Nihče nas ne more prisiliti v nekaj, kot je arbitražni sporazum.
ponedeljek, 31. 5. 2010Glasovati moramo proti in rešiti slovenski interes in našo suverenost. V Dravogradu je bila dne 27.05.2010 javna tribuna na temo Arbitražni sporazum, ki jo je organiziral OO SDS Dravograd. Pravno stališče je obrazložila Seli Mohorič Peršolja, strokovnjakinja za mednarodno pomorsko pravo, svoja stališča in dejstva pa sta predstavila še poslanec v DZ Miro Petek in nekdanji notranji minister Dragutin Mate.
Miro Petek: Koroška ima še vedno spomine na mejna vprašanja, kajti spomin na plebiscit iz leta 1920 še živi. Ta arbitražni sporazum je za Slovenijo takorekoč že tretji plebiscit (1.plebiscit – 1920, 2.plebiscit – osamosvojitev). In upravičeno obstaja bojazen, da lahko zopet izgubimo, tako kot pri prvem.
Pahor se spreneveda in ne more odgovoriti na najbolj preprosto vprašanje, kdaj, kje in kako je Kosarjeva obljubila stik z odprtim morjem. Če povzamem izsek iz hrvaškega zakona, v njem piše, da hrvaška v nobeni točki arbitražnega sporazuma ne pristaja na zagotovitev stika z mednarodnimi vodami. Ta zakonska določba enostavno anulira točko 3 v arbitražnem sporazumu. Ta zakon je dostopen in si ga je mogoče prebrati.
Seli Mohorič Peršolja: Upam, da se zgodba Koroške ne bo ponovila še na morju. Če bo arbitražni sporazum sprejet, je meja z mednarodnimi vodami izgubljena. Slovenska meja na morju v tem trenutku poteka tako, da ima Slovenija mejo z mednarodnimi vodami. Arbitražni sporazum pa v prvi alineji točke 3 pravi, da morajo arbitri določiti mejo na morju in na kopnem, ter določiti stik z mednarodnimi vodami in določiti režim v tem območju. Že ta stavek nam pove, da ne bomo imeli meje z mednarodnimi vodami, kot jo imamo sedaj, temveč bodo določili mejo na morju, ki pa bo skoraj sigurno potekala po polovici Piranskega zaliva. V tem primeru bo Hrvaška dobila mejo z italijanskimi vodami, ki je sedaj nima in pa velik del morja, ki v tem trenutku pripada nam. Drugi del stavka “določiti stik in režim” pomeni, da bodo arbitri določili koridor oziroma služnostno pot, ki jo bo Slovenija uporabljala za dostop do odprtega morja.
Vse to pomeni, da izgubimo suverenost kot pomorska država in s tem posredno občutimo gospodarske posledice. Kajti kot uporabniki služnostne poti do odprtega morja v hrvaških vodah nimamo več nobenih pristojnosti, kar pomeni da lahko Hrvaška močno ovira ali celo preusmeri morski tranzit v svoje luke.
Skratka s potrditvijo arbitražnega sporazuma izgubimo to, kar že imamo. Pritožba na sporazum e bo mogoča in to pomeni, da bomo zapečatili svoje gospodarstvo za vedno.
Dragutin Mate: Zgodovinska dejstva govorijo v prid temu, da na tem območju živijo ena in ista ljudstva že skoraj 3.000 let, vendar arbitri ne bodo upoštevali zgodovinskih dejstev in raznoraznih okoliščin. Tako kot so določali mejo v plebiscitu po 1. svetovni vojni na Koroškem, ter mejo z Italijo in Hrvaško po 2. svetovni vojni, po logiki polovice, verjemite da sedaj ne bo drugače.
Vlada se obnaša mačehovsko do tega vprašanja in prelaga to breme na ljudi. To bi morala rešit ivlada sama. Perverzno je govoriti, da je 20 let odprtega mejnega vprašanja veliko. Ni! Hrvaška nima določene meje z nobeno državo razen z Madžarsko in Slovenijo na tromeji, drugje pa nikjer. Zakaj se nam nenadoma mudi rešiti vprašanje, ki bo prineslo več škode kot koristi. Edino smiselno bi se bilo vrniti za pogajalsko mizo in problem rešiti bilateralno.
Veliko držav v Evropski uniji nima določene meje, pa so v EVROPSKI UNIJI!!!
Primer: Španija in Portugalska imata več kje mejno vprašanje odprto 450 let!!, podobno stanje je na Gibraltarju, kjer so kljub odprtemu vprašanju nastanjeni Angleži.
