Narod, ki se ni sposoben soočiti s svojo preteklostjo, tudi nima prihodnosti

V ponedeljek, 22. 3.2010, je v mali dvorani Celjskega doma v Celju, potekala okrogla miza z naslovom »Temačne sence preteklosti in kršenje človekovih pravic. O namenu okrogle mize je spregovorila Sonja Ramšak, podpredsednica Slovenske demokratske stranke, ki je dogodek tudi povezovala. Ker se je v zadnjem času zgodilo kar nekaj dogodkov, ki zahtevajo odgovor na vprašanje »Ali v samostojni Sloveniji spoštujemo človekove pravice in dostojanstvo posameznikov?« in »Ali Predsednik Republike Slovenije ob vseh svojih dejanjih in izgovorjenih besedah, še uživa spoštovanje in zaupanje državljank in državljanov?«, smo v svojo sredino povabili dr. Romano Jordan Cizelj – slovensko poslanko v Evropskem parlamentu, Evo Irgl – poslanko Državnega zbora Republike Slovenije in predsednico Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti v DZ, mag. Andrejo Valič – direktorico Študijskega centra za narodno spravo in mag. Majdo Pučnik Rudl – nekdanjo direktorico Urada Vlade Republike Slovenije za enake možnosti.V uvodu je Valičeva predstavila Študijski center za narodno spravo, ki je ustanovljen z namenom, da raziskuje, zbira, evidentira in dokumentira različno gradivo oziroma zgodovinsko dediščino s področja kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter različnih oblik nasilja vseh treh totalitarnih sistemov na Slovenskem v 20. stoletju, v nadaljevanju pa se je dotaknila kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin po drugi svetovni vojni.Slovenci smo v dvajsetem stoletju doživeli strahote treh totalitarnih režimov – fašizma, nacizma in komunizma. Doživljali smo najhujša kršenja človekovih pravic in zločine zoper človečnost. Zločini prvih dveh totalitarizmov so bili prepoznani za zločine, slovenska družba in država sta jih kot take obravnavali in obsodili. Zločini komunizma so vse do osamosvojitve Slovenije ostajali ”tabu” tema, o kateri se javno ne govori.Za obdobje takoj po koncu vojne so bili značilne sistemske in najhujše oblike kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin (npr. množični in posamični izvensodni poboji, koncentracijska in delovna taborišča, množični politični in montirani procesi, izgoni prebivalstva iz kraja bivanja, preganjanje verskih skupnosti itd.).Med preteklostjo, kakršna se je v resnici zgodila in preteklostjo, kakršna je bila ustvarjena za vzdrževanje podobe ”države in družbe po meri človeka”, je po letu 1945 zeval nepremostljiv prepad. Trpljenje ljudi, ki so se znašli v sistematičnem in neusmiljenem kolesju komunističnega režima, je ostajalo zaprto za zidovi molka. Redki glasovi o sistemskem in sistematičnem kršenju človekovih pravic v času komunizma so se množili v obdobju slovenske pomladi in osamosvajanja konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja. Spravna maša, ki jo je daroval tedanji ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar v Kočevskem Rogu v začetku julija 1990, je pomenila zgolj začetek spravnega procesa na Slovenskem. Spravni proces oziroma proces tranzicijske pravičnosti zajema več različnih ravni. Prva je raven pravne države, druga raziskovanja oziroma znanstvenega proučevanja, še posebej  zgodovinopisja. Sledi raven politike, ki mora s svojimi izjavami državljanom jasno povedati, kaj je zavrženo in kaj sprejemljivo. Pri ravni edukacije, se pravi vzgoje in izobraževanja, je še posebej pomemben pouk zgodovine. Posebej velja omeniti še osebno raven in pripravljenostjo za strpnost in odpuščanje.Dvajsetletnica padca komunističnih režimov v Srednji in Vzhodni Evropi vabi tudi slovenski prostor, ki je priložnost za dostojno spominjanje te pomembne prelomnice zamudil, k temeljnemu premisleku o naravi režima, v katerem smo živeli po letu 1945 in za katerega nekateri trdijo, da po letu 1953 ni bil več totalitarni oziroma je bila njegova totalitarna narava v