Nova megla okrog potapljajoče se ladje

Vlada iz vsake domače naloge naredi fototermin. Nacionalni reformni program (NRP) je dokument, ki ga v okviru Strategije EU2020 (naslednica lizbonske strategije) redno pripravlja vlada. Sicer bi bilo to le še eno pisanje iz plodne reformske bibliografije te vlade. Vsake 3-4 mesece namreč vlada organizira foto-termin na temo sprememb in prihodnosti. Naštejmo: aprila 2009 »Potrebne strukturne reforme«, do julija 2009 »Konference razvojnega dialoga«, oktobra 2009 »Strukturne prilagoditve v letih 2010 in 2011«, decembra 2009 je na pobudo iz kabineta predsednika vlade nastala vizija »Kam po krizi«, marca 2010 je minister Gaspari predstavil alternativno vizijo »Izhodišča za razvojno strategijo«, spomladi 2010 smo dobili »Izhodno strategijo« in semafor, jeseni 2010 dobivamo “Nacionalni Reformni Program”. Skupaj torej sedem dokumentov v dveh letih na bolj ali manj isto temo – reforme.

NRP je pomemben dokument v okviru evropskega reformskega procesa in strategije EU2020. Gre za dolgoročen program in mnogi cilji so taki, da bodo dali rezultate še daleč po koncu mandata te vlade, okoljski npr. leta 2020. Zato bi bilo modro, da so te politike dolgoročne in ima vsaj smer široko soglasje v državi. Do leta 2020 se bo namreč zamenjalo še nekaj vlad. Pod prejšnjo vlado je bil forum za iskanje tega soglasja in zbiranje dobrih idej »Partnerstvo za razvoj«.

Pahorjeva vlada je parolo proti delitvam na »naše in vaše« realizirala s popolnim prelomom s preteklostjo in se je tej dobri praksi odpovedala, pa čeprav je prav stranka SD v »Partnerstvu za razvoj« sodelovala in je podobno obliko sodelovanja SDS pogosto ponujala tudi iz opozicije. Za nekaj mesecev je Pahorjeva vlada zagnala novo platformo za iskanje tega soglasja, »Konference razvojnega dialoga«, pa tudi s tem hitro odnehala.

Zdaj vlada vabi na sestanek o pomembnem razvojnem dokumentu vse parlamentarne stranke na dan, ko bi NRP morali poslati v Bruselj. Dve leti prepozno za ustvarjanje soglasja o nujnih razvojnih dilemah in dva meseca prepozno, da bi lahko vse stranke vsaj razumno sodelovale pri redakciji dokumenta. Za fotografijo pa zadostuje 1/125 sekunde, ob dobri svetlobi tudi manj.

Vsekakor dokument ne prinaša nič tako radikalnega, odločnega in prelomnega, da bi to zahtevalo kak poseben dialog z opozicijo ali dramatično nacionalno soglasje. Gre za pogrevanje že večkrat pogretih idej, ki se z udobjem ukazov COPY in PASTE ekološko a delomrzno reciklirajo skozi prej naštete dokumente ter iz dokumenta v dokument izgubljajo jasnost in ostrino. Kar pa ne pomeni, da stanje v državi ni alarmantno!

Politično torej za reforme potrebujemo zaupanje ljudi v vlado, soglasje v družbi, ali pa oboje. Nič od tega nimamo. Tehnično za reforme potrebujemo (1) realno oceno stanja in problemov, (2) nabor realističnih in merljivih ciljev, (3) seznam jasnih in odločnih ukrepov ter (4) merjenje približevanja ciljem.

NRP zadostno realno ocenjuje stanje. Samo zadostno zato, ker relativizira nekatere probleme (npr. enači probleme na trgu dela in trgu produktov) in gleda na vlado z rožnatimi očali (trdi, da je vlada imela spodbujevalne ukrepe za reševanje krize, ne priznava pa si, da je imela v glavnem blažitvene). Pozitivno pa je, da je vlada končno priznala, da Slovenija izgublja konkurenčnost in da je stanje v gospodarstvu zaskrbljujoče, javne finance pa pred zlomom.

Bistvena izboljšava NRP glede na prejšnje strategije je, da prevzema sistematiko in seznam ciljev iz EU. S cilji se lahko v glavnem strinjamo, čeprav bi bil lahko kak pomemben odločneje zapisan. Tako pogrešamo jasno zapisano ambicijo, v uvodu in na začetku, da se naredi vse za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, slovenskega javnega sektorja in slovenske države. Prav tako podpirano cilj, da se poveča delež delovno aktivnega prebivalstva.

Bistvena težava so ukrepi, ki so zbirka že videnega. Nekaj stvari je dobrih (npr. kapica socialnih prispevkov, zavzemanje za fiskalno vzdržnost) ampak za marsikaj dobrega praksa kaže, da ne bo uresničeno. Proračun ni vzdržen in kapica koaliciji ne diši. In imamo kup slabih predlogov (npr. na področju visokega šolstva, raziskovanja, ki jih stroka ocenjuje kot nevarne), pa se bojimo, da bodo uresničeni. Kup ukrepov, ki bi bili nujni, pa preprosto manjkajo. A ne bo hudega, ker cilji v sklepnih tabelah, niso kvantificirani in ne bomo vedeli, pri čem smo. SDS je doslej neuspešno že trikrat predlagala več in boljše kot prinaša NRP, pa je bila v vsem zavrnjena ali prezrta.  

Skratka, vlada je napisala papir, ki ga pač mora poslati v Bruselj. Poguma in notranje trdnosti, da bi bil papir več kot domača naloga, nima. Ambicijo, da iz vsake domače naloge naredi fototermin pač. A to je optimistična razlaga.

Pesimistična razlaga pa je, da nekateri člani vlade menijo, da je nadaljnji padec finančne stabilnosti in padec gospodarske aktivnosti realen. Pri tem pa ni koalicijskega soglasja o tem, kako naj ukrepa, ni učinkovitih ukrepov, ni soglasja socialnih partnerjev. Zato se išče načelno podporo ali vsaj ne-nasprotovanje pri političnih strankah izven koalicije. SDS bo vse dobre ukrepe podprla, je pa takih za zdaj premalo.