Na povabilo Komisije, se je seje v Državnem zboru udeležila občinska svetnica in hkrati podpredsednica OO SDS Šentjernej, mag. Marija Martinčič Bauman. Izrazila je razočaranje nad predstavniki ljudstva (koalicije), ki so sejo obstruirali in s tem pokazali indiferentnost do stisk lokalnega prebivalstva. Zbrane je nagovorila z naslednjimi besedami:
“Spoštovani predsedujoči, spoštovane članice in člani komisije, vsi navzoči, pred štirimi meseci sem tukaj govorila o stiski ljudi — poštenih in delovnih, ki so si življenje in premoženje ustvarili sami ali si tega vsaj želijo. O ljudeh, ki ne iščejo ničesar, kar jim ne bi pripadalo. O ljudeh, ki čutijo zapuščenost od države, negotovost in pomanjkanje ustreznega odziva. Ki opozarjajo, da so jim kratene Ustavne pravice: zaščita življenja in premoženja, varnost, enakost pred
zakonom, dostojanstvo.
Pri nas se vsakodnevno dogaja nekaj, kar bi v pravni državi moralo biti nesprejemljivo. Streljanje. Prestreljene krajevne table. Naboji v bližini domov, podjetij. Težki fizični napadi ljudi. Tatvine, uničevanje javne in zasebne lastnine, poškodovanje kmetijskih strojev, rastlinjakov, ograj. Obmetavanje mimovozečih vozil s kamenjem, požigi, kraje in pokoli živine. Nezakonite gradnje na tujih zemljiščih, posest brez dovoljenj, nakup nepremičnin z neznanim izvorom denarja, pravne in finančne mahinacije, ogrožanje življenj, onesnaževanje okolja, zlorabe in zanemarjanje otrok, nesorazmerna dolžniška razmerja znotraj skupnosti, posedovanje in zloraba tujih bančnih računov, izsiljevanja in grožnje.
To niso osamljeni primeri, to se pri nas dnevno dogaja – in dokumentirano obstaja.
Policisti se trudijo, a so brez zadostnih pooblastil in podpore tožilstva, sodstva.
Inšpekcijske službe ukrepajo hitro, kadar gre za navadne državljane – pri rednih kršiteljih pa postopki obstanejo ali niso sprovedeni.
Ko kazni niso izvršene, ko dolgovi niso izterjani, ko pravila ne veljajo za vse, se poruši ravnovesje, na katerem stoji pravna država.
To ni nestrpnost. To je izguba zaupanja.
Ko izgine zaupanje, izgine spoštovanje do institucij. In ko izgine spoštovanje, družba zdrsne v brezpravje.
Ustava jasno določa, da smo vsi pred zakonom enaki.
Toda na terenu to načelo razpada.
– Zakon o prekrških se za del prebivalstva ne izvršuje – ker vročanje ne deluje, so pa še drugi
razlogi.
– Zakon o izvršbi in zavarovanju se uporablja neenako – dolgovi so neizterjani, ker dolžniki
niso dosegljivi ali prijavljeni na dejanskem naslovu, ker so socialni transferji nedotakljivi.
– Zakon o inšpekcijskem nadzoru se pogosto izvaja samo tam, kjer je to administrativno
enostavno – nad zakonitimi državljani, ne nad sistemsko problematičnimi območji.
– Zakon o socialnem varstvu nima mehanizmov nadzora nad namensko porabo transferjev –
posledično se denar preliva med osebami in ne doseže svojega namena. Kdo vse to nadzira?
Pravna država ne more obstajati kot “izbirni sistem”, kjer zakon velja po teritorialnem ali etničnem ključu. To ni enakost – to je institucionalna diskriminacija tistih, ki pravila spoštujejo.
In ko država ne deluje enako za vse, izgubi svoj moralni temelj.
Država se mora odločiti ali bo zaščitila svoje državljane ali lastno neodločnost.
Ko minister za delo ob obisku romskega naselja Pušča izjavi, da bi morali župani otrokom deliti pice, potem to ni le nespretna izjava – to je simbol globokega nerazumevanja resničnih težav. Takšne izjave ne gradijo mostov – povečujejo razdaljo med tistimi, ki odločajo, in tistimi, ki vsak dan živijo posledice teh odločitev.
