Nesmiselno restriktivno povišanje kazni za določene prekrške

Zagotavljanje varnosti cestnega prometa je možno tudi z drugimi ukrepi in ne le z visokimi kaznimi. Poslanke in poslanci na današnji redni seji državnega zbora obravnavajo predlog zakona o pravilih cestnega prometa. Stališče poslanske skupine Slovenske demokratske stranke je predstavil Branko Marinič.

Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!

BRANKO MARINIČ: Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj! Predloga zakona o pravilih cestnega prometa, ki ga predlaga vlada, v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke ne bomo podprli. Zakaj ne? Splošna ugotovitev je, da se je tudi na področju zagotavljanja varnosti cestnega prometa preselilo reševanje te problematike v posamezne službe številnih kabinetov, ki so skoncentrirani v našem glavnem mestu. Iz vsebine predloga zakona o pravilih cestnega prometa izhaja, da je strožje sankcioniranje voznikov ena od poglavitnih rešitev za povečanje varnosti na slovenskih cestah. V poslanski skupini Slovenske demokratske stranke smo bili kritični do sedanje vlade, ki je v rebalansu proračuna zmanjševala sredstva na prometni infrastrukturi, zvišala pa je sredstva za analize, raziskave, študije in tako naprej. Tudi z najsodobnejšo prometno signalizacijo na nevarnih odsekih ni mogoče pričakovati, da se bo varnost na cestah povečala. Nevarne odseke je treba sanirati. To pa pomeni zagotoviti več sredstev v cestno infrastrukturo, kar pa, žal, ni razvidno iz  predloga proračuna za leto 2011 in 2012, ki ga je vlada že posredovala Državnemu zboru.

Predlog zakona ima 116 členov in v slednjem je določeno, da zakon začne veljati 1. aprila 2011. Upamo, da res. Uporabljati pa se začne 1. julija 2011. Ob zaključku predstavitve stališč poslanske skupine Slovenske demokratske stranke, naj omenim še nekaj, kar posledično vpliva na spremembo podzakonskih aktov. Z uveljavitvijo zakona o pravilih cestnega prometa bo treba novelirati 9 pravilnikov in tri uredbe. Naj izpostavim osnutek pravilnika o pedagoških spremljevalcih pri prevozu skupin otrok, kar določa 11. člen predloga zakona. 4. člen tega osnutka pravilnika, ki je eden od podzakonskih aktov, pravi takole: spremljevalec skrbi za varnost otrok pri vstopanju v avtobus in izstopanju iz njega. Spremljevalec skupaj z voznikom določi mesto vstopanja in izstopanja, ki je gleda na prometno infrastrukturno primerno in varno. Če je avtobus, v katerega vstopajo ali iz njega izstopajo otroci, ustavljeno na vozišču mora spremljevalec zagotoviti, da otroci nekontrolirano ne hodijo po vozišču.

Spoštovane in spoštovani. Tukaj se je treba resno zamisliti, ali je prevoznik dolžan skrbeti tudi za varnost potnikov. Mi velikokrat govorimo o uporabi javnega železniškega prometa. Če primerjamo organizacijo prevoza otrok z vlaki s konkretnim primerom 4. člena osnutka pravilnika, potem je odgovor več kot na dlani.

Spoštovane in spoštovani, uporabljajte javni prevoz železnic. Zamislite si velika tveganja, ki jih doživljajo spremljevalci ob tem, ko spremljajo skupino 50, 52 otrok. Pravilnik določa tudi, da je za spremljavo skupine otrok, ki se prevažajo v avtobusu potrebno zagotoviti na vsakih 15 otrok enega spremljevalca. Ta spremljevalec mora imeti ustrezno izobrazbo, njegova starost pa ne sme biti manjša od 21 let. In še enkrat poudarjam, da ti spremljevalci prevzemajo veliko odgovornost s tem, ko jih pravilnik pravzaprav postavi v funkcijo varovanca skupine otrok, ko se prevažajo, ko vstopajo in izstopajo iz avtobusa. Vsaj do tistega trenutka, dokler se ne zgodi najhujše, marsikdo niti ne pogleda tega pravilnika. Ko pa se zgodi nekaj najhujšega, ko gre za poškodbo otrok ali morda še za bolj tragične zgodbe, potem se pa postavlja vprašanje, kaj ti spremljevalci s tako spremembo prevzamejo nase.

Naslednje vprašanje, ki se postavlja, je treba razrešiti: ali niso prevozniki dolžni skrbeti tudi za varnost pri vstopanju in izstopanju. Je že res, da avtobus lahko ustavi kjerkoli, skorajda, malo desno, ali pa tudi na vozišču. Primerno je označen spredaj in zadaj, po potrebi spremljevalec tudi z roko ustavlja udeležence, ostale udeležence cestnega prometa, da bi lahko tako skupina otrok varno izstopila. Ampak poglejte, naslednje vprašanje, ki ga je tukaj potrebno izpostaviti, je temeljno vprašanje, zakaj ne, ko tolikokrat govorimo o podhranjenosti železniškega sistema pri uporabi javnega, železniškega potniškega prometa. Tu so tveganja bistveno manjša. Vlak skorajda ne ustavi tam, kjer ni perona, vlak skorajda ne ustavi tam, kjer ni za to predpisanega mesta za varno vstopanje in izstopanje iz vlaka. In pravilnik kot podzakonski akt k osnovnemu železniškemu zakonu pravi, da pač vlak tam ne sme ustaviti. Tu, po tem pravilniku pravzaprav avtobus lahko ustavi tako rekoč kjerkoli.

Veliki nesmisel se nam v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke zdi tudi restriktivno povišanje kazni za določene prekrške. Ob tem pa se seveda – to, kar je tudi minister omenil – globe znižujejo v posameznih primerih. Veste, to zniževanje glob v posameznih primerih skorajda ne zasluži resne obravnave – je, toliko da je, za vzorec. Tisto, kar strožje sankcioniranje voznikov, ki so zaloteni pri storitvi kršitev, ki so neposredno povezane z najhujšimi posledicami prometnih nesreč, alkohol, prepovedane droge, psihofizične snovi, prekoračitve hitrosti in podobno ter znižanje glob za prekrške, kot sem dejal. In v eni izmed vsebin lahko ugotovimo, najhujši prekrški po zakonu o pravilih cestnega prometa, globa 1.200 evrov in stranska sankcija 18 kazenskih točk, kar pomeni izgubo vozniškega dovoljenja in tako naprej. In sicer za prekrške: vožnja v nasprotni smeri na avtocesti, hitri cesti ter cesti z dvema ali več prometnimi pasovi za vožnjo v eno smer. Poglejmo samo konkreten praktičen primer zadnje hude prometne nesreče, ki se je zgodila na štajerski avtocesti pri odcepu za Žalec.

Če smo bili pozorni, smo lahko ugotovili, da se je kmalu zatem začela javna razprava, kjer je stroka zagovarjala, da ne more prevzeti nobene odgovornosti, kriv je voznik, ker je zapeljal v nasprotno smer. Veste, kaj se je zgodilo na slovenskih avtocestah v času po tej tragediji? Nekaj metrov plastičnih ovir, primerno osvetljenih in vidnih v slabših pogojih vidljivosti, se je podaljšalo, tako da voznik, ki bi želel zapeljati v nasprotno smer na avtocesti, mora povoziti te plastične ovire, to se pa ne zgodi kar tako. Te plastične fizične ovire so nameščene kar nekaj metrov na vozišču po sredini ceste in skorajda nemogoče je, da bi voznik zapeljal v napačno smer. Tudi, če je prezrl vso prometno signalizacijo, pa mora tu fizično povoziti plastične ovire in zapeljati v nasprotno smer. Ali je res ta plastika tako draga, da je ne bi mogli namestiti oziroma vgraditi na številnih takšnih mestih?

Žal čakamo, da se zgodi najhujše in šele nato ukrepamo. To seveda ni prav, kajti človeška življenja so bistveno dragocenejša od tega. In raje, kot da izpostavljamo vsebino zakona o pravilih cestnega prometa, kjer poudarjamo, kako drastično bomo posegli po obubožanih ljudeh, ki so vozniki, žal, in kjer zaradi neke situacije, v kateri se nahajamo v Sloveniji, pravzaprav pridejo v nek zmanjšani del pozornosti na cesti in mimogrede lahko zapeljejo v napačno smer. Iz praktičnega primera sem skušal ponazoriti, da je to mogoče z minimalnimi stroški preprečiti.

Seveda je vsebina predloga zakona o pravilih cestnega prometa, ki ob treh ostalih zakonih, dva smo obravnavali že v petek, enega danes, enega še bomo, je možno zaslediti, da štiri vsebine predlogov zakonov nadomeščajo tako imenovani zakoni o varnosti cestnega prometa. Morda ni nič narobe, da se je zakon o varnosti cestnega prometa razdelil na štiri področja, na štiri zakone. Nekatere vsebine so usklajene tudi z zakonodajo Evropske skupnosti, ker je tudi potrebno omeniti, vendar s poudarkom, ko govorimo o vsebini predloga zakona o pravilih varnosti cestnega prometa, seveda, ni mogoče biti zadovoljen, ko govorimo zgolj in predvsem o vsebini, da se nekatere globe drastično zvišujejo.

V poslanski skupini bomo zaradi vsega navedenega, zaradi nekaterih neupoštevanih predlogov v preteklosti, glasovali proti sklepu, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo. Kajti, tudi področje varnosti kolesarjev, kjer je predpisana obvezna čelada, ni bilo usklajeno s številnimi institucijami, civilnimi družbami, strokovnimi združenji, da bi se stvari lahko uredile, tudi vsebinsko vnesle v predlog zakona o pravilih cestnega prometa. Zato, kot rečeno, v poslanski skupini bomo glasovali proti temu, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo.