Nekaterim je dovoljeno vse
četrtek, 18. 2. 2010O strokovnosti in zakonitosti odločanja ministrstva v primeru vračila dveh bulmastifov lastniku. Odločba uradnega veterinarja VURS z dne 13.02.2008 V uvodu odločbe uradnega veterinarja VURS, opr. št. 0617-200/2006 z dne 13.02.2008, s katero je uradni veterinar odredil humano usmrtitev dveh psov takoj po prejemu odločbe, je navedeno, da odločba temelji na določbah 26. in 26.b člena Zakona o zaščiti živali (Ur. l. RS, št. 98/99, ZZZiv-A, št. 126/2003 in ZZZiv-B, št. 14/2007), kar pomeni, da je ugotovitev ministrstva, da citirana odločba temelji na določbi 26.b člena Zakona o zaščiti živali, ki je začel veljati 03.03.2007, nepravilna in nezakonita. V peti alineji prvega odstavka 26. člena Zakon o zaščiti živali je določeno, da je usmrtitev živali dovoljena, če je žival nevarna za okolico oziroma povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti, kar vse pomeni, da je odločba uradnega veterinarja, izdana na podlagi 26. člena ZZZiv, ki velja od leta 1999, v celoti pravilna in zakonita. Prav tako pa je potrebno posebej poudariti, da je pristojnost državnih organov vezana izključno na odločanje v upravnih zadevah, in ni vezana na kazenske oziroma civilne postopke pred sodiščem. Navedeno namreč pomeni, da odločitev uradnega veterinarja VURS ni vezana na kaznivo dejanje obravnavanih psov, temveč na uvedbo upravnega postopka z dne 28.01.2008, ko je prejel sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 132/2006 z dne 23.01.2008, s katerim sta bila bulmastifa odstopljena v obravnavanje pristojnemu organu VURS kar dve leti po dogodku, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je žival nevarna za okolico oziroma, da je povzročila občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti Zakon o zaščiti živali ZZZiv-B (Ur. l. RS, št. 14/2007), je pričel veljati 03.03.2007, kar je leto dni prej, preden je uradni veterinar VURS odločil o usmrtitvi bullmastiffov na podlagi sodnega spisa, ki ga je prejel dne 28.01.2008, v katerem se nahaja tudi ugotovitev zdravnika o pregledu poškodovanca z dne 15.03.2006, iz katere izhaja, da sta obravnavana psa z ugrizom povzročila poškodovancu posebno hude telesne poškodbe(26.b člen ZZZiv-B). Uradni veterinar VURS, ki je na podlagi tretjega odstavka 26.b člena ZZZiv-B pristojen za odločitev o usmrtitvi psov, je citirano odločbo izdal na podlagi 26. in 26.b člena ZZZiv-B, ki je veljal v času odločanja, kar vse pomeni, da so bile zakonske določbe veljavnih sprememb Zakona o zaščiti živali uporabljene pravilno in zakonito. Veljavnost citiranih zakonskih določb je vezana tudi na pristojnost uradnega veterinarja VURS za odločanje v zadevi usmrtitve psov, ki pred uveljavitvijo ZZZiv-B oziroma njegovega 26.b člena ni bila znana, niti določena, kar vse pomeni, da takšne odločbe pred 03.03.2007 sploh ni bilo mogoče izdati. Uradni veterinar VURS je v konkretnem primeru odločil na podlagi veljavnega zakona, ki ne določa, da se v tem ali v katerem koli drugem postopku imenuje izvedenec posameznik ali skupina izvedencev neznane stroke, prav tako pa tudi ni znano, kdo je pristojen za njegovo oziroma njeno imenovanje. Glede na zgoraj ugotovljeno izključno pristojnost za odločanje državne uprave v upravnih zadevah, je ugotovitev ministrstva o nepotrebnosti imenovanja izvedencev v obravnavani zadevi v celoti brezpredmetna. Dejstvo, da je bila odločba uradnega veterinarja izdana stranki Zavetišču za zapuščene živali Gmajnice 