primerjavi s tistimi bolj vzhodno od nas, milejša. Dogajanja ob odkritju Hude jame, sprejemanju resolucij Evropskega parlamenta in OVSE, poimenovanju Titove ceste v Ljubljani, visoko državno odlikovanje šefu represivnega organa v komunističnem režimu, spominske slovesnosti ob stoti obletnici rojstva ideologa totalitarnega komunizma Edvarda Kardelja, presenetljiva medijska pozornost rojstnemu dnevu enega od stebrov totalitarnega režima, praznovanje ponarejene zgodovine v obliki »Dražgoške bitke«, ideološko prirejen Kviz zmage, ki ga ZB brez sramu posreduje v šole itd., nas utrjujejo v prepričanju, da še kako drži misel znanega teoretika demokracije Johna Keaneja, da je »pozabljanje ali spominjanje napačnih stvari nevarno za demokracijo«. Keane nas opozarja na  krhkost demokracije in njenih pridobitev, ki se nam zdijo brezčasne, pa temu še zdaleč ni tako. Še posebej veliko odgovornost za prihodnost demokracije nosimo tisti, ki imamo ‘bogate’ izkušnje s totalitarizmi in premalo izkušenj z demokracijo. In mednje spadamo tudi Slovenci.Gostje omizja so osvetlile lik Angele Vode, aktivistke, kaznjenke in izobčenke, ki je bila zaradi svojega zavzemanja za spoštovanje človekovih pravic in pravic žensk, zatirana tako s strani fašizma, kot tudi komunizma. V njeni knjigi »Skriti spomin«, ki jo je pisala v tajnosti in je izšla po njeni smrti, je opisanih kar nekaj zgodovinskih dejstev, ki bralcu razgaljajo oziroma osvetlijo marsikateri dogodek, ki bi ga nekdanji oblastniki, najraje »pometli pod preprogo«.Dotaknile so se položaja žensk v družbi »nekoč in danes«. Danes mednarodne institucije mnogo bolj skrbijo za enake pravice obeh spolov kot v času Angele Vode. Slovenija je članica Evropske unije, enake pravice žensk in moških pa so zapisane tudi v Ustavi RS. Žal pa se nekatere že uzakonjene pravice uresničujejo prepočasi, razlike med spoloma pa so ponavadi v škodo žensk. Statistični urad RS je ob letošnjem Mednarodnem dnevu žensk objavil, da je Slovenija glede na merilo razporejenosti moči med spoloma med državami članicami Evropske unije, na 15. mestu ter na 34. mestu v svetu. Še posebej kritična pa je participacija žensk v političnem življenju v Sloveniji. Lahko rečemo, da ženske danes o političnih vprašanjih ne odločamo. V Državnem zboru RS je le 13 poslank (od  skupno 90 poslancev) ali le 14,4%, glas žensk pa se sliši, če je teh vsaj ena tretjina. V temelju moramo spodbujati pomen dobrih odnosov v družini, sodelovanje med moškimi in ženskami ter kulturo enakosti na vseh področjih in ravneh.Udeleženci okrogle mize so si bili enotni v oceni, da je predsednik države, s tem, ko je odlikoval g. Tomaža Ertla, razžalil kar nekaj državljank in državljanov ter v nadaljevanju povzročil, da sta poslanski skupini Slovenske demokratske stranke in Slovenske ljudske stranke, proti njegovemu ravnanju vložili Ustavno obtožbo.Zelo zanimiva razprava se je razvila ob vprašanju enega od udeležencev, »Ali bomo v Sloveniji imeli kdaj predsednika države, ki bo predsednik vseh državljank in državljanov, ki ne bo politično naklonjen le eni politični opciji?« ter »Kakšne lastnosti bi morale krasiti predsednika države?«.V zaključku okrogle mize je bila izoblikovana skupna ocena, da narod, ki se ni sposoben soočiti s svojo preteklostjo, tudi nima prihodnosti. Da je potrebno obsoditi povojne poboje in kršitve človekovih pravic, osebnega dostojanstva, politike oziroma aktualno oblast pa pozvati, da prenehajo z delitvijo državljank in državljanov na »naše« in »vaše«. Glede na našo majhnost, usmerimo raje naša prizadevanje v negovanje pozitivnih vrednot, medsebojnega spoštovanja, sprejemanja drugačnosti ter v iskanje skupnih točk, ki nas bodo povezovale in ne razdruževale. Še zlasti sedaj, v času gospodarske in finančne krize, je potrebno združiti znanja, sposobnosti in moči, da Slovenijo popeljemo iz krize in, da nam vsem skupaj omogočimo lepšo in boljšo prihodnost.