Ni druge pozitivne rešitve kot pogled naprej

Govor predsednika Vlade RS in predsednika SDS Janeza Janše na osrednji slovesnosti v počastitev 60. obletnice konca II. svetovne vojne (nelektorirano) Govor predsednika Vlade RS in predsednika SDS Janeza Janše na osrednji slovesnosti v počastitev 60. obletnice konca II. svetovne vojne (nelektorirano) Spoštovani g. predsednik republike, Spoštovani g. predsednik državnega zbora, ekselence, veteranke in veterani, gospe in gospodje, državljanke in državljani, dragi rojaki. Šestdeset let je minilo od konca druge svetovne vojne v Evropi. Od vojne, kakršne dotlej še ni bilo in ki ji tudi kasneje ni sledilo nič enakega. 60 let je minilo, grozote te vojne pa še vedno niso pozabljene, žrtve še niso do konca preštete in nekateri vzroki, ki so privedli do nje, še vedno niso povsem odpravljeni. Ta vojna je zaznamovala svet, močno v vseh pogledih vplivala na življenje v vseh 60 letih od svojega konca ter med ljudi vnesla delitve, ki marsikje še vedno niso presežene. Zlo nacizma in fašizma, ki je spočelo to vojno, je bilo po dolgotrajnem boju in desetmilijonskih žrtvah poraženo. A mnoge posledice so ostale. Druga svetovna vojna je delila. Na agresorja in žrtve. Na tiste, ki so agresijo izvajali ter tiste, ki so se pogumno uprli. Na one, ki so brezmočno čakali vdani v usodo in one, ki tega niso mogli ali hoteli in so prisilno ali prostovoljno sodelovali z agresorjem. Vojna je delila na tiste, ki so se nacizmu in fašizmu uprli zaradi želje po svobodi in na tiste, ki so upor ponekod izkoriščali za prevzem oblasti. Na globalni ravni so bile stvari bolj ali manj jasno razdeljene, dobro in zlo bolj ali manj jasno opredeljeno. Tudi med večjim in manjšim zlom je bilo enostavno ločiti in na tej podlagi so se oblikovala globalna zavezništva. A na ravni posameznika in osebnih človeških usod vojna ni le delila, ampak je ponekod tudi pomešala strani, pomešala dobro in zlo do nerazpoznavnosti in mnogim posameznikom ni pustila nikakršne dobre izbire. Aroganca nekaterih, ki danes na obeh polih totalitarnih skrajnosti z veliko lahkoto govorijo o krutih usodah posameznikov in celo opravičujejo zločine proti človeštvu, je zato cinična in nevarna. Tuja okupacija in vse, kar ji je v letih vojne na naših tleh sledilo, je močno prizadela tudi Slovence. Nacionalsocialistični projekt novega reda je zapisan v zgodovino po grozljivem dejanju, genocidu nad narodi, ki jih je imel za nevredne, predvsem pa po grozljivem holokavstu nad Židi. Za manjvredne je razglasil tudi Slovence in jih zapisal uničenju. Z množičnimi preseljevanji, koncentracijskimi taborišči: Gonarsom, Rabom, Tržaško Rižarno, Dachauom, Auschvitzom in drugimi, streljanjem talcev, prisilnim delom, prisilno mobilizacijo v tujo vojsko in drugimi kršitvami vojnega prava ter osnovnih načel humanizma je to uničevanje tudi fizično izvajal. Naši sonarodnjaki so se fašizmu in nacionalsocializmu povsem legitimno uprli z orožjem. Prvi so se z oboroženim bojem fašistični nasilni raznorodovalni politiki uprli pripadniki narodnoobrambne organizacije TIGR. Glavno težo spopada z okupatorjem na naših tleh pa so nosili partizani, ki so bili kot del zavezniških sil formalno priznani še pred koncem vojne s sporazumom Tito – Šubašič. Neposredna dolgoročna posledica tega odpora je osvoboditev večjega dela Primorske, ki je bil po končani vojni ponovno vrnjen matični domovini. Ko se je vojna končala, delitev ni bilo konec. Kot vsaka vojna, je tudi ta prinesla najprej delitev na zmagovalce in poražence. Nato pa so se razdelili še