30, Ljubljana, in lastniku psov Saši Bariševiču in Zori Roter, slednjima ne daje možnosti pritožbe na podlagi zakona, zaradi česar je pritožba lastnika za odlog usmrtitve v celoti nepravilna in nezakonita. Prav tako pa predmetni zadevi ni priložena odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS (MKGP) z dne 18.02.2008, ki nima opravilne številke, zaradi česar obstaja utemeljen dvom v njen obstoj. Pri tem je potrebno posebej poudariti, da je drugostopenjska odločba v primeru, če obstaja, bila po datumih sodeč izdana prej, preden je bila prejeta pritožba, zaradi česar je zagotovo najhitreje izdani akt v zgodovini slovenske državne uprave. V kolikor je namreč uradni veterinar odločbo izdal 13.02.2008, je bila dana na pošto 14.02.2008, kar pomeni, da jo je lastnik psov prejel v petek, 15.02.2008. Tudi v primeru, če je pritožbo napisal še isti dan in jo oddal na pošto v soboto, jo je MKGP lahko prejelo najhitreje v ponedeljek, 18.02.2008, ko je bila izdana odloča o pritožbi lastnika psov, torej v treh delovnih dneh, kar je zagotovo svojevrsten rekord in bi ga MKGP lahko uveljavilo tudi pri določanju o subvencijah, o katerih odloča praviloma dve leti od prejema vloge. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS ni pristojno za podajanje mnenja o pravilni uporabi členov zakona. Uporaba ni pravni pojem, ker pomeni, da na podlagi pravilne uporabe 26.b člena ZZZiv-B ni mogoče ugotoviti ničesar. Zakon določa, da organ druge stopnje pritožbo zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena (248. člen ZUP). Zakon o zaščiti živali ZZZiv ima v 26. členu zadostno pravno podlago s tem, ko določa, da je usmrtitev živali dovoljena, če je žival nevarna za okolico oziroma povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti, zaradi česar je ugotovitev pritožbenega organa, da je bil pravilno uporabljen 26.b člen zakona, v celoti brezpredmetna. Zakon o splošnem upravnem postopku ne določa postopka za odlog usmrtitve, kar pomeni, da pritožbeni organ ni pristojen za odločanje o predlogu lastnika, ki ni stranka v postopku, naj se usmrtitev odloži. Zakon o splošnem upravnem postopku v 293. členu določa, da se lahko upravna izvršba izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Glede na to, da lastnik psov ni zavezanec, niti upravičenec, je predlog slednjega za odlog usmrtitve nepravilen in nezakonit. Prav tako pa z usmrtitvijo psov ne bi mogla nastati nepopravljiva škoda, ki je že nastala pred dvema letoma, ko je bilo ugotovljeno, da sta psa nevarna, zaradi česar je predlog lastnika za odlog izvršitve odločbe zaradi pritožbe, ki ne zadrži njene izvršitve, v celoti nepravilen in nezakonit.
Lastnik psov, Sašo Bariševiču in Zora Roter, ne izpolnjujeta predpisanih pogojev za usmrtitev živali, zaradi česar je izpodbijana odločba o usmrtitvi psov, izdana lastniku psov, v celoti nepravilna in nezakonita. Odločba uradnega veterinarja VURS je bila izdana Zavetišču za zapuščene živali Gmajnice, v katerem sta bila psa, z izvršitvijo na dan vročitve in z izrekom, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov. S predmetno odločbo je bila tudi izrečena globa, v kolikor Zavetišče za zapuščene živali Gmajnice, ki je stranka v postopku, ne bo upoštevala z odločbo odrejenih ukrepov, zaradi česar ni jasno, iz katerih razlogov Zavetišču, ki je odločbo tako kot lastnik prejelo 15.02.2008, in je ni izvršilo vse do prejema odločbe Upravnega sodišča z dne 10.03.2008, kazen ni bila izrečena.
