Nenaravno povečanje števila t.i."izbrisanih"
petek, 19. 3. 2010Krivice, če so bile storjene, bi bilo treba obravnavati individualno. Poslanke in poslanci so na 20. izredni seji državnega zbora obravnavali zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu glede t.i. “izbrisanih”. Poslanci PS SDS in PS SNS so predložili zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma, kasneje pa so poslanci koalicije predlagali sklep o zahtevi državnega zbora, da Ustavno sodišče presodi, ali bi z zadolžitvijo uveljavitve omenjenega zakona ali njegove zavrnitve na referendumu lahko nastale protiustavne posledice. V razpravi je sodeloval poslanec SDS Milenko Ziherl.
Objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran.
MILENKO ZIHERL: Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem prisotnim, posebej gospe ministrici. Ko sem zadnjih nekaj sej spremljal delovanje v našem državnem zboru, eno sem spremljal tudi pasivno, ker sem bil na bolniški, se nisem mogel znebiti vtisa, da primanjkuje tem na teh zasedanjih, tem, ki bi govorile o spopadu s krizo, o izboljšanju položaja slovenskega delavca, slovenske industrije oziroma o nekem novem zakonu po krizi, ki bi Slovenijo že spet lahko izstrelil oziroma popeljal na nek višji nivo standarda, na višji nivo kakovost bivanja. In pri tem je nehote prišel na misel naš veliki pesnik Prešeren in ta citat: “Kdor govoriti, kaj ne vem, ta vreme hvala toži, kdor pevcev peti, kaj ne ve, ta od letnih časov kroži.” Torej, ker ni bilo gospodarskih in protikriznih tem, so pač prišle na vrsto take, pač neke druge teme, ki niso nujne, da so ravno jutri rešene, lahko, če so 18 let čakale, lahko še vsaj 18 tednov ali pa 18 mesecev. Od gospodarskih tem sem zasledil samo izhodno strategijo, ki pa ni se še dobro posušil tisk, je bila že kritizirana v ustreznih zbornicah, v Obrtni zbornici, tudi Gospodarska zbornica se ni najlepše izrazila o njej, ima kup pomislekov in na koncu bo morda ostalo od izhodne strategije samo tabla, semaforska tabla z magnetki in če kaj pomaga, lahko vladi in premierju prinesem nekaj teh magnetkov. Mislim, da imamo pikapolonice pa želve, da ne bodo samo rdeče pa zelene lučke. Torej pač teme so navržene vse druge, samo tiste ne, s katerimi bi se morali ukvarjati.
Zdaj pa nekaj o današnji temi. 18 let je 18 let. Ljudje so, če so se res zgodile krivice, so jih pač prenašali. Sami se strinjamo, da se pač nekateri upravičeno pritožujejo in jih je treba popraviti. Vendar bode v oči to naraščanje. 4 pa 7.000 pa 18.000, nazadnje na 26.000. Logika stvari bi bila, da se število zmanjšuje, kajti v osemnajstih letih jih pa tudi po vseh naravnih zakonitostih pač marsikdo umre in bi se številka morala po tej logiki zmanjšati. Po drugi strani mislim, da bi bilo potrebno dokazati individualno, da je bil človek res izbrisan in na osnovi tega, ko bi dokazal, da je izbrisan, da se mu je zgodila krivica pa potem v postopke poprav krivic in to zahteva vsekakor individualno obravnavo.
V tistih časih, ko so se te zadeve dogajale, mislim, da se je dalo izbris anulirati v petih minutah z investicijo 600 tolarjev. Slišal sem tudi, da je obstajala še bolj trnova pot. Poznam nekatere, ki so šli po njej, ker so na koncu le spoznali, da je bolje živeti v Sloveniji kot na vojnem območju. Šli so po daljši, dražji, bolj mukotrpni poti in na koncu dobili ustrezne dokumente. Torej, za to obdobje bi vsekakor potrebovali neko dokazilo, da so bili na nek način oškodovanci ovirano. Verjetno ni dokazilo, da je bil “vikend četnik” ali pa kakšne podobne zadeve, pač pa da je bil res zadržan na vojnem območju, ali je bil neustrezno informiran ali pa se je na kakšen drug način njegova vloga, njegov primer nekje v birokratskem postopku izgubil.
Na koncu pa bi – ko je taka vnema za popravo krivic – vseeno spomnil kolegice in kolege, da obstajajo tudi sveže krivice, stare leto do dveh. Iz istih območij prihajajo delavci v glavnem v gradbeništvu, ki delajo v sužnjelastniških razmerah, ki delajo v razmerah prvotne akumulacije kapitala iz 17. stoletja. Neverjetno je, da se to dogaja v državah Evropske unije oziroma, če so to zgodi v kateri drugih držav, je to takoj objavljeno kot velik črn madež. Delavce so obiskali inšpektorji in ugotovili, da nimajo čelad, zaščitnih rokavic in podobnega. Nihče pa jih ni vprašal, ali so dobili plače in katere ostale krivice se jim dogajajo. Krivice se dogajajo tudi našim delavcem. Za obdobje nekaj let jim niso bili plačani prispevki. In se sprašujem, kako delujejo institucije, ki bi te prispevke morale dobiti. Zakaj niso sprožile postopkov za izterjavo in poskrbele za normalno socialno varnost teh delavcev. Seveda, krivice se dogajajo v končni fazi tudi nekim drugim 18 tisočem in več ljudem, ki imajo vsaj osnovno pravico do groba in imena na grobu, pa se tudi tam ustavlja.