zmagovalci in sicer na demokratične države z ekonomsko in politično svobodo, spoštovanjem človekovih pravic in svobodnimi volitvami na eni ter na države enopartijske vladavine in planskega gospodarstva brez svobodnih volitev na drugi strani. Čez Evropo se je spustila železna zavesa. Od takrat naprej so celo konec druge svetovne vojne v Evropi vojni zavezniki praznovali različno: zahodni 8 maja, vzhodni pa 9 maja. Nato so se najprej spravili demokratični zmagovalci in nove demokracije v državah poraženkah. V svobodnem delu Evrope so se demokratične države začele povezovati v Evropske skupnosti in zvezo NATO. To ni bilo povezovanje med zmagovalci in zavezniki v 2. svetovni vojni, kot se velikokrat napačno omenja pri nas, temveč povezovanje držav, v katerih je vladala politična svoboda in kjer so branili enake vrednote. Na spravo med nekdanjimi zmagovalci pa smo morali čakati vse do simboličnega padca Berlinskega zidu. Letos v Evropi slavimo šestdesetletnico konca 2. svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacionalsocializmom. Najpomembnejše dejstvo pri tem spominjanju je, da to enotno proslavljajo skupaj tako zmagovite države antifašistične koalicije kot poražene države. To je velik dosežek razvoja civilizacije, ki priča o neuničljivi želji človeka po svobodi, demokraciji ter o mednarodni pomiritvi in sodelovanju v drugi svetovni vojni na smrt sprtih držav. Nihče več si danes v demokratičnem svetu iz samega dejstva, da je bil zmagovalec, ne lasti nekih posebnih privilegijev in politične ali materialne rente. Zmagovalci in poraženci v drugi svetovni vojni so danes samo še zgodovinske kategorije. V zgodovinsko zavest pa se je vtisnila ocena, da sta bila fašizem in nacionalsocializem dva nedemokratična družbenopolitična sistema, ki sta s svojim totalitarizmom ogrožala osebno svobodo človeka, demokracijo in mirno sodelovanje med narodi. Širila sta nacionalno nestrpnost vse do rasistične blaznosti nacionalsocialistov in bila najhujša grožnja civilizaciji zahoda in sveta. Zaradi dogodkov med II. Svetovno vojno in po njej smo bili Slovenci kljub uvrstitvi na zmagovalno stran, zelo prizadeti in oškodovani. Okupacija je prinesla množične žrtve, siromaštvo, porušen je bil velik del industrijskih zmogljivosti in infrastrukture, zaradi monopolizacije odpora s strani komunistov ter prisege okupatorju na protikomunistični strani je prišlo do notranjih spopadov, usodnih delitev in množičnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in vojnimi ujetniki med, predvsem pa po končani vojni. Takoj po vojni je bila razpuščena slovenska partizanska vojska. Ko so se po vojni razdelili zmagovalci oziroma medvojni zavezniki, smo pristali v nedemokratičnem, vzhodnem taboru. Jugoslovanska vojska je sestreljevala ameriška letala, a veliki brat Stalin, ki mu je množično prisegala nova elita, nas je kljub temu pustil na cedilu. Izgubili smo Trst, Gorico in Beneško Slovenijo, ker smo pri delitvi med zmagovalci pristali na napačni strani. O Koroški sploh ni bilo pogajanj. Demokratični del zavezništva ni želel prepustiti Trsta in Gorice komunističnemu bloku. Ponovno je preko stotisoč naših sonarodnjakov ostalo ločenih z državno mejo, ki je bila dolgo časa tudi meja železne zavese. Države, ki so bile na strani poražencev v 2. svetovni vojni, so pol stoletja pred nami postale članice EU in NATO. Mi smo zaradi prej omenjenih dejstev morali čakati na padec totalitarnih komunističnih režimov v Evropi in spravo med nekdanjimi zmagovalci, preden smo bili povabljeni v obe organizaciji. Še prej smo se