Začasna odredba Upravnega sodišča z dne 29.02.2008 Iz sodbe Upravnega sodišča, opr. št. U 310/2008-17 z dne 10.03.2008, ni razvidno, da je lastnik sprožil upravni spor proti odločitvi VURS in MKGP, ki sploh ni navedena. Dejstvo je, da Zakon o upravnem sporu ZUS-1 omogoča odločanje o prvostopenjski odločbi, ki je materialna odločba, še vedno ne pomeni, da ni potrebno upoštevati dvostopenjskega postopka upravne odločbe. Takšna odločitev sodišča je do izdaje predmetne odločbe povsem enako velika rariteta kot začasna odredba, s katero je upravno sodišče odločilo o odlogu usmrtitve psov z dne 29.02.2008, kot tudi rok, v katerem je upravno sodišče izdalo odločbo o glavni stvari z dne 10.03.2008, manj kot mesec dni po izdaji prvostopenjske odločbe z dne 13.02.2008. Sklep Upravnega sodišča, opr. št. U 310/2008-17 z dne 29.02.2008, s katerim je upravno sodišče ugodilo zahtevi lastnikov za odlog usmrtitve psov do pravnomočnosti odločbe prvostopenjskega organa, je v celoti nepravilen in nezakonit ne glede na to, da ga je v celoti potrdilo Vrhovno sodišče s sklepom I Up 114/2008, ki pa ni dosegljiv. Odločba uradnega veterinarja VURS, opr. št. 0617-200/2006 z dne 13.02.2008, je bila izdana Zavetišču za zapuščene živali Gmajnice zaradi varovanja javnega interesa, kar vse pomeni, da lastnik v obravnavani pritožbeni zadevi ne more izkazati zasebnega interesa. V izreku predmetne odločbe, ki jo je Zavetišče prejelo 15.02.2008, je bilo odločeno, da je rok izvršitve takoj po prejemu, kar vse pomeni, da je bila izpodbijana začasna odredba z dne 29.02.2008 izdana 15 dni potem, ko bi morala biti odločba o usmrtitvi psov izvršena. V drugi točki izreka je navedeno, da je odločba o usmrtitvi psov izvršljiva z vročitvijo in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, kar vse pomeni, da je izpodbijana začasna odredba Upravnega sodišča za zadržanje izvršljive odločbe 15 dni potem, ko bi morala biti izvršena, v celoti nepravilen in nezakonit . Zakon o upravnem sporu v 32. členu določa, da lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Navedeno velja zlasti za trajajoča pravna razmerja. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Dejstvo, da sodišče v predmetnem upravnem sporu ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi lastnika psov, kar pomeni, da lastnik psov v predmetni tožbeni zadevi ni mogel izkazati pravnega interesa, sodišča povsem očitno ni motilo, da na lastnikovo zahtevo zadrži usmrtitev psov do končne odločitve, čeprav je bila izpodbijana odločba izvršljiva, in je bila njena izvršitev v javnem interesu. Prav tako pa je potrebno posebej poudariti, da v predmetni zadevi ne gre za trajajoče pravno razmerje, saj je sodišče končno odločitev sprejelo le deset dni po izdaji začasne odredbe. Zakon o upravnem sporu v petem odstavku 32. člena določa, da o zahtevi za izdajo začasne odredbe odloči upravno sodišče v sedmih dneh od prejema zahteve s sklepom. Navedeno pomeni, da je predmetni sklep upravnega sodišča o zadržanju usmrtitve psov eden redkih, če ne celo edini, ki ga je upravno sodišče izdalo v zakonitem roku. In v šestem odstavku istega člena, da lahko stranke (?!) zoper sklep o izdaji začasne odredbe vložijo pritožbo v treh dneh. O pritožbi zoper sklep mora vrhovno sodišče odločiti brez odlašanja, najkasneje pa v 15 dneh po prejemu pritožbe, kar je Vrhovno sodišče RS tudi v celoti upoštevalo. Vprašanje je le, kdo je pritožbo vložil.
Odločba Upravnega sodišča z dne 10.03.2008 Ugotovitev Upravnega sodišča, da sta odločbi VURS in MKGP nezakoniti, ker temeljita na retroaktivni uporabi zakona, je v celoti nepravilna in nezakonita. Napad psov na človeka, za katerega je določeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1), ni predmet upravnega postopka, zaradi česar je 15.03.2006, ko je prišlo do napada psov na človeka, za predmetni postopek popolnoma brezpredmeten.
