Novela zakona o arhivih je neustavna in nepotrebna

Novelo zakona o arhivih je potrebno na referendumu zavrniti, ker je njen edini namen zaščita nekaterih sedanjih oblastnikov Poslanke in poslanci so na izredni seji državnega zbora obravnavali predloga odloka o razpisu zakonodajnega referenduma o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih. Dopolnilno obrazložitev zahteve je podal predstavnik vlagatelja poslanec SDS Zvone Černač.V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran. ZVONKO ČERNAČ: »Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Najprej je potrebno povedati, da predlagatelji referenduma obžalujemo, da je vladajoča garnitura zgodbo o zapiranju starih arhivov pripeljala tako daleč, da se morajo o tem, da ostanejo arhivi dostopni javnosti, odločati ljudje na referendumu. Žal pa za preprečitev škodljive novele ni druge poti. Hvala bogu, da je tokrat prevladal razum in da je ljudem omogočeno, da se bodo na isti dan odločali o vseh treh referendumskih vprašanjih. Po vseh dosedanjih razpravah javnost še vedno nima odgovora na dokaj preprosto vprašanje: Kaj tako pomembnega je v tistih slabih petih odstotkih bivših udbovskih arhivov, ki jih ni uspelo počistiti pred letom 1990, da je vlada njihovo zaprtje določila kot A1 prioriteto? Kaj je tako pomembnega v teh arhivih, da jih je potrebno danes zapirati? Ni Slovenska demokratska stranka ali opozicija tista, ki se danes ukvarja z arhivi, je pa Slovenska demokratska stranka nedvomno tista, ki ji ni vseeno za ustavnost in ki ji ni vseeno za zakonitost. Zaradi tega je bil v času prejšnje vlade leta 2006, torej pred petimi leti sprejet Zakon o arhivih, ki na ustrezen in evropsko primerljiv način ureja to področje. Prejšnja vlada tudi ni z uredbo zaprla dostopnosti do arhivov, kar so nekateri v predhodnih razpravah venomer ponavljali, kar je itak anahronizem sam po sebi, saj če bi to držalo, potem je vaša novela zakona popolnoma nepotrebna, pa ste z njo silili na vse pretege. Vladajoči ste novelo utemeljevali s protiustavnostjo določb veljavnega zakona. Ustavno sodišče je vaše domneve v celoti zavrnilo. Nastanek morebitnih protiustavnih posledic je ustavno sodišče proučevalo izpred postavke zavrnitve novele zakona. Ustavno sodišče v obrazložitvi pravi, da bi bilo o nastanku protiustavnih posledic mogoče govoriti le, če je veljavna zakonska ureditev protiustavna, sprejeti zakon pa bi to protiustavnost odpravil. Temu ni tako. Sedanja ureditev ni protiustavna, kar ste zatrjevali predlagatelji zakona in tisti, ki so v vaši politični podpori arhive mimo zakona zaprli, torej tudi zavrnitev zakona na referendumu ne more povzročiti protiustavnega stanja in zavrnitvijo novele ne more priti do protiustavnih posledic, kr pomeni, da je veljavni zakon skladen z ustavo, novela zakona pa nepotrebna. Še več, v pritrdilnem ločenem mnenju ustavnega sodnika dr. Mitja Deisingerja, ki mu pritrjujeta še dva ustavna sodnika, mag. Miroslav Mozetič in ustavni sodnik Jan Zobec, je neustreznost novele o arhivih še bolj podrobno pojasnjena. Po njihovem mnenju za zavrnitvijo novele zakona torej ne bi prišlo do protiustavnih posledic. Najbolj očitna potrditev takšne ugotovitve je prav v času pet-letne veljavnosti Zakona o arhivih, ko niso nastale nikakršne protiustavne posledice in je torej veljavni zakon opravil že svojevrstni test, ki potrjuje njegovo skladnost z ustavo. Z uporabo arhivskih podatkov, ki se nanašajo na obdobje pred 17. 5. 1990, je avtor Igor Omerza leta 2010 izdal knjigo Edvard Kocbek, osebni dosje številka 584, s katero niso nastale nikakršne protiustavne posledice. In še naprej trije ustavni sodniki v pritrdilnem ločenem mnenju. Pravilna razlaga tretjega odstavka 65. člena Zakona o arhivih, že z jezikovno metodo pokaže, da se ne nanaša na arhivsko gradivo, ki bi vplivalo na položaj Republike Slovenije oziroma na varnost države, njene zunanje politične ali gospodarske interese. In nazadnje, v pritrdilnem ločenem mnenju bistveno. Že iz preambule temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije sledi ugotovitev o dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravna država in se v njej hudo kršijo človekove pravice. Vsi predpisi in delovanje organov, ki so bili povezani s kršitvijo človekovih pravic, se v Republiki Sloveniji niso smeli več uporabljati. Glede teh predpisov je bila torej podana pravna diskontinuiteta. Državni zbor se je do tega vprašanja že opredelil ob sprejetju prejšnjega 67. člena Zakona o arhivih in arhivskem gradivu. Iz obrazložitve k temu členu je razvidno, da za označbe vseh vrst