morali z lastnimi močmi postaviti na lastne noge in se osamosvojiti. Konec druge svetovne vojne je ne samo za zmagovito partizanstvo, ampak za velikansko večino Slovencev ne glede na vse pomenil svobodo in iskreno veselje ob pričakovanju, da je konec trpljenja in grozot. Toda Slovenski pesnik Oton Zupančič, ki je maja 1945 v Ljubljani pričakal partizanske zmagovalce z vznesenimi besedami Osvoboditeljem, je bil kmalu zatem prisiljen napisati pesem, v kateri pravi: Svobode naše jabolko se zlato nam zakotalilo je v kri in blato, in preden spet zasije v čisti slavi, vsi bomo blatni, ah, in vsi krvavi. Takoj po končani drugi svetovni vojni smo v Sloveniji ponovno dobili koncentracijska taborišča, tokrat komunistična: Teharje, Strnišče, Ferdreng in druga, prisilno delo, Goli otok, kolektivizacijo, kombinate, nacionalizacijo, neučinkovito plansko gospodarstvo, verbalni delikt, politično policijo, tajna sodišča in tajne uradne liste, usmerjeno izobraževanje, milijardne tuje kredite, ki jih še vedno vračamo, pa bone za bencin in visoko inflacijo. A tudi pospešeno industrijsko izgradnjo, obnovo porušene domovine, pozitivne socialne in zdravstvene reforme, dvig pismenosti, večjo enakopravnost med spoloma, v primerjavi z državami varšavskega pakta večjo svobodo potovanja v tujino, večjo stopnjo republiške avtonomije z ustavo iz leta 1974, delno pristojnost nad teritorialno obrambo, visoko stopnjo formalne zaščite delavskih pravic, manjše socialne razlike, a še vedno enopartijski režim, nizke plače in standard. Povprečna plača v Sloveniji pred drugo svetovno vojno leta 1938 je znašala približno 80% povprečne plače v sosednji Avstriji. Ob prvih svobodnih volitvah leta 1990, ki so označile konec enopartijske vladavine in kolektivizma v Sloveniji, pa je bila povprečna plača v Sloveniji le še 30% povprečne plače v sosednji Avstriji. 45 let po končani drugi svetovni vojni so ljudje v t.i. državah poraženkah, v katerih so načelno razčistili z odnosom do totalitarizmov, zaradi svobode gospodarske in politične pobude živeli trikrat bolje kot pri nas. Zaostanek smo po osamosvojitvi deloma odpravili, veliko dela pa nas še čaka. Pred žalostnim koncem SFRJ smo dobili še povampirjeno JLA, divji razpad nekdanje države – pa ob njem ponovno koncentracijska taborišča, etnično čiščenje, Srebrenico, desettisoče mrtvih, stotisoče beguncev, uničene usode, narode ustavljene v normalnem razvoju. Slovenci smo se vsaj ob koncu odločno in enotno uprli ponavljanju tragedije in pravočasno izstopili. Takrat smo kot narod dozoreli. Ob tem finalnem dogajanju je tudi zadnje slovensko komunistično vodstvo odigralo pretežno pozitivno vlogo, bilo je manj dogmatsko in bolj pragmatično kot enopartijska vodstva v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah ali večini držav vzhodnega bloka, kar je v usodnem času omogočilo oblikovanje potrebne nacionalne enotnosti. Glede vsega, kar se je dogajalo pred tem, še posebej pa glede dogodkov med in takoj po drugi svetovni vojni, obstajajo in bodo obstajala različna gledanja. Vendar pa glede tega v demokratični družbi ne bi smelo biti težav. Tako, kot smo politično in idejno različni, demokratični, bodimo taki tudi glede različnih pogledov na preteklost. Drugih rešitev ni. Očitno se bomo morali s tem navaditi živeti. Tako kot številni drugi narodi tudi mi ne bomo nikoli našli enotnosti v tisti preteklosti, ki nas je delila, ampak kvečjemu v tisti, ki nas je združevala, predvsem pa v sedanjosti in prihodnosti. To pa je tudi bistveno. Zgodovine se za nazaj tako ali tako ne da