Nas SD pelje na pot v preteklost?
sreda, 22. 7. 2009Govora podpredsednikov SD Vlačiča in Potrča na spominskih slovesnostih v Rodiku in v Artvižah – Vladna ograditev od OVSE deklaracije o človekovih pravicah – Protest 56 komunističnih strank – Slovenija na poti v preteklost?
Pred nekaj meseci je Janez Janša napisal enega izmed najboljših besedil o tem, kako preseči travme polpretekle slovenske zgodovine. Besedilu, ki je na naši spletni strani ni kaj dodati, ne odvzeti. Celo njegovi dežurni kritiki so ob njem dobesedno umolknili. Toda nekateri nastopi vodilnih članov Pahorjeve stranke nas včasih opozorijo, da čas ne gre vedno naprej. Zgleda, da bomo ponovno podoživljali devetdeseta leta, ko smo zaman poskušali doseči načelne podlage za narodno spravo in kot druge civilizirane države zavreči vse družbene sisteme, ki so vzpostavljali nevarne delitve, sovraštvo, strah in trpljenje.
Zadnja leta je celo kazalo, da se situacija izboljšuje, da smo se rešili ideoloških spon in razrednega sovraštva. Slišali smo Pahorjeve sladke obljube, da se bomo dogovorili celo o vojni zakonodaji. Predvsem pa so mednarodne okoliščine napovedovale nov čas. K že znanim stališčem Sveta Evrope je letos dodal svoje tudi Evropski parlament, ki je z veliko večino – ob podpori socialistov, liberalcev in ljudske stranke, vključno z vsemi našimi poslanci prejšnjega sklica – sprejel resolucijo, ki je obsodil vse totalitarizme. Do tu vse lepo in prav. Potem pa se je 3. julija letos zgodil preobrat na vzhodu, čeprav smo mnogi verjeli, da kaj takega v 21. stoletju ni več mogoče niti tam.
Parlamentarna skupščina OVSE je namreč sprejela podobno resolucijo kot evropski parlament z naslovom Ponovno združiti razdeljeno Evropo. Prvi osnutek je napisal slovenski poslanec Robert Battelli, Litovci so ga dopolnili in nastala je resolucija, ki v enaki meri zavrača nacizem in stalinizem. Toda to je bilo za nekatere preveč (!?). V znak protesta je osem ruskih predstavnikov zapustilo skupščino, v njihovi domovini pa so uprizorili pravo gonjo proti resoluciji, Battelliju in tudi Sloveniji. Zgornji dom ruske Dume je kasneje sprejel celo proti-deklaracijo, ki brani stalinizem. V imenu boja za socializem je 56 komunističnih in delavskih strank iz vsega sveta ostro zavrnilo to resolucijo. Ruska diplomacija se je začela zanimati, kaj piše o stalinizmu v slovenskih učbenikih, kaj počne študijski center za narodno spravo (SCNR), ki ga je po zgledu ostalih držav ustanovila prejšnja vlada in kakšna so uradna stališča slovenske vlade glede tega vprašanja. No, in tu je vrhunec zgodbe. Uslužbenec Ministrstva za zunanje zadeve Milan Balažic se je ogradil od resolucije OVSE! S to distanco je napravil Slovenijo še bolj neverodostojno v mednarodni skupnosti, še posebej v instituciji, ki smo jo pred štirimi leti uspešno vodili in s tem prizadejal še en udarec sicer načetemu ugledu naše države v mednarodni skupnosti. Lahko se upravičeno vprašamo, kdo mu je dal pravico, da se distancira od splošno sprejetih resolucij, ki poudarjajo pomen človekovih pravic in svoboščin in ki opozarjajo na nevarnosti, ki jo predstavljajo totalitarni režimi? V prizadevanju za zaščito človekovih pravic ljudje danes izgubljajo življenja. Ana Politkovska je tak primer. In nazadnje Natalija Estemirova. Kakšno sporočilo svetu in domu daje slovenska vlada, če si ne upa zaključiti, da je stalinizem skupaj s fašizmom zavrnitve vreden družbeni sistem?
Slovensko administracijo bi bilo dobro vprašati, ali morda podpira platformo 56 komunističnih strank, objavljeno na spletu ali celo t.i. proti-resolucijo ruske Dume, ki rehabilitira stalinizem. Mar nismo stalinizma zavrgli že v spopadu z Informbirojem (in ga zamenjali resda z nič kaj boljšim Titoizmom)? Mar ni kritika stalinizma služila tudi za legitimacijo jugoslovanskega komunističnega režima, ki je največ zločinov storil ravno v Sloveniji. Danes se – ne glede na kolektivno in individualno izkušnjo s komunizmom in socializmom, ki ih imamo – pričakuje, da se zrele, avtonomne osebnosti soočimo z tudi z lastno zgodovino. In to kritično. V novih okoliščinam, obogateni z novimi vedenjem in podprti z demokratičnimi vrednotami bi morali oceniti in osmisliti ta sistem kot človeka nedostojen, saj je temeljil na produkciji strahu in odstranjevanju političnih nasprotnikov. A tega napora očitno še zmoremo ali nočemo. Ne kot posamezniki, ne kot družba.
