Nova vlada in njeni strokovnjaki

Dne 12. in 13. oktobra je Združenje ravnateljev osnovnih šol na Bledu pripravilo izobraževanje za ravnatelje in me ljubeznivo povabilo med poslušalstvo v vlogi predstojnice Območne enote Zavoda RS za šolstvo. Pridružila sem se drugi dan in med drugim prisluhnila dr. Mojci Kovač Šebart, redni profesorici na oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njene navedbe so se mi v nekem delu zdele netočne, mestoma zavajajoče in mestoma nestrokovne. Želela sem replicirati, saj so se navedbe v velikem delu dotikale tudi mojega dela v mandatu bivše vlade. Žal to ni bilo mogoče, sama pa bi tudi veliko raje videla, da bi repliko dr. Šebartova slišala, toda odšla je takoj po svojem prispevku. Zato izkoriščam pisno pot, da odgovorim na nekatere njene navedbe, še zlasti zato, ker je Delo v sobotni prilogi dne 17.10.2009 bliskovito prineslo obširno razpravo dr. Janeza Markeša na isto temo. Žal mi je, da ga nisem opazila med poslušalci. 1.    Dr. Šebartova: Bivša vlada je namenila manj denarja za šolstvo oziroma znižala odstotek BDP za šolstvo.

Odgovarjam: To ni res. Vlada je v letu 2006 namenila v predlogih proračunov izobraževanju v letu 2006 1.102.024.635,00 evrov, v letu 2007 1.167.804.348,00 evrov, za leto 2008 pa je namenila 1.198.958.189,00 evrov. Torej ne drži, da je šlo za zmanjševanje sredstev, nasprotno, ker je bilo vsako leto cca 1500 prvošolcev manj, se je vsota denarja na učenca /dijaka povečala in nikoli v samostojni Sloveniji ni bila tako velika kot v zadnjih letih! Torej to pomeni, da je šola dobila več denarja za manj učencev ali dijakov! Je to dobro ali slabo?? Ker pa se je zaradi velike gospodarske rasti bruto družbeni produkt (BDP) bistveno povečal, je bil odstotek zgornjih številk v primerjavi z BDP manjši. Da je 10% od 5000 več kot 20% od 2000, sem dr. Šebartovi že razložila v časniku Delo, pa to očitno ne zaleže, ker kar ponavlja in ponavlja neresnico.  

Dokaz: spletne strani Vlade

2.    Dr. Šebartova:  Ni bilo koncepta za drugi tuji jezik kot obvezni predmet.

Odgovarjam: Ni res. Koncept je, in je bil po nekajkratnih poskusih, kljub močnemu zaviranju nekaterih, vendarle uvrščen na Strokovni svet za splošno izobraževanje. Mnenje dr. Šebartove, da je ovira, da se v nekaterih srednjih šolah ne učijo drugega tujega jezika in se zato tistim učencem, ki se bodo vpisali tja, ni treba učiti tega jezika, je strokovno zmotno. Ravno nasprotno: tiste srednje šole bi MORALE! uvesti tudi drugi tuji jezik. In za to prenovo je bil čas že letos! Zamujen!!! Sicer pa, četudi se jezika kadarkoli v nekem obdobju prenehamo učiti, ne moremo trditi, da je bilo učenje izgubljeno. Ali kdo izmed nas, ki se je učil nekega tujega jezika v srednji šoli, še danes kot zrela oseba redno hodi k pouku tistega tujega jezika? In če (seveda) ne? Ali so zato tista štiri leta izgubljena? Ne bi mogel ob priliki reaktivirati spečega znanja in ga hitreje nadgraditi ter začeti aktivno uporabljati?

Dokaz: Zapisniki Strokovnega sveta za splošno izobraževanje

3.    Dr. Šebartova: Za nekatere učence je pouk tujega jezika obremenitev in zato naj bo učenje drugega tujega jezika prostovoljna odločitev. Projekt je treba ustaviti oziroma počakati eno leto.«

Odgovarjam: Strokovna zmota. Tudi pouk matematike je za nekatere (številne?) učence obremenitev, pa je ne dajemo zgolj na izbiro, ampak je obvezna. In še, pouk tujega jezika je obremenjujoč, če ga tako poučujemo. Če imamo primerne učne načrte in didaktiko pouka, je učenje tujega jezika prijetno. Pri poučevanju tujih jezikov je potrebno uporabljati metode poučevanja, ki so prilagojene potrebam posameznikov, jih spodbujajo in omogočajo veselje ob učenju. Pouk tujih jezikov naj ne prispeva k ocenam, ki bi bile pomemben dejavnik šolskega neuspeha. In še to, danes potrebujeta znanje dveh tujih jezikov tudi trgovka in zidar, ne le humanist in jedrski fizik. Je že tako, da je Evropa naš skupen dom in menda ne bodo deležni prostega trga delovne sile zgolj izbranci! Izgubljeno leto za mladega človeka in njegovo poklicno prihodnost. In mimogrede, Evropska komisija predlaga, naj bi vsak Evropejec govoril vsaj dva jezika poleg svojega, maternega.

Dokaz: Publikacije Eurydice (Key Data on Taching Languages 2005- 2008 Edition), spletne strani Evropske komisije ( A New Framework Strategy for Multilingualism , 2005), Sveta Evropske unije

4.    Dr. Šebartova: Do ukinitve nacionalnega preverjanja znanja po 3. razredu je prišlo zato, ker je hotela vlada poceniti šolo.