spreminjati, z njo se bodo še naprej ukvarjali zgodovinarji, odkrivali nove okoliščine in podrobnosti in osvetljevali doslej zamolčane dele. Tisti, ki takratnih časov, trpljenja in stisk nismo doživeli, jih najbrž tudi ne moremo nikoli povsem razumeti. Kljub temu pa imamo pravico, da pričakujemo, da ta preteklost ne bo usodno ovirala naše prihodnosti in da se bomo vsi ravno v imenu skupne prihodnosti izogibali ravnanj, ki spravo ogrožajo. Z vidika sedanjih generacij je bistveno, da smo zmogli dovolj enotnosti, da smo se ob razpadu SFRJ odločili za samostojnost in kasneje za povezavo v EU in NATO. Drži trditev, da je trenutek največje slovenske enotnosti plebiscit za samostojno Slovenijo. V tem smislu bi veljalo ustrezno dopolniti ime državnega praznika Dneva samostojnosti. To je točka, ko se je za Slovence začela doba novega štetja. Zaradi te enotnosti, ki smo jo zmogli v najusodnejšem času, lahko danes tudi mi mirno in samozavestno gledamo v prihodnost. Danes je 9 maj, dan Evrope. Na ta dan je Schumann predlagal deklaracijo o Evropi. Na upanju, ki je vzklilo po koncu 2. svetovne vojne, pa tudi kot obramba proti totalitarnemu komunizmu, je začela nastajati Evropska zveza, demokratične države na obeh straneh Atlantika pa so se povezale v zvezo NATO. Da bi narodi, ki so bili nekoč zapleteni v svetovni spopad, v prihodnosti sodelovali, da se tragedija 2. svetovne vojne ne bi nikdar več ponovila in da bi se demokratične države varno razvijale. Slovenija je pred nekaj dnevi obeležila prvo obletnico članstva v EU. Ob tej priložnosti smo tako doma kot v drugih državah članicah med drugim poslušali številne kritike unije in dvome v njeno bodočnost, še posebej z vidika negotovosti glede ratifikacije evropske ustavne pogodbe v nekaterih državah članicah. Mnoge težave v delovanju unije so dejstvo in nekatere dvome delimo vsi. Ne dolgo tega smo od blizu spremljali nemoč EU pri zaustavljanju krvavih vojn na Zahodnem Balkanu. Brez posega ZDA in na koncu Nata bi se morija nadaljevala in tudi mi bi še vedno živeli v neposredni soseščini etničnih konfliktov. Vendar pa bi bilo iluzorno pričakovati, da bo mogoče tako vseobsežen projekt, kot je evropsko združevanje, izpeljati brez vsakih težav. EU se težav zaveda in išče nanje ustrezne skupne odgovore, kot je Bolonjski proces ali Lizbonska strategija, nenazadnje pa v največji meri prav nova Ustavna pogodba. Danes prav EU v največji meri zagotavlja mir in stabilnost v BiH in na Kosovu. Zato se mi zdi, da se prednosti Evropskega procesa premalo zavedamo. Verjamem, da je potrebno poudariti tudi dejstva, ki jih nedavno nismo veliko slišali. Nesporno je, da je danes EU najuspešnejši strateški politični projekt zadnjega stoletja in najuspešnejši primer mednarodnega sodelovanja in povezovanja v zgodovini človeštva sploh. Iz prvotnih 6 držav ustanoviteljic se je do danes razširila na 25 držav, 450 milijonov ljudi živi v združenih državah Evrope. Po goli učinkovitosti EU res zaostaja za ZDA in Japonsko, a smo kljub temu največja ekonomija na planetu. EU ustvari 10.500 milijard dolarjev bruto domačega proizvoda. Je največji notranji trg in vodilni izvoznik na svetu. Vendar pa o uspehu ne govorijo samo ekonomske številke. EU je danes tudi največji in najplodnejši prostor razprave o prihodnosti celotnega človeštva. Prostor, v katerem je zavest o soodvisnosti med ljudmi in soodvisnosti človeka in narave močno napredovala. Evropa je dosegla soglasje o trajnostnem razvoju, pomenu kvalitete življenja in solidarnosti. Dosegla je soglasje o priznavanju različnih identitet