Novela Zakona o osnovni šoli

PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI Stališče poslanske skupine je ob prvi obravnavi predstavila Alenka Jeraj. Alenka Jeraj: Zakon o osnovi šoli določa cilje osnovnošolskega izobraževanja, učni jezik, program, predmetnik, učni načrt, načrtovanje in organizacijo dela v osnovni šoli, pravice in dolžnosti učencev, področje preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanje učencev, predpisano je tudi izdajanje spričeval in vodenje zbirk osebnih podatkov, seveda pa zakon vsebuje tudi kazenske določbe za kršitve zakona. Področje vzgoje in izobraževanja je zelo kompleksno, še posebej sedaj, ko se v širšem okolju na novo opredeljujejo številni koncepti, ko govorimo o vseživljenjskem učenju, formalnem, neformalnem učenju in tako dalje. Ti koncepti zahtevajo razmislek tudi o umestitvi teh konceptov v naš vzgojno-izobraževalni prostor. Osnovni Zakon o osnovni šoli je bil sprejet leta 1996, od takrat pa se je spremenilo tudi mednarodno okolje, del katerega je postala Slovenije, v znanosti in vzgoji so se pojavili in oblikovali novi, modernejši pristopi. Posledica tega so novi cilji Evropske unije na področju vzgoje in izobraževanja, ki smo jih prevzeli tudi v naših dokumentih, sprejetih v državnem zboru in so skladne z Lizbonsko strategijo. Izhodišča razvojne vizije Slovenije in Evropske unije kot družbe znanja je človek kot avtonomen posameznik s svojimi vrednotami in kulturo. In ta posameznik mora imeti možnost, da svobodno razvija svoje zmožnosti in tudi sam prevzema odgovornost za svoj ekonomski napredek in socialno blaginjo. Zato je 2. člen novele zakona dopolnjen s cilji vzgoje in izobraževanja za vseživljenjsko učenje in za trajnostni razvoj, razvoj pozitivne samopodobe, vedenja o naravni dediščini, podjetnost in inovativnost, telesni in moralni razvoj. Uvajanje takih ciljev je pogoj, da bomo vzgajali in izobraževali odgovorne državljane, samozavestne, s pozitivno samopodobo, saj je v šolskem sistemu pozitivna samopodoba učencev ključnega pomena. Sodobne raziskave namreč kažejo, da je pozitivna samopodoba povezana tudi z visoko učno uspešnostjo. V šoli je potrebno razvijati vsa področja samopodobe, ki tvorno pripomorejo k oblikovanju pozitivne samopodobe in posledično k večji učni uspešnosti. S primernimi pristopi je mogoče preprečiti pogoje tako za razvoj prenizke kot za razvoj previsoke pozitivne samopodobe. Obe obliki se izražata v neprilagojenih oblikah čustvovanja, motivacije in vedenja, kar posledično vodi v vedenjske, učne in osebnostne težave. Prenizka samopodoba vodi v različna samouničevalna dejanja, previsoka pa v narcizem, sebičnost in samopoveličevanje. O tem smo se pogovarjali na primer pri rezultatih mednarodne raziskave TIMS, ko smo ugotavljali, da so naši otroci prepričani, da so zelo dobri, da veliko znajo, rezultati raziskave pa tega niso potrdili. V uvodu sem povedala, da zakon določa predmetnik obveznih predmetov. 16. člen veljavnega zakona pravi, da mora osnovna šola za vse učence izvajati pouk iz naslednjih obveznih predmetov in sicer slovenskega jezika in italijanskega ali madžarskega jezika na narodno mešanih območij, tujega jezika, zgodovine, zemljepisa, državljanske vzgoje in etike, matematike, kemije, biologije, fizike, likovne vzgoje, glasbene vzgoje, športne vzgoje, tehnične vzgoje in gospodinjstva. V členu ni petih navedenih predmetov, ki se danes v devetletni osnovni šoli poučujejo. Spoznavanje okolja, družba, naravoslovje, tehnika in tehnologija in geografija. V zakonu pa so predmeti zemljepis in tehnična vzgoja, ki jih predmetnik ne pozna, če ni razlike med geografijo in zemljepisom. Če to torej nista dva različna predmeta, zakaj je bilo potem potrebno spremeniti ime? Če pa je bilo zaradi sodobnejših pristopov pri predmetu geografija potrebno uvesti nove vsebine, potem je to dokaz, da je bil zakon v naprej narejen brez poznavanja konceptov kaj in kako naj se sploh poučuje v devetletki? Enako lahko ugotovimo pri tehnični vzgoji, ki je postala tehnika in tehnologija. Ali pripravljavci Zakona o osnovni šoli in Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja niso vedeli niti to, kaj se bo poučevalo v devetletki, ko so oba zakona napisali? Zanimiv bi bil odgovor na to