Iskanje

Pridruži se

NAMESTO Z RESNICO NAM PREDSEDNIK TÜRK POSTREŽE Z LAŽNIM MORALIZIRANJEM IN SPRENEVEDANJEM

Ne drži izjava g. Türka, da v času vodenja manjšinske komisije SZDL ni poznal Ertla Izjava, ki jo je Predsednik države Danilo Türk 4.3. 2010 dal za TV Slovenija, češ da »je bil o dogodku (atentatu v Velikovcu) obveščen zgolj iz medijev in da ne takrat ne danes ne pozna ne ozadij ne podrobnosti dogodka« ni bila edina neresnica, ki jo je predsednik izrekel ali zapisal v zvezi s svojimi povezavami z Udbo in njenimi najvišjimi šefi. V odgovoru na poslanska vprašanja g. Jožeta Tanka, ki so se glasila:
»Koliko časa poznate odlikovanca Tomaža Ertla? Kdaj sta se spoznala? Ali in pri katerih projektih sta sodelovala?«

je PRS Türk marca 2010 pisno odgovoril, da: “Tomaža Ertla osebno ni poznal takrat, pa tudi danes ga pozna zgolj bežno. Srečala sta se samo na prireditvah v spomin na akcijo “Sever” in ob podelitvi odlikovanja.”

V prilogi objavljamo dokument, ki dokazuje, da sta Tomaž Ertl in Danilo Türk tudi neposredno komunicirala. Še več. Član Türkove komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja je bil tudi namestnik oz. pomočnik šefa slovenske Udbe (v notranji organizacijski shemi RSNZ so jo vodili kot Upravo Službe državne varnosti), odgovoren za tujino in zamejstvo. Najprej je bil to Pavle Car, novembra 1982 pa je Ertl za člana Türkove komisije določil Borisa Podbevška, kar je razvidno iz priloženega dopisa.

Predsednik komisije za manjšine g. Danilo Türk je bil  od konca leta 1979 do sredine 80 let prejšnjega stoletja politično nadrejen funkcionarju Udbe, ki je bil član njegove komisije in je kot šef pristojnega oddelka usmerjal mednarodne teroristične akcije na Koroškem. Slovenska Udba je namreč v času, ko sta bila njena šefa Janez Zemljarič in Tomaž Ertl preko svojih uslužbencev in sodelavcev poleg atentata v Velikovcu izvedla še vrsto drugih terorističnih akcij na Koroškem, ki so močno škodile slovenski manjšini. Ne vemo, kaj sta se predsednik komisije Danilo Türk in funkcionar Udbe Pavle Car ali Boris Podbevšek pogovarjala, zagotovo pa lahko sklepamo, da Udba v Türkovi komisiji ni bila zato, da bi «analizirala in pravno interpretirala zakonske osnutke takratnega časa, ki so imeli namen na novo urediti položaj slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji,« kot je na današnji novinarski konferenci dejal PRS.

Obstaja vrsta dokumentov, ki dokazujejo obstoj posebne enote znotraj slovenske Udbe, ki je bila posebej usposobljena, oborožena in opremljena za izvajanje terorističnih akcij. Med drugim je bila ta skupina, imenovana PC SORA, ki je štela približno 30 uslužbencev Udbe ter je bila locirana večinoma v Mariboru, oborožena z avtomatskim orožjem zahodnega izvora, posebnimi radijskimi zvezami, strelnim orožjem za tihe likvidacije, močnimi eksplozivnimi napravami in celo kemičnimi strupi.

Predsednik RS Danilo Türk še vedno, čeprav že precej manj kategorično kot pred letom dni, zatrjuje, da o Velikovškem atentatu ni vedel praktično nič več kot navadni državljani in da je Ertla spoznal šele ob podelitvi odlikovanja leta 2009. Koliko časa bo Slovenija še tolerirala takšno sprenevedanje osebe, ki bi morala biti že zaradi svoje visoke funkcije vzor resnicoljubnosti in prvi zagovornik moralnih vrednot?

Predsednika Türka nihče ni obtožil, da je osebno sodeloval v bombnih atentatih. Tega funkcionarji ZKS in SZDL seveda osebno niso delali. Kot je zapisal Stane Kavčič, so imeli za ta dejanja na razpolago Udbo. Prav tako ni verjetno, da bi bil g. Türk kot politični funkcionar seznanjen s podrobnostmi načrtovane teroristične akcije v Velikovcu pred njeno izvedbo ali seznanjen s točnim datumom.  Za to so poleg operativcev natančno vedeli najbrž le še Zemljarič, Ertl, Kučan, Popit, Ribičič in Dolanc. Vendar pa je Udba teroristične akcije na Koroškem izvajala vrsto let na podlagi političnih usmeritev in ocen, ki pa so jih oblikovali politiki. Ko je šlo za manjšine, je bil g. Türk kljub svoji mladosti zaradi svoje funkcije eden od najpomembnejših. Prav tako so režimski politiki tistega časa skrbeli za zavajanje slovenske in svetovne javnosti po zadnjem spodletelem atentatu v Velikovcu. Vsi, ki so sodelovali pri tem, so o zadevi veliko vedeli in bili obveščani iz različnih virov. G. Türk od svojega člana komisije, ki je bil operativno odgovoren za bombni atentat v Velikovcu. Ne pa iz medijev. Slovenski mediji so namreč o teroristični akciji v Velikovcu pisali tisto, kar je naročala režimska politika. Če bi nekritično kupili zdaj že na laž postavljeno izgovarjanje g. Türka, da je še leta 2010 vse, kar ve o Velikovcu, izvedel iz medijev, bi pristali na absurdno trditev, da je g. Türk takrat zavajal samega sebe.Za konec povejmo še to, da se danes slovenska politika ali slovenska javnost s tem vprašanjem sploh ne bi ukvarjala in tudi PRS Danilo Türk se ne bi spravil v položaj slovenskega Kurta Waldheima, če leta 2009 ne bi prišlo do škandalozne podelitve visokega državnega odlikovanja Tomažu Ertlu in če direktor agencije SOVA Selan konec lanskega leta ne bi protizakonito preprečil dostopa do po zakonu javnih arhivov RS. Vsak naj sam presodi, kdo je največ kriv za resno diskreditacijo funkcije predsednika države, ki se dogaja pred našimi očmi in ki Sloveniji dejansko ni v korist ali celo ponos. Takojšnje odprtje arhivov bi najbolj koristilo ravno predsedniku Türku. Na ta način bi lahko enkrat za vselej pojasnil motive za podelitev odlikovanja Ertlu in zgodba bi se zaključila. Tako pa lahko vsak teden čaka in trepeta, kdaj se bo iz različnih sekundarnih in ne popolnoma počiščenih arhivov izbrskal in objavil nov dokument, ki ga bo dodatno postavil na laž. Njegovo sprevrženo moraliziranje in nespretno izmikanje ter nezakonito zapiranje arhivov, ki si jih je privoščila vladajoča koalicija, sta samo še dodatno motivirala na stotine ljudi, da odkrijejo resnico.
Dokumenti so pridobljeni iz Arhiva RS.

Obvestilo o rabi piškotkov

To spletno mesto uporablja piškotke s katerimi zagotovimo najboljšo možno uporabniško izkušnjo in piškotke s katerimi merimo obiskanost spletnega mesta. Podatki o piškotkih so shranjeni v vašem brskalniku in opravljajo funkcije, kot so pomnjenje izbire jezika spletnega mesta ali merjenje časa obiska določene spletne strani.