajale le še 6 do 9 odstotkov, kar pomeni, da so zaostanek za Republiko Slovenijo zmanjšali za 50 odstotkov in če bo šlo tako naprej nas bodo v nekaj letih prehitele tudi te države. Tega pa si verjetno nihče od nas ne želi, je poudarila Inkretova. Prav tako kot Republika Slovenija so se tudi poprej navedene države spopadale z gospodarsko krizo, pa so kljub temu povečale odstotek kupne moči svojega prebivalstva za razliko od nas.

Poleg tega pa je zaskrbljujoč podatek da v Republiki Sloveniji kar 19,2% delavk in delavcev prejema plačo nižjo od nacionalne minimalne plače. Naslednja država, ki sledi Republiki Sloveniji je Litva, kjer je ta odstotek ljudi 13,7%, to pomeni, da Republika Slovenija zaseda nezavidljiv vrh lestvice  zaposlenih, ki prejemajo dohodek nižji od minimalne plače.

Podpredsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije g. Anton Rozman je povedal, da se je kljub podatkom, ki jih je v uvodu povedala predsednica Delavske zveze SDS mag. Mojca Inkret, minimalna plača povečala za zelo skromen znesek. Poleg tega je tudi povedal, da bo potrebno doseči dogovor, da se bo preprečilo, da bo osnovna plača po različnih sektorjih nižja od zakonsko določene minimalne plače. S svojimi izjavami je dejansko podprl ideje Delavske zveze SDS, da se mora jasno določiti kaj zajema minimalna plača. Vendar pa se kljub vsemu ZSSS zavzema, da bi mesečna plača ostala urejena na mesečni ravni in da se ne bi uredila po urni postavki, kot to predlaga Delavska zveza SDS. Poleg tega pa je g. Anton Rozman povedal, da so v veliki meri za neodzivnost delavcev za sindikalni boj krivi sindikati. Poudaril pa je, da le močno sindikalno gibanje z velikim številom članov delavcem pridobi višje plače in več pravic.

G. Slavko Kmetič pa je med drugim poudaril, da je Slovenska demokratska stranka s področno resolucijo »S srčnim pogumom za delo, zakonitost, socialo, demokracijo, solidarnost« na Kongresu podprla ureditev minimalne plače na urno postavko, kakršno ureditev poznajo vse razvite države. Kljub temu pa sta bila tako g. Slavko Kmetič in g. Anton Rozman enotnega mnenja, da predstavlja takšna ureditev minimalne plače velik projekt, h kateremu morajo pristopiti vsi socialni partnerji in to pomeni »tektonske« premike v slovenski plačni politiki. Je pa g. Kmetič tudi poudaril, da sindikatom zameri, da s pomočjo sindikalnega boja niso sposobni prisiliti delodajalcev, da bi delavcem izplačevali višje plače. Poleg tega pa je g. Kmetič povedal, da bi moralo biti v  Republiki Sloveniji poviševanje plač urejeno po nemškem modelu, kjer se plače v javnem sektorju povečajo za toliko, kolikor se povečajo plače v realnem sektorju. Pri nas pa se plače v javnem sektorju povečujejo, plače delavcev v realnem sektorju pa ostajajo na enaki ravni. G. Kmetič je nadalje poudaril, da pri nas nimamo zdravega manegmenta in dodelanega programa vodenja državnih podjetij, ki bi lahko popeljal ljudstvo do večje blaginje ter večje kupne moči, posledica vsega tega pa je, da v Republiki Sloveniji nimamo prave plačne politike.

Vsi prisotni so se za konec strinjali, da je bila takšna javna tribuna zelo dobrodošla in da bi bilo potrebno, da bi se takšnih pogovorov udeležili vsi sindikati, ker bi le s skupnimi močmi dosegli, da bi se veliki dobički pravično razdelili med delavke in delavce z minimalnimi dohodki, prav tako pa bi gospodarsko rast posledično občutili vsi prebivalci Republike Slovenije.