Najbolj verjeten datum uvedbe predmetnega upravnega postopka je 28.01.2008, ko je uradni veterinar prejel sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 132/2006 z dne 23.01.2008, s katerim sta bila bullmastiffa odstopljena v obravnavanje pristojnemu organu VURS, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je žival nevarna za okolico oziroma, da je povzročila občutno škodo in da tega ni mogoče drugače preprečiti (26. člen ZZZiv). Zakon o zaščiti živali ZZZiv-B (Ur. l. RS, št. 14/2007) je pričel veljati 03.03.2007, kar je kar leto dni prej, preden je uradni veterinar VURS uvedel predmetni upravni postopek, v katerem je bil seznanjen z ugotovitvijo zdravnika o pregledu poškodovanca z dne 15.03.2006, iz katere izhaja, da sta obravnavana psa z ugrizom povzročila poškodovancu posebno hude telesne poškodbe (26.b člen ZZZiv-B). Iz uvoda izpodbijane upravne odločbe uradnega veterinarja VURS, izdane na podlagi 26. in 26.b člena Zakona o zaščiti živali izhaja, da je upravni organ je pri odločitvi upošteval zgoraj citirano določbo 26. člena Zakona o varstvu živali (Ur. l. RS, št. 98/99), ki je veljala tudi v času Zakona o varstvu živali ZZZiv-B (Ur. l. RS, št. 14/2007), kar vse pomeni, da ni odločal za nazaj. Dejstvo, ki je pri tem pomembno, je, da zakon pred popravki in spremembami ZZZiv-B ni določal pristojnosti za odločanje o dovoljenosti usmrtitve živali, kar vse pomeni, da po ZZZiv, ki je veljal leta 2006, usmrtitve živali sploh ni bilo mogoče odrediti. Prav tako pa je potrebno posebej poudariti, da bi bila na podlagi določbe 155. člena Ustave RS (prepoved povratne veljave pravnih aktov), ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice, tudi takšna odločba pravilna iz razloga, ker tako zahteva javna korist, in ker lastnik psov na podlagi zakona ni pridobil nobenih pravic, v katere bi lahko bilo poseženo. Razlaga določb 26. in 26.b člena Zakona o varstvu s živali s strani ministrstva je popolnoma nesmiselna. V 26. členu Zakona o varstvu s živali, 6. Usmrtitev živali, ki velja od leta 1999, in je veljal tudi leta 2006 ter velja še danes, je določeno, da je usmrtitev živali dovoljena, če je za to izpolnjen kateri koli od pogojev, navedenih v citiranem členu, in ne le v primeru, če je žival nevarna za okolico oziroma povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti oziroma, če tako odredi uradni veterinar zaradi zaščite ljudi oziroma živali, kot je bilo določeno z ZZZiv-B, ki je začel veljati leta 2007 in je veljal tudi 13.02.2008, ko je uradni veterinar odredil usmrtitev živali. V 26.b členu Zakona o varstvu živali ZZZiv-B, ki je začel veljati 03.03.2007, in se nanaša na odvzem psa s strani uradnega veterinarja in namestitev v izoliran prostor zaradi ugotavljanja stekline, je določeno, če je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali suma posebno hude telesne poškodbe, uradni veterinar zaradi odvrnitve splošne nevarnosti in opazovanja na steklino z ustno odločbo odvzame psa in odredi skrbniku takojšnjo namestitev psa v izolatorij pristojne veterinarske organizacije za obdobje do izključitve suma na steklino, zaradi česar v času napada psov na človeka dne 15.03.2006 uradni veterinar ni mogel odrediti namestitve psa v izolatorij, niti njegove posledične usmrtitve. V tretjem odstavku 26.b člena je določeno, če obstaja utemeljen sum na steklino, uradni veterinar odredi usmrtitev psa, če je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka oziroma, če je zdravnik, ki je obravnaval poškodbo človeka zaradi ugriza psa, pisno obvestil območni urad upravnega organa, pristojnega za veterinarstvo, v roku sedmih dni od obravnave smrti oziroma posebno hude telesne poškodbe zaradi izvedbe postopkov usmrtitve psa (26.a člen) in je iz pisnega obvestila zdravnika razvidno, da je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe. Glede na vse navedeno sodišče ni pooblaščen organ za odvzem in namestitev psa v zavetišče, prav tako pa je iz zgoraj citirane navedbe povsem očitno, da bi moral zdravnik, ki je obravnaval poškodbo človeka zaradi ugriza psa, oziroma pristojno sodišče, ki je vodilo sodni postopek, najpozneje 10.03.2007 uradnega veterinarja obvestiti o posebno hudih telesnih poškodbah, ki jih je ugotovil zdravnik, zaradi česar je potrebno odrediti njegovo usmrtitev.