V tem smislu je tudi govorica ministra Vlačiča ob zgoraj omenjeni priložnosti neprimerna. Delil je Slovence na dobre in zle, govoril o potvarjanju zgodovine, o kateri je bila Resnica že povedana, in v starem slogu zagrozil, da ne »smemo podcenjevati poskusov posameznikov, da bi s popravljenimi resnicami zamenjali resnico…«. Kot bi poslušali Mitjo Ribičiča. Lahko se vprašamo, čemu takšna ‘delitvena’ politika, polna nestrpnosti. Sodobna socialdemokracija, ki naj bi jo poosebljal minister, zavrača vse nedemokratične sisteme. Mislim, da je v Vlačičevem primeru v ospredju goli politični interes in kalkulacija, ne pa vrednote. Očitno se jim o ‘naših’ in ‘vaših’, o ‘pravih’ in ‘nepravih’ še vedno splača govoriti, ker dobršen del ljudi po javnomnenjskih raziskavah sprejema to govorico. Na to se je skliceval tudi Potrč in na te računajo na volitvah. Tako kot pri izbrisanih. Šteje le tisti, ki da glas.
Tudi Potrča moti dejstvo, da se vprašanja naše polpretekle zgodovine ponovno aktualizirajo. V tem stališču je Potrč dosleden. Že v devetdesetih letih je preprečil sprejetje t.i. Pučnikovega poročila o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesih in drugih tovrstnih nepravilnostih. Takrat je, naj spomnimo, v komisiji pridobil večino in sprejeli so proti-Pučnikovo poročilo. Pučniku z le štirimi člani ni preostalo drugega, kot da je oblikoval le ‘ločeno mnenje’. Upam, da bo vsaj to postalo javno (ali pa bo Pirc-Musar tudi to preprečila?). In kaj je Pučnik predlagal: najprej sklep, da Državni zbor ugotavlja, da pravno in moralno odgovornost za izvršene povojne množične poboje nosi vodstvo Komunistične partije, ki je v povojnih letih imelo absolutno oblast v Sloveniji. Nadalje ugotavlja, da je Slovenija iz pravnih in kulturnih razlogov dolžna primerno pokopati ostanke žrtev množičnih pobojev, primerno označiti grobišča in popraviti krivice, kolikor je danes to še mogoče. In tretjič, zahteva, da Slovenija pripravi vse pravne in materialne pogoje, da sodne oblasti natančno določijo, v katere kategorije zločinov sodijo povojni poboji ujetih vojakov in civilistov na Slovenskem in kazensko pravno ukrepajo. Tudi taki objektivni sklepi so bili za Potrča preveč. Pučnikova zahteva, da Državni zbor obravnava to poročilo, je ostala neizpolnjena želja.
Zato ne preseneča Potrčevo mnenje, da je aktualizacija nekaterih vprašanj polpretekle zgodovine samo po sebi nesprejemljivo dejanje. Sporočilo je jasno, da naj se ne proučuje zgodovine, saj bi lahko prihajali do drugačnih zaključkov kot zgodovinarji pred desetletji, ki so imeli monopol nad resnico! Tako bodo z Resnico lahko spet manipulirali taki, kot nedavno preminuli Jankovićev svetnik, ki je uspel s projektom revitalizacije Tita (ulica), ki, mimogrede, ni odgovoren le za to, da je po vojni Slovenija postala eno samo veliko grobišče, ampak tudi za to, da smo izgubili del Istre in morja, ki ga je podaril svojim Hrvatom. Tudi to je izraz stanje duha v naši prestolnici in na žalost v naši družbi. Toda zadeve so zelo kompleksne. Predvsem se morajo politiki, ki imajo danes moč odločanja, zavedati, da je vanje zazrto ogromno oči, in da nosijo za svoje besede in dejanja tudi odgovornost. Ne samo za sedanja. Tudi za prihodnost. Zato ni dobro, če sejejo seme razdora v odraščajoče se mlade ljudi, ki bi jih morali razbremeniti radikalnih političnih cepitev, ki izhajajo iz naše nesrečne preteklosti. Morda pa so nekje tam zgoraj tudi duše vseh tistih, ki so zapustile svoja umorjena in zasuta telesa in ki v svoji večnosti bivanja čakajo na dostojen pogreb, ki jim ga še nismo sposobni pripraviti, ker še vedno ne znamo odpuščati in se spraviti. Z govori, ki nas vračajo v preteklost, jih še dolgo ne bomo mogli pokopati.
Dr. Milan Zver
poslanec SDS v Evropskega parlamenta
Pred nekaj meseci je Janez Janša napisal enega izmed najboljših besedil o tem, kako preseči travme polpretekle slovenske zgodovine. Besedilu, ki je na naši spletni strani ni kaj dodati, ne odvzeti. Celo njegovi dežurni kritiki so ob njem dobesedno umolknili. Toda nekateri nastopi vodilnih članov Pahorjeve stranke nas včasih opozorijo, da čas ne gre vedno naprej. Zgleda, da bomo ponovno podoživljali devetdeseta leta, ko smo zaman poskušali doseči načelne podlage za narodno spravo in kot druge civilizirane države zavreči vse družbene sisteme, ki so vzpostavljali nevarne delitve, sovraštvo, strah in trpljenje.
Zadnja leta je celo kazalo, da se situacija izboljšuje, da smo se rešili ideoloških spon in razrednega sovraštva. Slišali smo Pahorjeve sladke obljube, da se bomo dogovorili celo o vojni zakonodaji. Predvsem pa so mednarodne okoliščine napovedovale nov čas. K že znanim stališčem Sveta Evrope je letos dodal svoje tudi Evropski parlament, ki je z veliko večino – ob podpori socialistov, liberalcev in ljudske stranke, vključno z vsemi našimi poslanci prejšnjega sklica – sprejel resolucijo, ki je obsodil vse totalitarizme. Do tu vse lepo in prav. Potem pa se je 3. julija letos zgodil preobrat na vzhodu, čeprav smo mnogi verjeli, da kaj takega v 21. stoletju ni več mogoče niti tam.
Parlamentarna skupščina OVSE je namreč sprejela podobno resolucijo kot evropski parlament z naslovom Ponovno združiti razdeljeno Evropo. Prvi osnutek je napisal slovenski poslanec Robert Battelli, Litovci so ga dopolnili in nastala je resolucija, ki v enaki meri zavrača nacizem in stalinizem. Toda to je bilo za nekatere preveč (!?). V znak protesta je osem ruskih predstavnikov zapustilo skupščino, v njihovi domovini pa so uprizorili pravo gonjo proti resoluciji, Battelliju in tudi Sloveniji. Zgornji dom ruske Dume je kasneje sprejel celo proti-deklaracijo, ki brani stalinizem. V imenu boja za socializem je 56 komunističnih in delavskih strank iz vsega sveta ostro zavrnilo to resolucijo. Ruska diplomacija se je začela zanimati, kaj piše o stalinizmu v slovenskih učbenikih, kaj počne študijski center za narodno spravo (SCNR), ki ga je po zgledu ostalih držav ustanovila prejšnja vlada in kakšna so uradna stališča slovenske vlade glede tega vprašanja. No, in tu je vrhunec zgodbe. Uslužbenec Ministrstva za zunanje zadeve Milan Balažic se je ogradil od resolucije OVSE! S to distanco je napravil Slovenijo še bolj neverodostojno v mednarodni skupnosti, še posebej v instituciji, ki smo jo pred štirimi leti uspešno vodili in s tem prizadejal še en udarec sicer načetemu ugledu naše države v mednarodni skupnosti. Lahko se upravičeno vprašamo, kdo mu je dal pravico, da se distancira od splošno sprejetih resolucij, ki poudarjajo pomen človekovih pravic in svoboščin in ki opozarjajo na nevarnosti, ki jo predstavljajo totalitarni režimi? V prizadevanju za zaščito človekovih pravic ljudje danes izgubljajo življenja. Ana Politkovska je tak primer. In nazadnje Natalija Estemirova. Kakšno sporočilo svetu in domu daje slovenska vlada, če si ne upa zaključiti, da je stalinizem skupaj s fašizmom zavrnitve vreden družbeni sistem?
Slovensko administracijo bi bilo dobro vprašati, ali morda podpira platformo 56 komunističnih strank, objavljeno na spletu ali celo t.i. proti-resolucijo ruske Dume, ki rehabilitira stalinizem. Mar nismo stalinizma zavrgli že v spopadu z Informbirojem (in ga zamenjali resda z nič kaj boljšim Titoizmom)? Mar ni kritika stalinizma služila tudi za legitimacijo jugoslovanskega komunističnega režima, ki je največ zločinov storil ravno v Sloveniji. Danes se – ne glede na kolektivno in individualno izkušnjo s komunizmom in socializmom, ki ih imamo – pričakuje, da se zrele, avtonomne osebnosti soočimo z tudi z lastno zgodovino. In to kritično. V novih okoliščinam, obogateni z novimi vedenjem in podprti z demokratičnimi vrednotami bi morali oceniti in osmisliti ta sistem kot človeka nedostojen, saj je temeljil na produkciji strahu in odstranjevanju političnih nasprotnikov. A tega napora očitno še zmoremo ali nočemo. Ne kot posamezniki, ne kot družba.
