Novela Zakona o privatizaciji slovenskih železarn

PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O PRIVATIZACIJI SLOVENSKIH ŽELEZARNStališče poslanske skupine je ob skrajšanem postopku predstavil Zvonko Černač. Zvonko Černač: Prodaja kapitalskega deleža Slovenske industrije jekla, ki je bila izvedena v letošnjem letu, je bila izvedena v skladu z odločitvami, ki jih je sprejel Državni zbor Republike Slovenije. Vlada je v skladu s temi odločitvami poskrbela za optimalno realizacijo prodaje. Prodaja je bila izvršena transparentno in vsi zainteresirani so imeli enake možnosti. Čudim se kolegu Lahovniku, glede na to, da je bil nekaj časa minister za gospodarstvo in je gotovo navezal kar nekaj stikov v tej sferi, da ni pripeljal kupca, ki bi ponudil večjo ceno, kajti razpis je bil mednaroden, bil je javen, interes je izkazalo 8 interesentov, na koncu so ponudbe, ki so tehtale, oddali trije ponudniki. Kakšen naj bi še bil postopek, da bi lahko ugotovili, kakšna je prava cena, jaz ne vem, ga ne poznam. Mogoče ga pozna kolega Lahovnik, zato bi bilo prav, da v trenutku, ko se je ta deleže, 55,35 % delež Slovenske industrije, prodajal, da bi takrat to vedenje in znanje izkoristil. Gotovo bi dobil tudi primerno provizijo za takšno posredovanje. Ampak, kakorkoli že. Prodaja je bila izvršena v skladu z veljavno zakonodajo, tako kot velevajo pravila igre. in država je na podlagi prispelih ponudb izbrala najugodnejšega ponudnika. Država je poleg tega zaščitila tudi manjšinske delničarje, saj je kupca obvezala, da po isti ceni odkupi tudi deleže družb pooblaščenk. Dve družbi sta takšno ponudbo sprejeli, ena pa se s ponujeno ceno ni strinjala. To je legitimna pravica, in glede na to, kar smo slišali danes, ima Slovenska industrija jekla trenutno svetlo prihodnost, zaradi tega bo nedvomno ta delež v prihodnje zrasel. Kje je torej problem in zakaj sprememba zakona? Zaposleni v Slovenski industriji jekla so v letu 2001 namesto izplačanih plač dobili certifikate in s tem deleže na podlagi zakona, ki je bil sprejet v letu 1998. Takrat je bila Slovenska industrija jekla v težkih razmerah. Cena je bila takrat določena na 100 tisoč tolarjev, torej na preko 460 evrov po takratnem tečaju, kar je bistveno več, celo od najbolj optimističnih napovedi, ki so bile izrečene v sedanjem času. Se pravi, v trenutku, ko je ta industrija jekla, dejansko v ugodnih razmerah. To se pravi, da je bila cena bistveno prevrednotena v letu 2001 in takrat je nastal problem, ki ga, po moje, s takšno spremembo zakonodaje, kot se predlaga, ne bomo mogli urediti in ne rešiti. Normalno je, da se tisti, ki ste jim v letu 2001 določili vrednost njihovih certifikatov nad 100 tisoč tolarjev, še posebej, ker je šlo za delež neizplačanih plač, čutijo danes prikrajšane. To je normalno. Spomnimo se, da smo bili takšnih prikrajšanj v preteklosti deležni vsi državljani. Celotna certifikatska privatizacija je povzročila na desetine, na 100 tisoč prikrajšanj, saj so mnogi, ki so od certifikata za 100 tisoč tolarjev, po tistem, ko so ga vložili v enega od pidov, v prvi fazi dobili 80 tisoč tolarjev, ali še manj. Vendar vemo, da tega problema na tak način, kot se predlaga, ne moremo urediti. V razpravi ob zakonu se je postavilo s strani predlagateljev, s strani Socialnih demokratov vprašanje o dejanski višini kupnine in o lastništvu nepremičnin, ki so tudi del splošne družbene infrastrukture na Jesenicah in ki naj bi po teh trditvah prešle v last ruskega kupca. Vendar se te izmišljene trditve ne izrekajo na podlagi proučitve postopka oziroma pregleda ponudb, pač pa na podlagi spletne strani kupca, kjer naj bi, pomislite, kar javno naj bi to pisalo, da je kupec za 35,35 % delež SIJ odštel ne 105 mio. evrov, ampak preko 300 mio. evrov in Socialni demokrati se plastično, s kovanci v kamionih sprašujejo, kam so ti evri šli. Tukaj imam to spletno stran. Na njej piše, slovenska vlada je prodala 55,35 % delež Slovenske industrije jekla za preko 300 mio. evrov. Celotni znesek kupnine znaša 105 mio. evrov, poleg tega pa se je Koks obvezal oziroma je prevzel obvezo, da bo v prihodnjih treh letih investiral 250 mio. evrov v Slovensko industrijo jekla. To je spletna stran kupca in to na njej piše.     Očitno motiv za predlagano spremembo ni v reševanju neke situacije, ki je posledica neustreznih rešitev iz preteklosti, pač pa populistična demagogija, ki v večini temelji le na izkrivljenih podatkih in včasih tudi na čistih lažeh. Kljub temu, da bi tudi v SDS želeli rešiti nastali problem tistih, ki se s ponujeno kupnino ne strinjajo, takega zakona ne moremo podpreti.