V sedmem odstavku 26.b člena ZZZiv-B, ki je začel veljati 03.03.2007, je določeno, če se sum posebno hude telesne poškodbe ne potrdi z obvestilom zdravnika, ki je obravnaval poškodbo človeka zaradi ugriza psa, se psa vrne skrbniku, ki mora omogočiti dokončanje pregledov na steklino, kar vse pomeni, da ima odločitev Upravnega sodišča v Ljubljani o vrnitvi psov lastniku, izdana na podlagi 26.b člena ZZZiv-B, iz katerega ne izhaja, da ima učinek za nazaj, retroaktivna, sklep in odločba Upravnega sodišča, opr. št. U 310/2008-17 oz. U 310/2008-23, pa sta iz razloga, ker tega ne zahteva javna korist, in ker lastnik psov na podlagi zakona ni pridobil nobenih pravic, v katere bi lahko bilo poseženo, nezakonita. Dejstvo je, da na podlagi določbe osmega odstavka 26.b člena ZZZiv-B, ki določa, da upravni organ, pristojen za veterinarstvo, prepove gojitev, posedovanje in vodenje psov skrbniku psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo človeka, če je že pred tem posedoval psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo, ni jasno, kolikokrat mora nek pes ugrizniti človeka, da lahko upravni organ, pristojen za veterinarstvo, skrbniku prepove gojitev, posedovanje in vodenje psov, predvsem pa na podlagi citirane zakonske določbe ni mogoče prepovedati posedovanja psa lastniku, ki ni skrbnik. Retroaktivnost izpodbijanih upravnih odločb Upravnega sodišča v Ljubljani, s katerimi je sodišče odpravilo odločbe MKGP in VURS iz razloga, ker je organ odločal za nazaj, je podana tudi na podlagi devetega in desetega odstavka 26.b člena ZZZiv-B, ki je pričel veljati 03.03.2007, in ki določa, da je pritožba zoper odločbe iz 26.b člena dovoljena v roku osmih dni od vročitve odločbe in da stroški, nastali zaradi ukrepov iz tega člena, bremenijo skrbnika živali. Navedeno namreč pomeni, da na podlagi Zakona o varstvu živali, veljavnega pred 03.03.2007, pritožba zoper odločbo uradnega veterinarja o usmrtitvi živali sploh ni bila mogoča. Prav tako pa je tudi povsem nepravilna in nezakonita odločitev upravnega sodišča, ki je odločilo, da je Republika Slovenija lastniku psov dolžna povrniti stroške postopka vključno z zamudnimi obrestmi.
Lastnik psov, Sašo Bariševiču in Zora Roter, ne izpolnjujeta predpisanih pogojev za usmrtitev živali, zaradi česar je izpodbijana odločba o usmrtitvi psov, izdana lastniku psov, v celoti nepravilna in nezakonita. Odločba uradnega veterinarja VURS je bila izdana Zavetišču za zapuščene živali Gmajnice, v katerem sta bila psa, z izvršitvijo na dan vročitve in z izrekom, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov. S predmetno odločbo je bila tudi izrečena globa, v kolikor Zavetišče za zapuščene živali Gmajnice, ki je stranka v postopku, ne bo upoštevala z odločbo odrejenih ukrepov, zaradi česar ni jasno, iz katerih razlogov Zavetišču, ki je odločbo tako kot lastnik prejelo 15.02.2008, in je ni izvršilo vse do prejema odločbe Upravnega sodišča z dne 10.03.2008, kazen ni bila izrečena.