stopenj zaupnosti in za kakršnekoli omejitve uporabe gradiva ni pravne osnove v kakršnikoli tozadevni kontinuiteti z bivšo SFRJ. V SFRJ je Služba državne varnosti ali, bolj razumljivo, Udba in politična policija delovala s posebnimi operativnimi metodami in sredstvi na podlagi tajnih predpisov, kar je pomenilo hudo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To je ugotovilo Ustavno sodišče v odločbi UI-25/95, ki je zavezujoča tudi za zakonodajalca. Prav v tej zvezi se zastavlja vprašanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti do 17. maja 1990, katere arhivski podatki so z določbo novega četrtega odstavka 65. člena Zakona o arhivih in arhivskem gradivu glede dostopnosti bistveno bolj omejeni, kot takšni podatki v arhivih družbenopolitičnih organizacij in pravosodnih organov. S tem so podatki o delovanju nekdanje Službe državne varnosti ter njenih članov in sodelavcev zaščiteni in težko dostopni. Posredno pa je s tem dana legitimnost delovanju Službe državne varnosti, kar je povsem v nasprotju s citirano odločbo Ustavnega sodišča.V tem pritrdilnem ločenem mnenju se omenja tudi uredba iz leta 2007, na katero ste se, očitno neuspešno, tudi sklicevali v razpravah pri zapiranju tega gradiva. Ta uredba sicer za odločitev v tej zadevi ni pomembna, treba jo je pa seveda ustrezno razlagati, pravijo ustavni sodniki. Uredba ni spremenila in tudi ni mogla spremeniti določb veljavnega Zakona o arhivih in arhivskem gradivu, saj iz 1. člena uredbe jasno izhaja, da se nanaša le na izročanje gradiva Arhivu Republike Slovenije. V 4. členu uredbe je določeno zgolj to, da Arhiv Republike Slovenije kot nova lokacija arhiva zagotovi posebno varovanje in dostopnost do omenjenega gradiva, da bi bilo varovano pred nepooblaščenim dostopom oziroma zlorabo. Beseda “dostopnost” do arhiva nekdanje Službe državne varnosti v uredbi je povzeta skladno z naslovom 6. člena Zakona o varstvu arhivskega gradiva in arhivih, načelo dostopnosti, ki se nanaša na tehnični vidik hrambe dokumentarnega gradiva. Vsebinski zakonski pogoji za dostop do tega arhivskega gradiva, so po sprejetju uredbe v letu 2007, še vedno ostali povsem enaki in v okviru tretjega odstavka 65. člena Zakona o arhivih.Torej, vaša novela, spoštovani vladajoči, zapira dostopnost do arhivskih gradiv. Novela je škodljiva, novela je protiustavna. Ustavno sodišče vašemu predlogu ni ugodilo. In zavrnilo je vaše trditve o tem, da je sedanji zakon protiustaven, kar je bila sploh osnova za pripravo te novele arhivskega zakona. Novelo je treba na referendumu zavrniti tudi zato, ker je njen očitno edini namen zaščita nekaterih sedanjih oblastnikov, da javnost ne bi izvedela, kaj so počeli pred letom 1990. Ne glede na referendum pa je treba poudariti, da sedanja oblast ravna tako, kot da bi bila ta novela zakona že uveljavljena. Arhive ste zaprli protizakonito, mimo zakona. Predlagatelji zato pričakujemo, da se bodo odgovorni, predvsem najvišji predstavniki oblasti, vključno s predsednikom države, prenehali sprenevedati in da bodo nemudoma pozvali k spoštovanju zakona ter omogočili dostop do arhivskega gradiva vsem, ki jim ta dostop protipravno in protizakonito danes omejujejo. Pričakujemo torej, da bodo pozvali k spoštovanju zakonitosti, k spoštovanju zakona in da bodo ukrepali ter razrešili tiste, ki ta dostop preprečujejo, ker ravnajo namerno protizakonito.Še nekaj je pomembno pri odločitvi Ustavnega sodišča v tej zadevi in kar bo imelo implikacije tudi za bodoče slabe zakone. Med vrsticami je namreč mogoče odločitev Ustavnega sodišča v tem primeru razumeti na način, da Ustavno sodišče ne namerava biti več filter oblastniške koalicije, ki naj bi s preprečevanjem referendumov preprečila odločanje o slabih in nepotrebnih zakonih oziroma novelah. Odgovornost v celoti za slabe zakone nosi oblast, te odgovornosti ne moreta prevzeti ne Ustavno sodišče in ne opozicija. Mnenje Ustavnega sodišča je mogoče razumeti tudi v tem, da je novela zakona nepotrebna, ker ne ureja ničesar, žal pa za njeno zavrnitev ni druge možnosti, kot odločanje na referendumu 5. junija 2011. Najbolj prav bi bilo seveda, da ta novela sploh nikoli ne bi ugledala luči sveta, ker je sramotna za demokratično Republiko Slovenijo, da bi se vlada ukvarjala z drugimi stvarmi, ki so v tem času bistveno bolj pomembne, in ne z zapiranjem starih udbovskih arhivov izpred 30 ali več let. Na spisku vladnih slabih zakonov se je torej znašel še en slab zakon, ki ga je treba zavreči. Žal ni druge možnosti, kot na referendumu, zato je treba to pot izkoristiti in zakon zavrniti. Hvala lepa.«