Zato nimam nič proti referendumu, kajti jesen bi lahko bila volilno zelo bogata: referendum o arbitražnem sporazumu, referendum o izbrisanih, lokalne volitve in ne bi škodile tudi državnozborske volitve. Hvala.
Objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran.
MILENKO ZIHERL: Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem prisotnim, posebej gospe ministrici. Ko sem zadnjih nekaj sej spremljal delovanje v našem državnem zboru, eno sem spremljal tudi pasivno, ker sem bil na bolniški, se nisem mogel znebiti vtisa, da primanjkuje tem na teh zasedanjih, tem, ki bi govorile o spopadu s krizo, o izboljšanju položaja slovenskega delavca, slovenske industrije oziroma o nekem novem zakonu po krizi, ki bi Slovenijo že spet lahko izstrelil oziroma popeljal na nek višji nivo standarda, na višji nivo kakovost bivanja. In pri tem je nehote prišel na misel naš veliki pesnik Prešeren in ta citat: “Kdor govoriti, kaj ne vem, ta vreme hvala toži, kdor pevcev peti, kaj ne ve, ta od letnih časov kroži.” Torej, ker ni bilo gospodarskih in protikriznih tem, so pač prišle na vrsto take, pač neke druge teme, ki niso nujne, da so ravno jutri rešene, lahko, če so 18 let čakale, lahko še vsaj 18 tednov ali pa 18 mesecev. Od gospodarskih tem sem zasledil samo izhodno strategijo, ki pa ni se še dobro posušil tisk, je bila že kritizirana v ustreznih zbornicah, v Obrtni zbornici, tudi Gospodarska zbornica se ni najlepše izrazila o njej, ima kup pomislekov in na koncu bo morda ostalo od izhodne strategije samo tabla, semaforska tabla z magnetki in če kaj pomaga, lahko vladi in premierju prinesem nekaj teh magnetkov. Mislim, da imamo pikapolonice pa želve, da ne bodo samo rdeče pa zelene lučke. Torej pač teme so navržene vse druge, samo tiste ne, s katerimi bi se morali ukvarjati.
Zdaj pa nekaj o današnji temi. 18 let je 18 let. Ljudje so, če so se res zgodile krivice, so jih pač prenašali. Sami se strinjamo, da se pač nekateri upravičeno pritožujejo in jih je treba popraviti. Vendar bode v oči to naraščanje. 4 pa 7.000 pa 18.000, nazadnje na 26.000. Logika stvari bi bila, da se število zmanjšuje, kajti v osemnajstih letih jih pa tudi po vseh naravnih zakonitostih pač marsikdo umre in bi se številka morala po tej logiki zmanjšati. Po drugi strani mislim, da bi bilo potrebno dokazati individualno, da je bil človek res izbrisan in na osnovi tega, ko bi dokazal, da je izbrisan, da se mu je zgodila krivica pa potem v postopke poprav krivic in to zahteva vsekakor individualno obravnavo.
V tistih časih, ko so se te zadeve dogajale, mislim, da se je dalo izbris anulirati v petih minutah z investicijo 600 tolarjev. Slišal sem tudi, da je obstajala še bolj trnova pot. Poznam nekatere, ki so šli po njej, ker so na koncu le spoznali, da je bolje živeti v Sloveniji kot na vojnem območju. Šli so po daljši, dražji, bolj mukotrpni poti in na koncu dobili ustrezne dokumente. Torej, za to obdobje bi vsekakor potrebovali neko dokazilo, da so bili na nek način oškodovanci ovirano. Verjetno ni dokazilo, da je bil “vikend četnik” ali pa kakšne podobne zadeve, pač pa da je bil res zadržan na vojnem območju, ali je bil neustrezno informiran ali pa se je na kakšen drug način njegova vloga, njegov primer nekje v birokratskem postopku izgubil.
Na koncu pa bi – ko je taka vnema za popravo krivic – vseeno spomnil kolegice in kolege, da obstajajo tudi sveže krivice, stare leto do dveh. Iz istih območij prihajajo delavci v glavnem v gradbeništvu, ki delajo v sužnjelastniških razmerah, ki delajo v razmerah prvotne akumulacije kapitala iz 17. stoletja. Neverjetno je, da se to dogaja v državah Evropske unije oziroma, če so to zgodi v kateri drugih držav, je to takoj objavljeno kot velik črn madež. Delavce so obiskali inšpektorji in ugotovili, da nimajo čelad, zaščitnih rokavic in podobnega. Nihče pa jih ni vprašal, ali so dobili plače in katere ostale krivice se jim dogajajo. Krivice se dogajajo tudi našim delavcem. Za obdobje nekaj let jim niso bili plačani prispevki. In se sprašujem, kako delujejo institucije, ki bi te prispevke morale dobiti. Zakaj niso sprožile postopkov za izterjavo in poskrbele za normalno socialno varnost teh delavcev. Seveda, krivice se dogajajo v končni fazi tudi nekim drugim 18 tisočem in več ljudem, ki imajo vsaj osnovno pravico do groba in imena na grobu, pa se tudi tam ustavlja.
Zato nimam nič proti referendumu, kajti jesen bi lahko bila volilno zelo bogata: referendum o arbitražnem sporazumu, referendum o izbrisanih, lokalne volitve in ne bi škodile tudi državnozborske volitve. Hvala.