Začasna odredba Upravnega sodišča z dne 29.02.2008 Iz sodbe Upravnega sodišča, opr. št. U 310/2008-17 z dne 10.03.2008, ni razvidno, da je lastnik sprožil upravni spor proti odločitvi VURS in MKGP, ki sploh ni navedena. Dejstvo je, da Zakon o upravnem sporu ZUS-1 omogoča odločanje o prvostopenjski odločbi, ki je materialna odločba, še vedno ne pomeni, da ni potrebno upoštevati dvostopenjskega postopka upravne odločbe. Takšna odločitev sodišča je do izdaje predmetne odločbe povsem enako velika rariteta kot začasna odredba, s katero je upravno sodišče odločilo o odlogu usmrtitve psov z dne 29.02.2008, kot tudi rok, v katerem je upravno sodišče izdalo odločbo o glavni stvari z dne 10.03.2008, manj kot mesec dni po izdaji prvostopenjske odločbe z dne 13.02.2008. Sklep Upravnega sodišča, opr. št. U 310/2008-17 z dne 29.02.2008, s katerim je upravno sodišče ugodilo zahtevi lastnikov za odlog usmrtitve psov do pravnomočnosti odločbe prvostopenjskega organa, je v celoti nepravilen in nezakonit ne glede na to, da ga je v celoti potrdilo Vrhovno sodišče s sklepom I Up 114/2008, ki pa ni dosegljiv. Odločba uradnega veterinarja VURS, opr. št. 0617-200/2006 z dne 13.02.2008, je bila izdana Zavetišču za zapuščene živali Gmajnice zaradi varovanja javnega interesa, kar vse pomeni, da lastnik v obravnavani pritožbeni zadevi ne more izkazati zasebnega interesa. V izreku predmetne odločbe, ki jo je Zavetišče prejelo 15.02.2008, je bilo odločeno, da je rok izvršitve takoj po prejemu, kar vse pomeni, da je bila izpodbijana začasna odredba z dne 29.02.2008 izdana 15 dni potem, ko bi morala biti odločba o usmrtitvi psov izvršena. V drugi točki izreka je navedeno, da je odločba o usmrtitvi psov izvršljiva z vročitvijo in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, kar vse pomeni, da je izpodbijana začasna odredba Upravnega sodišča za zadržanje izvršljive odločbe 15 dni potem, ko bi morala biti izvršena, v celoti nepravilen in nezakonit . Zakon o upravnem sporu v 32. členu določa, da lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Navedeno velja zlasti za trajajoča pravna razmerja. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Dejstvo, da sodišče v predmetnem upravnem sporu ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi lastnika psov, kar pomeni, da lastnik psov v predmetni tožbeni zadevi ni mogel izkazati pravnega interesa, sodišča povsem očitno ni motilo, da na lastnikovo zahtevo zadrži usmrtitev psov do končne odločitve, čeprav je bila izpodbijana odločba izvršljiva, in je bila njena izvršitev v javnem interesu. Prav tako pa je potrebno posebej poudariti, da v predmetni zadevi ne gre za trajajoče pravno razmerje, saj je sodišče končno odločitev sprejelo le deset dni po izdaji začasne odredbe. Zakon o upravnem sporu v petem odstavku 32. člena določa, da o zahtevi za izdajo začasne odredbe odloči upravno sodišče v sedmih dneh od prejema zahteve s sklepom. Navedeno pomeni, da je predmetni sklep upravnega sodišča o zadržanju usmrtitve psov eden redkih, če ne celo edini, ki ga je upravno sodišče izdalo v zakonitem roku. In v šestem odstavku istega člena, da lahko stranke (?!) zoper sklep o izdaji začasne odredbe vložijo pritožbo v treh dneh. O pritožbi zoper sklep mora vrhovno sodišče odločiti brez odlašanja, najkasneje pa v 15 dneh po prejemu pritožbe, kar je Vrhovno sodišče RS tudi v celoti upoštevalo. Vprašanje je le, kdo je pritožbo vložil.