vprašanje. Dejstvo pa je, da smo tako izvajali nekaj, za kar podlage v zakonu ni bilo oziroma smo kršili zakon, ker predmetnik potrjen s strani strokovnega sveta uvaja predmete, ki jih v zakonu ni, v šoli jih pa že leta izvajamo. Novela zakona to neskladnost odpravlja in jasno določa kateri so obvezni predmeti. V nadaljevanju se določajo tudi izbirni predmeti in število ur pouka izbirnih predmetov. Pozdravljamo spremembo v smislu zmanjšanja števila izbirnih predmetov na dva in le izjemoma tri, pa tudi spremembo, ki ne omejuje učenca pri njegovi izbiri kot je predvideval veljavni zakon, da mora izbrati predmete iz naravoslovno-tehničnega sklopa in družboslovno-humanističnega sklopa, ampak je prepuščena samoizbira. Izbere kar želi, kar ga zanima, sicer to ni več izbira. Šola lahko v posameznem razredu drugače prerazporedi tedensko število ur pouka pri posameznih predmetih, kot jih določa predmetnik, razen pouka slovenskega jezika in italijanskega ali madžarskega jezika na narodno mešanih območjih, matematike, tujega jezika kot obveznega predmeta in športne vzgoje. To bo šolam omogočilo fleksibilnejšo organizacijo pouka, možnost projektnega dela in medpredmetnega povezovanja ter vpeljavo novih didaktičnih pristopov, s tem pa povečanje znanja in kompetenc učenca. Šolam se s takimi spremembami želi dati več avtonomije in s tem omogočiti lažjo organiziranost ter izvedbo vzgojno-izobraževalnega dela. Omogoča se fleksibilnejša organizacija šolskega časa, ker je skladno z belo knjigo in Lizbonsko strategijo, kaže pa tudi na to, da minister zaupa ravnateljem, učiteljem in šolam, da bodo to opravili dobro. Zakon o osnovni šoli je leta 1996 ukinil oceno iz vedenja, ki je nakazovala tudi vzgojno komponento šole. Rezultat tega je včasih ocenjevanje vedenja otrok kar v sklopu ocene pri posameznem predmetu, česar ne bi smeli dopustiti. Zaradi življenja šole, učencev in učiteljev, pa tudi staršev, sprememb okolja, vzorcev obnašanja, življenja v družbi so se šole morale soočati z vzgojnimi postopki, reševati konflikte. Vsaka šola je to reševala po svoje. Njim samim je bilo prepuščeno ali se odločajo za mediacijo, načina nagrajevanja, reševanja težav, eno ali drugo šolo za starše. Zato je pomembno, da se z novelo uvaja poglavje vzgojno delovanje šole. Uspešna pa je vzgojna dejavnost le takrat, ko so vključeni vsi akterji. Tako bodo pomembno pri načrtovanju vzgojnega dela sodelovali tudi starši. Šole bodo poslej načrtovale svoja delovna področja vzgoje z vzgojnim načrtom, s pravili šolskega reda, hišnim redom, publikacijo šole, postopkom dodelitve in odvzema statusa učenca, ki se vzporedno izobražuje, oziroma statusa športnika, izvedbo pouka in drugo. Tako bo šola na osnovi zakonsko določenih ciljev v sodelovanju s starši in učenci določila način uresničevanja vrednot, pohvale, priznanj, nagrad, vrsta vzgojnih ukrepov. Vzgojni načrt sprejme svet šole v istem roku in po istem postopku kot letni delovni načrt. Postopek izvajanja vzgojnih ukrepov bo določil minister s podzakonskim aktom. Kadar vzgojne dejavnosti, postopki in ukrepi opredeljeni v vzgojnem načrtu in pravilih šole, ne dosežejo namena, pa se lahko učencu izreče vzgojni ukrep oziroma opomin. Velikokrat govorimo o avtonomiji šol, ravnatelji in učitelji so poudarjali, da je preveč pravilnikov, preveč določb, ki so za določeno okolje manj primerne, manj sprejemljive. Po noveli zakona bodo šole imele večjo avtonomijo. Lahko bodo prilagodile svoje delo, glede na specifike okolja in posebnosti okolja. Predlog zakona določa, da se znanje učencev v osnovni šoli ocenjuje opisno oziroma številčno, pri čemer se v prvem obdobju ocenjuje z opisnimi ocenami, v drugem in tretjem obdobju pa s številčnimi ocenami. Šola po novem ob koncu ne bo več določala splošnega učnega uspeha. Učencem, ki se izobražujejo v zasebni osnovni šoli, pa bo osnovna šola izdala spričevala z ocenami, kot to določa program, po katerem se izobražujejo. Predlog zakona še predpisuje, da bo šola ob zaključku pouka učencu izročila obvestilo o njegovem sodelovanju pri interesnih in drugih dejavnostih šole. To pomeni preusmeritev pozornosti na otrokova močna ali šibka področja in poudarek na individualnih dosežkih učenca ter podporo za nadarjene učence in pomoč za manj