Slišali smo reči ministra tudi, da bi bilo določene prakse iz Pušče smiselno prenesti na Dolenjsko. Strinjamo se, da je potrebno otroke čim prej vključiti v vrtec, v šole, toda, nevključenost je posledica zanemarjanja otrok s strani njihovih lastnih staršev…Prostor v vrtcu je zanje pripravljen. Spremljamo in opazujemo ministre, ki svoje poti spretno izbirajo mimo Šentjerneja. Veste, mi z Romi živimo vse življenje, se z njimi pogovarjamo, spodbujamo otroke k vključitvi v šole, v zaposlitev: mi obiskujemo Romska naselja, pa tega v medijih ne objavljamo. Nihče jih pred našim obiskom ne pospravlja, kot to storijo pred obiskom ministra. Poznamo Rome iz Pušče, z njimi se veselimo vseh napredkov in vključenosti v družbo. Tudi na Dolenjskem živijo posamezni predstavniki iz Pušče, le dobrih praks jim v naša naselja ni uspelo prenesti.
Glejte, Reševanje romske problematike ne more temeljiti na iluziji, da se težave rešijo s socialnimi transferji in simbolnimi gestami.
Kako je sicer mogoče, da se ob naraščajočih socialnih izdatkih razmere na terenu slabšajo?
Kako je mogoče, da se ob več milijonih vloženih v vključevanje stopnja izključenosti poglablja?
Mi delimo, ne da bi prej ustvarili. In delimo brez merjenja učinkov. Treba se je vprašati o vzdržnosti obstoječega modela.
To ni ustrezna socialna politika – to je sistem, ki brez nadzora spodbuja pasivnost.
Kaj torej država lahko in more storiti?
– Lahko uvede pregleden sistem izvrševanja kazni in dolgov;
– zagotovi učinkovito policijsko prisotnost v vseh problematičnih naseljih, uvede občasne nenapovedane specialne akcije; ter s pomočjo tožilstva in sodstva odstrani kriminal in
kriminalce in naših vasi in ulic,
– aktivira inšpekcijske organe ob zanemarjanju in izkoriščanju otrok, nezakonitih gradnjah, finančnih transakcijah (digitalnih in fizičnih, gotovinskih), odredi odlov prostoživečih živali;
– preverja izvor premoženja in tok socialnih transferjev;
– poskrbi za vzgojo v odgovorno starševstvo, ter vključenost otrok v vrtce, šole, zaposlitev, ter temu, kot motivacijo prilagodi socialno – finančno politiko,
– zaščititi poštene in vključene Rome, ki želijo sodelovati, pa so zaradi izsiljevanj s strani lastne skupnosti pogosto sami žrtve, jih motivira za zaposlitev in jim pri tem pomaga.
Sistem mora nagraditi poštenost in mora kaznovati tiste, ki pravila zavestno rušijo, četudi v sofisticirani preobleki.
Otroci – so najsvetlejši in hkrati najbolj ranljiv del zgodbe
Rastejo ob nasilju, orožju in brezbrižnosti, ter se učijo, da je to norma. To je izgubljena generacija.
Država je sicer sprejela ukrep obveznega šolanja romskih otrok – toda brez priprave, brez poznavanja
jezika, brez sodelovanja staršev, brez temeljitega razmisleka in podpore v pravi smeri. Manjka zgodnejša socializacija.
Tako nastaja nov konflikt – v šoli, med otroki, med učitelji, med starši.
Učitelji potrebujejo podporo, ne samo navodila, naj razumejo.
Integracija brez strukture ni integracija – je izčrpavanje vseh vpletenih.
Spoštovani, danes ne potrebujemo novih analiz. Potrebujemo pogum.
Živimo v času, ko ni več dovolj govoriti o sobivanju – treba ga je uresničevati. Toda sobivanje ne pomeni popuščanje kriminalu, temveč spoštovanje zakona – za vse enako. Zato moramo kot družba pokazati modrost, da ločimo med človekom in dejanjem, med pomočjo in zlorabo, med strpnostjo in popustljivostjo.
Ko govorimo o romski problematiki, v resnici govorimo o preizkusu zrelosti države. Naj ta seja ne bo le še ena razprava, temveč začetek dejanskih sprememb. Naj bo to korak k obnovi zaupanja v pravno državo. Lokalna skupnost vam, akterjem politik, pri tem stoji ob strani.
Ne glejte na nas kot na problem – sprejmite nas kot partnerja. Saj veste – lokalna skupnost je prva na udaru, zadnja slišana in prepogosto prezrta. A če bo prezrta še enkrat, to ne bo več nerazumevanje. To bo odločitev – tako bomo razumeli. Mi smo glas in branik vseh ljudi, ki si želijo miru, reda, pravičnosti, spoštljivega sobivanja in varnosti. Ne glede na narodnost. Hvala.”