in kultur, soglasje o prednostih sodelovanja in doseganja soglasja. V EU imamo v primerjavi z drugimi razvitimi okolji na planetu najvišjo stopnjo pismenosti, najmanjšo stopnjo revščine in kriminala, največ dni dopusta na leto in lahko pričakujemo najdaljšo življensko dobo na planetu. Prav sedanja generacija Evropejcev ima priložnost, da na teh temeljih dokonča evropsko združevanje in izpolni sanje, ki so jih položili v zibelko prvim evropskim povezavam očetje Evrope. Smer je prava in EU postaja neštetim posameznikom izven nje vzgled in vse bolj privlačen prostor v globalnem svetu. Zaradi svoje raznolikosti in sposobnosti razumevanja drugačnosti pa postaja najbrž tudi najboljši razpoložljivi odgovor na številne izzive globalnega sveta v 21 stoletju. EU se zaveda svoje planetarne odgovornosti. 100.000 pripadnikov mirovnih sil držav članic EU pomaga vzdrževati mir in stabilnost na različnih kontinentih, 70% vseh sredstev, namenjenih mednarodni pomoči in solidarnosti, prispeva EU. Slovenci smo prvič del tega velikega evropskega projekta. Projekt je tako velik in ima tako daljnosežne posledice, da so prvim poskusom upravičeno rekli ne Evropska unija, temveč Evropske sanje. Vsake sanje za uresničitev potrebujejo najprej upanje in vero v uresničitev. Optimizem torej. Tako v naši domači kot nasploh v Evropski zgodovini je bilo toliko propadlih poskusov, toliko pepela od neuspelih sanj, toliko razočaranj, da je bil optimizem dolgo časa, še posebej v nekdanji vzhodni Evropi, redka dobrina. A sedaj skupaj z novimi generacijami raste. Težke preizkušnje, ki so jih v Evropo 20 stoletja prinesli vojne in totalitarizmi, pa so nas naredile tudi močnejše, modrejše in bolj občutljive za nesreče drugih. Na začetku sem dejal, da nekateri vzroki, ki so privedli do druge svetovne vojne, še vedno niso povsem odpravljeni. In verjetno še dolgo ne bodo, kajti na žalost so nekateri del človekove narave. Zato moramo gledati na EU tudi kot na največji mirovniški projekt v zgodovini človeštva, ki preprečuje ponavljanje tragedije. Danes praznujemo kot del tiste Evrope, v kateri so se zbrali zmagovalci in premaganci zato, da se ne bi nikoli več gledali preko puškinih cevi. Ta projekt bo uspel, če bomo vsi, tudi mi, k njegovi uresničitvi prispevali svoj del. To pa bomo zmogli, če se bomo zavedali tudi svojih odgovornosti do skupnosti in ne le svojih pravic. Če bomo gradili odprto in sproščeno družbo, sestavljeno iz svobodnih, pogumnih in samozavestnih posameznikov, ki so pripravljeni raziskovati in tvegati, ki se zavedajo svoje enkratne in neponovljive vloge v življenju in ki enako vlogo priznavajo drugim. In ki bodo hkrati pripravljeni na iskreno solidarnost do vseh, ki jim življenske okoliščine niso bile naklonjene. Spoštovani! Danes se spominjamo konca druge svetovne vojne. Hvaležni smo vsem državam in posameznikom, ki so prispevali k zmagi nad zlom, ki je hotelo zasužnjiti Evropo. Proslavljamo tudi dan Evrope, tokrat že drugič, odkar je Slovenija s članstvom v EU in Nato zavarovala svojo prihodnost ter dobila priložnost, da krene po novi poti. Priložnost, kakršne doslej še nikoli nismo imeli. Po poti, na kateri bomo lahko strpno zdravili delitve in odpravljali zaostanke iz preteklosti, sooblikovali družbo blaginje in družbo pravičnega ravnovesja med tržno in socialno državo. In tako uresničevali tudi vizijo moderne Evrope – okolja, ki ni samo prostor učinkovitosti in odličnosti, ampak tudi prostor dobrega. Evrope ki potrebuje tudi naše upanje in vero v uspeh, naše veselje do življenja in naš optimizem.