Nediskriminatorno in pravno delo protikorupcijske komisije?

Na današnji novinarski konferenci sta poslanca SDS Dimitrij Kovačič in Bojan Homan  spregovorila o delu protikorupcijske komisije, ki jo vodi Drago Kos. Po mnenju Kovačiča je Kosovo odzivanje preseglo tako pristojnosti kot pooblastila protikorupcijske komisije in njega samega kot predsednika komisije. Zakon jasno opredeljuje pooblastila in naloge komisije, zato je nedopustno, da si lahko nekdo dovoli presojati tisto, kar naj bi sicer presojalo Ustavno sodišče RS in Računsko sodišče RS, ali da si nekdo dovoli opravljati delo, ki bi ga sicer morala opraviti Državna revizijska komisija. Najbolj svež primer se nanaša na helikoptersko zgodbo, kjer je Kos storil prav to. “V načelnem mnenju se je postavil nad Ustavno sodišče RS, ko je rekel, da uredba, ki je pravna podlaga za odločanje oz. za delovanja Ministrstva za zdravje v  zvezi s helikopterskimi prevozi, ne velja oz. je nezakonita. Kos je torej dejal, da je uredba nezakonita. Kako lahko kdorkoli, razen Ustavnega sodišča RS, to presodi?” se je vprašal poslanec. Ko je Kos govoril o negospodarnosti, nenamenskosti javnih sredstev, se je postavil v vlogo Računskega sodišča RS. Ko je govoril o nezakonitosti samega javnega postopka, se je postavil nad Državno revizijsko komisijo. Tudi z izdajo načelnega mnenja je bila kršena pristojnost komisije, saj je uporaba načelnega mnenja namenjena zgolj svetovanju oz. spada med svetovalne dejavnosti komisije. Načelno mnenje se mora tudi nanašati na splošna oz. načelna vprašanja in ne na konkretna. To mnenje je bilo po prepričanju Kovačiča napisano v izključno politične namene, ker je bila naslednji dan sklicana Komisija za nadzor proračuna in drugih javnih financ. Komisija tudi ni dala možnosti, da se o vseh dejstvih izjavijo vsi vpleteni. V nadaljevanju je Bojan Homan spregovoril o diskriminatornem obravnavanju Kosove komisije. Kot primer je izpostavil bivšega poslanca Pavla Ruparja, ki je bil v zadnjem času največkrat predmet obravnave protikorupcijske komisije. Izpostavilo se je, da je njegov primer predan tožilstvu, medtem ko ostajajo primeri funkcionarjev  državnega zbora, ki so v preiskavi Kosove komisije, zamolčani. Homan je naštel nekaj primerov, med drugim Boruta Sajovica, Majdo Širca, Bredo Pečan, Antona Anderliča, Gezo Džubana, bivšega ministra Kopača in verjetno bi se našel še kakšen posameznik, ki je zamolčal oz. premoženje prepisal na svojega sorodnika. Po mnenju poslancev je enostavno kazati s prstom na nekoga, ki je iz neke politične opcije, ki g. Kosu očitno ni po volji, ob tem pa vedno pozabi omeniti tudi svoje primere. Nekaj primerov, ki so se zgodili njemu, vendar jih ni omenjal: spomnimo se na dogodek, ko je g. Kos pozabil vrniti službeno stanovanje; na dogodek, ko je odredil prisluškovanje novinarju Rancu; na obdobje, ko je kot javni funkcionar dolga leta opravljal funkcijo nogometnega sodnika in bi bilo prav tako z vidika nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo zanimivo ugotoviti, ali je pri tem šlo za nezdružljivost; o tem bi bilo zanimivo dobiti strokovno oceno protikorupcijske komisije.