Odgovarjam: Ni res. Nacionalno preverjanje znanja v 3. razredu je bilo v resnici tako rekoč zastonj, ker se je vse odvilo v šoli in so učitelji to opravili v rednem delovnem času, v sklopu predmetnika. Če odštejemo tiskovine in načete živce učiteljev zaradi gore birokracije, pravzaprav ob ukinitvi ne moremo govoriti o kakšnem prihranku. Vzrok za ukinitev nacionalnega preizkusa znanja v 3. razredu ni bila racionalizacija v smislu denarja temveč razmislek o učinkovitosti rezultata. Kajti za pridobitev informacije, pomembne za državo, je dovolj le vzorec učencev, ne cela generacija (primer TIMSS), osebna povratna informacija, pridobljena iz enega samega preizkusa posameznemu učencu pa zaradi mladosti učenca v 3. razredu ni dovolj relevantna v nasprotju s 6. in 9. razredom, kjer je osebna informacija bolj zanesljiva in zagotavlja manj stresen postopek za otroka. Bolj zanesljiva pri zelo mladem posamezniku je učiteljeva ocena. Angleži (ki imajo podoben model zunanjega ocenjevanja kot pri nas pred spremembo Zakona o osnovni šoli) ugotavljajo, da ima pogosto zunanje ocenjevanje negativen vpliv na odnos učencev do šole.

Sicer pa sem že lani predlagala, da se nacionalno preverjanje znanja ob koncu osnovne šole prenese na začetek 9. razreda, tako bo imel posameznik več koristi od te informacije, saj jo bo lahko uporabil tudi pri razmisleku o vpisu v srednjo šolo. Glede opisnega ocenjevanja pa se strinjam, da ga je potrebno povsem prenoviti, če ga mislimo ohraniti.

Dokaz: spletne strani baze Eurydice: National Testing of Pupils in Europe: Objectives, Organistaion and use EACEA_Teheoretical and Real Effects of Standardised Assessment.

5.    Dr. Šebartova:  Posodobljeni učni načrti s pričakovanimi rezultati so neustrezni, boljši so tisti s standardi, ki so jasni, imajo minimalne in temeljne standarde…

Odgovarjam: Ni res. Nimajo vsi učni načrti iz leta 1999 minimalnih in temeljnih standardov, npr. fizika nima sploh nobenih (kar pomeni, da je ta učni načrt nezakonit!). Novi učni načrti vsebujejo pričakovane rezultate, ki omogočajo napredovanje v naslednji razred (bivši minimalni standard) in pričakovane rezultate po triletjih (bivši standard). In kaj je tu narobe?? Razen tega, da izraz »standard« izginja iz sodobnih učnih načrtov in ga nadomešča sodobnejši izraz »pričakovani rezultat«, ki bolj ustreza personalizaciji poučevanja, ki je pedagoški imperativ v sodobni praksi. Seznanjanje s tujimi učnimi načrti se v tem pogledu zelo obrestuje, saj spoznaš novitete v tujih državah. Torej,  z zamenjavo términa ne bo prišlo do izgub dosedanjih standardov znanja, ki jih morajo učenci osvojiti pri predmetih.

Dokaz:  Učni načrti držav Evropske unije

6.    Dr. Šebartova: Vzgojni načrt kot tak je nesprejemljiv, kako se lahko starši na vsaki šoli odločajo, katere vrednote po vrsti iz 2. člena ZOŠ bodo postavili? Država mora postaviti univerzalne vrednote. Odvetniki bodo imeli veliko dela s Pravili šolskega reda.

Odgovarjam: Ni res. V 2. členu Zakona o osnovni šoli so naštete univerzalne vrednote, ki so v skladu z našo ustavo in Konvencijo o otrokovih pravicah in kot take najbolj primerne za oblikovanje vzgojnih načrtov po šolah. Odvetniki so DO ZDAJ imeli veliko dela s Pravilniki o dolžnostih in pravicah učencev, ki je bil državno predpisan. Namreč, če pravila in vrednote postavijo učitelji, učenci in starši  skupaj, je bistveno manjša verjetnost, da bodo pljunili v lastno skledo in udarili po vzgojnem načrtu in pravilih, pri oblikovanju katerih so sami sodelovali. Vsi mi se pritožujemo nad nečim, kar nam predpišejo drugi in pri čemer ne sodelujemo mi sami in tega ne ponotranjimo.  

Na dokaze počakajmo. Toda, dokaz je že to, da so šole povečini vzgojni načrt sprejele kot dobrodošel način spodbujanja dobre klime. Posamičen kričav ravnatelj ni predstavnik vseh šol.

Mislim, da je odgovornost vseh nas, ki smo sodelovali pri spremembah v vzgoji in izobraževanju, da se prenehamo prerekati, kdo ima ali je imel bolj prav, kdo si bo za kaj pripel zasluge in koga bomo na vsakem koraku zanikovali, ker pač ni našega prepričanja.

Dr. Milan Zver je nekoč rekel: »Dlje sem videl, ker sem stal na ramenih svojih predhodnikov.«

Ne gre za nas, naša prepričanja, moč in vpliv. Gre za druge, otroke in mladino, ki nas bo nekoč vprašala: »Kaj ste nam naredili?« In rušenje dela predhodnikov zgolj zato, ker so bili, kar so bili, ne pelje nikamor.

Mojca Škrinjar,
Predsednica komisije za vrtce in osnovno šolstvo pri Strokovnem svetu SDS