uspešne. Morda bi lahko sprejeli tezo, da je splošni učni uspeh za otroka motivacija, da se bolj potrudi pri določenem predmetu, da si ne bi pokvaril končnega uspeha. Ampak verjetno je bilo več škode na samopodobi učenca narejene, ko si je učenec, odličen pri naravoslovnih predmetih, pokvaril uspeh z nižjo oceno pri družboslovnem predmetu. Trend spremembe v smeri odprave splošnega učnega uspeha je bil nakazan že s sprejetjem osnovnega Zakona o osnovni šoli, ko je bil odpravljen splošni učni uspeh v prvi triadi devetletke. In tu se lahko vprašamo, ali so otroci zato manj motivirani za delo in napredek, ne. Primeri iz drugih držav, kjer splošnega učnega uspeha ne poznajo, kažejo, da njihovi učenci nimajo težav s samopodobo in motivacijo. Poleg tega Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja pravi, da se učenčev splošni uspeh določi tako, da se upoštevajo zaključne ocene pri vseh predmetih. Pri določitvi splošnega uspeha pa se upoštevajo tudi učenčevi dosežki na tekmovanjih, njegov odnos do obveznosti v šoli, prizadevanje pri učenju ter aktivno sodelovanje v interesnih in drugih dejavnostih. Iz prakse vemo, da se večinoma upoštevajo le zaključne ocene pri vseh predmetih, ne pa vse ostalo, kar je v pravilniku navedeno in bi se lahko upoštevalo. Novela uvaja drugi tuj jezik kot obvezni predmet. Če pogledamo, za katere izbirne predmete se otroci v večini odločajo, bomo ugotovili, da se večinsko odločajo za drug tuj jezik. Ob spremembah okolja, globalizaciji, spodbujanju mobilnosti je tak trend normalen ali običajen. In le osem osnovnih šol v Sloveniji nima v naboru izbirnih predmetov drugega tujega jezika. Tudi sicer se je v zadnjih letih povečalo število jezikovnih šol tako za otroke kot odrasle in starši se z otroki pogosto odločajo za tečaje in obiskovanje jezikovnih šol, kar zanje predstavlja velik strošek. Primerna je tudi možnost, da je učenec, ki obiskuje glasbeno šolo, na željo staršev lahko oproščen sodelovanja pri izbirnih predmetih. Glasbena šola je velika obremenitev za učence, je pa pomembno, da temu namenjamo veliko pozornost, saj je glasbena vzgoja pomemben vzgojni dejavnik, učenec se uči vztrajnosti, načrtovanja svojega časa, potrpežljivosti. V Sloveniji, kjer je zelo živo in aktivno dogajanje v kulturnih in drugih društvih, posledično pa v domačem okolju in celotni državi, pomenijo mladi z glasbenim znanjem pomembno obogatitev tega prostora. Na ta način spodbujamo nadarjene učence. Že sedaj je šola dolžna identificirati nadarjene učence in jih spodbujati, saj vemo, kdo so ambasadorji držav v svetu, pogosteje kot politiki so to športniki, kulturniki in glasbeniki. Tudi določbe o tem, da otrok v nižjih razredih ne more biti ocenjen negativno oziroma ne more ponavljati razreda, je bila najmanjša usluga učencu samemu, ki se je tako celo osnovno šolo spopadal z nizkimi ocenami, s tem pa nujno izgubljal samozavest in prepričanje, da kljub vsemu nekaj zna in nekaj ve in bo morda lahko pridobil poklic, v katerem bo uspešen. Podobno težko razumljivo je bilo tudi, da učenca ni bilo mogoče prešolati, če starši s tem niso soglašali, ko bi to zanj pomenilo sicer spremembo, a bi dobil še eno priložnost, da se znebi etiket, ki so mu dane v določenem okolju in ki se jih nikoli več, ali le redko lahko znebi. Z novelo zakona so na novo predpisane globe za prekrške, če šola ne izvaja vzgojno-izobraževalnega dela v obsegu, ki ga določata predmetnik in učni načrt oziroma po letnem delovnem načrtu in vzgojnem načrtu, če ne izvaja vzgojno-izobraževalnega dela za učence s posebnimi potrebami in v skladu z odločbo o usmeritvi, če odkloni vpis otroka iz svojega šolskega okoliša oziroma če ne vodi predpisanih zbirk podatkov. Rešitve, ki jih prinaša novela Zakona o osnovni šoli, so rezultat soočanj in srečanj, mnenj in predlogov strokovne javnosti, ravnateljev, učiteljev, staršev in otrok, lokalnih skupnosti, pa tudi razprav na različne teme v državnem svetu, posvetov in okroglih miz, organiziranih s strani različnih organizatorjev. Zato v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke pozdravljamo novelo Zakona o osnovni šoli, ki je na podlagi novih spoznanj in usklajevanj nastala in bomo podprli sklep, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo.