Nepotizem v Sodnem svetu

Na zadnji seji Državnega zbora Republike Slovenije, ki se je končala pred nekaj dnevi, je državni zbor na predlog predsednika republike izvolil 5 (pet) članov v sodni svet, ki je najvišji kadrovski organ v sodstvu. Za člane sodnega sveta so bili izvoljeni prof. dr. Miro Cerar, doc. dr. Etelka Korpič Horvat, notar Andrej Škrk,  odvetnica Barica Zidar in prof. dr. Katarina Zajc.
Ko pogledamo, kdo so novi člani Sodnega sveta, nikakor ne moremo spregledati, da imajo nekateri novoizvoljeni člani močne politične in sorodstvene povezave s političnimi veljaki vladne koalicije. Tako je prof. dr. Miro Cerar sin podpredsednice LDS Zdenke Cerar, nekdanje ministrice za pravosodje. Njegov oče, Miro Cerar je vidni član Foruma 21, ki ga vodi nekdanji predsednik Milan Kučan. Odvetnica Barica Zidar je tašča dr. Gorazda Klemenčiča, ki je državni sekretar in desna roka ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal. Ni potrebno posebej poudariti, da je Katarina Kresal tudi predsednica LDS.

Imenovan je bil tudi notar Andrej Škrk. Gospod Škrk, ki spada v skupino notarjev, ki so na letni ravni (podatek za leto 2007) imeli nadpovprečne prihodke – nad 500.000 evrov. Gospod Škrk je poznan tudi po poslih s Stanovanjskim skladom Republike Slovenije. Do poraza LDS na volitvah 2004 je bil »ekskluzivni« notar omenjenega sklada v času Edvarda Ovna, nekdanjega podpredsednika LDS.

Pomenljivo pa je tudi imenovanje doc. dr. Etelke Korpič Horvat. Že ob imenovanju na mesto namestnice predsednice Računskega sodišča Republike Slovenije so se pojavila vprašanja o njeni apolitičnosti, saj je bila gospa članica Socialnih demokratov. Še več. Bila je celo članica predsedstva Združene liste socialnih demokratov.

Vse kaže, da ima najmanjša parlamentarna in koalicijska stranka, LDS, v najpomembnejšem organu na področju sodstva vsaj tri predstavnike oziroma podpornike, kar samo potrjuje, da poteka kadrovanje na vseh nivojih, tudi sodnem, izrazito politično in da predlagatelja, predsednika republike dr. Danila Türka in glasovalcev, poslank in poslancev SD, Zares, LDS in DeSUS, ne odvrnejo niti najbližje sorodstvene povezave.

Ali ob tem sploh še lahko govorimo o neodvisnem sodstvu, če se predlagajo in izvolijo celo kandidati, ki so najbližja žlahta oblastne strukture? Nekaj takega je značilno za sodobne komunistične (socialistične) režime v Severni Koreji, Latinski Ameriki, Centralni Aziji in Zimbabveju, ki si vsi po vrsti prizadevajo, da bi njihova totalitarna oblast postala dedna.

Če ob tem dodamo še sivo eminenco Ustavnega sodišča dr. Cirila Ribičiča, ki je bil pred izvolitvijo na ta položaj med drugim tudi predsednik naslednice Komunistične partije Jugoslavije in Komunistične partije Slovenije ter predhodnice Pahorjeve SD, potem je jasno, kam plovemo – v totalitarizem, ki ne priznava drugače mislečih in ki ga poznamo iz naše polpretekle zgodovine, danes pa ga v praksi udejanjajo nekatere manj razvite države.

Ali bomo v Sloveniji po teh novih kadrovskih pristopih in paradigmah sploh še lahko govorili o pravni in socialni državi, o enakih možnostih, če imajo nekatere družine in politične skupine v lasti cele družbene podsisteme?

Ali v takih razmerah sploh lahko pričakujemo učinkovite preiskave tajkunskih omrežij in resno sodno zaščito delavskih pravic v postopkih stečajev, odpovedi delovnih razmerij, kratenj pravic, itd.?

Odgovor se ponuja sam po sebi.