V tem smislu je tudi govorica ministra Vlačiča ob zgoraj omenjeni priložnosti neprimerna. Delil je Slovence na dobre in zle, govoril o potvarjanju zgodovine, o kateri je bila Resnica že povedana, in v starem slogu zagrozil, da ne »smemo podcenjevati poskusov posameznikov, da bi s popravljenimi resnicami zamenjali resnico…«. Kot bi poslušali Mitjo Ribičiča. Lahko se vprašamo, čemu takšna ‘delitvena’ politika, polna nestrpnosti. Sodobna socialdemokracija, ki naj bi jo poosebljal minister, zavrača vse nedemokratične sisteme. Mislim, da je v Vlačičevem primeru v ospredju goli politični interes in kalkulacija, ne pa vrednote. Očitno se jim o ‘naših’ in ‘vaših’, o ‘pravih’ in ‘nepravih’ še vedno splača govoriti, ker dobršen del ljudi po javnomnenjskih raziskavah sprejema to govorico. Na to se je skliceval tudi Potrč in na te računajo na volitvah. Tako kot pri izbrisanih. Šteje le tisti, ki da glas.
Tudi Potrča moti dejstvo, da se vprašanja naše polpretekle zgodovine ponovno aktualizirajo. V tem stališču je Potrč dosleden. Že v devetdesetih letih je preprečil sprejetje t.i. Pučnikovega poročila o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesih in drugih tovrstnih nepravilnostih. Takrat je, naj spomnimo, v komisiji pridobil večino in sprejeli so proti-Pučnikovo poročilo. Pučniku z le štirimi člani ni preostalo drugega, kot da je oblikoval le ‘ločeno mnenje’. Upam, da bo vsaj to postalo javno (ali pa bo Pirc-Musar tudi to preprečila?). In kaj je Pučnik predlagal: najprej sklep, da Državni zbor ugotavlja, da pravno in moralno odgovornost za izvršene povojne množične poboje nosi vodstvo Komunistične partije, ki je v povojnih letih imelo absolutno oblast v Sloveniji. Nadalje ugotavlja, da je Slovenija iz pravnih in kulturnih razlogov dolžna primerno pokopati ostanke žrtev množičnih pobojev, primerno označiti grobišča in popraviti krivice, kolikor je danes to še mogoče. In tretjič, zahteva, da Slovenija pripravi vse pravne in materialne pogoje, da sodne oblasti natančno določijo, v katere kategorije zločinov sodijo povojni poboji ujetih vojakov in civilistov na Slovenskem in kazensko pravno ukrepajo. Tudi taki objektivni sklepi so bili za Potrča preveč. Pučnikova zahteva, da Državni zbor obravnava to poročilo, je ostala neizpolnjena želja.
Zato ne preseneča Potrčevo mnenje, da je aktualizacija nekaterih vprašanj polpretekle zgodovine samo po sebi nesprejemljivo dejanje. Sporočilo je jasno, da naj se ne proučuje zgodovine, saj bi lahko prihajali do drugačnih zaključkov kot zgodovinarji pred desetletji, ki so imeli monopol nad resnico! Tako bodo z Resnico lahko spet manipulirali taki, kot nedavno preminuli Jankovićev svetnik, ki je uspel s projektom revitalizacije Tita (ulica), ki, mimogrede, ni odgovoren le za to, da je po vojni Slovenija postala eno samo veliko grobišče, ampak tudi za to, da smo izgubili del Istre in morja, ki ga je podaril svojim Hrvatom. Tudi to je izraz stanje duha v naši prestolnici in na žalost v naši družbi. Toda zadeve so zelo kompleksne. Predvsem se morajo politiki, ki imajo danes moč odločanja, zavedati, da je vanje zazrto ogromno oči, in da nosijo za svoje besede in dejanja tudi odgovornost. Ne samo za sedanja. Tudi za prihodnost. Zato ni dobro, če sejejo seme razdora v odraščajoče se mlade ljudi, ki bi jih morali razbremeniti radikalnih političnih cepitev, ki izhajajo iz naše nesrečne preteklosti. Morda pa so nekje tam zgoraj tudi duše vseh tistih, ki so zapustile svoja umorjena in zasuta telesa in ki v svoji večnosti bivanja čakajo na dostojen pogreb, ki jim ga še nismo sposobni pripraviti, ker še vedno ne znamo odpuščati in se spraviti. Z govori, ki nas vračajo v preteklost, jih še dolgo ne bomo mogli pokopati.
Dr. Milan Zver
poslanec SDS v Evropskega parlamenta