Odločba Upravnega sodišča z dne 10.03.2008 Ugotovitev Upravnega sodišča, da sta odločbi VURS in MKGP nezakoniti, ker temeljita na retroaktivni uporabi zakona, je v celoti nepravilna in nezakonita. Napad psov na človeka, za katerega je določeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1), ni predmet upravnega postopka, zaradi česar je 15.03.2006, ko je prišlo do napada psov na človeka, za predmetni postopek popolnoma brezpredmeten.
Najbolj verjeten datum uvedbe predmetnega upravnega postopka je 28.01.2008, ko je uradni veterinar prejel sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 132/2006 z dne 23.01.2008, s katerim sta bila bullmastiffa odstopljena v obravnavanje pristojnemu organu VURS, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je žival nevarna za okolico oziroma, da je povzročila občutno škodo in da tega ni mogoče drugače preprečiti (26. člen ZZZiv). Zakon o zaščiti živali ZZZiv-B (Ur. l. RS, št. 14/2007) je pričel veljati 03.03.2007, kar je kar leto dni prej, preden je uradni veterinar VURS uvedel predmetni upravni postopek, v katerem je bil seznanjen z ugotovitvijo zdravnika o pregledu poškodovanca z dne 15.03.2006, iz katere izhaja, da sta obravnavana psa z ugrizom povzročila poškodovancu posebno hude telesne poškodbe (26.b člen ZZZiv-B). Iz uvoda izpodbijane upravne odločbe uradnega veterinarja VURS, izdane na podlagi 26. in 26.b člena Zakona o zaščiti živali izhaja, da je upravni organ je pri odločitvi upošteval zgoraj citirano določbo 26. člena Zakona o varstvu živali (Ur. l. RS, št. 98/99), ki je veljala tudi v času Zakona o varstvu živali ZZZiv-B (Ur. l. RS, št. 14/2007), kar vse pomeni, da ni odločal za nazaj. Dejstvo, ki je pri tem pomembno, je, da zakon pred popravki in spremembami ZZZiv-B ni določal pristojnosti za odločanje o dovoljenosti usmrtitve živali, kar vse pomeni, da po ZZZiv, ki je veljal leta 2006, usmrtitve živali sploh ni bilo mogoče odrediti. Prav tako pa je potrebno posebej poudariti, da bi bila na podlagi določbe 155. člena Ustave RS (prepoved povratne veljave pravnih aktov), ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice, tudi takšna odločba pravilna iz razloga, ker tako zahteva javna korist, in ker lastnik psov na podlagi zakona ni pridobil nobenih pravic, v katere bi lahko bilo poseženo. Razlaga določb 26. in 26.b člena Zakona o varstvu s živali s strani ministrstva je popolnoma nesmiselna. V 26. členu Zakona o varstvu s živali, 6. Usmrtitev živali, ki velja od leta 1999, in je veljal tudi leta 2006 ter velja še danes, je določeno, da je usmrtitev živali dovoljena, če je za to izpolnjen kateri koli od pogojev, navedenih v citiranem členu, in ne le v primeru, če je žival nevarna za okolico oziroma povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti oziroma, če tako odredi uradni veterinar zaradi zaščite ljudi oziroma živali, kot je bilo določeno z ZZZiv-B, ki je začel veljati leta 2007 in je veljal tudi 13.02.2008, ko je uradni veterinar odredil usmrtitev živali. V 26.b členu Zakona o varstvu živali ZZZiv-B, ki je začel veljati 03.03.2007, in se nanaša na odvzem psa s strani uradnega veterinarja in namestitev v izoliran prostor zaradi ugotavljanja stekline, je določeno, če je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali suma posebno hude telesne poškodbe, uradni veterinar zaradi odvrnitve splošne nevarnosti in opazovanja na steklino z ustno odločbo odvzame psa in odredi skrbniku takojšnjo