Norvežani in Rusi so mejo na severnem morju reševali npr. 45 let. Skratka ta problem ni tako nujen, nič se nam ne bo zgodilo, če ga ne rešimo še prihodnjih 20 let.
Miro Petek: Koroška ima še vedno spomine na mejna vprašanja, kajti spomin na plebiscit iz leta 1920 še živi. Ta arbitražni sporazum je za Slovenijo takorekoč že tretji plebiscit (1.plebiscit – 1920, 2.plebiscit – osamosvojitev). In upravičeno obstaja bojazen, da lahko zopet izgubimo, tako kot pri prvem.
Pahor se spreneveda in ne more odgovoriti na najbolj preprosto vprašanje, kdaj, kje in kako je Kosarjeva obljubila stik z odprtim morjem. Če povzamem izsek iz hrvaškega zakona, v njem piše, da hrvaška v nobeni točki arbitražnega sporazuma ne pristaja na zagotovitev stika z mednarodnimi vodami. Ta zakonska določba enostavno anulira točko 3 v arbitražnem sporazumu. Ta zakon je dostopen in si ga je mogoče prebrati.
Seli Mohorič Peršolja: Upam, da se zgodba Koroške ne bo ponovila še na morju. Če bo arbitražni sporazum sprejet, je meja z mednarodnimi vodami izgubljena. Slovenska meja na morju v tem trenutku poteka tako, da ima Slovenija mejo z mednarodnimi vodami. Arbitražni sporazum pa v prvi alineji točke 3 pravi, da morajo arbitri določiti mejo na morju in na kopnem, ter določiti stik z mednarodnimi vodami in določiti režim v tem območju. Že ta stavek nam pove, da ne bomo imeli meje z mednarodnimi vodami, kot jo imamo sedaj, temveč bodo določili mejo na morju, ki pa bo skoraj sigurno potekala po polovici Piranskega zaliva. V tem primeru bo Hrvaška dobila mejo z italijanskimi vodami, ki je sedaj nima in pa velik del morja, ki v tem trenutku pripada nam. Drugi del stavka “določiti stik in režim” pomeni, da bodo arbitri določili koridor oziroma služnostno pot, ki jo bo Slovenija uporabljala za dostop do odprtega morja.
Vse to pomeni, da izgubimo suverenost kot pomorska država in s tem posredno občutimo gospodarske posledice. Kajti kot uporabniki služnostne poti do odprtega morja v hrvaških vodah nimamo več nobenih pristojnosti, kar pomeni da lahko Hrvaška močno ovira ali celo preusmeri morski tranzit v svoje luke.
Skratka s potrditvijo arbitražnega sporazuma izgubimo to, kar že imamo. Pritožba na sporazum e bo mogoča in to pomeni, da bomo zapečatili svoje gospodarstvo za vedno.
Dragutin Mate: Zgodovinska dejstva govorijo v prid temu, da na tem območju živijo ena in ista ljudstva že skoraj 3.000 let, vendar arbitri ne bodo upoštevali zgodovinskih dejstev in raznoraznih okoliščin. Tako kot so določali mejo v plebiscitu po 1. svetovni vojni na Koroškem, ter mejo z Italijo in Hrvaško po 2. svetovni vojni, po logiki polovice, verjemite da sedaj ne bo drugače.
Vlada se obnaša mačehovsko do tega vprašanja in prelaga to breme na ljudi. To bi morala rešit ivlada sama. Perverzno je govoriti, da je 20 let odprtega mejnega vprašanja veliko. Ni! Hrvaška nima določene meje z nobeno državo razen z Madžarsko in Slovenijo na tromeji, drugje pa nikjer. Zakaj se nam nenadoma mudi rešiti vprašanje, ki bo prineslo več škode kot koristi. Edino smiselno bi se bilo vrniti za pogajalsko mizo in problem rešiti bilateralno.
Veliko držav v Evropski uniji nima določene meje, pa so v EVROPSKI UNIJI!!!
Primer: Španija in Portugalska imata več kje mejno vprašanje odprto 450 let!!, podobno stanje je na Gibraltarju, kjer so kljub odprtemu vprašanju nastanjeni Angleži.
Norvežani in Rusi so mejo na severnem morju reševali npr. 45 let. Skratka ta problem ni tako nujen, nič se nam ne bo zgodilo, če ga ne rešimo še prihodnjih 20 let.