Ni vzrok vseh grobišč le vojna

Na včerajšnji izredni seji državnega zbora je poslanec SDS France Cukjati predstavil stališče poslanske skupine SDS glede Zakona o vojnih grobiščih. V nadaljevanju objavljamo celotno stališče. Spoštovani!

Pred nami je novela zakona, ki sicer odpravlja nekatere pomanjkljivosti, kot je na primer postavitev skupne kostnice in skupnega spomenika z Župančičevim napisom, a pri tem še vedno ne zmore pietetnega in spoštljivega odnosa do žrtev nasilja tistega časa.

Pieteta namreč pomeni resnicoljubno priznanje ne le, kdo leži v grobu, ampak tudi zakaj in kdo ga je ubil. Pomeni, da žrtvi priznamo njeno človečnost, njene legitimne želje in hotenja, pa čeprav so bila drugačna od ciljev takratnega revolucionarnega vodstva.

A ta zakon tudi po tolikih letih slovenske osamosvojitve tega ne zmore in vsa grobišča imenuje kot vojna grobišča, torej kot grobišča, katerih vzrok naj bi bila le vojna, le vojni dogodki.

Samo en primer. Grobišče Krimska jama nad  Borovnico je nastalo v prvih letih vojne, leta 41 in 42. Ni se napolnilo s trupli padlih vojakov, ampak pobitih civilistov. Partizani niso vdirali v dolino in se spopadali z italijansko posadko. In tudi, če bi taki spopadi bili, ne bi nihče nosil trupel skozi trnje in skalovje ure daleč do težko dostopnega kraškega brezna in jih metal vanj. Nesrečno grobišče Krimska jama ni posledica vojnih dogodkov in nima nobene zveze z drugo svetovno vojno, poleg te, da je nastalo v času okupacije, ki je že sama po sebi pomenila za Slovenijo veliko nesrečo. Vse žrtve so bile še žive privedene do roba brezna in tu ustreljene, obstreljene ali kar žive pahnjene v globino.

Naj preberem partizansko povelje iz tistega časa, z dne 5. julija 1942, kaj storiti z ljudmi, ki jih je Italijanski okupator v Ljubljani naložil na vlak, jih kot zavedne Slovence in nasprotnike fašizma poslal v taborišče na Rabu, partizani pa so na Verdu vlak zajeli in te Slovence odvedli. Takole piše: “Po ustni naredbi komandanta 3. Grupe Mir. J. Bračiča, morate 12 internirancev, ki smo jih rešili iz ujetniškega vlaka tekom 24 ur likvidirati. Likvidacijo izvršite tajno. Strogo pazite na to, da se o tem ne bo ničesar izvedelo in da vam kdo ne pobegne. Za izvršitev te naredbe osebno odgovarjate. Smrt fašizmu – svobodo narodu!
Politkomisar: Fric Novak l.r.”

Imam tudi poimenski seznam žrtev, ki so končale v Krimski jami do julija 42, torej še preden se je pojavila prva oborožena protirevolucija: do 23.7.1942 je bilo pobitih najmanj 39 oseb. Od tega 31 civilistov in 8 partizanov. Najstarejša žrtev je bila stara 74, najmlajša pa 16 let. Med civilisti je bilo 25 % žensk.

Taka so torej mnoga naša grobišča, ki jih zakon sprenevedavo imenuje “grobišča civilnih žrtev vojne”. Tudi tu, v tem zakonu, se kaže strah imenovati grobišča s pravim imenom in žrtvam priznati, da niso umrla kot kolateralna škoda na primer zavezniškega bombardiranja borovniškega mostu, ampak so bila načrtno in krivično pobita v nekakšnem necivilizacijskem tornadu, ki ga še najbolj avtentično lahko imenujemo “revolucionarno nasilje”.

Tudi grobišča povojnih pobojev ne moremo imenovati “grobišča žrtev vojne – po vojni usmrčenih oseb”, saj gre za dogodke, ki se niso zgodili v času vojne in nimajo nobene vzročne zveze z vojno. Ponekod žrtve tudi niso bile usmrčene, ampak žive zazidane, kot na primer v Slovenski Bistrici leta 1946, torej leto dni po koncu vojne.

SDS pri takem – za žrtve in njihove svojce tako žaljivem – sprenevedanju ne more sodelovati, zato napovedujemo obstrukcijo te točke.