namestitev psa v izolatorij pristojne veterinarske organizacije za obdobje do izključitve suma na steklino, zaradi česar v času napada psov na človeka dne 15.03.2006 uradni veterinar ni mogel odrediti namestitve psa v izolatorij, niti njegove posledične usmrtitve. V tretjem odstavku 26.b člena je določeno, če obstaja utemeljen sum na steklino, uradni veterinar odredi usmrtitev psa, če je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka oziroma, če je zdravnik, ki je obravnaval poškodbo človeka zaradi ugriza psa, pisno obvestil območni urad upravnega organa, pristojnega za veterinarstvo, v roku sedmih dni od obravnave smrti oziroma posebno hude telesne poškodbe zaradi izvedbe postopkov usmrtitve psa (26.a člen) in je iz pisnega obvestila zdravnika razvidno, da je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe. Glede na vse navedeno sodišče ni pooblaščen organ za odvzem in namestitev psa v zavetišče, prav tako pa je iz zgoraj citirane navedbe povsem očitno, da bi moral zdravnik, ki je obravnaval poškodbo človeka zaradi ugriza psa, oziroma pristojno sodišče, ki je vodilo sodni postopek, najpozneje 10.03.2007 uradnega veterinarja obvestiti o posebno hudih telesnih poškodbah, ki jih je ugotovil zdravnik, zaradi česar je potrebno odrediti njegovo usmrtitev.
V sedmem odstavku 26.b člena ZZZiv-B, ki je začel veljati 03.03.2007, je določeno, če se sum posebno hude telesne poškodbe ne potrdi z obvestilom zdravnika, ki je obravnaval poškodbo človeka zaradi ugriza psa, se psa vrne skrbniku, ki mora omogočiti dokončanje pregledov na steklino, kar vse pomeni, da ima odločitev Upravnega sodišča v Ljubljani o vrnitvi psov lastniku, izdana na podlagi 26.b člena ZZZiv-B, iz katerega ne izhaja, da ima učinek za nazaj, retroaktivna, sklep in odločba Upravnega sodišča, opr. št. U 310/2008-17 oz. U 310/2008-23, pa sta iz razloga, ker tega ne zahteva javna korist, in ker lastnik psov na podlagi zakona ni pridobil nobenih pravic, v katere bi lahko bilo poseženo, nezakonita. Dejstvo je, da na podlagi določbe osmega odstavka 26.b člena ZZZiv-B, ki določa, da upravni organ, pristojen za veterinarstvo, prepove gojitev, posedovanje in vodenje psov skrbniku psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo človeka, če je že pred tem posedoval psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo, ni jasno, kolikokrat mora nek pes ugrizniti človeka, da lahko upravni organ, pristojen za veterinarstvo, skrbniku prepove gojitev, posedovanje in vodenje psov, predvsem pa na podlagi citirane zakonske določbe ni mogoče prepovedati posedovanja psa lastniku, ki ni skrbnik. Retroaktivnost izpodbijanih upravnih odločb Upravnega sodišča v Ljubljani, s katerimi je sodišče odpravilo odločbe MKGP in VURS iz razloga, ker je organ odločal za nazaj, je podana tudi na podlagi devetega in desetega odstavka 26.b člena ZZZiv-B, ki je pričel veljati 03.03.2007, in ki določa, da je pritožba zoper odločbe iz 26.b člena dovoljena v roku osmih dni od vročitve odločbe in da stroški, nastali zaradi ukrepov iz tega člena, bremenijo skrbnika živali. Navedeno namreč pomeni, da na podlagi Zakona o varstvu živali, veljavnega pred 03.03.2007, pritožba zoper odločbo uradnega veterinarja o usmrtitvi živali sploh ni bila mogoča. Prav tako pa je tudi povsem nepravilna in nezakonita odločitev upravnega sodišča, ki je odločilo, da je Republika Slovenija lastniku psov dolžna povrniti stroške postopka vključno z zamudnimi obrestmi.